sabato 10 agosto 2024

Naj MOK znova vključi tudi RF!

 

Uspel nam je zgodovinski met – 2

 

Čestitam Leonu Magdalencu za odlično kolumno o naših »zgodovinskih metih« v času Pariške Olimpijade. Naj dodam, da njegove ocene, tudi glede vloge RTV povsem delim. Bi pa morda še nekaj dodal prvemu delu, kjer spominja kako so včasih olimpijske igre pomenile vsaj med njihovim potekanjem, prekinitev vojn ter prenos merjenja moči in rivalstva med nacijami, tudi malo prej vzajemno sovražnimi in vojskujočimi, na zdrava, poštena, nenasilna, zagotovo manj krvava tekmovališča pod petimi olimpijskimi krogi, v duhu celo sodelovanja, povezovanja in prijateljevanja in kako danes temu ni več tako. Pravzaprav povsem nasprotno.

Svojevrsten dokaz so prav letošnje, pariške, 24 igre, ki potekajo v obdobju, ko se na svetu ljudstva najbolj pobijajo (več kot 50 vojn), ko dve (v Ukrajini in zadnje dni tudi v Rusiji ter v Palestini) grozita da potisneta človeštvo celo čez rob nepovrata, ko se redkim državnikom svita kam drvimo - rad bi posebej izpostavil pogosta javljanja in klice k razumu papeža Frančiška in generalnega sekretarja Združenih Narodov Antonia Guterresa -, ogromni večini pa niti slučajno.

Navdihujoči a pomanjkljiv je bil otvoritveni nagovor predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomasa Bacha, minulega 26. julija. Navdihujoči zato, ker je vanj vpletel upanje na boljše politične razmere v svetu. Dejal je da so vsi udeleženci skupaj del dogodka, ki združuje svet v miru. Pomanjkljiv, oz. površen, ker se ni spomnil že dolgoletne odsotnosti ali bolje rečeno izključenosti ene od olimpijskih in sicer športnih velesil, Ruske federacije. No, povejmo, da jo je sam MOK izločil že 2017, skupaj z Belorusijo, zaradi sistematičnega državno organiziranega dopinga njenih atletinj in atletov. A tovrstnih nedovoljenih praks je bilo kasneje razkritih še in še, a o drugih izločitvah ni bilo govora. Kasneje, ob napadu na Ukrajino 24. februarja 2022, pa so bili ruski športniki še dodatno kaznovani s prepovedjo nastopanja na vseh ostalih mednarodnih tekmovanjih. 2017 Thomas Bach ni bil še predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, in ni dano vedeti ali bi on ravnal enako, oz. sodeloval pri pozivu vsem športnim zvezam, članicam organizacije, k suspenzu Ruske federacije. Bi pa lahko, če bi bil rad verodostojen in dosleden svojim besedam ob otvoritvi iger v Parizu, poskrbel, da bi ruski športniki znova vstopili na olimpijsko areno s svojo zastavo in himno, brez diskriminacije, kot vsi ostali. ZDA so tudi bile vpletene v dopinške škandale in so si enako kot RF dovolile v zadnjih desetletjih kar nekaj vojn mimo mednarodnega prava in ustanovne listine OZN, a da bi jih kaznovali tako kot Rusijo in Belorusijo si v MOK niso upali niti pomisliti.

Enako velja, bodimo povsem aktualni, za Izrael, ki medtem ko njegovi športniki tekmujejo v Parizu, pod enakimi pogoji kot vsi ostali, njegovi vojaki pobijajo v Palestini civiliste, večinoma ženske in otroke, hitreje kot potekajo tekmovanja v francoski prestolnici in se podeljujejo medalje. Pred samim zaključkom iger, v Gazi znova raketirana šola z več kot stotimi žrtvami. V 10 mesecih je genocid s Netanyahujevim podpisom pokončal preko 40 tisoč palestinskih civilnih življenj. Računa se, da jih je še vsaj 10 tisoč pod ruševinami. A izraelska zastava v Parizu plapola skupaj z vsemi ostalimi in ko si izraelski športnik nadene okrog vratu zlato, vsi mirno in spoštljivo do himne njegove domovine. Da se razumemo, temu ne ugovarjam, ker športniki, tako not kulturniki, umetniki, literati, znanstveniki in še druge kategorije državljank in državljanov , niso enako krivi, kot je, za to kar počne, njihova vlada, njihov parlament, njihova oblast. Toda to mora veljati za vse, tudi za Ruse. Spoštovani Thomas Bach, na vas naloga da MOK popravi to krivico in se vrne k izvorom Olimpizma. Ker vem, da poziv ne bo segel do gospoda Bacha, pozivam da mu ga preneseta predsednika slovenskega Olimpijskega komiteja, Franja Bobinca, in predsednika Vlade, Roberta Goloba. Če bosta to storila in se bo MOK ustrezno odzval, bomo lahko govorili da je Sloveniji res uspel zgodovinski met!


