ODPRTO PISMO VLADI

PRIČAKUJEMO!

Spoštovani predsednik Vlade R. Slovenije, dr. Robert Golob,

spoštovani ministri in ministrice Vlade R. Slovenije!

 

Volili smo spremembo oblasti, volili smo Vas, ker smo hoteli drugačno politiko vladanja, tudi na področju zunanje politike in zlasti v odnosu do ključnega in morda usodnega izziva človeštva, zagotovo pa Evrope, v letu 2022, to je do vojne v Ukrajini! In do obče krize, ki sta jo povzročila tako zločinska in neopravičljiva Putinova agresija kot neprimerno odzivanje nanjo s strani Zahoda.

Toda, kar vidimo, je popolna kontinuiteta s politiko prejšnje vlade, ki je v imenu enotnosti znotraj Evropske Unije in Nata slepo, nekritično sledila vsemu, kar so odločali njuni vodilni pod vodstvom politike ZDA! Ja, tudi Vaša vlada, spoštovani g. predsednik, ne uvidi, da zgolj vztrajanje pri sankcijah zoper Rusko federacijo, brez premišljene, odločne diplomatsko-politične mirovne pobude, vodi le k podaljševanju in stopnjevanju konflikta ter poglabljanju stisk in negotovosti ljudi tudi v sleherni članici evropske povezave. Zato so vse pogostejši in množičnejši protesti in nemiri širom Evrope zoper lastne oblasti. Tovrstna politika se kot bumerang vrača nazaj.

Na vseh srečanjih EU, po novem tudi Evropske politične skupnosti, pa na vseh marginalnih, kot je naš BSF, ploskamo Zelenskemu, ko se zahvaljuje za pomoč in prosi za dodatno – razumljivo in prav! Toda ko označi ruske turiste za vojne zločince in teroriste, ki da ne smejo v Evropo, ker naj bi ogrožali našo varnost, bi mu morali reči: »Tega pa ne!«  Nasprotno, še posebej v luči dogajanj po Putinovem vpoklicu rezervistov je treba ruske begunce obravnavati z isto odprtostjo kot ukrajinske. Prav tako bi morali reči nedvoumen NE nevarnim pozivom ukrajinskega predsednika k takojšnjemu sprejemu Ukrajine v Nato in k preventivnemu opozorilnemu napadu na Rusijo.

Če bi vlada ob nastopu mandata sporočila vodstvoma EU in Nata, da je bil čas za spremembo politike do Rusije in da se bo sama zavzemala za nov pristop, oziroma za okrepljeno diplomatsko ofenzivo ter za Kremlju in Kijevu sprejemljivo pogajalsko ponudbo, in bi nam morda še kdo sledil med članicami EU, bi se z veliko verjetnostjo izognili vsemu, ali večini tega, kar je doslej osem mesečni konflikt pustil za seboj: na tisoče mrtvih, nepopisno razdejanje, neizmerno človeško trpljenje, ruska aneksija dela Ukrajine.

Ravnanje ruske vojske in tudi Putina osebno je od samega začetka vsega obsojanja vredno, Rusija je z napadom na neodvisno in suvereno državo Ukrajino zagrešila zločin in Putin bo moral za to odgovarjati, če ne drugače, pred zgodovino, a zdaj je potreben razmislek o tem, kako dalje!? Kajti smo že pri grožnjah z atomsko bombo.

Tudi uporaba manjšega, taktičnega jedrskega orožja in le na ukrajinskem ozemlju proti domačim silam, ki napredujejo v Donbasu, bi vodila do Armageddona – kot se je izrazil predsednik ZDA, Joe Biden. To pa pomeni, da smo prišli do trenutka, ko je »vrag odnesel šalo«, ali jo je vsaj začel odnašati. To je igra z atomskim orožjem, igra pogube! Igra »Nepovrata«!

Upamo, spoštovani gospod predsednik vlade, gospodje ministri, gospe ministrice, da tudi sami uvidite, da se stvari nevarno bližajo katastrofi neizmerljivih razsežnosti, da drvimo k jedrskemu spopadu. Iz zgodovine pa vemo, da se vojne vedno končujejo za pogajalsko mizo, zato je pogovore med Rusko federacijo in zavezništvi (EU in Nato) nujno začeti takoj!

