Orban drži priprta vrata do Putina

 

Preberimo Petra Žerjaviča... nato moj odziv

https://www.delo.si/mnenja/komentarji/kriza-z-imenom-orban/

Kriza z imenom Orbán - 2

 

Prebral sem Petra Žerjaviča (16.12.2023) pa naj povem da me niti malo ne prepriča. Prej nasprotno. Zakaj? Ker je strogo izključujoči in ne vidi ali noče videti morebitne koristi iz Orbanovega ravnanja za vso Evropsko unijo in celino, nenazadnje za svetovni mir. Res je, ruši, madžarski premier, opevano enotnost povezave v odnosu do ruske agresije na Ukrajino, enotnost, ki priznajmo si, že zaudarja po obsedenosti, krši njen pravni red, morda tudi njene vrednote, se vede samodržno in sebično (Hungary first!... prosto po Trumpu), a je edini evropski državnik, ki očitno ve, ali se mu vsaj dozdeva, da drugo najmočnejšo jedrsko velesilo na svetu, povrh še sosedo, ki bo soseda ostala dokler bo človeštvo še živo, ne moreš potisniti v klet, ji zapreti vrata in vreči ključ, če hočeš sebi in vsem dobro, oziroma da se moraš z njo, kolikor že grda, zlobna, pokvarjena in nevarna, pogovarjati in to ne le pod mizo.

Sicer ni edini, Orban, ki malce potrese to mantro o enotnosti in ni edini, ki krhka njen pravni red ali zamaje vrednote na katerih je EU nastala in stoji. Evropska Unija sama to počne, po volji njenega vrha v sostorilstvu s članicami. Naj še enkrat poudarim dvojna merila, dvojne vatle, neprincipielnost pri tem kako se odziva do druge najhujše vojne v tem času, v Gazi. To kar Putinu ni dovoljeno, je dovoljeno Netanyahuju. Na račun slednjega niti ene obsodbe, niti ene ideje, kje šele poziva k sankcijam,  k mednarodnemu izobčenju, k ovadbi zaradi vojnih zločinov. 18 tisoč ubitih Palestincev v dveh mesecih, od tega 3/4 žensk in otrok? Ah, statistika…?! Kar EU kot taka premore je očitek Izraelu o nesorazmernosti napadov na civilno prebivalstvo Gaze in ponavljajoče brezplodne prošnje naj privoli v daljša humanitarna premirja. Z Netanyahujem je komunikacija povsem odprta in dinamična.

In kaj je tako hudega storil Orban? Rekel je NE dodatnemu, večletnemu, 50 milijardnem financiranju Ukrajine tudi z denarjem, ki mu ga je Evropska komisija odtrgala, oz. zamrznila, ker malopriden do vladavine prava pri sebi doma in v EU. »Dajte najprej Madžarski kar ji pripada, nato bom umaknil veto« - je bilo njegovo pojasnilo. Nič kaj plemenitega, a prispeval je, hote ali ne, k skrajšanju ukrajinske drame. Pa naj tu citiram, v zvezi s tem denarjem, kaj je predsednici komisije naslovil v Evropskem parlamentu hrvaški evroposlanec Mislav Kolakušič:

»Gospa Von der Layen, potem ko ste se šli Božiča zdravja in pokurila 70 milijard evrov za lažna cepiva, ki so ubila najmanj 12 tisoč državljanov Evropske unije, se zdaj greste Božiča vojne. V Ukrajini je bilo doslej ubitih na sto tisoče ljudi in  razseljenih na milijone Ukrajincev, in kot da to ni dovolj, želite sedaj to agonijo podaljšati ter državljanom Evropske unije vzeti še 50 milijard evrov, toda kakšne bodo posledice tega? Bo prišlo do miru? Ne bo! Umrlo bo še vsaj 100 tisoč ljudi, ki ne bi umrli, če ustavimo to vojno. In kako? S pogajanji. Orožje jo ne more ustaviti. S smrtjo mladih ljudi se ta vojna ne bo ustavila!«

Povsem enako si mislimo mnogi, ki ne verjamemo v tezo, da bo prelivanja krvi, ukrajinskega in ruskega, konec šele takrat ko bo okupator, ki v skrajni sili uporabi lahko tudi jedrsko opcijo, poražen in izgnan iz ukrajinskega ozemlja. Celo v ZDA, ki z Natom imajo kar nekaj masla na glavi pri tem kako je do vojne v Ukrajini prišlo, je republikanska večina v Senatu rekla dovolj z njo! Naj Ukrajina odmisli okupiran prostor in bo mir. Senat je namreč blokiral dodatnih 100 milijard dolarjev, ki jih je bil predsednik Biden zahteval za nove dobave orožja in za povojno obnovo razdejane države.