sabato 3 agosto 2024

Dve plati medalje

 

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/kucan-o-orbanovi-mirovni-misiji-2


Kučan o Orbánovi »mirovni misiji« - 3

 

Odzivam se na Petra Brodariča iz Novega mesta, ki v Delu 2.8.2024 skuša razgaliti domnevne zlonamernosti in škodljivosti nedavne Orbanove »mirovne misije« za Ukrajino. Ker nisem mirovnik iz kroga prijateljev ali somišljenikov predsednika madžarske vlade, vse prej kot to, ne vem s kakšnimi nameni se je podal na pot, ki ga je vodila v Kijev, Moskvo, Peking in k Trumpu na Floridi in to takoj potem, ko je Madžarska prevzela šestmesečno predsedovanje Evropske unije, vem samo, da je na in po njej spregovoril tako kot to počnemo slovenski mirovniki, tisti, ki pogosto pisarimo državnemu vrhu s prošnjami tudi za sprejem, že skoraj dve leti, v zvezi z vojno v Ukrajini, zadnje leto tudi z genocidom v Palestini. Pozval je evropske partnerje k drugačnemu odnosu do ukrajinskega konflikta, k iskanju »realnih poti do miru« in v prestolnicah, ki jih je obiskal potipal tamkajšnjo razpoloženje.

Veseli smo, mirovniki, da se je oglasil nekdanji predsednik Republike Milan Kučan, res je, tudi podpisnik dveh naših pisem, skupaj s kolegom Danilom Turkom, in da je Orbanov poskus, za razliko od Bruslja in večine evropskih voditeljev, tudi naših, pozdravil, poskus, ki je Madžarsko stal celo poziv vrha EU k bojkotu njenega predsedovanja. In tako kot Kučan, še prej, na srečanju s predsednico Državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, smo ga bili pozdravili tudi mirovniki.

Igračkanje gospoda Brodariča, s platmi medalje in z morebitnimi zlonamernostmi Orbanovega početja je lahko zabavno, delno tudi utemeljeno, ker ne verjamem v plemenitost politike in ciljev madžarskega premierja, a zavzemanje za mir, četudi krha enotnost z njo že patološko obsedene unije in njemu osebno prinaša kakršnekoli koristi, je vselej dobrodošlo. Na ukrajinskih frontah, v ukrajinskih mestih in vaseh, pa tudi ruskih, se umira že več kot poltretje leto, da, zaradi ruske agresije, ki bi jo Zahod, če bi pristal vsaj na pogajanja o varnostnih jamstvih za Rusijo in o implementaciji dogovorov iz Minska za vzhodni del Ukrajine, preprečil. A tega ni storil in je za stanje v kakršnem smo, soodgovoren! Toliko bolj, ker z nenehnim oboroževanjem ukrajinskega odpora ga še poslabšuje: ruska vojska zaseda že 22% ukrajinskega ozemlja in počasi napreduje ter vedno bolj, z dostavo Ukrajini raket dolgega dosega, bojnih letal F-16 in drugega sofisticiranega orožja, zaudarja po njegovem neposrednem angažmaju v spopade.