V čast nam bo, v čast R. Sloveniji, Vam osebno in vladi, ki jo vodite, če boste prav Vi, oziroma slovenska politika dala konkretno pobudo za prekinitev ognja in za začetek pogajanj o prihodnjem sobivanju in sožitju med EU in Rusijo.

V imenu zaupanja, ki smo Vam ga poverili na volitvah, ter prisege ob nastopu mandata, da boste varovali Ustavo RS, ki v 124. členu izrecno zapoveduje, da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«,

PRIČAKUJEMO!

da  storite vse, da pride do tega dialoga!  Kot prvo pozovite Bruselj, naj vodstvi Nata ali EU pokreneta tovrstni poizkus, oziroma naj napotita ustrezno delegacijo v Moskvo, ki naj preveri pripravljenost ruske strani na pogajanja, o čem in pod kakšnimi pogoji. Še več: naj animira Putina, da prekine vojno in pristopi k pogovorom. Slovenija bo pri tem aktivno sodelovala. Sicer njenega soglasja k novim sankcijam proti Rusiji in k nadaljnjemu oboroževanju Ukrajine ne bo! Kajti čas se izteka in če bodo vse vajeti ušle iz rok, bomo začeli odštevati dneve, morda celo ure preživetja človeštva!

 

S spoštovanjem!

 

 

Spomenka Hribar in Aurelio Juri

Maja Breznik

Bojko Bučar

Andrej Cetinski

Janez Černač

Jožko Čuk

Jože P. Damijan

Silvo Devetak

Bogomil Ferfila

Božidar Flajšman

Mira Hladnik

Miran Hladnik

Polona Jamnik

Maca Jogan

Franco Juri

Edelman Jurinčič

Dušan Keber

Uroš Lipušček

Sonja Lokar

Aleksander Merlo

Vlado Miheljak

Vesna Mikolič

Josip Rastko Močnik

Matjaž Mulej

Mateja Kožuh Novak

Emil Milan Pintar

Dušan Plut

Božo Repe

Rudi Rizman

Iztok Simoniti

Svetlana Slapšak

Božidar Slapšak

Miloš Šonc

Iztok Šori

Renata Šribar

Aleks Štakul

Primož Šterbenc

Darko Štrajn

Peter Tancig

Simona Tancig

Niko Toš

Maurizio Tremul

Marko Uršič

Ivo Vajgl

Mitja Žagar

Viktor Žakelj

 

 

Ljubljana, 18.10.2022

Biden priznal, da se Putin ne šali

 

ODPRTO PISMO NAŠIM ODLOČEVALCEM

 

 

Spoštovani predsednik vlade, Robert Golob,

spoštovana ministrica za zunanje zadeve, Tanja Fajon,

spoštovani  kandidatki in kandidati za predsednika Republike

 

Če ste seznanjeni z zadnjim odzivom ameriškega predsednika, Joea Bidna, na dogajanja okrog vojne v Ukrajini, boste razumeli, da smo prišli do trenutka ko je vrag odnesel šalo, ali v najboljšem primeru, ko jo je začel odnašati. 

Tudi uporaba jedrske bombe drobnega potenciala in le na ukrajinskem ozemlju proti odporniškim silam, ki napredujejo v Donbasu, bi vodila k Armageddonu - kot se je izrazil Biden.

Spoznajte končno, da politika ki jo vodita vodstvi Nata in EU, politika novih in novih sankciji, ki se mimogrede prevajajo v vse večje pomanjkanje energije, prehrane in drugih dobrin, oz. v rastoči draginjo in inflacijo v Evropi, ter nenehnega in vse težjega oboroževanja ukrajinskih sil, vodi vse hitreje k pogubi!!! Na vseh srečanjih EU, od minulega  četrtka tudi Evropske politične skupnosti, pa na bolj marginalnih forumih, kot naš Blejski strateški forum, vsakič znova častite Zelenskega. Že prav, da spregovori in prejme aplavz, ko se zahvali za pomoč, zaprosi za njeno nadaljevanje in pokaže odločenost pri obrambi domovine, a ko označi vse Ruse, tudi turiste za vojne zločince in teroriste, ki da ne smejo v Evropo ker ogrožajo našo varnost, ko poziva k takojšnjemu sprejetju Ukrajine v Nato, ko kliče celo po preventivnem opozorilnem napadu zavezništva na Rusijo, ki naj bi, po njegovem, utihnil Putinovo rožljanje z jedrskim orožjem, bi mu morali reči: "Zdaj pa dovolj! Saj niste toliko butast, da ne veste kam bi nas to privedlo"

