Abraham odstopil in zamajal arbitražo!

ODSTOPIL ŠE  ABRAHAM, KAJ ZDAJ?

Gilbert Guillaume, Bruno Simma in Vaughan Lowe, so gospodje, ki imajo v rokah usodo arbitraže med Slovenijo in Hrvaško o določitvi še spornih delov meddržavne meje. Ali bodo zdržali pritisk, ki jim ga je vsilila Hrvaška z odstopom iz arbitražnega sporazuma in z ocenami, da je proces kontaminiran in zanjo torej mrtev, ter da sodbe, če jo bodo eventualno izrekli, ne bo priznala, ali se bodo tudi sami predali ob zapletih, ki se kar vrstijo – zadnji je odstop pravkar imenovanega »slovenskega« arbitra, Ronnyja Abrahama, ker da je mislil, da bo Zagreb vendarle privolil v nadaljevanje arbitraže in ker se ni, se raje umika – bodo pokazali naslednji tedni. Morda že dnevi. Ker tudi Evropska komisija ne kaže več prvotne odločenosti pri obrambi sporazuma in samega procesa, ki da naj gre do konca, s Hrvaško ali brez nje – kot je dejala še pred dnevi njena tiskovna predstavnica – ker da nima realne alternative. Danes iz Bruslja je sporočilo že nekoliko spremenjeno. »Spremljamo situacijo in pozivamo obe strani k dialogu.«

Torej, smo še zeloooo daleč – dragi Karl – od »velike zmage slovenske diplomacije!«

Premier obžaluje umik Abrahama in pravi, da ga ne razume, a ga je vredno vprašati, kdo ga je bil sploh povabil zraven ( Erjavec, ker zna francosko?) in s kakšnimi argumenti, ker je očitno, da je bila operacija slabo pripravljena, da so bili pogovori površni in nedorečeni. Res je, tudi sam predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu, kot zrel človek in izkušen sodnik, je moral vedeti v kaj se je podajal in v kakšni »trenutni situaciji«. Se danes potožiti, da le ta ne izpolnjuje njegovih pričakovanj in da zato zanj ni več primerno, da bi bil arbiter v nadaljnjih postopkih, je nekoliko sprenevedavo.

Toda je kar je. Treba sedaj poiskati novega sodnika, če je še kdo na voljo, ali prepustiti da ga imenuje kar predsednik preživele trojke, Guillaume. Tudi to je predpisano v sporazumu. Sam menim, da glede na okoliščine, bi bil slednji postopek najboljši, ker bi izpričal polno zaupanje Slovenije v delo tribunala tudi pri imenovanju »svojega arbitra«. Povsem nasprotno mnenju, ki ga je izpovedal prof. Marko Pavliha, razočaran že z imenovanjem Abrahama, ker da Slovenija mora imeti svojega pravega »Slovenca ali Slovenko« pri odločanju o vitalnem nacionalnem vprašanju, kakršen  je potek meddržavne meje. Marku se očitno niti ne svita, še vedno, pri čem se je arbitraža zataknila in ji grozi potop.

Da, prav pri sodniku Slovencu, ki se je močno boril za mejo po slovenskem okusu in se spozabil na nepristranskost, kar je nato še sporočil svetu. In enako je ravnal hrvaški kolega, a šele ko se je umikal s funkcije. In tu je, po mojem, edina prava slabost arbitražnega sporazuma. Morali bi zapisati, da bo tribunal imenovan med samimi tujini strokovnjaki, brez Slovenca in brez Hrvata. Če bi imeli tako rešitev, bi Zagreb danes težko našel povod za umik s tega procesa.

Zatorej, dragi Cerar & company, naj kar Guillaume sam poskrbi za novega »slovenskega« arbitra, ki bo nadomestil Sekolca, oz. Abrahama. To mora že itak storiti za Vukasovo zamenjavo, ker Zagreb svojega novega sodnika ne bo imenoval, pa naj poišče kar dva nova stručkota, kjerkoli, če meni tudi v Groenlandiji in Togu. Vprašanje je le, ali bosta dve dobri, mednarodno priznani imeni, privolili v to godljo po odstopu Abrahama?! Če ne bo pravega odziva, znajo tudi trije mušketirji, ki še sedijo v Haagu, kar hitro predati sablje.

In če se to zgodi, dragi zunanji minister, odstop najkasneje minuto za tem!