Lepo je bilo videti minule dni izmenjavo zapornikov med Rusko federacijo in Združenimi državami Amerike ter slišati izjavo našega premierja, Roberta Goloba, da je z »zgodovinskim metom«, predaje dveh ruskih vohunov, tudi Slovenija uspela  »četudi samo za kratek trenutek povezati tako ZDA kot Rusijo«, s čimer bi si lahko obetali prav to, kar je zanetil Orban s svojim mirovniškim vžigalnikom, a z Washingtona takoj močan sunek vetra: »Ta zgodba v ničemer ne spreminja odnosa do vojne v Ukrajini, oz. do Rusije!«, ki je plamenico upanja ugasnil.

Nas Biden, Stoltenberg, Von Der Leynova, Scholz, Macron, Tusk in ostali dvorjani že dobro leto prepričujejo, da Ukrajina bije bitko za ves Zahod, da če ona pade, bo Putin po nas. Kolikor razumem občasna merjenja javnega mnenja med Evropejci, malokdo v to verjame – ruski voditelj želi obdržati kar je osvojil in pod temi pogoji skleniti mir! – zato gre brati zahodno pripoved drugače, z druge plati medalje, gospod Brodarič: interes za renesanso orožarske in druge vojaške industrije, za militarizacijo evropske družbe in njeno lažjo vodljivost, za dodatne mastne profite, pri čemer velike plemenitosti ne vidim.

Morda še to, za zaključek: a menite da je tudi papež Frančišek del te mirovniške konspiracije?

lunedì 29 luglio 2024

lupus est semper in ovibus

 

Slovenija na zahodu – 2

 

Svetovalec predsednika Vlade za zunanjo in varnostno politiko, Vojko Volk, nas  v zadnji Sobotni prilogi Dela, znova poučuje o tem kako je naša pripadnost zahodnemu politično-vojaškemu zavezništvu, oz. Natu in Evropski uniji, ter Zahodu kot takem, tudi v širšem svetovnonazorskem in kulturnem pomenu,  zgodovinsko utemeljena in že skorajda usojena. Da si ne bi slučajno kdo drznil pomisliti, da bi šli drugam, da bi tej danosti ubežali.

Sposoja si pri tem tudi ubogega Josipa Broza Tita, ki naj bi se »na sestankih gibanja neuvrščenih z dejanji povezoval z Zahodom«. Nisem zgodovinar a sem se pozanimal, ob tistem kar kot takratni novinar še pomnim. Razen tega da se je Tito sestajal tudi z ameriškimi in drugimi zahodnimi predsedniki, kar sta počela enako ali še bolj intenzivno njegova sovjetska kolega Hruščov in Brežnjev, nisem našel nič oprijemljivega, ki bi upravičevalo Volkovo trditev o Titovem pogostejšem povezovanju z Zahodom v smislu soglašanja z njegovimi početji. Seveda, pametno je izkoriščal vse kar so mu, še posebej ZDA ponujale, od denarja do znanja, od nuklearke do normalizacije odnosov z Italijo, a težko bi rekli, da je delil njihove poglede.

Bil je ne le med ustanovitelji in prvo ime neuvrščenih, ampak tudi varuh, da je gibanje svojo zunanjo politiko miroljubne koeksistence  strogo vodilo z ekvidistanco do obeh še takrat obstoječih, rivalskih vojaško-političnih blokov v Evropi – do Nata in Varšavskega pakta. In prav neuvrščeni so ključno prispevali k temu, da hladna vojna ni ušla izpod nadzora, oz. se izrodila v kaj bolj vročega, v tretji svetovni, zelo verjetno jedrski spopad.  

Toda pustimo našega nekdanjega priljubljenega maršala, no, za koga osovraženega, ki se mu je celo JJ ideološko klanjal s svojimi potovanji na partijsko šolo ZK v Kumrovcu, in vrnimo se k temu kar g. Volk hoče povedati. Da bodimo veseli in ponosni, da smo danes tudi formalno del tega opevanega Zahoda, ki da je edini na svetu, ki živi demokratično, svobodno, spoštljivo do človekovih pravic in državljanskih svoboščin, ki zagotavlja svojim državljankam in državljanom ter vsem, ki k njemu pridejo, največ varnosti, blagostanja in dobrega počutja.