Skratka, čaš je, že skrajni, da gredo Ursula Von der Leyen in Charles Michel k Vladimirju Putinu, še prej morda Josep Borrell k Sergeju Lavrovu, in ju vprašajo ali so še na voljo pogajanja ter o čem! Če ne oni, pa Vi, g. premier, in Vi, ga. zunanja ministrica, pri čemer bi dobila celo placet od še aktualnega predsednika republike, Boruta Pahorja, glede na njegovo pohvalo in zahvalo turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu za mediacijo med Rusijo in Ukrajino pri sprostitvi žita iz Odesinis silosih. Dva izmed kandidatov za predsednikovo nasledstvo bi že šla, a nista še izvoljena in do nastopa mandata utegne že biti prepozno. Pozovite vsaj Bidna, da naj pokliče Putina. Preko Rdečega telefona sta John Fitgerald Kennedy in Nikita Hruščov tako pred točno 60 leti rešila svet.

Naj dodam, da je preko svojega državnega sekretarja Antonyja Blinkna, Biden izrekel pripravljenost na pogajanja s Putinom in na pisne dogovore, pa ne nujno s takojšnjim umikom ruskih sil iz Ukrajine! Za četrtek je najavil pot v Moskvo italijanski zunanji minister, Luigi Di Maio.

Lepo prosim, pojdita tudi vidva, g. premier in ga. ministrica. Pokažita da je Slovenija z dejanji, ne le z besedami, privržena reševanju sporov s politiko miru in nenasilja.

 

Z upanjem

 

Aurelio Juri, opazovalec, ki že 8 mesecev opozarja, da gremo po poti, ki vodi k onemu na kar končno svari predsednik prve velesile sveta. Poglejmo če je še čas, da uberemo drugo.

 

 

Koper, 9.10.2022

 

Naspočil je čas za Rdeči Telefon med Belo Hišo in Kremljem

 

Moj današnji e-mail kandidatkama in kandidatom za 5. predsednika/co Republike, pred prvim soočenjem na TV Slovenija, jutri, v ponedeljek 3.10.2022 zvečer:

Spoštovani, 

Jutri, v ponedeljek 3. oktobra zvečer, vas bo slovenska javnost poslušala in gledala na prvem soočenju na TV Slovenija.

Voditeljema Ambrožičevi in Bergantu sem predlagal da vam zastavita, v globokem upanju da bosta to tudi storila, naslednji izziv:

 

Bo kdo od Vas, če boste izvoljeni, pozval ameriškega in ruskega predsednika, da se čimprej slišita po "Rdečem telefonu"?... Kot sta to storila njuna predhodnika pred točno 60 leti in 19 dnevi (22. oktobra 1962)?...in preprečila zelo verjeten izbruh tretje svetovne vojne?

Če pa nihče, ali menite, da razmere, v zvezi z vojno v Ukrajini, takega klica še ne zahtevajo?

 

Prepričan sem namreč, kolikor spremljam vso krizo in retoriko deležnikov, da smo bližje jedrskemu spopadu kot smo bili '62 leta in da je ta pogovor med glavnima odločevalcema prihodnosti sveta imperativ če hočemo povrniti človeštvu upanje na še kako stoletje preživetja! Dlje, mimogrede, ne bo šlo zaradi globalnega segrevanja, ki ga ne moremo ali ne znamo ustaviti. Toda pustimo to.

Vsaka dodatna izrečena beseda med Bidnom in Putinom, oddaljuje možnost in verjetnost tega pogovora in dogovora. To kar slišimo med njima od ruske agresije na Ukrajino dalje, ni bilo slišati med Hruščovom in Kennedyjem. In se bo moral, oni ali ona od vas, ki bo sedel ali sedla na Erjavčevi, vprašati, v imenu in dobro naroda ter vseh državljank in državljanov Republike Slovenije, ali sem storil/a vse, kolikor že "majhen/a" in "nepomemben/a", da bi preprečil/a najhujše? Slediti obtožbam in sankcijam na breme Putina kot agresorja ne koristi več ničemur, zlasti ne ko bo, če bo - in ponavljam: Vse mi pravi, da nismo daleč od tega! - izstreljena prva raketa z jedrsko konico. 