Širi se torej naveličanost do te drame in računica, ki se z njo ne izide. Zato je, spoštovani Žerjavič, ohranjanje odprtih ali vsaj priprtih vrat do Kremlja pomembno. Slej ko prej se bo treba s Putinom pogovarjati, se z njim pogajati najmanj o miru, stabilnosti in skupnem boju proti podnebnim spremembam! In kot je enkrat dejal naš najbolj izkušeni diplomat ter nenazadnje tudi predsednik Republike, Danilo Turk: »Se ne pogajaš s prijateljem, ampak s tistim, ki je na oblasti.« In kot kaže bo Putin na oblasti še nekaj časa.

 

 

Kdo nam vlada nas vodi k globalni katastrofi

 

Na pragu Armageddona – 2

 

Smo še na pragu podnebnega Armageddona, od katerega lahko še stopimo korak nazaj, ali smo ga že prestopili in se prepustili usodi v upanju, da ne bo tako kruta, kot se napoveduje, oziroma, da bo narava sama, za mnoge kar Bog, tako ali drugače, poskrbela za ohranitev preživitvenih ravnovesji na zemlji? Sam sodim med pesimiste glede tega, med tiste, ki se spričo svoje starosti tolažimo s tem, da bomo umrli »še pravočasno«, pri poletnih stopinjah še pod 40, a imamo potomce, jaz konkretno dva otroka in pet vnukinj ter vnukov. Kaj bo z njimi? Najmlajša, če bo preživela stoletje, bo ob vstopu v novo praznovala 87 let. In naj si ustvarijo družine in prispevajo k nadaljnjemu prokreiranju človeške vrste?

Delim razočaranje in žalost, ki ga razberem iz poročanja Anje Hreščak v Dnevniku 13.12. o 28. Konferenci Združenih narodov o podnebju v Dubaju. Tudi tokrat, pravi, kot vsi tovrstni dogodki doslej, ena sama farsa. Sam dodajam, kolikor sem to farso spremljal iz medijev, še posebej iz tv prenosov in odzivov strokovne in druge javnosti, en ogromen, razkošen prikaz metanja peska v oči svetovne javnosti (in v Emiratih peska res ne manjka!) o tem kako si odločevalci »resno in odgovorno« prizadevajo za upočasnitev in zajezitev tako globalnega segrevanja kot vseh ostalih razdiralnih manifestaciji podnebnih sprememb. Da sem upravičeno pesimist mi pove tudi odziv Lučke Kajfež Bogataj, naše vodilne in mednarodno najbolj priznane ter v dogajanja s podnebjem vpete klimatologinje, češ da »izkupiček COP28 pušča na cedilu tudi mlado generacijo«. Mi dovolite, spoštovana profesorica, da namesto besede »tudi« uporabim »predvsem«?

Ko smo se pri nas v Sloveniji 2003 odločali o pristopu k Evropski uniji in Natu, - bil sem še poslanec Socialnih Demokratov - sem v svojem sicer neuspelem prepričevanju volivk in volivcev, da ni kazalo vstopiti v Severno-atlantsko zavezništvo, ker bi se znašli, kot dejansko smo se, v službi zgolj kapitala in ameriških geostrateških interesov, zapisal: »Spoznal sem, da našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom?!) nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Saddam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v Natu družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike«.

Od takrat sta minili dve desetletji, zamenjali so se prizorišča in gospodari vojn, ne pa aktualnost, ki se kaže danes v še bolj dramatični luči. Zadnji dve leti sta najtoplejši v zgodovini meritev temperature na planetu, - bojim se da bomo primat presegali iz leta v leto - zavoljo taljenja ledenikov se gladina morji dviguje, male otoške države se utapljajo, vremenski pojavi vsepovsod, tudi pri nas doma, so vse bolj divji in neukrotljivi, jemljejo vse več življenj in dobrin, a vlade se še vedno raje gredo osvajalnih in  drugih vojn, kot, da bi doumele, da za preživetje človeštva še kako stoletje več, bi se morale družno in z vsemi močni ter predvsem znanjem osrediniti na eno samo, ki je resnično smiselna - kot je nedavno dejala naša predsednica Republike Nataša Pirc Musar - obrambno proti podnebni krizi.

