Začnimo SV preoblikovati kot nam narekuje prihodnost

DA, JO POTREBUJEMO!

Enkrat na začetku februarja, ko smo še bežno spremljali okužbe s Koronavirusom tam daleč, na Kitajskem, v Wuhanu, ko si nihče na Zahodu niti mislil ni, da bo neka lokalna epidemija, tako kot mnoge prej po nerazvitem, revnem svetu, kjer so bile tudi zatrte, v dobrem mesecu dni zajela praktično vso zemeljsko oblo in jo prisilila v karanteno, kot še nobena prej v sodobni zgodovini človeštva, sem pisal in se spraševal ali vojsko v Sloveniji res potrebujemo. Zagovarjal sem tezo, da jo ne, ker da nepotreben strošek in slabo uporabna v obliki kakršno imamo ob izzivih, ki jih nam prinaša čas.

Sredi pandemije s Covidom-19, ki je po svetu okužil že 720.000 ljudi in jih spravil na onstranstvo več kot 34.000, v naši mali deželi do minule nedelje »le« 11, Vlada kliče parlament in javnost k aktivaciji vojske s pooblastili policije, ker da je nujna za boljše varovanje južne meje (s Hrvaško) pred pričakovanimi vdori nezakonitih migrantov, potencialnih prenašalcev novih okužb. »V tem trenutku – pojasnjuje notranji minister, Hojs – jo v mestih in notranjosti države ne potrebujemo«. Aha – gospod minister – v tem trenutku še ne?! Lepo. Kaj pa jutri?...morda ob kakem izbruhu narodove jeze? Ker se tudi to lahko zgodi če bo oblast, ob ukazovanju vedenj, ki so nujne za zajezitev pandemije, počne tudi stvari, ki z njo veze nimajo in ki razkrivajo neke druge, ne kolektivne interese in težnje. In nekaj se v tem smislu tudi že dogaja: vrsta hitropoteznih, nepojasnjenih kadrovskih menjav, utišanje Uprave za javna plačila in onemogočanje dela Komisije za preprečevanje korupcije, poskusi utišanja tudi medijskega nadzora nad početji vlade.

A vrnimo se k policijskim pooblastilom, ki naj bi jih z aktivacijo razvpitega 37.a člena Zakona o obrambi, Državni zbor z dvotretjinsko večino prisotnih poslank in poslancev, dodelil vojski. Tudi če zaupamo predlagatelju te poteze, notranjemu ministru, verjamemo v njegovo dobronamernost in v zagotovila, da bodo vojaki in vojakinje le nadomeščali policijo in ji tako pomagali pri obvladovanju nezakonitih prehodov meje, se moramo vprašati, ali niso pooblastila vezana tudi na znanje, na usposobljenost, na kvalifikacijo, ki jih poklic, ki jih prevzema in bo izvajal ima? Policisti, ki so za ta poklic posebej izšolani, morajo po Zakonu o delu v policiji, za izvajanje policijskih pooblastil opraviti še poseben izpit. Pripadnicam in pripadnikom vojske tega ni treba?

Mi takoj pride na misel primerjava z zdravstvom, ko je ta servis naša prva obrambna linija proti pandemiji. Predstavljamo si, da bi zdravniku splošne medicine podelili pooblastila travmatologa ali infektologa, ker sta slednja trenutno najbolj obremenjena? Morda pretiravam, a kakorkoli že interpretiramo te reči, pooblaščanje nekoga za nekaj, kar ni na njegovem spisku del in nalog, ne gre. Tudi če ostanemo le pri policiji in vojski. Bi policistu dali rokovat z minometom ali oklepnikom, ne da bi ga prej za to usposobili?

In če že hočemo z vojsko okrepiti vrste policije tako za nadzor meja kot za kakršno koli drugo potrebo varovanja življenj, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanja in odkrivanja kriminala, nadzora in urejanja prometa, ter občega zagotavljanja miru in reda, pričnimo z njeno reformo, z njenim preoblikovanjem v skladu z izzivi do naše varnosti in znosnega življenja, ki so pred nami, a ki že kažejo zobe. Mislim na dramo, ki jo živimo te dni skupaj z ostalim svetom in ki se utegne ponoviti, tudi ko bi jo zadušili, morda že prihodnje leto z novim, mutirajočim in neobvladljivim virusom, in mislim na ekstremna vremenska in tudi druga naravna dogajanja kot posledice podnebnih sprememb.

Že to kar se nam dogaja zadnje tri tedne kliče po korenitih spremembah in prilagoditvah naših življenjskih modelov in standardov, tako na osebni kot na kolektivni ravni – govorim o nujnosti po novi družbeni in razvojni agendi. Začnimo pri vojski, ko jo že hočemo na meji.