Tudi novega papeža poslušamo a ga ne slišimo

 

Kaj ko bi postal veren?

Predstavljajmo si nekdanjega predanega, četudi včasih nergajočega člana Zveze komunistov, ateista, zapriseženega marksizmu, nato še samoupravnemu socializmu, a dovzetnega ter proaktivnega tudi do strankine evolucije v Social Demokracijo, ki bi danes prešel k verujočim kristianom? Morda celo h katoličanom in v nedeljo 18. maja v živo na Trgu Svetega Petra spremljal vstoličenje Papega Leona 14 ter mu navdušeno ploskal? Ste pomislili na Hoivikovega šefa? Zmota. Govorim o sebi. Se je tudi meni zavrtelo? Kot ubogemu poslancu SDSa? Ne, le razmišljam o ljudeh, ki krojijo usodo človeštva, ki imajo politično, finančno, vojaško ali duhovno moč, da nam povedo kam gremo, v pravo ali napačno smer. In ugotavljam, da poleg generalnega sekretarja Združenih Narodov Guterresa, edini še, ki govori pametno, modro, razumsko, človekoljubno in dosledno je naslednik papeža Frančiška, Američan Robert Francis Prevost, in to ne da bi se nujno skliceval na Božje zapovedi, Biblijo, Evangeliji ali na kak drug zapisan krščanski nauk. Vidi se, da mu sama vest to narekuje, vest prosvetljenega intelektualca, diplomiranega matematika in filozofa, danes poglavarja države z najdaljšo in najbolj veščo diplomacijo. Ni to človek, ki bi mu rekli, ja saj, kar govori mu je poslanstvo, tako tudi mora, sicer bi se izneveril, a pojma nima o časih, ki jih živimo, o varnostnih tveganjih ob vse bolj pošastni in grozeči Rusiji, ki da preti zahodni civilizaciji, njenim vrednotam, njenemu življenjskemu slogu. 

Ob slovesu papeža Bergoglia, so solze tekle v potokih. A so že od daleč zaudarjale po krokodilskih. Ves politični zahodni svet se je klanjal njegovi zapuščini, njegovim večkratnim pozivom k miru, celo k beli zastavi za Ukrajino, ker je bil odlično razumel situacijo in v kak prepad je drvel ukrajinski narod zaradi ne le zločinskosti Putina ampak predvsem napak ukrajinskega vodstva, z Zelenskim na čelu, in zgrešenega če že ne namerno tako načrtovanega pristopa Zahoda do te vojne. Da, igra žalosti in solza iz obrazov in mimike Melonijeve, Macrona, Starmerja, Merza, Leynove, Kallasove, Tuska, Rutteja, Trumpa in tudi naših Musarjeve in Goloba. Slednji se je poistovetil z mislimi in pozivi preminulega Svetega očeta, tako kot danes s tem, kar sporoča Leon 14. A klice k razoroževanju, ker več orožja ne prinaša več varnosti, temveč obratno, k dialogu tudi s sovražnikom, ne sliši, noče slišat. Nihče iz Bruslja ter evropskih prestolnic. Če pokori Ukrajino, v kakršnem koli obsegu, se bo Rusija nato znesla nad ostalo Evropo, zato oborožujmo se, pripravimo se na to agresijo, če hočemo da se ne zgodi, in če se, da ji bomo kos! Potrebujemo za to 800 milijard evrov! Tako se več ali manj glasi mantra evropskega establishmenta. Da ve, ker na vrhu Nata in EU vendarle niso tako butasti, da bo to le stran vržen denar, oz. napajal le bančne račune orožarskih industrialcev in politikov, ki jim ga servirajo, ker že danes so članice Nata tudi brez ZDA in Kanade, skoraj trikrat bolj oborožene kot Rusija in imajo za polovico več vojakov, ne pomaga. Pa ne samo to, vedo tudi, da ko si bo prisvojila vse 4 oblasti na jugovzhodu Ukrajine z večinsko rusko populacijo, ter v mirovnem dogovoru izborila nevtralni status Ukrajine, bo vojne in domnevne grožnje na račun ostale Evrope konec. Šel se je Putin 24. februarja 2022 napad na južno sosedo prav zato, da se ne bi kasneje moral spopasti z Natom. In tudi naš premier to ve, a pokorno sledi mantri in ukazom iz Bruslja. Papeža sta že pozabljena. 2% BDP za obrambo, ki naj bi jih po prvotnem že dogovorjenem in sprejetem načrtu dosegli postopoma do 2030, bodo realizirani že letos, čez 5 let pa še dodaten dvig na 3%. Jah, tako hočeta Rutte in Von der Leynova. Da ostali programi vlade za boljše življenje ne bodo prizadeti? Malo morgen, opozarjajo ekonomisti. A me osebno najbolj žalosti pristanek na to s strani Levice, najbolj glasne i kontinuirane nasprotnice višanju obrambnih izdatkov, ter dveh ključnih ministrov: gospodarskega Matjaža Hana, vodjo SD – »Ne potrebujemo načrta za vojno, potrebujemo načrt za mir…. In za dolgoročno sobivanje z Rusijo«, ter finančnega Klemna Boštjančiča iz Svobode: »Bolje bi bilo, da bi vlagali kam drugam kot v orožje!«. Tudi onadva očitno tako kot hoče šef! Levica idem. Da bi vsaj slišal poziv vlade Bruslju k prenehanju sankciji do Kremlja do prve enakovredne sankcije na račun izraelske vlade, ki dnevno mori človeško vrsto v Gazi kot bi ščurke z deratizacijo?! Kje pa.