Hvala za pozornost, pa srečno

Postajamo res rasisti?

 

Rusi kot gobavci?

Na nedavnem Blejskem strateškem forumu je ukrajinski predsednik Zelenski pozval Evropsko unijo k zaprtju svojih meja vsem Rusom, ki bi radi obiskali, kot turisti in sicer njene članice, ker da vsi po vrsti – kot jih je označil in so  mu ploskali -»vojni zločinci«, oz. potencialni teroristi ter kot taki nevarni za slehernega Evropejca. In Bruselj je ubogal, ne povsem, a vendar. Minilo je nekaj dni in dogovor z Rusijo o poenostavljanem izdajanju vizumov je bil preklican. Sicer odločitev o tem koliko naj se dovolijo ali prepovejo tovrstni prehodi je bila prepuščena posamičnim članicam povezave.

Nato se je zgodil Putinov ukaz o mobilizaciji 300 tisoč rezervistov, zagotovo kot posledica porušenega razmerja moči na vzhodni fronti v korist ukrajinskega odpora, in Rusi so končno doumeli, da je »specialna operacija« postajala prava vojna in da le ta je vstopala v njihove domove. Ko predsednik pošilja vojake, ki so na dolžnosti ali za to plačani na fronto je nekaj, ko dobiš poziv, da moraš še ti, ki si delavec, uradnik, prodajalec, gostinec, učitelj, zdravnik, policist z ženo in otroki doma, obleči uniformo, poprijeti za puško in slediti armadnim enotam, brez jamstva, da boš tvoje najdražje še kdaj videl, je nekaj povsem drugega. V ruski živelj, kolikor še prepričan, da je bilo prav, da je Putin uporabil silo za zaščito rojakov v Donbasu, se je vselil strah. Le deset tisoč vpoklicanih rezervistov se je promptno oglasilo pristojnim službam, večina ostalih pa skuša pridobiti na času in najti način, kako ukazu ubežati. Na tisoče bolj pogumnih in jeznih so šli s svojimi dekleti, ženami, materami, na ulice protestirat proti temu ukrepu in režimu, vedoči da bo represija neizprosna, da jih bodo pričakali pendreki, solzivci, gumijasti naboji, lisice in nato še rešetke. Vsaka jim čast! Mnogi so zbežali v tujino, tam kamor so lahko, oziroma so jih sprejeli. A še mnogi drugi so našli meje »demokratične, pravične, humane, solidarne« Evrope za njih zaprte, ker Rusi. Tako minule dni Finska in Norveška. Da gre za oporečnike režimu, za dezerterje, za bežeče pred Putinovim srdom, za ti dve državi ne igra vloge. Rusi so pač Rusi in pri nas nimajo kaj iskati, vsi po vrsti »personae non gratae«, ker krivi za to kar je Putin storil. Taka je miselnost ki preveva iz te zapore.

Da gre za nekaj sramotnega, zavržnega, zgražanja in obsodbe vrednega, so povedali minule dni v Kijevu udeleženci mirovniške karavane »Stop the war now!«, ki je na povabilo domačih somišljenikov pripotovala iz Italije. Iz »Oaze miru«, kot pravijo parku sredi mesta kjer stoji povedni kip Mahatme Gandija, so mirovniki naslovili predsednici Evropske komisije, Ursuli von Der Leyen, ter  vladam EU apel k odprtju meja vsem Rusom, Ukrajincem in Belorusom, ki so bili vpoklicani v vojno a v njej nočejo sodelovati, in k priznanju le tem statusa beguncev. Da, tudi ukrajinski in beloruski oporečniki in mirovniki so tako kot ruski tarče trdega pregona in represije. Že od začetka vojne je vsem moškim v Ukrajini med 18 in 60 leti prepovedano zapustiti državo. Preklicana je tudi pravica do ugovora vesti pri služenju vojaščine. Italijanski in ukrajinski mirovniki so seveda še enkrat pozvali vse strani vpletene, posredno ali neposredno, v ukrajinsko vojno, k ustavitvi bojnih operaciji, ter izrazili podporo nedolžnim žrtvam ter vsem ki si v Ukrajini in Rusiji prizadevajo za reševanje konflikta z dialogom in pogajanji ter nasprotujejo logiki orožja in zmage za vsako ceno.