V Dubaju še ena farsa torej. Dr. Bogatajeva je zapisala nekoliko bolj elegantno, da »sprejeto besedilo vidi kot rešitev pogajanj v Dubaju, ne pa za planet!« Amen!  Kaj nam to pove? Da če zloglasnega praga še nismo prestopili, smo tik pred tem, ker ni videti, med »velikimi« odločevalci, enega samega, ki bi zakričal »Utihnimo orožje, sedimo skupaj in rešimo prihodnost!«

 

Tudi šefica države je lahko površna

 

Odprto pismo predsednici Republike

 

Spoštovana gospa predsednica, Nataša Pirc Musar,

 

Vzemite si kako minuto in preberite kar vam piše nekdo, do katerega domnevam, da ne gojite kake posebne simpatije, ker večinoma tečen, »premalo razumevajoč« in prestrog pri ocenjevanju tudi vašega dela, ne le vladnega, zlasti na terenu zunanje politike, ki pa vas bo tokrat vsaj nekoliko pohvalil za vaš nedavni intervju za TV Slovenijo. Dober, zanimiv, s lepo artikuliranimi in prepričljivimi odgovori na tudi zahtevna vprašanja - delim povsem vaše poglede na relacije in odgovornosti pri urejanju manjšinskih vprašanj in to kot sam manjšinec, pripadnik italijanske narodne skupnosti pri nas, ki je v Kopru manjšino tudi vodil in marsikje predstavljal v svoji dolgoletni aktivistični in politični dobi - toda pri nečem vas bom znova "špiknil". 

Ko ste spregovorila o okorelosti OZN, o imperativu po njeni reformi, po drugačnem Varnostnem svetu, ste dejala: "Mi si nikoli nismo mislili, da bo katera od teh držav (o.p. zmagovalke 2.svetovne vojne) kdaj povzročila novo vojno, pa jo je, in to Rusija". Morala bi biti natančnejša: "novo vojno v Evropi". Nove vojne po 2. svetovni, širom sveta, ki so jih zanetile "zmagovalke" jih je bilo namreč kar nekaj in najbolj so se pri tem potrudile ZDA, od Vietnama dalje, ter primerljivo s sedanjo v Ukrajini, ker "v nasprotju z mednarodnim pravom in ustanovno listino Združenih narodov" - zavoljo tega smo na prvo žogo Putina tudi obsodili - v Iraku 2003 in to skupaj s še eno stalno članico VS OZN, Združenim Kraljestvom. Torej, če smo pošteni, ni samo Rusija grešnica in vredna obsodbe! Imejte to v mislih.

Pa še nekaj sem pogrešal, morda prav v povezavi z Rusijo in Ukrajino. Zgrozila ste se nad tem kar Izrael počne v Gazi, obsodila Hamas, a izrecne obsodbe Izraela nisem slišal, še manj o sankcijah in drugih ukrepih, ki bi jih moral Zahod, ali vsaj EU sprožiti zoper Netanyahujevo vlado, da bi ta uničevalni in ubijalski pohod ustavila. Če si Rusija zasluži sankcije, toliko bolj Izrael!  Pri tem pa še vedno ne vidim enakih vatel z naše kot s strani celotnega Zahoda. Zato tudi "protektorat", ki bi naj bdel nad Palestinsko državo, ko bo širše priznana in ustanovljena, naj bo poverjen OZN in ne EU. Smo žal preveč pristranski in podrejeni politiki ter interesom ZDA.

Lahko mi pri tej oceni tudi ugovarjate, a ne boste kredibilna, kar tudi sama veste.

Upam, da sem tokrat nekoliko bolj prebavljiv. Lepe prihajajoče praznike voščim vam, vašim sodelavkam/sodelavcem ter vašim najdražjim.

Bomo končno pokazali malce ponosa?