Recimo, da vsaj delno drži, ali točneje da je držalo dolga desetletja po končani drugi svetovni vojni. Toda na čigav račun? Jah, tistega dela sveta, ki ga je Zahod znal več ali manj elegantno, pogosto s prisilo, s zasužnjevanjem, izkoriščati.

A ne glede na to, težili smo k njemu tudi komunisti-prenovitelji. »Evropa zdaj!« je bil naš moto v času osamosvajanja. In 13 let kasneje smo že ponosno vstopali v Evropsko unijo. Obenem, žal, tudi v Nato, sicer brez mojega glasu, ker sem čutil, kam  nas bo to vodilo.

No, minilo je od takrat 20 let. In kje smo danes, mi Zahodnjaki, najboljši od najboljših? Bom kar spomnil na izjavo samega Volka kak teden nazaj: »Hodimo po robu prepada!«. Pa ni jeklenice kjer bi se prijeli v slučaju napačnega koraka.

V vsakem primeru, smo pri dveh vojnah v naši soseščini, do katerih se vedemo povsem nekoherentno, krivično, arbitrarno. Neizprosno do agresorke Ukrajine, do Ruske federacije, prizanesljivo do  rablja Palestincev, do Izraela, ki že skoraj 10 mesecev, vsem na očeh, dnevno pobija civiliste, tudi ženske, starce in otroke, v nekaj kratniku v primerjavi s početjem ruske vojske v Ukrajini, pri čemer ga celo sproti oborožujemo. Ne govorim o Sloveniji, ki ji gre priznati vsaj to, da je končno, po dolgih desetletjih, Palestino priznala, govorim o njenih vodilnih in najbolj vplivnih zaveznikih: ZDA, Združenem kraljestvu, Nemčiji, Franciji, Češki.

Če se Vojko Volk veseli takih prijateljev, je stvar njegove vesti. Jaz se jih sramujem. Tako kot večina mirovnic in mirovnikov, tistih nadležnih osebkov za katere premierjev svetovalec pravi, da smo »ob napadu agresorja koristni toliko kot zvonjenje po toči«. 1991 leta ob agresiji JLA »eni smo se uprli – dodaja - drugi pa potuhnili« No, vprašal bi ga kako se je on konkretno uprl in ga seznanil,  da v Kopru se mirovniki nismo potuhnili, ampak obratno, stopili pred orožje in se z zvezno vojsko pogodili o njenem čim prejšnjem in mirnem odhodu.

In na koncu, Vojko, povej Milanu Kučanu, da je Orban »postal vzor ne samo evropski skrajni desnici, ampak tudi našim novodobnim mirovnikom«.


venerdì 26 luglio 2024

Mi o Volku, Volk iz...Golobovega kabineta

 

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/izenacevanje-agresorja-in-zrtve-je-moralno-zavrzno-2


Izenačevanje agresorja in žrtve je moralno zavržno – 3

 

Naj mi Tone Rački dovoli, da se mu pridružim, pri odzivu na nedavni intervju Barbare Kramžar s svetovalcem za mednarodne zadeve in nacionalno ter mednarodno varnost v kabinetu premiera, Vojkom Volkom. V celoti delim kar je g. Rački napisal, s tem da mu lahko tudi odgovorim na vprašanje, ki si ga zastavlja, ali so stališča Vojka Volka njegova osebna ali tudi stališča vlade, katere sekretar je. Odgovor je pritrdilen in enak bi bil karkoli bi g. Volk izjavil. Kolikor spremljam njegove performanse, občasna pojavljanja v javnost, opredeljevanja mestoma tudi kontradiktorna, do vojne v Ukrajini in masakra v Gazi,  mi ni težko reči, da je on dejanski kreator in usmerjevalec slovenske zunanje politike z občasnimi malimi vložki s strani njenih formalnih nosilcev in izvajalcev, kot so predsednica Republike, predsednik Vlade in ministrica za zunanje in evropske zadeve. Državni zbor večinoma le potrjuje kar Vlada določi.

