Začnimo SV preoblikovati kot nam narekuje prihodnost

DA, JO POTREBUJEMO!

Enkrat na začetku februarja, ko smo še bežno spremljali okužbe s Koronavirusom tam daleč, na Kitajskem, v Wuhanu, ko si nihče na Zahodu niti mislil ni, da bo neka lokalna epidemija, tako kot mnoge prej po nerazvitem, revnem svetu, kjer so bile tudi zatrte, v dobrem mesecu dni zajela praktično vso zemeljsko oblo in jo prisilila v karanteno, kot še nobena prej v sodobni zgodovini človeštva, sem pisal in se spraševal ali vojsko v Sloveniji res potrebujemo. Zagovarjal sem tezo, da jo ne, ker da nepotreben strošek in slabo uporabna v obliki kakršno imamo ob izzivih, ki jih nam prinaša čas.

Sredi pandemije s Covidom-19, ki je po svetu okužil že 720.000 ljudi in jih spravil na onstranstvo več kot 34.000, v naši mali deželi do minule nedelje »le« 11, Vlada kliče parlament in javnost k aktivaciji vojske s pooblastili policije, ker da je nujna za boljše varovanje južne meje (s Hrvaško) pred pričakovanimi vdori nezakonitih migrantov, potencialnih prenašalcev novih okužb. »V tem trenutku – pojasnjuje notranji minister, Hojs – jo v mestih in notranjosti države ne potrebujemo«. Aha – gospod minister – v tem trenutku še ne?! Lepo. Kaj pa jutri?...morda ob kakem izbruhu narodove jeze? Ker se tudi to lahko zgodi če bo oblast, ob ukazovanju vedenj, ki so nujne za zajezitev pandemije, počne tudi stvari, ki z njo veze nimajo  in ki razkrivajo neke druge, ne kolektivne interese in težnje. In nekaj se v tem smislu tudi že dogaja: vrsta hitropoteznih, nepojasnjenih kadrovskih menjav, utišanje Uprave za javna plačila in onemogočanje dela Komisije za preprečevanje korupcije, poskusi utišanja tudi medijskega nadzora nad početji vlade.

A vrnimo se k policijskim pooblastilom, ki naj bi jih z aktivacijo razvpitega 37.a člena Zakona o obrambi, Državni zbor z dvotretjinsko večino prisotnih poslank in poslancev, dodelil vojski. Tudi če zaupamo predlagatelju te poteze, notranjemu ministru, verjamemo v njegovo dobronamernost in v zagotovila, da bodo vojaki in vojakinje le nadomeščali policijo in ji tako pomagali pri obvladovanju nezakonitih prehodov meje, se moramo vprašati, ali niso pooblastila vezana tudi na znanje, na usposobljenost, na kvalifikacijo, ki jih poklic, ki jih prevzema in bo izvajal ima? Policisti, ki so za ta poklic posebej izšolani, morajo po Zakonu o delu v policiji, za izvajanje policijskih pooblastil opraviti še poseben izpit. Pripadnicam in pripadnikom vojske tega ni treba?

Mi takoj pride na misel primerjava z zdravstvom, ko je ta servis naša prva obrambna linija proti pandemiji. Predstavljamo si, da bi zdravniku splošne medicine podelili pooblastila travmatologa ali infektologa, ker sta slednja trenutno najbolj obremenjena? Morda pretiravam, a kakorkoli že interpretiramo te reči, pooblaščanje nekoga za nekaj, kar ni na njegovem spisku del in nalog, ne gre. Tudi če ostanemo le pri policiji in vojski. Bi policistu dali rokovat z minometom ali oklepnikom, ne da bi ga prej za to usposobili?