No, tudi Slovenija si je privoščila dve podobni misiji v Kijevu, Janševo in Fajonovo, le da sporočili sta bili nekoliko drugačni. Sprašujem se kako to, da mi ne premoremo, niti iz vrst civilne družbe, skupine mirovniško motiviranih in javno ter mednarodno prepoznavnih razumnikov, - še domnevno »levi« Slavoj Žižek je odvrgel mirovništvo, ker da ne more biti odgovor na rusko-ukrajinski spopad - ki bi se podala na pot tako v Kijev kot v Moskvo, ter nekoliko napolnila manjko ravnanja domače politike do te krize, žal tudi one, ki sedaj vlada in ki je v koalicijski pogodbi prisegla na ustavo določilo o reševanju konfliktov s politiko miru in nenasilja. Sprašujem se tudi, in vlado sprašujem, ali bomo storili vsaj to, da bežečim Rusom meje ne zapremo?

 

Predvolilne dileme antiNATOvca

 

Ko sem za odhod iz Zveze NATO, koga naj volim?

 

Še manj kot mesec dni do volitev novega, petega predsednika ali predsednico Republike (kandidatov in kandidatk je 7 - 2 ženski in 5 moških), volilno telo že čaka, pa ne bom rekel nestrpno, ker smo v Sloveniji dokaj strpni, na televizijska soočenja, iniciativa Glas Ljudstva je pripravila preprosto spletno orodje: Volitvomat.si, kjer lahko državljanke in državljani, tudi oni, ki še nimajo volilne pravice, odgovorimo na 30 vprašanj do katerih so se že predhodno opredelili kandidatki in kandidati, ter tako preverimo koliko smo jim z našimi pogledi, vrednotami, prepričanji, blizu, oz. oni nam.

Med temi izzivi ni onega, ki sem ga bil iniciativi predlagal kot ključnega v času, ki ga živimo in sicer o vojni v Ukrajini in obči krizi ki jo je ta spopad skupaj z odzivi Zahoda nanj, generiral, je pa vprašanje o odnosu do morebitnega referenduma o izstopu Slovenije iz Zveze Nato, organizacije, ki jo mnogi imamo za soodgovorno za omenjeni konflikt. Naj v parih besedah utemeljim zakaj. Preden je ruski predsednik Putin ukazal napad na Ukrajino je bil od Zahoda, predvsem od ZDA in Nata, zahteval varnostna jamstva za Rusijo (konec širjenja zavezništva proti vzhodu, oz. ruskim mejam, odpoved ukrajinskih ambiciji po tem članstvu in umik raketnih postojank iz Romunije in drugih območji preblizu Rusije), zahteve, ki so bile legitimne in bi jih morali v Washingtonu in Bruslju sprejeti vsaj kot predmet pogovorov, a se to ni zgodilo. Bile so lahkomiselno zavržene, češ da si vsaka država lahko prosto izbira povezave in da Nato goji politiko odprtih vrat. Z drugimi besedami je bilo Putinu sporočeno, da se bo zavezništvo širilo kolikor bo novih članic želelo vstopiti vanj, pa četudi do vrat Kremlja. Sledil je Putinov odgovor in plačali sta v prvi vrsti seveda Ukrajina s tisočerimi žrtvami in nepopisnim razdejanjem, v drugi Evropska Unija z najhujšo občo krizo od konca druge svetovne vojne. Če bi pravočasno sedli skupaj s Putinom, se to ne bi zgodilo. Toliko o tem.

A naj se vrnem k vprašalniku Volitvomata. Na trditev »Podpiram referendum o izstopu iz Zveze Nato«, sta pritrdilno odgovorili le ena od kandidatk in eden od kandidatov, a žal med imeni, ki jim dosedanje ankete ne dajejo nobenega upanja po bolj vidni uvrstitvi, zlasti ne v boju »za medaljo«. Pravim, žal, ker odhod iz Nata podpiram tudi sam, tako kot sem temu članstvu nasprotoval že takrat, ko smo se na referendumu 2002 o njem odločali, in bi rad volil predsednika ki bi ne nujno soglašal z mano, ampak vsaj obranil pravico do tovrstnega referenduma. Minilo je navsezadnje 20 let, pridobili smo izkušnje in spoznanja, mnogi podporniki članstva so morda uvideli, da smo imeli nasprotniki prav, ali tudi obratno, skratka če že razpisujemo referendume za marginalije, v primerjavi z statusom države v mednarodnem prostoru, menim, da bi bilo smiselno in odgovorno tudi o tem pobrati narod, ki to članstvo krepko plačuje. Aktualna in vroča je recimo zgodba z nakupom oklepnikov za oblikovanje srednje bataljonske bojne skupine, ki bo odščipnil državni blagajni kar nekaj stotin milijonov evrov, ker smo pač tako obljubili Natu. Gre torej za povečanje zmogljivosti, ne za obrambo domovine, ampak za sodelovanje na novih vprašljivih zavezniških »mirovniških« misijah.

