Hrvaška je hotela da arbitraža pade

IZSTOP HRVAŠKE IZ ARBITRAŽE O MEJI SKRBNO NAČRTOVAN… MATERIALNIH DOKAZOV NI, INDICOV PA KAR NEKAJ!

Ne morem se znebiti občutka, da je bil izstop Hrvaške iz arbitražnega sporazuma s Slovenijo skrbno načrtovan že davno in ne ad hoc izbira po objavi nespodobnega telefonskega pogovora med slovenskima predstavnikoma pri arbitražnem procesu, Sekolcem in Drenikovo. Prehitro in gladko ter v nepropustnem prostoru se je vse dogajalo. Od tiskovne konference zunanje ministrice, ki se je prva zgrozila nad vsebino in sporočilom tajno prestreženega klepeta, do sklepa Sabora je minil le teden.

Vmes sta grešnika že odstopila in s tem priznala napako, naš predsednik vlade je poizkusil več krat stopiti v stik s hrvaškim kolegom, da bi spregovorila o nastalih razmerah ter skušala rešiti arbitražni dogovor, a »klicana številka ni (bila) dosegljiva«, oglasila se je, kar več krat, z opozorili na neprijetne posledice enostranskega postopanja Hrvaške, Evropska komisija, ki se je odločno postavila v bran arbitraži, slovenski neumnosti navkljub,  ter sam arbitražni tribunal je oznanil, da bo nadaljeval z delom in v predvidenem roku, enkrat decembra, sporočil sodbo. Pa Ljubljana je v tem času tudi poiskala novega arbitra in ga našla. Pristal je na njen klic nič manj kot predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu, francoz Ronny Abraham.

Zagreb, zaprt vase, s podporo celotnega domačega medijskega prostora, je neodzivajoči se na vse to, šel do konca in se odločil tako kot se je. Postavil je vse pred izvršenim dejstvom in sedaj, ko »poti nazaj več ni«, bi Milanovič vendarle prišel tudi v Ljubljano se pogovarjat s Cerarjem, seveda o novih okoliščinah in posledično o, po njegovem, nujnosti drugačnih opciji iskanja rešitve za mejni spor med državama. Bravo. Preprosto. Morda preveč, a tako ne funkcionirajo te reči!

Da se je Zagreb na vse to dobro pripravljal daje razumeti na svoj način tudi izjava, ki jo je po odstopu s funkcije, podal hrvaški član arbitražnega tribunala, Budislav Vukas: »Nameravali so nam vzeti del teritorialnega morja, čemur sem se odločno uprl.« Ker je cenjeni profesor ves čas uradoval v prostorih hrvaške ambasade v Haagu, le predšolskega otroka lahko prepričaš, da pred tem razkritjem Zagreb te informacije z vsemi podrobnostmi vred, ki jih Vukas ni objavil ob odstopu, ni imel.

Milanovičeva vlada je torej  že dolgo nazaj vedela, da se je večina arbitrov v Haagu nagibala k zadovoljevanju slovenskih pričakovanj po suverenosti nad večjim delom Piranskega zaliva in po neposrednem dostopu do mednarodnega Jadrana, in ker tega ni bila in ni pripravljena sprejeti, prepričana, kot vsa nacija, da najmanj polovica zaliva pripada hrvaškemu nacionalnemu ozemlju in da Slovenija nima kaj iskati s stikom z mednarodnimi vodami, čeprav je ureditev tudi tega vprašanja izrecno zapisana v samem arbitražnem sporazumu, je kovala načrt izhoda iz te situacije.

Povod smo ji ga ponudili mi, kar na srebrnem pladnju. Telefonski pogovor med Sekolcem in Drenikovo, ki se ne bi smel zgoditi, ker med sojenjem sodnik in stranka v postopku zasebno ne komunicirata, je bil kot naročen za to. Pa še potrdil je, slovenski arbiter, da so bile Vukasove informacije točne.

K sreči sta Bruselj in Haag ves ta manever razbrala in zato tudi njuna ubranitev arbitraže, ki da »nima realne alternative!«. In Zagreb je sedaj sam.

Da Cerar ni sprejel povabila Milanoviča na takojšnje srečanje, kar je hrvaškega premiera hudo ujezilo, morda zgleda nekoliko nevljudno, a bil je jasen: »Dobila se bova, ko bo arbitražno sodišče sporočilo kako dalje s procesom«, ki trenutno čaka na popolnitev hrvaškega stola, ter dodal oceno, da odločitev Sabora ni dobra in da Slovenija vztraja pri arbitražnem sporazumu, »ki je in ostaja edina veljavna pravna podlaga za reševanje vprašanje meje.«

Če bi pristal na Milanovičevo iniciativo bi pristal nekako tudi na njegovo igro, oziroma omajal slovensko in evropsko stališče o polni verodostojnosti in nezamenljivosti arbitražnega postopka, ki še poteka v Haagu.

Sicer bi se lahko vseeno dobila in ob sardelah v  marinadi ali kakim piranskim brancinom z gojišča Fonda s pečenim krompirjem, z »istrskim« ali kraškim Teranom nazdravila uspešnemu poteku turistične sezone na Jadranu. Z nasmeški seveda, da bi narodoma in širši mednarodni skupnosti dala vedeti, da še premoremo nekaj sproščenosti in prijateljskega duha in da zagotovo nismo pred spopadom, kot bi lahko kdo razumel iz pretirane teatralnosti in dramatičnosti tv poslanice našega ljubljenega predsednika.