In če že hočemo z vojsko okrepiti vrste policije tako za nadzor meja kot za kakršno koli drugo potrebo varovanja življenj, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanja in odkrivanja kriminala, nadzora in urejanja prometa, ter občega zagotavljanja miru in reda, pričnimo z njeno reformo, z njenim preoblikovanjem v skladu z izzivi do naše varnosti in znosnega življenja, ki so pred nami, a ki že kažejo zobe. Mislim na dramo, ki jo živimo te dni skupaj z ostalim svetom in ki se utegne ponoviti, tudi ko bi jo zadušili, morda že prihodnje leto z novim, mutirajočim in neobvladljivim virusom, in mislim na ekstremna vremenska in tudi druga naravna dogajanja kot posledice podnebnih sprememb.

Že to kar se nam dogaja zadnje tri tedne kliče po korenitih spremembah in prilagoditvah naših življenjskih modelov in standardov, tako na osebni kot na kolektivni ravni – govorim o nujnosti po novi družbeni in razvojni agendi. Začnimo pri vojski, ko jo že hočemo na meji.

"Pripovedujem svoje življenje"

https://drive.google.com/file/d/1DDM042AreTLQOLh2NvIMBjQhePizRAq7/view

E per chi sa l'italiano, il racconto della "Guerra d'indipendenza" nel giugno-luglio '91 a Capodistria

"Una settimana insolita in via Verdi 10"
https://drive.google.com/file/d/0B9eapvEJyyGbLVFNdEE2LWJUdXc/edit

Projekcije o poteku pandemije morda zgrešene

TUDI STROKA NIMA VEDNO PRAV…

Tako kod domnevam da počne velika večina sodržavljank in sodržavljanov, oziroma da spremlja vse podrobnosti dramatičnega trenutka, ki ga živimo, doma in po svetu, v želji po ažurnosti in predvsem v lovu za kako spodbudno, opogumljajočo novico, tudi sam ne zamudim informativne oddaje, pri nas kot pri ubogih zahodnih sosedih,  ter se dodatno izobražujem preko spleta, da bi o predmetu trenutne pozornosti in skrbi izvedel čim več. Sicer kaj bi drugega počeli, ko smo primorani v domačih karantenah?! No, okoli 15h si naložim stran Nacionalnega Inštituta za Javno Zdravje in preberem podatke o na novo opravljenih testih in ugotovljenih okužbah, pogledam priložene grafe, hudo mi je za vsako novo žrtev, ki se zapiše na zaslonu, pomislim takoj na razmere, izjemno težke, v domovih ostarelih, kjer se okužba hitreje širi, in na intenzivnih oddelkih bolnišnic, kjer se zdravniki in medicinske sestre borijo za življenje že ali še kakih deset najhuje obolelih, a ko pogledam še pisan zemljevid države, ki kaže v barvah najmanj in najbolj od pandemije prizadete predele, se, sebično, seveda, veselim, da na Obali in Krasu mirujemo že kak dan na »le« 13 primerih. Vsaj tako še do danes, ko je na koledarju petek 27.marec.

Toda v torek me je nekoliko zbodlo in streslo kar sem videl in slišal v RTV Poročilih ob 17h in v Dnevniku ob 19h. Šlo je za projekcijo nadaljnjega poteka pandemije pri nas, ki nam jo je sporočil slovenski infektolog Andrej Trampuž iz Berlina. »Če je danes 480 okuženih - je dejal - jih bo čez 10 dni 5090 in čez 14 dni 14500«. Vprašal sem se od kod taka računica, če že dva tedna beležimo do največ 50 novih okužb dnevno (12.3.), sicer v poprečju od 30 do 45? Edina razlaga, da je bil omenjenemu zdravniku sporočen le podatek do torka okuženih in da je kalkuliral razvoj okužbe po eksponencialnem dvigu. Tega pa pri nas, zaenkrat vsaj, k sreči, nimamo in ne kaže, da bi se nam zgodil. Spoznali smo namreč dokaj pravočasno, da se treba držati predpisanih varnostnih ukrepov, ki so jih določile oblasti in, ne nazadnje, tega kar ti narekuje zdrava pamet.