Zato, moj pogled v Rim.

Mirovniki nimamo miru

 

Komu zvoni? - 2

 

Prepričan sem bil da je Matjaž Gruden, kolumnist Večera, sicer uslužbenec Sveta Evrope, bolj pri stvari, ko je govora o vojni v Ukrajini in njenih protagonistih, a me današnja kolumna »Komu zvoni« preseneča in razočara. Zakaj? Ker za pravnika, novinarja in diplomata, ki se že skoraj vso kariero potepa po zunanjepolitičnih odrih, bi pričakoval nekaj več bistroumnosti in analitične sposobnosti pri tako artikulirali in zgodovinsko pogojeni temi. Tokrat se znaša nad sociologinjo Spomenko Hribar, zaradi njene izjave, da »Rusija nikoli nikogar ni napadla«, a preko nje tudi na vse mirovnike, ki nasprotujemo nadaljnjim brezsmiselnim dobavam orožja Ukrajini, sodelovanju Slovenije pri tej vojni in politiki Bruslja (Nato in EU) o trošenju 800 milijard evrov za dodatno in pospešeno oboroževanje Evrope ob pričakovanju umika ameriškega zaščitnega ščita. O tem povejmo takoj, da četudi bo ščit ostal, kot je minule dni zagotovil državni sekretar v Trumpovi administraciji Rubio, češ, da se ZDA zavezništva ne zapuščajo, bodo morale njegove članice vseeno povečati obrambne proračune iz sedanjih dogovorjenih 2% BDP na 5%, tako kot zahteva inovativni in burkaški ameriški predsednik, kar več ali manj sovpada s Leynovim planom ReArm Europe.

No, moral bi Gruden vedeti, da ko govori o ruskem imperializmu, je le ta v primerjavi z ameriškem malenkosten in ne sega dlje od območji in držav, ki obdajajo Rusko federacijo, medtem ko so ZDA s privolitvijo dotičnih vlad ali na silo vse povsod po svetu (Imajo namreč 544 baz v 43 državah in še 195 na prekomorskih teritoriji pod ameriško jurisdikcijo, Rusi pa le 14 in razen ene, v Siriji, vse ostale na prostoru nekdanje Sovjetske zveze).

Moral bi Gruden tudi poznati zgodovino ameriško-ruske konfrontacije tekom hladne vojne, še posebej »Kubansko krizo«, ki je svetovni javnosti dala vedeti, da pravila mednarodnega prava in ustanovne Listine OZN veljajo le do trenutka, ko se ena od dveh jedrskih velesil ne počuti ogrožena od druge, nato neformalna a vendarle dokazana zagotavljanja Washingtona Moskvi, da se Nato, po razpustu Varšavskega pakta in Sovjetske zveze ne bo širil preko meja ponovno združene Nemčije, oziroma se bližal ruskemu ozemlju, in iz vsega tega razumeti, zlasti, ko je Severnoatlantsko zavezniško skoraj v celoti obdalo zahodno mejo Ruske federacije – z Finsko, Litvo in Latvijo se ji je celo dotaknilo – zakaj se je z načrtovanim članstvom še Ukrajine v zahodnem paktu Rusija začutila ogrožena.