Eden od takih pobegov od volje Vojka Volka, je bilo, recimo, priznanje Palestine. Po vseh zapletih in odstopanj od dogovorjenega s Španijo, Irsko in Malto, o skupnem priznanju - za vsem tem je »sijala« senca g. Volka, ki je vidno spravljala v zadrego zunanjo tudi ministrico Fajonovo - je Robert Golob podlegel pritiskom javnosti in končno poslal predlog v parlament. Volk se je moral tokrat ugrizniti v jezik in izvršeno sprejeti. Naj pri tem znova pohvalim odločnost predsednice Državnega zbora, Urške Klakočar Zupančič, da je onesposobila manever dodatnega zavlačevanja pri razglasitvi priznanja Palestine, ki ga je bil pripravil SDS, in odločanje speljala do konca.

A vrnimo se k… »Lupusu in fabula«. Ko izjavlja da »izenačenje agresorja in žrtve je moralno zavržno«, cilja na tisti del javnosti, ki poziva k čimprejšnjemu končanju vse bolj nevarne vojne v Ukrajini, tudi za ceno ukrajinskega žrtvovanja dela ozemlja ali suverenosti. Ne gre za izenačenje agresorja in žrtve, gre za preprosto spoznanje, da je agresor močnejši, da se ga premagati ne da - je vendar prva jedrska velesila na planetu – in da v izogib še hujšim scenarijem (okupacija še več Ukrajine,  še več žrtev in razdejanj, še več razmetanih milijard, ali, Bog ne daj, vkorakanje zahodnih vojska v Ukrajino njej v pomoč in neposredni spopad z ruskimi silami, kar vemo kaj bi to pomenilo), se je potrebno z njim pogoditi. Da je to nujno, neizbežno, priznava, sicer nehote, sam Volk z izjavo da »Hodimo po robu prepada!«.

»Da imamo Ruse na naših mejah« drži. Od vselej, vsaj tisoč let jih imamo, in imeli jih bomo, dokler nas ne bo podnebje pokurilo, utopilo, zasulo ali odpihnilo. So naši sosedje in ko se tega zavemo, ko slišimo to besedo, prikličimo Prešerna: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, ko koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«.

Seveda, namen Vojka Volka ni nas pomiriti s to soseščino, ampak strašiti, kar pa je res moralno zavržno – Vojko -, češ da imamo »vraga« za mejaša, ki ko opravi z Ukrajino, bo prestopil tudi našo mejo, zasedel tudi naš prostor, si polastil našega ozemlja, naših dobrin in naših usod. No, takim teorijam, ki jih ves čas trobijo predvsem v Bruslju, da bi pognali vojno ekonomijo in novo oboroževalno ero ter iz tega naslova kovali nove mastne dobičke, verjame lahko le nižje izobražena in do propagandnih prijemov lažje dovzetna javnost. Podatek, da večina naših ljudi ne sodi v to kategorijo, opogumlja in daje upati v končno spoznanje, da je bil 2004 vstop v zvezo Nato napaka in da je čas, da iz nje odidemo, da razumemo moč in vpliv ter širši mednarodni ugled neuvrščenega, nevtralnega statusa ter mirovniške, oz. miroljubne politike.


mercoledì 24 luglio 2024

Bolj žalostno modrovanje Marka Crnkoviča

 

https://vecer.com/pogledi/pogled-kolumna-marka-crnkovica-svet-je-iz-tira-levicarski-slovenski-intelektualci-mislijo-o-ukrajini-isto-kot-trump-10361741


Svet je iz tira. Levičarski slovenski intelektualci mislijo o Ukrajini isto kot Trump - 2

 

Tu quoque Brute fili mihi?! Od Marka Crnkoviča, ki sem ga do te, tako naslovljene kolumne, cenil kot še redko koga od kolegic in kolegov na plačilnem seznamu naših treh osrednjih dnevnikov, česa takega nisem pričakoval. Vedel sem da je rad izzivalen, pogosto sarkastičen, a vselej sem ga imel za pronicljivega, odpornega do režimske narative, odprtega do alternativnih pogledov. Še eno izmed tistih peres, torej, ki ga »levičarski slovenski intelektualci« moramo umestiti med nam in našim prizadevanjem sovražna. Pa ne samo to, tudi površen, skorajda amatersko in politično motiviran izpade v tej svoji kolumni. Da ga mir ne zanima, da ne najde ene besede nam v prid, da ne bere,  kdo smo ti 100 in več »nebodigatreba«, ki pisarimo pozive k razumu ob vojni v Ukrajini, ki opozarjamo, da bolj kot ona traja več bo mrtvih, krvi, razdejanj, razseljenih, manj bo Ukrajine in bližje bomo neposrednemu spopadu Zahoda, z nami vred, z Rusko federacijo, je pač njegova pravica.