Če se bo torej trend rasti nadaljeval kot doslej (včeraj 49 novih okužb) in domovi ostarelih, ki jim dr. Janez Tomažič, iz ljubljanske infekcijske klinike pravi "tempirane bombe", ne bodo eksplodirali, bomo imeli čez 7 dni (trije od desetih napovedanih dneh so že mimo) od 780 do 930 okuženih in čez 11 dni še dodatnih 120 do 180.

Pa tudi ko uporabimo Gantarjevo špekulacijo, da je okužb zagotovo 5 krat več, kot pravijo uradni podatki, pridemo do maksimalnih številk 4500 okuženih do 3. aprila in 5300 do 7. aprila.

Če bi se naj katastrofična projekcija dr. Trampuža uresničila bi morali že od dne, ko jo je podal, beležiti dnevno do 470 novih primerov in čez teden celo do 2500.

Ker se to ne dogaja in tudi pričakovati ni, da bi se, prej obratno, oziroma da naj bi se krivulja ugotovljenih okužb začela spuščati, če pogledamo kitajsko izkušnjo, najkasneje konec aprila (nekaj mi pravi, da že sredi meseca) bomo dosegli vrh tam pri 1300 do 1500 primerih, želeti si je od teh čim manj hospitaliziranih in predvsem čim manj na respiratorjih. Tudi sam seveda špekuliram, a na osnovi dosedanjih podatkov, grafov, trenda.

No, prepričan sem da pred poletjem bomo vendarle zagledali luč na koncu tunela, kar pa ne pomeni, da bomo znova zadihali kot prej. Pravilno opozarja koprski epidemiolog Boris Kopilovič, da bo zato potrebnih še nekaj mesecev. Preprosta pamet nam pravi, da vse dotlej, dokler še zadnji oboleli ne bo ozdravel in ne bo vnosov novih primerov iz tujine. Da, meja zlasti z Italijo bo morala biti še dolgo strogo nadzorovana. Za enkrat pa, OSTANIMO DOMA IN SREČNO!

"Pripovedujem svoje življenje"

70 jih je mimo... Da bi jih počastil, lani 27. julija, sem vtipkal sprehod po svojem življenju, med spomini in pogledi na svet. Kot da bi vedel, da nas bo letos ogrožala najbolj nevarna pandemija doslej in da se bom sam znašel med najbolj rizičnimi trčami virusa Covid-19, kot ga je stroka poimenovala. Da, kot da bi vedel, pa nisem. Prej sem pomislil na to, da bi me danes zelo veselilo prebirati starša in nonota ali noni. No, vnučki, bodo to lahko. Če še koga zanima, pripoved je tu...

https://drive.google.com/file/d/1DDM042AreTLQOLh2NvIMBjQhePizRAq7/view

Pripovedujem svoje življenje

Pripovedujem svoje življenje

70 jih je mimo... Da bi jih počastil, lani 27. julija, sem vtipkal sprehod po svojem življenju, med spomini in pogledi na svet. Kot da bi vedel, da nas bo letos ogrožala najbolj nevarna pandemija doslej in da se bom sam znašel med najbolj rizičnimi trčami virusa Covid-19, kot ga je stroka poimenovala. Da, kot da bi vedel, pa nisem. Prej sem pomislil na to, da bi me danes zelo veselilo prebirati starša in nonota ali noni. No, vnučki, bodo to lahko. Če še koga zanima, pripoved je tu...

https://drive.google.com/file/d/1DDM042AreTLQOLh2NvIMBjQhePizRAq7/view

Združujmo se v tem da se nekaj tednov ne družimo!

TRETJA SVETOVNA VOJNA… A PREMAGLJIVA!