Če temu dodamo še neuresničen dogovor iz Minska 2015 o uzakonitvi posebnega, avtonomnega statusa regiji Donetsk in Lugansk, s skoraj polovično populacijo Rusov, so razlogi Putinovega besa na mizi.

Osebno sem agresijo 24. februarja 2022 obsodil, ker nesorazmerna z neizpolnjenimi zagotovili, a sem jo razumel. V enem od predhodnih komentarjev, potem ko sta bila takratna ameriški predsednik Biden in sekretar Nata Stoltenberg, grobo zavrnila Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusijo in po implementaciji minskega sporazuma, sem s strahom napovedoval izbruh nasilja, a si želel, da bi se motil.

Prepričan sem da vse to Matjaž Gruden ve, da ve tudi, da je za Evropo sramotno, da je iniciativo za končanje vojne prevzel Donald Trump, a si kot uslužbenec evropske birokracije ne upa niti razmišljat drugače kot njegovi nadrejeni, formalno nič vezani z Ursulo von der Leyen, a več ali manj vsi v njeni miselni sferi. S tega zornega kota ga razumem, ne pa da se trudi soliti pamet tudi priznanim imenom doma, ki razmišljajo drugače, ala omenjena Hribarjeva, pa Milan Kučan, Danilo Turk in druge.

In nazadnje ve tudi, da brez dodatnega oboroževanja, Evropa, brez ZDA, prekaša po vojaški moči Rusijo vsaj za enkrat in da gre pri Leynovem načrtu 800 milijard evrov le za priložnost do mastnih dobičkov s strani vodilnih evropskih politikov in njihovih sponzorjev, ob poslu stoletja za vrh EU.

SD znova k politiki miru

 

Ne potrebujemo načrta za vojno. Potrebujemo načrt za mir - 2

Bravo, Matjaž!

Nisem pričakoval česa takega s strani prvega moža Socialnih demokratov po treh letih soglašanja s pristopom Republike Slovenije do vojne v Ukrajini in njenih protagonistov, ki je kratko malo le sledil in stregel politiki, ki sta jo odločali vodstvi Nata in Evropske unije, le ta pa se je pokazala kot povsem falimentarna, če vojna še traja, cifre mrtvih, ranjenih, izseljenih ter razdejanj so tiste ki so, ruske sile zasedajo že več kot 20% ukrajinskega ozemlja in napredujejo, ter je vlogo »mirovnika«, no, točneje posrednika, prevzel najbolj sporen voditelj v tem stoletju, Donald Trump, ki mu ne gre zaupati niti ko ti reče »dober dan«. Lahko vsili mir, a lahko tudi zaneti globalni spopad. Odvisno od smeri in hitrosti vetra na dotični dan.

Sankcioniranje Ruske federacije, poskusi njenega mednarodnega izobčenja, zavračanje vsakršnega dialoga z njo, nenehno in vse bolj udarno in sofisticirano oboroževanje Ukrajine ob zagotovilih, da bo slej ko prej porazila okupatorja, oz. izšla iz te hude preizkušnje kot zmagovalka, in istočasno ignoriranje, preziranje nasprotnih trditev in opozoril tudi poznavalcev, ki si zaslužijo vsaj malo posluha (Milan Kučan, Danilo Turk…), pozivov mirovniškega sveta k razumevanju geneze tega konflikta in k prehodu iz položaja posrednega podpornika ene od vojskujočih strani k vlogi mediatorja, posrednika, k oni, ki si jo je zadal naslednik Joea Bidna, ni bila prava pot. Tako kot ni danes sledenje Macronu, Starmerju,  Rutteju, Tusku, Leynovi, Kallasovi in drugim evropskim voditeljem, ki širijo  vojno histerijo, dvigujejo vonj po spopadu z Rusijo, silijo svoje pogoje za morebiten mir, ki pa predmetni dogovor le otežujejo če ne celo onemogočajo. Kaj pomeni »koalicija voljnih« iz držav članic Nata, ki naj bi zakorakala v Ukrajino in jo varovala, potem ko bi do dogovora prišlo?... če ne prav tisto zavoljo česa je 24. februarja 2022 Rusija udrla k sosedi?! Kako naj Putin na to pristane? Nadzor dogovora Da a s strani neodvisnih, v sedanji vojni neinvolviranih sil pod zastavo OZN.