Toda da si sposodi Donalda Trumpa, da bi nas diskvalificiral je podlo in butasto, nevredno njegovega slovesa.

Nismo mi »Levičarski slovenski intelektualci«, ki mislimo o Ukrajini isto kot »koruptivni, perverzni, neoliberalni, lunatični« Trump, prej bi rekel obratno, da on misli kot mi. No, bodimo realni in manj šaljivi. Trump ima svoje interese in kalkulacije, o nas niti slišal ni in ga od male Slovenije zanima morda samo to, da ga naše gore list Melanija, znova kot prva dama, pospremi v Belo hišo, a ve, da njegovim poslom konfrontacija s Putinom, Bog ne daj, jedrska, ne koristi, kot ne koristi vsa ta evropska in svetovna negotovost.

Naj spomnim Crnkoviča, da smo prve mirovniške apele, ki so zagotovo antimilitaristični in kritični do ZDA, Nata in EU, a vse prej kot »razumevajoči« do Rusije (vsakič smo jo obsodili za kar je storila 24. februarja 2022!), spisali in odposlali državnemu vrhu že takoj, ko je postalo vsaj nam jasno, da ukrepanje Zahoda proti Kremlju (prekinitev stikov, sankcije, oboroževanje Ukrajine)  ni bilo ta pravo, da je škodovalo predvsem nam Evropejcem in Putina niti slučajno odvračalo od cilja ali ciljev, ki si jih je bil zadal. Takrat sta bili Donaldu Trumpu Ukrajina in vojna zadnja briga. Romal je po sodiščih zaradi napada njegovih privržencev na Kapitol, utaje davkov, porno-zvezdnice Stormy Daniels in še česa.

Seveda, kritični in to ostro, smo bili in ostajamo tudi do ZDA in Nata, ki bi agresijo in vojno lahko preprečili, če bi nekoliko bolj taktno odgovorili na Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in po implementaciji sporazumov iz Minska glede statusa vzhodnega, rusko-govorečega  dela Ukrajine.

No, od takrat sta minili že več kot 2 leti in kje smo danes, Crnkovič? Pri 22% okupiranega ukrajinskega ozemlja, nekaj od ruske Dume že tudi anektiranega, pri iluzornem pričakovanju ruskega poraza, pri na desetine tisočih mrtvih, pri  milijonih Ukrajink in Ukrajincev razseljenih po Evropi in svetu, pri desetinah milijard evrov evropskih davkoplačevalcev vrženih v ukrajinsko-rusko kri in v ukrajinsko blato. In kar je najbolj zastrašujoče je da smo tik pred neposrednim spopadom dvojčka Nato/EU z Rusijo.

Dva od naših mirovniških korakov sta podpisala, enega celo kot prvo podpisana, nekdanja predsednika Republike, Milan Kučan in Danilo Turk. In skoraj vse doslej, imena kot Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Ivo Vajgl, Jože P. Damijan, Uroš Lipušček, Vesna Godina, Bogomir Kovač, Mojca Drčar Murko, Maca Jogan, Svetlana Slapšak, Danijel Rebolj, Matjaž Kmecl, Jože Pirjevec in še in še… imena, ki jim »velekolumnist« Večera ne seže niti do kolen. Pa brez zamere.


giovedì 18 luglio 2024

Ko rečeš A, povej še B!

 

Priznanje Palestine doslej edini cvet zunanje politike.

 

Spoštovana Samuel Žbogar in šefica Tanja Fajon. No, naj prebereta še njuna šefa, predsednica Republike in predsednik Vlade.