Pa jo imamo... Tretjo svetovno vojno. Zajela je več ali manj ves Planet. Je globalna, ne več po delih, kot jo je pred leti opisal Papež Frančišek.  Ni jedrska, je biološka in je medčloveška, četudi nezavestno in taka, da bolj ko se imamo radi, bolj ko se objemamo, bolj se vzajemno ogrožamo. Orožje je človeškemu očesu neviden organizem, di si ga prenašamo s poljubljanjem, kihanjem, kašljanjem, zehanjem, preprostim govorjenjem, dotikom, oziroma fizično bližino in najbolj med sorodniki, prijatelji, znanci, sosedi, poslovnimi partnerji, na veselicah, v lokalih, šolah, telovadnicah, kulturnih, športnih in drugih prireditvah, v pisarnah, na delovnih mestih, avtobusih, vlakih, letalih, ladjah...povsod tam kjer se več ali manj gnetemo ali samo družimo in virus ima možnost da veselo in brez prehudega zaleta poskakuje iz enega v drugega in če pade na tla, opozarja stroka, bo znal preživeti in pričakati novo žrtev, do 9 dni. Kolikor že bili jezni nad oblastjo se odpovejmo tudi uličnih protestov, seveda če sama oblast ne bo postala hujša od virusa.

Če pogledamo svetovni zemljevid z rdečimi krogi, ki označujejo območja, ki so najbolj na udaru v tej vojni, kjer so bitke najbolj hude, vidimo da ne gre za tako imenovani "tretji svet", oziroma za celine, regije in države obubožane in v večni revščini, kjer je higiena le pojem, ampak za najbolj razviti del planeta, kot da bi se Mati Narava. ki je razglasila ta spopad s človeštvom, želela s Koronavirusom Covidom-19 maščevati tistemu njegovemu delu, ki ji je zlasti z industrializacijo, in, v imenu napredka, izčrpavanjem njene substance zadajalo največ gorja, jo pričelo tudi zavestno uničevati, si skušalo podrediti njene zakonitosti in ji porušil ravnovesja. Pa očitno še Gospod je pred njo nemočen, če so svete maše prenesene le preko medijev in brez vernikov zraven.

A Kitajska, kjer se je ta vojna začela, nam sporoča, da se sovražnika, agenta Covid-19, da premagati, seveda z določenim časovnim žrtvovanjem naših življenjskih navad, običajev, ritmov in žal, tudi materialnih standardov. Družno moramo prepoznati in to tudi početi, čimprej in čim bolj strogo, da se za nekaj časa več ne družimo, da onemogočimo virusu poskakovanje med nami.

Tudi če nam tega stroka in oblast ne bi zaukazali, bi morali vedeti kako se vesti: 

Ostati doma v čim manjših skupinah, če že imamo koga zraven in si z njim delimo prostor, po nakupih čim bolj poredko in zaščiteni, z osebnim prevozom, in samo za artikle, ki jih nujno potrebujemo za nekaj dni vnaprej, družiti se le preko spleta in telefona, ali če že v živo, brez dotikov in na ustrezni medsebojni razdalji. Skratka, omejimo se sami, da nas ne bodo jutri policisti ali celo vojaki. Od tega je odvisno koliko bo ta svetovna vojna trajala in koliko posledic bo za seboj pustila. Kakorkoli že, svet ne bo več tak kot je bil. Ne nazadnje maske padajo in bilo bi dobro, pa nočem polemizirat z nikomer, da bi naša nova vlada, naš nov, nadobuden zunanji minister, Anže Logar, ki se zavzema za bolj tesne stike s »prijateljskimi« ZDA, povabil na razgovor ameriško veleposlanico in jo vprašal kaj je predsednik Donald Trump mislil s ponudbo nemškemu farmacevtskemu podjetju Cure-Vac, ki baje razvija cepivo proti Covidu-19, milijarde dolarjev v zameno za cepivo izključno za Američane? In to bi morale vprašati vse članice EU in OZN? A se tako vedejo prijatelji in zavezniki? Sam si bom znova dovolil oceno, da je Malanijin soprog sovražnik št.1 sveta, prva grožnja njegovemu preživetju. No, naj bo vsaj dokler se pandemija ne obvlada, št.2, kajti prvo mesto pripada vsekakor novemu Korona-virusu.