»Namesto o povezovanju, sodelovanju in dialogu je za moje pojme vse preveč govora o oboroževanju« – pravi Han, ki nadaljuje:  »Smo del Evrope, zato se tudi v naši državi ne moremo izogniti razpravi o varnosti in obrambi, ki pa naj ne postane pretirana, hujskaška in spravlja ljudi v paniko«. Težko se je z njim ne strinjati, toda pričakovati je tudi, da potem ko je končno spregovoril prav, bo prav tudi ravnal! Da se bodo SDjevci, skupaj z Levico v koaliciji uprli Leynovemu planu ReArm Europe, 800 milijardam evrov za dodatno oboroževanje držav članic EU, ob dejstvu, dragi Matjaž, da že danes, brez ZDA in Kanade, preostali del Nata, to je evropski, v bistvu velika večina članic unije, krepko presega v obrambnih proračunih, v količini in sodobnosti konvencionalnega orožja in v številu vojakov, zmogljivosti Ruske federacije. Če bi naj že slednja bila zapečatena kot večni sovražnik in večna grožnja, vedimo da sta njeni edini prednosti v skupnem in enotnem poveljevanju vseh sil ter v hitrejši in cenejši proizvodnji topniškega streliva. No, razpolaga tudi z 5 krat močnejšim jedrskim arzenalom (4500 konic, napram 800 evropskih), a je tale razlika irelevantna, kajti dovolj je en sam izstrelek na vsako prestolnico ter še nekaj na ostalih pomembnejših urbanih in industrijskih središčih, da je Evrope, tudi ruskega dela, za vselej konec.

EU torej ne potrebuje dodatnih težkih milijard za nakup orožja ali industrijski preboj z njegovo proizvodnjo, ki dobro sam veš, Matjaž, ima najmanjše multiplikativne učinke, potrebuje več modrosti in pameti. Izposojam si še en tvoj povedni stavek, ki ga tudi podpišem: »Mi – SDjevci, a ne?! - ne verjamemo v varnost, ki temelji izključno na orožju. Verjamemo v varnost, ki temelji na politiki miru, sodelovanja, zaupanja in pravičnosti. Varnost ni le vojaška moč. Varnost je tudi in predvsem močna socialna država. Spoštovanje institucij in spoštovanje dogovorov…. Okrepimo evropske pobude na mir, vključno z evropskim načrtom za mir v Ukrajini, dolgoročno sobivanje z Rusko federacijo in za končanje genocida v Gazi!«. Ravnaj, dragi Matjaž, in ravnajte, tovarišija SD, temu primerno!

 

Kdaj pro et contra na TV Slo?

 

TV SLO menjala dlako, narave (žal) ne!

Slovenska javnost se je ob izdihljajih Janševe vlade močno trudila, skupaj z zaposlenimi na RTV, njihovimi sindikati in stanovskimi združenji, da bi se naša glavna medijska hiša vrnila k vlogi zavoljo katere je bila ustanovljena in obstaja… služenju javnemu interesu, a po treh letih sedanje Golobove vlade, ocenjujem, dopuščam seveda možnost da tudi zmotno, da deluje še vedno v interesu vsakokratne oblasti. Pri vojni v Ukrajini je zagotovo tako! Odkar je ruska vojska množično in  nasilno  vkorakala k sosedi 24. februarja 2022 in se je na to Zahod (ZDA, Nato in EU) odzval kot se je, s sankcijami in izolacijo Rusije ter z oboroževanjem in drugo vojaško pomočjo ukrajinski obrambi, ne da bi enkrat samkrat pomislil in ustrezno odreagiral, na razloge in okoliščine, ki so bile sprožile ruski bes, se del domače javnosti odziva kritično, češ ni povsem tako, kot nam pripovedujejo in dopovedujejo vrhovi Zahoda in vlade držav članic, razen kake izjeme. Naracija je pač pristranska, polna predsodkov, neresnic, popačenosti, površnosti, črno-bela in večinoma rusofobna, ker če kdo pomisli in pove kaj drugega je takoj označen za rusofila. Pozablja, zavestno, da smo s to Rusko federacijo, s tem istim režimom, avtokratskim, »pošastnim«, ki ga od vzpona na oblast s trdo, neizprosno roko vodi Vladimir Putin, sobivali v miru, vsestranskem sodelovanju in celo prijateljevanju, celih 22 let, kar mi vsiljuje vprašanje, čemu ne bi bilo še naprej tako? Ali je res Kremeljski vladar pred fatalnim 24. februarjem 22 ponorel in si zamislil Veliko Rusijo od Vladivostoka do Portugalske, ali vsaj do nekdanjim meja Varšavskega pakta, v bolj skromni različici Sovjetske zveze? Ali se je morda samo odzval z edinim glasom, ki bi ga Zahod slišal, vojaškim, oboroženim, na to kar leta ZDA in Nato nista hotele slišati, da se Rusija upira širitvi Severnoatlantskega zavezništva iz Evrope vse bližje svojim mejam, ker čuti kot grožnjo lastni varnosti, in če se ta proces ne bo že enkrat ustavil, ji utegne počiti film?!