 

Španija in Slovenija skupaj k priznanju Palestine?

 

Humanitarni nekajdnevni predah v spopadih med Hamasom in Izraelom v Gazi je mimo. Oboroženo krilo palestinskega gibanja, ki je po vseh merilih v defenzivi – ne more se meriti z eno najmočnejših vojska na svetu – ga je skušalo podaljšati, a je njegovim pogajalcem Netanyahu zabrusil: »zdaj pa dovolj, gremo dalje vse dotlej, dokler vas ne zradiramo z obličja zemlje!«. In takoj, že na prvi dan nadaljevanja bombardiranja in raketiranja tega kar še stoji, hodi in diha med ruševinami enklave, več kot 200 mrtvih. V glavnem med civilisti, palestinskimi seveda.

A smo znova le pri številkah. Bili smo pred premirjem pri 16.000 pobitih, od teh 6.500 otrok, pri deset tisočih ranjenih, pri skoraj polovici porušenih stavb, pri milijonu in pol razseljenih ljudi, palestinskih seveda. »Hudo je. Priče smo grozljivi humanitarni katastrofi« - objokujejo zahodne diplomacije, ki ponavljajo ja pozive k novim premorom, nekateri tudi začetku resnih pogajanj za dokončno rešitev izraelsko-palestinskega konflikta, toda nikogar še ni, razen turškega predsednika Erdogana, ki bi si upal pripisati Izraelu, oziroma Netanyahujevi vladi, glavno odgovornost za tako stanje - skrajneži Hamasa in njihov napad na jug Izraela 7. oktobra, ki je zanetil tokratno vojno, so vendarle posledica nečesa, ki nosi ime Izrael:

-  56 let trajajoče in »zadušujoče« - kot pravi prvi mož OZN - okupacije Palestine,

-  izraelskega preziranja vseh resoluciji svetovne organizacije proti kolonizaciji okupiranih ozemelj,

-  prizanesljivosti Zahoda, ki je edini, ki lahko Izrael prisili k spoštljivemu odnosu do Združenih narodov, do vseh dosedanjih izraelskih vlad in njihovih, tudi zločinskih početji,

-  nenazadnje so, Hamasovci, otroci samega Netanyahuja, ki jih je ustvaril, da bi oslabil zmerneže Fataha na Zahodnem bregu in Palestincem preprečil razglasitev lastne države.

- In ja, je Izrael znova in še huje odgovoren za sprožitev tako obsežne in ubijalske »specialne operacije« nad Gazo, ker nesorazmerna s početjem Hamasa in povsem prezirajoča do mednarodnega in zlasti humanitarnega prava. No, Erdogan je še bolj neposreden: »Izrael izvaja genocid nad Palestinci!«. Omenjam turškega predsednika ker sodi k Zahodu – Turčija je pač pomembna članica zveze Nato.

Nekaj prebujanja je opaziti v Španiji. Premier Sanchez, je Evropsko unijo pozval k priznanju palestinske države ob napovedi, da če širšega dogovora ne bo, bo njegova vlada to storila sama.

Še ena priložnost za naš, Golobov ministrski zbor, kateri akterji so si še pred volitvami prizadevali za tako priznanje, med prvimi in najbolj odločnimi že 2014 kot evropska poslanka, danes zunanja ministrica Tanja Fajon, a zaenkrat še ni glasu v to smer. Prej korak nazaj: »Priznanje Palestine v tem trenutku ne bi zagotovilo varnosti«  - pravi Fajonova, ki očitno sama ne ve o čem govori. Halooo, Tanja?! O kakšni, oziroma čigavi varnosti sploh govoriš? Beri številke smrti, uničenja in trpljenja v Gazi. A je sploh kdo tam varen? - se dolgo poznava in tikava - Le še sprožitev jedrske bombe, ki jo Izrael ima, bi zagotovila hitrejšo »dokončno rešitev« palestinskega vprašanja, ki si jo je zadal Netanyahu z vse bolj očitno podporo ZDA. Če pa misliš na varnost Izraelcev, pol si znova ustrelila mimo. Kako naj nova, mednarodno priznana država, vezana k spoštovanju mednarodnih pravil in podvržena mednarodnemu nadzoru ter z vojsko, ki bo zagotovo le protokolarne narave - zavoljo zgodovine in drugih razlogov, dvomim, da bo nastala kot povsem suverena tvorba z vsemi državnimi atributi, prej jo vidim, vsaj za nekaj desetletji, kot neko vrsto protektorat Združenih Narodov - ogrozi varnost 10 in več krat močnejše in jedrsko oborožene sosede?