Obvezno naborništvo in Ustava

Je »odmrznitev« vojaškega naborništva še skladna z Ustavo?

Prvi poizkus, da bi SDS znova uvedla obvezno služenje vojaškega roka za »moško populacijo«(?!) je končal svojo parlamentarno pot že pri začetnem koraku. Predlog zakona ni prejel zadostne podpore, kar pa ne pomeni, da o tem na Šubičevi 4 ne bo več govora. Obratno. Tokratni poizkus je bil vložen s strani še opozicijske stranke in mu torej novi koalicijski partnerji, ki z njo sedaj oblikujejo novo večinsko vlado, niso bili zavezani. So pa to storili s podpisom koalicijske pogodbe, ki med sistemskimi spremembami vendarle predvideva »odmrznitev« vojaškega naborništva.

Na kratko, za nepoučene, spomnimo, da je bilo slednje ukinjeno, na pobudo iste stranke ( SDS ), ki ga sedaj hoče znova, ker so se mu naborniki izmikali na vse možne načine, ali pa izbirali civilno služenje, kar je postopoma zmanjševalo število oboroženih vojakov. Sledil je prehod k profesionalni vojski, ki pa tudi, zavoljo predvsem slabih plač, ne uspeva popolniti svojih vrst tako kot načrtuje vojaška stroka ali si želi politika, ki na njenem klasičnem, vojskovalnem konceptu  vztraja. Primanjkuje ji baje od 1500 do 2000 vojakov, poleg določene vrste orožja in opreme, zavoljo česa tudi vrhovni poveljnik, predsednik Republike, razglaša njeno obrambno šibkost.

Obramboslovni novi premier, že obrambni minister v času osamosvajanja in desetdnevne vojne, naj bi vedel kako zadevo rešiti: ob ohranitvi profesionalnega jedra SV, znova prisiliti mlade, da ob izpolnitvi polnoletnosti gredo služiti šestmesečno vojaščino s puško v roki ali enoletno brez. Po javnomnenjskih poizvedovanjih, pravijo v SDSu, naj bila javnost, vsaj v 60%, temu naklonjena, ko pa se vprašajo neposredno prizadeti, ali, če hočemo, zainteresirani, to so najstniki, je mnenje krepko obrnjeno.

Sicer se, ob ponovni uvedbi obveznega - poudarjam - obveznega vojaškega naborništva (prostovoljno, dilem, ki jih bom naštel ne odpira) zastavlja kar nekaj vprašanj glede njene skladnosti z Ustavo, kolikor sam razumem njene postavke.

Osnovna dilema zadeva odstopanje od že pridobljenih in uveljavljenih pravic, ne da bi za to obstajale kakršnekoli izredne razmere (16.člen - začasna razveljavitev in omejitev pravic).Takoj za tem vprašanje čemu obveznost služenja le za »moško populacijo«?, upoštevaje 14.člen - enakost pred zakonom, »ne glede na narodnost, raso, SPOL, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje…« itd? Taki diskriminaciji pravimo seksizem. O tem govori znova že omenjeni 16.člen, ki pravi da se človekove pravice in temeljne svoboščine lahko razveljavijo ali omejijo le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, SPOLU, jeziku and so on…

18.člen govori o prepovedi mučenja in verjamem, da tega v vojski ni, vsaj ne tako kot ga gre ozko razumeti, a ni mogoče izključiti »Ponižujočega kaznovanja in ravnanja« s strani profesionalcev v vojski, ki jim je poverjeno obrazovanje in usposabljanje nabornikov do njih samih. Še v profesionalni vojski prihaja do tovrstnih primerov, ki večinoma ostanejo prikriti in zanikani javnosti, a se za njih izve ob končani karieri prizadetega in odhodu iz vojske.