A naj se vrnem k RTV, bolj konkretno k TV Slovenija. V vseh informativnih in politično-debatnih oddajah ni bilo ene, v vsem tem času, v kateri bi se soočile obe tezi, v kateri bi enakopravno slišali pro et kontra glede zgodovine, geneze, vzrokov in drugih okoliščin ter perspektive ukrajinske vojne. Bolj skromno in tako bolj mimogrede je preko tv ekrana javnost izvedela za pozive, stališča in aktivnosti mirovnikov, tu pa tam, smo videli in slišali nekdanjega predsednika Republike in mednarodno priznanega strokovnjaka za mednarodno pravo, prof. Danila Turka, enkrat se je v Odmevih Tanji Starič prikradel, ne da bi ona vedela za njegove poglede, ker je bila po njegovem nastopu vidno zmedena in prestrašena, vrhunski ameriški politični in ekonomski analitik, Jeffrey Sachs, vse ostalo se je vrtelo pri zagovornikih uradne politike, ki ji pri tej temi drži štango tudi opozicijska, in je v imenu enotnosti EU za vsako ceno,  povsem skladna, de ne uporabim pridevnik servilna, z Bruseljsko: Če nista bila premier ali zunanja ministrica, so bili gostje Vojko Volk, Dobran Božič, Jelena Juvan, Klemen Grošelj, Iztok Prezelj, Denis Mancevič, Branko Soban, nedavno neverjetno banalen ameriški analitik Francis Fukuyama in še kdo, ki je ali pritrjeval vladi ali jo pozival k še bolj odločnem nastopu proti Rusiji, ki da če porazi Ukrajino se bo znesla nad vso Evropo.

Globus, oddaja ki naj bi objektivno zrla v mednarodni prostor. V torek o novi varnostni arhitekturi Evrope, ki da je doslej temeljila na jedrskem ravnovesju Zahoda z Rusijo, ki pa se je zrahljalo – je dejal voditelj Seku Conde – z napadom Rusije na Ukrajino. Ne, Conde! Varnostna arhitektura Evrope, ki je bila tudi formalizirana s Konferenco o evropski varnosti in sodelovanju v Helsinkih 1975, se je začela rušiti s prvim krogom širitve Nata po padcu Berlinskega zidu! Konkretno pri kršitvi zagotovil, ki so bile dane Mihailu Gorbačovu, ko je razpustil Sovjetsko zvezo in Varšavski pakt. »Dolgoletni ruski napad na Ukrajino«, ki da traja že od 2014. Kaj pa Kijevska ukinitev ruščine kot uradni jezik v Donbasu in sicer narodnih pravic Rusov v tej regiji, oz. neizpolnitev sporazumov iz Minska? In dulcis in fundo, gost Globusa Damir Črnčec, kao varnostni strokovnjak, ki je seveda zagovarjal dodatno oboroževanje Evrope proti Rusiji. Enkrat, da bi te gospode soočili z Urošem Lipuščkom, Rudijem Rizmanom, Jožetom P. Damjanom.

Urednike in novinarje TV Slovenija pozivam: nehajte že enkrat trobit po notah oblasti in začnite služiti javnosti, tudi tistemu delu, ki misli drugače!

 

 

Ko se prepirata dva, tretji dobiček ima. DA, Leynova, Macron in jima podobni...

 

Neodgovornost in nedržavotvornost… prosto po šefovsko

»Predsednica ravna pri kadrovskih zadevah neodgovorno in nedržavotvorno«. Tako premier Golob, jezen nad Musarjevo, ker ne privoli v imenovanje njegove (in koalicijske) kandidatke za guvernerko Banke Slovenije. Šefica promptno nazaj: »Nad temi izjavami sem zgrožena, saj kažejo na nespoštovanje in nerazumevanje načela delitve oblasti, razočarana pa sem tudi po človeški plati". 

