Priznanje Palestine doslej edini cvet zunanje
politike.
Spoštovana Samuel Žbogar in šefica Tanja Fajon.
No, naj prebereta še njuna šefa, predsednica Republike in predsednik Vlade.
Po edino svetlem utripu naše diplomacije v
zadnjem letu - priznanju Palestine, smo znova zapadli v mrk. Pustimo
Ukrajino kjer smo povsem odpovedali, se uklonili volji močnejših, tako nizko,
da celo minister in podpredsednik vlade iz vrst Levice, Luka Mesec, ki naj bi bil v koaliciji edini še naravni
zaveznik domačih mirovnikov,- SDjevci to že dolgo niso več! - obsodil nedavni
Orbanov obisk k Putinu. Vemo, da je šel madžarski premier, takoj po prevzemu
začasnega predsedovanja EU, še prej v Kijev k Zelenskemu, po Moskvi odpotoval v
Peking in pred povratkom domov, ko je v Washingtonu Zveza Nato praznovala svojo
75. obletnico, se sestal na Floridi s Donaldom Trumpom. Potipal je teren za
politično, pogajalsko reševanje konflikta v Ukrajini, a namesto pohval doživel
polaren tuš! Pritegnil je nase ves srd Bruslja, ostalih evropskih prestolnic, včeraj
še Evropskega parlamenta. A pustimo za trenutek Orbana in Ukrajino, in zrimo v
Gazo.
Po priznanju Palestine je bilo upravičeno upati, da
bodo sledili še koraki h končanju genocida, ki ga Izrael nad Palestinci še
naprej izvaja. Še nizko izobražen človek ve, da brez sankciji, brez
kaznovalnega, represivnega ukrepanja, Netanyahuja ne moreš ustaviti. A še vedno
niti glasu iz EUja in tudi Nata ne, temu
v prid. Še huje. Ko je domnevno ruska raketa nedavno zadela otroško bolnišnico
v Kijevu smo se vsi zgražali, klicali po še enem zločinu zoper človečnost in h kaznovanju
odgovornih v Moskvi, sprožili nove sankcije proti njim ter nakazali 40
milijard evrov, iz naslova zaplenjenih ruskih sredstev, Ukrajini za nakup
dodatnih oborožitvenih zmogljivosti. Ko to stori in to ponavljajoče,
vztrajno, dnevno, Izrael v Gazi, s petkratnikom glede števila žrtev, tudi
otrok, vsi tiho, zapiše se le statistika. In Izraelu se še naprej dostavlja
orožje. Majčken plus predsedniku vlade, Golobu, ki je ob 75.obletnici Nata v
Washingtonu, okaral politiko dvojnih standardov. OK, toda kaj smo mi storili,
da ji ne bi sledili? Nič! Prosto po Toninu: priznali smo Palestino, povedali
smo, da so dvojna merila sporna in si pilatovsko umili roke.
Ups... da ne bom krivičen. Samuel Žbogar, naš
portparol v Varnostnem svetu Združenih narodov, je na včerajšnji odprti seji o
položaju na Bližnjem vzhodu, ki jo je sklicala Rusija, predlagal, naj OZN k
reševanju krize v Gazi pristopi v treh korakih: najprej prekinitev ognja, nato
politični proces, ki bi mu sledila obnova Gaze. Mali koraki za Slovenijo,
veliki za človeštvo! Sarkastična opomba je bila spontana.
Toda poglejmo podrobnosti:
Prvi korak - takojšnja prekinitev ognja ob
spoštovanju resolucij Varnostnega sveta ter odredb Meddržavnega sodišča. Drugi -
obnova političnega procesa, ki bi pripeljal do rešitve z dvema državama. Za to
je po Žbogarjevih besedah potrebna mednarodna mirovna konferenca. Tretji -
obnova Gaze, za kar je potrebna močna palestinska uprava, ki bo sposobna
izpeljati notranje reforme.
Ja, super, Samuel, a vemo kako Izrael ravna s
resolucijami OZN in sodbami mednarodnih sodišč. Tako kot Papež, ko hodi nekam sam!
Mednarodna mirovna konferenca da, a do takrat bo genocid že sklenjen. Obnova
Gaze? Seveda, a za koga, za judovske priseljence? Palestincev ne bo več.
Storimo že enkrat kar je prav, da ne bo ostalo
priznanje Palestine edini dosežek slovenske zunanje politike v mandatu Roberta
Goloba!
Nessun commento:
Posta un commento