19.člen – varstvo osebne svobode: »Vsakdo ima pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.«…Člen govori seveda o odvzemu prostosti ob kaznivem, oz. nezakonitem ravnanju. Toda, ko mladeniča prisilimo 6 mesecev ali leto dni od doma, od svojega običajnega vsakdana, od svojega izbranega načina življenja, oziroma v sobivanje z vrstniki in starejšimi v prostorih in pod režimom, ki si ga sam ni izbral in si ga ne želi, četudi brez poniževanja, ustrahovanja in nasilja, lahko še govorimo o nedotaknjeni pravici do osebne svobode?

21.člen – varstvo človekove osebnosti in dostojanstva – pravi med drugim da je »prepovedano vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena…« Lepo, a kot sem že dejal, se to v hierarhično organizirani strukturi kot je vsakršna vojska, dogaja. Pravico do osebnega dostojanstva in varnosti najdemo tudi v 34.členu.

39.člen – svoboda izražanja. »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja…« Je to omogočeno v času obveznega služenja vojaškega roka? Enako pravica do uporabe svojega jezika in pisave (62.člen)?

Skratka, pazimo na vse to, ko bomo, če bomo, znova prisilili našo mladino v vojsko. A pomislimo predvsem, če se že odločimo to storiti, da jo usposobimo – kot svetuje svetovno priznana strokovnjakinja za varnostno politiko, Elisabeth Braw - k »vojskovanju« predvsem z ekstremnimi vremenskimi pojavi in drugimi posledicami podnebnih sprememb ter k služenju tudi drugim potrebam skupnosti.

Koronavirus nas uči kako živeti drugače od običajnega

Ko bo izredno stanje postalo redno…

Vemo vsi, ali skoraj vsi, skupaj ali vsak pri sebi, da moramo čimprej, kar pomeni že včeraj, ne jutri, pričeti spreminjati vzorce našega vedenja in sicer življenja, če naj omogočimo da bodo prišli do svoje kolikor toliko spodobne starosti tudi naši vnuki in pravnuki, oziroma človeštvu dali dihati še kako stoletje več. Izpustili smo, z uporabo fosilnih goriv, toplogredne pline in postopno segrevanje planeta je tu, kot kaže danes že ireverzibilno. Lahko ta proces le še upočasnimo in podaljšamo, če se odpovemo že takoj premogu, nafti in plinu ter energijo pridobimo iz sonca, vode, vetra. Seveda tudi iz jedrske fuzije, toda tu imamo težavo? Vlada, ki opravlja tekoče posle, in tudi dober del stroke pravita, da brez nje ne bo šlo, da bo v vsakem primeru elektriko treba proizvest in da za naše današnje in še bolj prihodnje energetske potrebe – v industriji, prometu, gospodinjstvih pa še kje - to kar nam lahko dajejo sonce, voda in veter, oz. obnovljivi viri, kot jim pravimo, ne bo dovolj. A problem nukleark, četudi 110% varne, je, kot vemo, to kar puščajo za seboj in ki ni kot vsak drugi odpadek. Smrtno nevarno obsevanje, za človeka in naravo, moraš za dobo stoletji pokopati v, upajoč, neprebojnih sodih globoko v zemljo a tudi zemlja ne zmore vsega. Če se torej odpovemo še fuziji, nam ne preostane drugega kot radikalno zmanjšanje električne potrošnje, ker vsaj za enkrat znanost ni izumila obnovljivega vira iz naštetih treh naravnih ali drugih elementov, ki bi ta manjko pokril. In kako zmanjšati porabo elektrike, ko bi se naj množili njeni uporabniki: toplotne črpalke, električni avti, elektro pogon tudi javnega in pomorskega prometa? Posebna zgodba je letenje na elektriko. Boscarol sicer napoveduje in dokazuje da se da, toda za enkrat je nepredstavljivo, da bi Airbusi s 600 ali samo 200 potniki iz Evrope leteli v New York ali Sydney in obratno v primernem času s fotovoltaiko in akumulatorji.