Ker v Sloveniji še nimamo Trumpa, pa naj ga ne bi imeli še dobro leto dni,  in lahko povem kar mislim, ne da bi me zaradi tega kdorkoli preganjal, bom še jaz pristavil svoje, kolikor pač moje mnenje kaj šteje, ter neodgovornost, nedržavotvornost, nespoštovanje in nerazumevanje ustavnega načela o, v tem primeru, politiki miru in nenasilja, ki naj mu v svoji zunanji politiki zasleduje država, pripisal obema. Kaj pa zgroženost in razočaranje? Na to sem že navajen, pa verjamem, da nisem sam. Bolj sem, recimo, presenečen, ker po treh letih vojne v Ukrajini, poročanju tudi Kijevskemu režimu povsem naklonjenih medijev o njenem poteku, o dejanskem stanju na frontah, po nepopisni škodi, ki jo je s to vojno utrpela tudi Evropa sama in po nastopu druge Trumpove ere z zvrhano vrečo negotovosti, še huje kot ob ruskem napadu 24.2.2022, še nista razumela koliko je ura. Naj pojasnim. Še vedno jima ni namreč jasno, da konflikta ni zakrivil samo Putinov um in da vztrajanje pri naraciji Zahoda, tokrat brez ZDA, ki so bile pod Bidnovo administracijo mimogrede prve, ki so jo sprožile, o tem, da predstavlja Ruska federacija »eksistencialno grožnjo za celino«, da če pade Ukrajina, pademo vsi, da miru ne sme biti sklenjen brez ruskega poraza, oz. ukrajinske zmage, da se zato moramo dodatno oboroževati, oz. da moramo krepiti lastno evropsko obrambo, proti Rusiji, kakopak, še posebej ker na ZDA ne moramo več računati,  nas vodi k še hujšim časom, če ne kar k neposredni, živi konfrontaciji z ruskimi silami in posledično k širšemu vseevropskemu spopadu. Zanimivo, da mediji in nihče od politikov ni komentiral nedavne izjave predsednice Evropske komisije, Ursule Von der Leyen, še preden bi ustrelila načrt o 800 milijard evrov, za proizvodnjo in nakupe orožja in vojaške  opreme, da »Se naj pripravimo  na najhujše!«, pri čemer bi se morali vprašati kdo vendarle kuha tovrstno župo? Ruska federacija? Roko na srce, o tem ni znakov. Vemo da je pred ukazom o začetku »specialne operacije« Putin od Nata zahteval varnostna jamstva za svojo državo, poenostavljeno rečeno, da bi se članstvu Ukrajine zavezništvo odpovedalo, in od Kijeva implementacijo sporazumov iz Minska o posebnem, avtonomnem statusu rusko govorečih regiji Donetsk in Lugansk, pri čemer je bil obakrat zavrnjen. Vemo, da je bil pripravljen podpisati dogovor iz Carigrada marca 2022, ki je predvideval za pristanek Ukrajine na nevtralnost umik ruskih sil iz do takrat že osvojenih, ali okupiranih ozemelj.

Vemo, da poleg Ukrajine noče v Natu niti Moldavije in Gruzije, resda tudi da bi si Putin želel Veliko Rusijo, oz. vrnitev k časom Sovjetske zveze, a ve dobro da za česa takega ni več pogojev. In vemo, da smo 22 let Evropejci z njim sobivali v miru, sožitju, razvejanem sodelovanju in celo prijateljevanj, pa si priznajmo še enkrat, da smo Evropejci, če sodimo po naših vodilnih, veliko bolj sumničavo, nezaupljivo, sovražno, nastrojeni do Rusov, kot oni do nas.

Da se je vojno hujskaška in militaristična histerija v Evropi razplamtela, potem ko se je Trump začel pogovarjati s Putinom o končanju vojne v Ukrajini,  brez resnega posvetovanja z evropskimi zavezniki, ne pripisujem toliko blaznosti raznih Macronov, Starmerjev, Ruttejev, Leynovih itd… ki iz naslova 800 milijard - 1800 evrov na vsakega Evropejca - že vohajo provizije in druge koristi zase in svoje prijatelje -  ampak tihemu pristanku vseh ostalih, tudi nas, na njihove odločitve.

Premier in predsednica, ali vam nič ne potrkajo po umu in vesti wake-up pisanja Jožeta P. Damijana, Rudija Rizmana, Spomenke Hribar, Danila Turka, Tomaža Mastnaka, Bogomirja Kovača, Vlada Miheljaka? Janka Lorencija, Primoža Šterbenca, ter občasna oglašanja Milana Kučana? Prisluhnita vsaj Umetni Inteligenci, če menita da je lastne vsi našteti skupaj ne premorejo?!