Nekdo od vidnih imen v boju za Pahorjevo nasledstvo, ki uživa zavoljo vrste pogledov na svet in življenje doma, mojo pozornost in simpatije, trdi da je Nato vendarle organizacija kolektivne obrambe in da ko smo se ljudje na referendumu odločili za vstop, moramo zaveze spoštovati. Ali se z njim večina javnosti še strinja ali ne, ne vem, vem da dober del, z menoj vred, zagotovo ne, zato potreba po vnovičnem referendumu. Pa slednjemu ta isti kandidat ne bi niti nasprotoval ko bi se o njem pogovarjali še pred rusko agresijo na Ukrajino. »a v teh razmerah bi takšna odločitev pomenila - pravi - takšno izolacijo, da je ne bi privoščil slovenski državi«. No tudi pri tem sva si narazen. Menim namreč, da bi nas taka odločitev, če bi bil izid uspešen, postavila na zemljevid spoštovanja vrednih nevtralnih in neuvrščenih članic mednarodne skupnosti, ob bok drugim trem članicam Evropske Unije – Avstriji, Irski in Malti, nenazadnje tudi Švici, in dokazala da z uveljavljanjem politike miru in nenasilja, kot zapisano v Ustavi, mislimo povsem resno.

Ob vsem povedanem še ne vem koga bom 23. oktobra volil!

 

          

Vse bližje koncu?

 

SVETOVNI DAN MIRU… KAJ ČE ZADNJI?  

 

Misleč na podnebne spremembe, na vse bolj vroča in neznosna poletja, na vse dolgotrajnejše suše in pomanjkanje vode, sem v nekem nedavnem zapisu spraševal sebe in znanost »Koliko še« življenja na planetu?... Ter ugibal: do 2100? 2150, 2200? Nekaj dlje za one ki bodo naselili Antarktiko in Arktiko? Poigral sem se tudi s sumom, da ker oblasti ne vedo kako se zoperstaviti globalnemu segrevanju, ne da bi se jim ljudske množice uprle, ker vsak ukrep pomeni drastično rezanje doseženih življenjskih navad in razvad, oz. standardov, slednje raje vodijo k »jedrski evtanaziji«, ki bo manj boleča od umiranja pri 50 in več stopinjah Celzija. A bolj sem se šalil, kot bi resno na to pomislil.

21. septembra beležimo Svetovni dan miru. Toda letošnji je bil vse prej kot to, pravzaprav zrcalno nasprotje. Poimenovali bi ga lahko v Dan svetovnega strahu. Če je celo sama Kitajska, velika ruska zaveznica, s pozivom k miru vsem stranem vpletenim v ukrajinski vojni zaznala, da je hudič odnesel šalo, ali jo začel odnašati, in da smo prišli do trenutka, ko z umirjanjem strasti in s streznjenjem glav ne gre več odlašati, se sprašujem zdaj »Koliko še« do prvega poka?... in začetka konca?

Ruski predsednik, ki mu očitno »Specialna operacija« v Ukrajini ne gre po načrtih, ali mu je celo spodletela – in se s to oceno Zahoda strinjam - je odredil mobilizacijo dodatnih 300 tisoč rezervistov ter z obrazom obupanca in retoriko blazneža znova obtožil Zahod da hoče uničiti Rusijo ter mu zažugal z uporabo vseh sredstev, tudi jedrskega orožja, za njeno obrambo. Strašljivo ga je bilo gledati in poslušati. In odzivi Zahoda?  Recimo jim še racionalni, dokaj umirjeni, analitični, a enako strašljivi, ker po mojem razumevanju stvari že odkar se je ukrajinska drama začela bližati vrelišču, ki se je zgodil z ruskim napadom 24. februarja, še daleč od kitajskega detektiranja trenutka.