Kakorkoli že, poraba energije se bo, tako ali drugače, morala zmanjšati in nič ne bo več tako kot je bilo. A kako pridobiti družbeni konsenz za tovrstne reze? Že ko spregovorimo o nameri da bi zgradili še kako hidroelektrarno na Savi ali drugje ter postavili dodatno vetrnico na Volovji Rebri se pobunijo tamkajšnje civilne iniciative, sladkovodni ribiči, kajakaši in ljubitelji krajine in ptic. Da se jim na zameri, oblast umolkne in dovoljenj za umeščanje v prostor in izgradnjo ni. Tako, da še danes in ne ve se do kdaj, bodo obnovljive kapacitete ostale neizkoriščene.

Pa vendar, do tega širšega družbenega konsenza za tem, da jih pričnemo izkoriščati, da postavimo vetrnice in hidrocentrale in povrh še zmanjšamo porabo elektrike, ker bo treba TEŠ6 zapreti in morda tudi NEK, bomo morali čim prej priti.

Zato je situacija, ki nastaja ob kitajskem korona-virusu, na nek način dobrodošla. V soseščini, tudi tam kjer okužb še ni, kot v Furlaniji Julijski Krajini, so preventivno že razglasili izredne razmere, zaprli vrtce, šole, fakultete in druge javne ustanove, preklicali gledališke predstave, omejili možnosti množičnega združevanja v športu ter omejili gibanje, oziroma uvedli nadzor tudi na meji… in se  narod ne punta. V strahu, da ne rečem paniki, na vse to pristaja, se prilagaja, izrednost sprejema, seveda, v veri, da bo trajala le kak teden. No, navaditi se moramo na to, da zavoljo vsaj delne zmage nad podnebnimi spremembami, bo sprejemanje izrednosti moralo nekako postati stalnica, da se bomo morali marsičesa odvaditi in postopoma pristajati na manj potrošniško ali če hočemo razsipniško oz. na bolj skromno življenje. Druge poti ni.

A dodaten problem pri nas je da prevzema oblast stranka, ki nas bo najmanj do naslednjih volitev, odvrnila ali, za mnoge, »obranila« pred opisanimi spremembami, ker preprosto razglaša, da podnebne spremembe niso posledica človeške nespameti, ampak naraven ciklični proces ter mantra radikalnih okoljevarstvenikov. Kako pa bo SDS odgovoril predsednici Evropske komisije, Uršuli Von Der Leyen, ki pričakuje da bo sleherna članica EU prispevala k njenemu New Green Dealu, bomo še videli.

Na obzorju čas lustraciji

Še je čas za premislek…

Drage poslanke in poslanci, ki računate na pozitivni izplen pogajanj vaših strankarskih šefov z Janezom Janšo,

Vam kaj pomeni poziv 75 akademikov, da se naj ne oblikuje vlada z ekstremno desno politično formacijo, ker je to slabo za državo, za njeno demokracijo, za njene vrednote in cilje, ter slabo tudi za Evropsko unijo? Dopuščam odgovor, da vsak ima pravico do svojega mnenja, da pa boste raje prisluhnili pozivu ta prve skupine 22tih intelektualcev, ki je takemu dogovoru naklonjena.

Ok, toda če se malce spustite v vsebino obeh pozivov, videli boste veliko strukturno razliko v argumentiranju ene in druge izbire.

Gospe in gospodje, ki so se prvi oglasili, kličejo k »vključujoči in operativni koaliciji«, ker da bi predčasne volitve le podaljšale »agonijo«, kot ji pravijo, v kateri se je znašla Slovenija po odstopu Marjana Šarca. Sam se in jih sprašujem ali je sistem res v tako hudih krčih in škripcih, da potrebuje takojšnje nadaljevanje vladanja? Ker prave argumentacije o tej domnevni agoniji ni.