 

Še eno znano ime, ki udriha po mirovništvu

 

Nobelova ni dovolj. Svetniški sij za Trumpa! – 2

 

Moram se odzvati na Ervina Hladnika Milharčiča, ki se me loteva evidentno  zlonamerno, v smislu »glejte kake neumnosti strelja Aurelio Juri. Donaldu Trumpu bi podelil celo Nobelovo nagrado za mir«. Pa naj bi jaz to, na provokativno vprašanje Stefana Luse odgovoril navdušeno. Ne vem kako Milharčič meri stopnjo navdušenosti nekoga. A pustimo to. Vsekakor je res, da po treh letih bojevanja v Ukrajini, po toliko krvi in razdejanj, ki so jo utrpeli predvsem Ukrajinci, a nepopisne gospodarske škode tudi Evropejci, po toliko namigov in tudi odkritih ruskih groženj o možnosti aktiviranja jedrskih silosov, če bi sile Nata vkorakale v pomoč ukrajinskemu odporu, politik, ki bo poskrbel za pomiritev strasti in razmer, za zaustavitev vojne in za mirovni dogovor, ki bo dolgoročno tudi vzdržal, si lahko zasluži Nobelovo nagrado za mir. Problem je, da kolumnist Dnevnika bolj malo bere moja občasna pisanja, če pa jih, potegne z njih le tiste trditve in ocene, ki so njemu pogodu, ki vzbujajo pri bralki in bralcu vzklik: »Oh, kolk je pameten, moder in strokoven ta Ervin in kolk idiot in pokvarjen oni, ki ga ima na piki!«. Tokrat moja malenkost.

O Trumpu sem že nekajkrat ponovil, kaj si o njem mislim. Sicer kot prvo, da si tak robat, neotesan kavboj, ki jasno kaže in tudi razglaša da hoče zagospodariti svetu,  ne zasluži moje simpatije, zatrdil sem celo da je z njegovim umom nekaj narobe, kot drugo da dogovora s Putinom, po samo telefonskem klepetu, o tem kako se dokopati miru, še ne poznamo in da se tudi bojim, da če ta dogovor ne bo po njegovih želja in pogojih, si ga bomo sanjali še dolgo ter da se situacija utegne medtem celo tako poslabšati, da bo postala jedrska opcija znova aktualna. Te dni jo pogreva francoski predsednik Macron, o čemer Milharčič niti besede. Če pa bo dejansko sklenjen mir, se bo večji del evropske javnosti oddahnila. Namenoma ne govorim o pravičnem miru ali o miru, ki bo upošteval mednarodno pravo, ustanovno listino OZN, ozemeljsko celovitost Ukrajine, ker tega preprosto ne bo. Lahko si ga vsi želimo, Milharčič tudi pa naj drugega ne prizna, osebno bi bil jaz presrečen če bi Putin pristal na dogovor iz Carigrada iz spomladi 2022, a dvomim, da bo po 120 tisoč žrtvovanih mladih Rusov v ta konflikt, vrnil Zelenskemu zasežena ozemlja.

Toda na vse to bi morali modri politiki in diplomati, če bi taki vodili EU in Nato,  pomisliti še preden se je začelo. Sprejeli bi v Washingtonu in Bruslju Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in pritisnili na režim v Kijevu, da bi implementiral dogovore iz Minska o posebnem statusu Donetska in Luganska. Vojne v tem primeru ne bi bilo. Sem malo prej omenil tudi nesrečen dogovor iz Carigrada, ki je bil tik pred podpisom. Po nagovarjanju takratnega britanskega premierja Johnsona, da bo Ukrajina z zahodno pomočjo agresorja porazila, se mu je Zelenski odpovedal in nihče iz EUja ali Nata, ki bi ga opozoril, da je šlo za še zadnji vlak, ki bi Ukrajini zagotovil celovitost. Tudi Ervina Hladnika Milharčiča nisem takrat slišal, oz. bral da bi se oglasil. Verjetno mu ni bilo to jasno, kot mu še danes ni. Skratka, in tega Milharčič v svojem poskusu diskreditacije na moj račun ne omenja, sem Lusi povedal tudi, da smo se znašli v situaciji, ko moramo storiti vse da se reši kar se še rešiti da. Da se še rešiti 80% Ukrajine - čez leto dni je bo morda ostalo za 70% - da se še rešiti na tisoče življenj, Ukrajincev in Rusov, in predvsem se da še rešiti svetovni mir! Če Milharčič tako kot razni Macroni, Starmerji, Leynove, Tuski, Ruttejevi in še kdo stavi na poraz Rusije, se beremo znova enkrat poleti ali jeseni.