Na zasedanju Generalne skupščine OZN so se zahodni govorci kar vrstili in ponavljali pri obsojanju Putinovih groženj, od ameriškega predsednika Bidna do nemškega kanclerja Scholza, od zunanjepolitičnega predstavnika EU Borrella do našega Pahorja, ki je poudaril kako je ruska agresija pretresla dolgoletno upanje na trajni mir. Delim obsodbe in, recimo, da tudi predsednikovo oceno, kateri bi dodal le da nič manj nedolžne niso bile ameriške agresije tu pa tam po svetu, toda kar pogrešam pri teh odzivih je streznitev vseh teh gospodov, priznanje in spoznanje, da Putina že na samem začetku niso dovolj dobro poslušali, še manj razumeli, da bi ga morali jemati drugače, bolj resno, sprejeti za enakopravnega sogovornika in soodločevalca, povabiti za skupno mizo, deliti z njim skrbi za varnost in prihodnost sveta, se zavesti lastnih napak in odgovornosti za to kar je ruski vladar postal in storil, za stanje kakršnega imamo.

Nikogar izmed njih, ki bi pozval ZDA, Nato in EU k ukinitvi sankciji in dobav orožja Zelenskemu v zameno za obojestransko prekinitev sovražnosti ter Putina k pogovorom o njegovih zahtevah še izpred vojne po varnostnih jamstvih za Rusijo in po ureditvi statusa pretežno rusko govorečih pokrajin na jugovzhodu Ukrajine.

A se bo sploh našel kdo, ki bo to storil preden vsa situacija uide iz vajeti? Morda nov predsednik Republike Slovenije? Trije kandidati, upam da bo še kdo, so spregovorili o tem, da se vse preveč maha z vojno in orožjem, nihče pa z mirom in pogajanji in da zatorej potrebujemo nov pristop do te krize.

Odhajajoči Borut Pahor je nedavno pohvalil mediacijo Turčije med Rusijo in Ukrajino za deblokado žita v Odessi, konkretno predsednika Erdogana, sam pa ni ene rekel v prid temu, da bi Slovenija odigrala vlogo mediatorja, posrednika, mirovnika ter ustrezno ogovorila še vso Evropsko Unijo. Double face? Žal, kot mnogokrat.

Polagajmo torej upe v novega predsednika, da se bo, če bo izbran med tremi ali štirimi kandidati s pridihom pacifizma, držal predvolilnih obljub in se takoj po nastopu funkcije oglasil tudi do parlamenta in vlade, ki sta ona ki določata in usmerjata zunanjo politiko. Do volitev je še mesec, če bo potreben drugi krog, še dodatnih 21 dni.

Bo Putinova razsodnost, kolikor je je še, zdržala? Bo tudi Zahod umiril strasti ter vse bolj provokativnega, bojevitega in nerazsodnega Zelenskega in nehal ruskega predsednika potiskati v kot? Ne pozabimo, tudi v kotu bo pri sebi imel ključ za sprožitev velikega poka!

Držimo pesti!

ZA NOV ZAKON O RTV!

 

Še ena ARENA v službi SDS

SDS še zbira podpise za razpis treh zakonodajnih referendumov, med temi o novem zakonu o RTV, ki bo (!) in ne »ki naj bi«, depolitiziral osredni informacijski javni servis, potem ko ga je v minulih dveh letih vladanja, Janševa SDS preko nameščencev v Programskem svetu in vodstvu, skorajda povsem prevzela. Stanje na zavodu je obupno, pravi večina zaposlenih, v prvi vrsti novinarski kolektiv, ki je oni, ki nosi glavno odgovornost za primerno obveščanje javnosti. In kot odziv na mobing, ki ga izvajajo vodilni nad posameznimi novinarji, na grožnje z disciplinskimi postopki in odpuščanji, na cenzure, ki se tu pa tam prikradejo, na posege v novinarsko avtonomijo, problemi, ki jih je kolektiv preko svojih sindikalnih zastopnikov skušal reševati v pogovorih z generalnim direktorjem Whatmoughom, se pa je stanje le še poslabševalo, bodo novinarji (90% celotnega stanovskega kolektiva) stavko, ki so jo razglasili že dolgo nazaj, od ponedeljka dodatno zaostrili. Najprej zbor zaposlenih, kot smo jih že videli, pred samo stavbo RTVja, nato še protestni shod s podporo tudi civilne družbe na trgu Republike.