Po edino svetlem utripu naše diplomacije v zadnjem letu - priznanju Palestine, smo znova zapadli v mrk. Pustimo Ukrajino kjer smo povsem odpovedali, se uklonili volji močnejših, tako nizko, da celo minister in podpredsednik vlade iz vrst Levice, Luka Mesec, ki  naj bi bil v koaliciji edini še naravni zaveznik domačih mirovnikov,- SDjevci to že dolgo niso več! - obsodil nedavni Orbanov obisk k Putinu. Vemo, da je šel madžarski premier, takoj po prevzemu začasnega predsedovanja EU, še prej v Kijev k Zelenskemu, po Moskvi odpotoval v Peking in pred povratkom domov, ko je v Washingtonu Zveza Nato praznovala svojo 75. obletnico, se sestal na Floridi s Donaldom Trumpom. Potipal je teren za politično, pogajalsko reševanje konflikta v Ukrajini, a namesto pohval doživel polaren tuš! Pritegnil je nase ves srd Bruslja, ostalih evropskih prestolnic, včeraj še Evropskega parlamenta. A pustimo za trenutek Orbana in Ukrajino, in zrimo v Gazo.

Po priznanju Palestine je bilo upravičeno upati, da bodo sledili še koraki h končanju genocida, ki ga Izrael nad Palestinci še naprej izvaja. Še nizko izobražen človek ve, da brez sankciji, brez kaznovalnega, represivnega ukrepanja, Netanyahuja ne moreš ustaviti. A še vedno niti glasu iz EUja  in tudi Nata ne, temu v prid. Še huje. Ko je domnevno ruska raketa nedavno zadela otroško bolnišnico v Kijevu smo se vsi zgražali, klicali po še enem zločinu zoper človečnost in h kaznovanju odgovornih v Moskvi, sprožili nove sankcije proti njim ter nakazali 40 milijard evrov, iz naslova zaplenjenih ruskih sredstev, Ukrajini za nakup dodatnih oborožitvenih zmogljivosti. Ko to stori in to  ponavljajoče, vztrajno, dnevno, Izrael v Gazi, s petkratnikom glede števila žrtev, tudi otrok, vsi tiho, zapiše se le statistika. In Izraelu se še naprej dostavlja orožje. Majčken plus predsedniku vlade, Golobu, ki je ob 75.obletnici Nata v Washingtonu, okaral politiko dvojnih standardov. OK, toda kaj smo mi storili, da ji ne bi sledili? Nič! Prosto po Toninu: priznali smo Palestino, povedali smo, da so dvojna merila sporna in si pilatovsko umili roke.

Ups... da ne bom krivičen. Samuel Žbogar, naš portparol v Varnostnem svetu Združenih narodov, je na včerajšnji odprti seji o položaju na Bližnjem vzhodu, ki jo je sklicala Rusija, predlagal, naj OZN k reševanju krize v Gazi pristopi v treh korakih: najprej prekinitev ognja, nato politični proces, ki bi mu sledila obnova Gaze. Mali koraki za Slovenijo, veliki za človeštvo! Sarkastična opomba je bila spontana.

Toda poglejmo podrobnosti:

Prvi korak - takojšnja prekinitev ognja ob spoštovanju resolucij Varnostnega sveta ter odredb Meddržavnega sodišča. Drugi - obnova političnega procesa, ki bi pripeljal do rešitve z dvema državama. Za to je po Žbogarjevih besedah potrebna mednarodna mirovna konferenca. Tretji - obnova Gaze, za kar je potrebna močna palestinska uprava, ki bo sposobna izpeljati notranje reforme.

Ja, super, Samuel, a vemo kako Izrael ravna s resolucijami OZN in sodbami mednarodnih sodišč. Tako kot Papež, ko hodi nekam sam! Mednarodna mirovna konferenca da, a do takrat bo genocid že sklenjen. Obnova Gaze? Seveda, a za koga, za judovske priseljence? Palestincev ne bo več.

Storimo že enkrat kar je prav, da ne bo ostalo priznanje Palestine edini dosežek slovenske zunanje politike v mandatu Roberta Goloba!


mercoledì 17 luglio 2024

Imamo mirovniki pravico do besede?

 

https://www.dnevnik.si/1043054304/mnenja/pisma-bralcev/za-mirovnike-odprta-le-parlamentarna-vrata-4

 Za mirovnike odprta le parlamentarna vrata, 5.