 

Renesansa vojaške industrije

 

Kaj je Trump razumel, česar Evropa ni, ali pač….

Ocenjujem namreč, da so Macron, Strarmer, Rutte, Leynova in vsi, ki jim sledijo, še v polnih umskih močeh, da pa počnejo kar počnejo ker jim je to v hudem interesu, po vrsti osebnih koristi iz velikih poslov, ki se bodo sklepali na poti dodatnega oboroževanja Evrope. Pomislimo koliko denarja bo iz naslova predlaganih 800 milijard evrov šlo na njihove zasebne račune in na one njihovih prijateljev. Še danes se ni razkrilo koliko sta predsednica Evropske komisije in njen soprog zaslužila z anti-Covidnimi cepivi.

Kakorkoli že je  vsaj Trump, ki ima tudi svoje interese in jih razglaša (Panama, Grenlandija, Kanada…), a ne z oboroževanjem in ki si je s Putinom izmenjal neverjetno idejo celo o prepolovitvi arsenalov,  takoj pokazal, da je bil prvi razlog sedanje vojne ambicija Ukrajine in vodstva Nata po članstvu v njem, oz. zavrnitev ruske zahteve Zahodu po varnostnih jamstvih za Rusijo in po implementaciji sporazumov iz Minska glede statusa rusko govorečih oblasti v Donetsku in Lugansku. Zelenskemu je jasno povedal da Ukrajina v Natu nima kaj iskati. Če bi evropski voditelji v dobri veri priznali, da je bilo temu tako, bi se potrudili, da bi bil že tekom vojne dogovorjen sporazum iz Carigrada tudi podpisan, prihranili Ukrajini skoraj tri leta krvi, razdejanj in preseljevanja, ter nenazadnje ozemeljsko celovitost. Toda ne. Obratno, pričeli so jo oboroževati in jo filati z vero o tem, da je bil ruski agresor z njihovo pomočjo premagljiv. In danes ima ta agresor nadzor nad 20% in več ukrajinskega ozemlja ter počasi še napreduje in osebno dvomim, da se mu bo tudi ob morebitni odločni zahtevi Trumpa, pripravljen odpovedati. 120 tisoč padlih ruskih vojakov je previsoka cena za umik in Putinovo politično preživetje. Ponovimo še enkrat: V Carigradu je bila spomladi 2022, le mesec in pol po začetku vojne, zadnja priložnost da bi obvarovali Ukrajino celo.

Če bi danes vse to razumeli, oz. hoteli razumeti, bi evropski vplivneži sporočili Zelenskemu, da celovitost njegove države žal ni več rešljiva, Moldovi in Gruziji, naj ne sanjarijo o Natu in pričeli delat na tem, da se odnosi z Rusko federacijo znova normalizirajo. Ne pozabimo, da smo s Putinovim »pošastnim« režimom 22 let, do izbruha vojne, lepo dobrososedsko sobivali v obojestransko koristnem sodelovanju in celo prijateljevanju in da Rusija ostaja naša večna soseda.

Čemu bi napadla Ukrajino in žrtvovala cvet ruske mladosti, če ji ne bi grozilo članstvo v Natu in namestitev jedrskih postojank tik ob svoji zahodni meji? In napadla jo je prav zaradi tega ker enkrat sprejeta v omenjenem zavezništvu, je ne bi več mogla. Zato so strahovi Zahoda in svarila Macrona da je RF »eksistencialna grožnja« za Evropo povsem odveč. Kar veliko prej in bolj ogroža Evropo je politika, ki jo vodijo ti gospodje. Posledica 800 milijard evrov za oboroževanje bodo upad socialne države, porast ljudskega nezadovoljstva in »demokratični« prevzem oblasti s strani skrajne desnice. Bori se za mir in pomiritev odnosov z Rusijo tudi levica, a populizma ni toliko vešča.

Pa se namenoma nisem tokrat podrobneje dotaknil podnebja, ki je edina realna grožnja za celotni planet in katere spremembe z vse bolj skrajnimi vremenskimi pojavi bodo dobile z novo oboroževalne ero samo še dodaten pospešek!