Borijo se torej, z vsemi močmi, da bi rešili zavod pred propadom, a vsakič trčijo ob zid povsem jasne namere vodilnih, da s sesutjem RTVja gredo do konca. Reši ga lahko le nov zakon, ki pa stoji, miruje že nekaj mesecev, zavoljo SDSovega manevra z referendumom. Ali bo le-ta razpisan, oz. bo predlagatelj zbral potrebno število podpisov, še ne vemo, kakorkoli že čas teče in se bodisi sovražni prevzem vajeti zavoda, bodisi njegovo razkrajanje nadaljujeta skorajda nemoteno. Na stavke in proteste, vodstvo odgovarja z represijo ali ignoranco.

Začel sem s temo zbiranja podpisov za razpis referenduma, pa naj mimogrede opozorim da se na Koprskem, kjer vsi javni napisi morajo biti dvojezični, nagovarjanje mimoidočih pred Upravnimi enotami vrši nezakonito, v nasprotju z predpisi, ker so plakati na stojnicah samo v slovenščini, nadaljujem in končujem s propagando proti zakonu, ki jo je vodstvo že nastavilo na televiziji. V nedeljo smo ji bili priče v sicer težko gledljivi Pirkovičevi Areni. Bojim se, da ne bo nič drugače v napovedanem TV soočenju 27.septembra pod naslovom »RTV Slovenija danes in jutri«. Odvisno od tega kateremu uredništvu je odgovorna urednica Jadranka Rebernik, znana Janševa simpatizerka, poverila pripravo omizja, kateremu voditelju vodenje oddaje in koga bodo povabili.

In kaj smo videli pri Pirkoviču? Naslov oddaje »(De)politizacija RTVja«. Štiri gostje v studiu in pet že prej posnetih. V živo dva zagovornika zakona – Lenart Kučič iz kulturnega ministrstva in Mojca Pašek Šetinc, novinarka RTVja, ki je prešla v poslanske klopi z Gibanjem Svoboda, ter 2 nasprotnika – Alenka Jeraj, dolgoletna poslanka SDSa, in Tom Zalaznik, sindikalist zaposlenih v tehničnih službah.

Bi naj bilo to soočenje uravnoteženo, pravi Pirkovič, ko brani obstoječe stanje, zato 2-2. Toda že sam začetek oddaje je razkril, da uravnoteženosti v izmenjavi mnenj ne bo niti za vzorec. Voditelj pač ni mogel iz svoje kože in tudi sicer je bilo moč predvideti kako bo njegovo spraševanje povabljenih potekalo. Nato še vložki posnetih mnenj: glavna zvezda, nekdanja direktorica TV, Ljerka Bizilj. Povsem je povozila zakon ter nekdanjim kolegicam in kolegom pa sami novinarski stroki pripisala služenje politiki: »Političnih novinarjev pravzaprav ni več. So sami levi in desni politiki. Še medijski strokovnjaki so padli v to past« - konec citata. Vprašal sem se takoj, kdo pa je ona, da bi naj bila merodajna? Ne pa, recimo, nezakonito odstavljena direktorica, Natalija Gorščak? Pa še, namesto priznanega medijskega strokovnjaka in predavatelja Marka Milosavljeviča,  Žiga Turk, informatik in vidni član, vsaj do nedavnega, SDSa, ter sedanji direktor televizije Uroš Urbanija, v Janševi vladi vodilni propagandist iste stranke, ki sta seveda tako kot Biziljeva sestrelila zakon. Med zagovorniki bi naj bili Barbara Rajgelj iz Pravne mreže za varstvo demokracije, ter prof. Sandra Bašič Hrvatin, ki pa sta samo povedali kak zakon sta si želeli. In dulcis in fundo, Pirkovič je poiskal pravnika, ki bi mu stregel, pri ugovarjanju vsaj kadrovskim zamenjavam na RTVju, ki bodo sledile uveljavitvi novega zakona, in v ZDA našel Jurija Toplaka.

Torej eminentna propagandna pred-referendumska oddaja, za katero pa vendarle verjamem, da bo večini javnosti prej odprla oči in ume, kot da bi jo vodila k zavračanju novega zakona o RTVSLO.