Spoštovani stotnik Jordan Kodermac, me znova poučuje kaj piše v Ustavi. Lepo, plemenito. Če bi jo vsi poznali in to do potankosti, pa se zapovedanega držali, bi živeli bolje. Še več, mi citira tudi Preambulo Ustanovne listine OZN, ki je imperativ čim bolj mirnega in prijetnega sobivanja narodov na planetu Zemlja.

Toda sklepanja, ki jih iz obeh listin potegne ne razumem najbolje. No, recimo, da sem si sam kriv, da me že grabi senilnost in da mi zato lucidnost peša. Pa sem ga več krat pozorno prebral?!

Spominja me, da v »mirovniškem« 124. členu Ustave piše tudi, da »izvajanje obrambe nadzoruje Državni zbor« in da le-ta v celoti podpira doktrino in sistem ter vrsto, obseg in organizacijo obrambe RS, oz. da do danes ni sprejel nikakršnih sklepov, ki bi nakazovali kaj drugega?! Ok, in? Ali to pomeni da je stališče parlamenta sveto? Da mu moramo vsi državljanke in državljani Republike Slovenije priseči zvestobo? Da naj strela udari onega, ki bo pri tem zavihal nos, razmišljal drugače ali si to drznil izreči javno?

Nato opomba, s strani prijatelja s Solkana, pa se izogibam pridevnikov, da »v Ustavi RS ne piše, da v področje obrambe lahko posegajo »mirovniki« ali nevladne organizacije«. Povem naj samo da mi je prikradla nasmeh. Saj tudi  ne piše, da lahko klatimo neumnosti, pa vendarle to počnemo, dragi Kodermac, žal vse pogosteje tudi javno. 39. člen Ustave o svobodi izražanja, pač. Še nekaj drugih členov treba prebrati: 42. nam zagotavlja pravico do zbiranja in združevanja, in mirovniki se zbiramo in združujemo, pa izkoriščamo tudi člene 44., 45. in 46., ki nam omogočajo sodelovanje pri upravljanju javnih zadev, vlaganje peticiji (pozivov, zahtev, protestov) dajanje tudi drugih pobud splošnega pomena, ugovarjanje politiki, ki nam jo oblast vsiljuje in se z njo ne strinjamo.

Citiral bi še dva zanimiva člena, v zvezi z našim delovanjem: 63. o prepovedi spodbujanja k nasilju in vojni, ter 72. o pravici do zdravega življenjskega okolja.

Trdimo namreč, da politika EU in tudi naših doma do vojne v Ukrajini krši oba! Militarizacija družbe, prehod k vojni ekonomiji, investiranje na desetine milijard letno samo za Ukrajino v oboroževanje, zavračanje tudi najbolj sramežljivih poskusov dialoga z Moskvo, sodi k »spodbujanju k nasilju in vojni« in nam povsem izničuje pravico do zdravega življenjskega okolja!

Ne, Kodermac, ne vztrajajte pri tem, da že skoraj 80 let nimamo vojne (v Evropi!), ker ujezili boste zlasti JJ in druge »velike patriote«, da naša, desetdnevna, osamosvojitvena, to ni bila. Da ne govorim o onih na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu z nekaj tedenskim nezakonitim bombardiranjem Beograda. Veliko daljše in hujše kot sedanja v Ukrajini.

Kar pa se Preambule Ustanovne listine Združenih narodov tiče, pove nam to kar govorimo mi: »Obvarujmo bodoče rodove pred strahotami vojne, bodimo strpni, živimo skupaj v miru z drugim kakor dobri sosedi in združujmo moči, da ohranimo mednarodni mir in varnost! Seveda, vodilo pri tem mora biti mednarodno pravo, a težava v zvezi z Ukrajino je v tem, da preden bi ga prekršila Ruska federacija z agresijo 24. februarja 2022, ga je Zahod nič kolikokrat, zlasti ZDA in najožje zaveznice (ob bombardiranju Beograda naštejmo še agresije na Sirijo, Afganistan, Irak, Libijo…), zato si treba včasih pomagat, da se razmere še ne poslabšajo, z real-politiko. K temu stremimo in pozivamo mirovniki!