Akademiki, vsi z doktorskimi nazivi, kar ni nepomembno, pa nizajo celo vrsto razlogov, zakaj ne vlada z SDSom na čelu. Sam sem twittal, da podpišem vse kar so napisali, da pa dodajam še zame nesprejemljiv in škodljiv odnos g. Janše in njegovih do arbitraže o meji s Hrvaško.

Vaš odgovor je lahko, da profesorji vendarle malce pretiravajo, da smo itak že imeli dve Janševi vladi in se Slovenija ni sesula, oziroma, kot sem zadnjič slišal bivšega kolego iz vrst SDSa, Jožefa Jerovška, da ko je JJ predsedoval Evropskemu svetu so iz Evropske Unije deževale same pohvale. In tudi sedaj prihajajo iz Bruslja, resda  samo iz Evropske ljudske stranke, spodbude Novi Sloveniji, k oblikovanju desne koalicije z SDSom. »Ne zamudite te priložnosti« je Mateju Toninu priporočil nov predsednik EPPja, Donald Tusk.

Toda a se slednji sploh zaveda, da Janševa stranka ni več tisto, kar je morda bila pred leti, še dokaj zmerna članica EPP, da se je, odkar ni več na oblasti in še posebej odkar je njen predsednik preživel nekaj časa na Dobu, premaknila precej bolj na desno, če podpira početja Viktorja Orbana in nasprotuje temu, da bi ga Evropska ljudska stranka izločila iz njenih vrst. A ni sama nekdanja predsednica NSi, evroposlanka EPP, Ljudmila Novak, posvarila na škodo, ki jo dela (zmerni) desnici JJ?

Slišim z vaših ust, da koalicija bo le če ne bo ideologije in bodo dogovorjene konkretne izboljšave sistema: skrajšanje čakalnih vrst, novi domovi za ostarele, spodbudnejša davčna politika za gospodarstvo in še kaj. A kar se že dogaja v času dogovarjanja, kar počnejo in pišejo gospodje iz SDS, napoveduje vse nekaj drugega, kar takoj prikliče utemeljenost opozoril akademikov: napad Žana Mahniča na vodstvo Policije, grožnja z ovadbo in odstavitvijo direktorice Tatjane Bobnar, Janševa takojšnja podpora svojemu varovancu ter ponavljajoča njegova obtoževanja na račun direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada, Darka Muženiča, zlasti v zvezi s tako imenovano afero pranja iranske milijarde na NLB, kažejo na to kar si je vsa ta leta Janša sam očital – na lustracijo, ki je ni še Demosova oblast opravila. Na udaru cela vrsta državnih organov in medijev, poleg policije, pričakujmo tudi v pravosodju, tožilskih vrstah in še kje, kjer naj bi še imeli vpliv, po njegovem, »strici iz ozadja«, oz. po novi skovanki, »globoka država«. Adijo neodvisnost sodstva, policije, vojske, univerz, medijev…Za slednje bivši poslanec Vinko Gorenak pravi, da ker jih je treba uravnotežiti, bo potrebno dodati nekaj na desno in ukiniti nekaj na levo…

A se vam, spoštovani Počivalšek, Pivčeva in Tonin, ne prižge rdeči alarm? Pa je tu še vse ostalo za kar ste se v Šarčevi vladi zavzemali in bo zdaj odpadlo: preferenčni glas (No, DeSUS ne sodi zraven), ohranitev javnega zdravstva in javnega šolstva, priprava še bolj ambicioznega Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, ki ga treba dokončati in odposlati v Bruselj, pa vztrajanje na implementaciji arbitraže o meji ter na spoštovanju vrednot NOB… In ne nazadnje, se vam zdi prav, da podporno infrastrukturo SDSa, zlasti medijsko, financira Viktor Orban? A se zavedate odgovornosti, ki jo prevzemate?