Osebno menim, da samo priznanje palestinske države – spomnimo, da jo je 9 članic EU že priznalo: Malta, Ciper, Švedska ter še pred več kot 35 leti, ko so bile še socialistične republike, Češka, Slovaška, Poljska, Madžarska, Romunija in Bolgarija - brez izrecne obsodbe Izraela zaradi politike na kateri vztraja ter za to kar počne z Gazo in sicer s Palestinci v zadnjem obdobju, ter brez najave sankciji v kolikor bo tako nadaljeval, ne bo Netanyahuja odvrnilo od svojih namer, a bo prvi pomemben korak v pravo smer, ker se bo moral pri tem vsaj zamisliti. In z njim tudi ameriška administracija. Pokažimo Sanchezu, da ni sam v EU, da cenimo njegov pogum in stopimo mu zraven!

Izrael ruši in ubija dalje

 

LAHKO REŠIMO PRIHODNOST PALESTINCEV IN OZN

 

 Kdo?

Ja, mi, državljanke in državljani Republike Slovenije.

Kako?

Tako, da ne odnehamo "težiti" domači oblasti, da naj stopi odločneje do vrha Evropske unije ter vlad ostalih članic povezave z zahtevo po jasni in nedvoumni obsodbi Izraela za to kar počne v Gazi in drugje palestinskemu ljudstvu, po sprožitvi sankciji zoper Benjamina Netanyahuja in njegovih ministrov ter generalov, po ovadbi le teh pristojnemu tribunalu za vojne zločine, po vsaj začasni zamrznitvi diplomatskih, poslovnih in drugih odnosov z Izraelom, po priznanju palestinske države, četudi brez definiranega ozemeljskega konteksta.

In ZDA?

Zagotovo nam bodo zamerile, a jim ne moremo večno služiti kot butlerji, ne da bi pokazali vsaj malce poguma in ponosa ter suverenosti pri razumevanju dobrega in zla. To kar dela Izrael je po vseh postulatih človečnosti in vladavini prava zlo! Da ne naštejemo znova številke človekovega trpljenja in kršitev mednarodnega prava.

Kaj pa vrh v Bruslju in vodstva ostalih držav EU?

Na Nemčijo s Scholzom na čelu in njene ljudi v Bruslju - glej v prvi vrsti Ursulo Von der Leyen - ni računati. Travma holokavsta jim je oklestila razum. Za ostale pa so vsi scenarij možni. Naj tvegam skoraj s prepričanjem, da bi se nam pridružile Španija, Portugalska, Belgija, Irska, Malta in Ciper, morda celo Francija, kar bi vodilo k premisleku tudi ostale vlade

In kaj če ne, če bi pri tem ostali sami?

Tudi to je seveda možno, Janez Janša bi rekel da zagotovo, a bi celotni EU pokazali, da si upamo, da imamo pogum, ponos in spomin! Bi nas morda zapisali kot neke vrste črna ovca, ker da rušimo enotnost skupne zunanje politike, a jih imamo že kar nekaj v povezavi, - Poljska, Madžarska - pa še vedno njihov glas šteje.

Kaj če bi se nam EU finančno maščevala?

Kje pa, s tako držo, za razliko od omenjenih dveh članic, ne bi prekršili ničesar iz političnih in ekonomskih atributov zavoljo katerih smo bili sprejeti: stabilnost instituciji, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, človekove pravice, varstvo manjšin, ter delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost soočanja s konkurenco in s tržnimi izzivi. Še več, pokazali bi kako in koliko nam je mar za usodo ljudi ter za načelo pravičnosti! Navsezadnje bi unijo obvarovali pred dodatnimi migracijskimi pritiski.

Omenil sem tudi prihodnost OZN, a ne da?!

Da, gre tudi za to, ali bodo Združeni narodi, kot vsaj formalno največja avtoriteta pri varovanju svetovnega miru ter omogočanju človeštvu čim daljšo prihodnost, - v mislih imam poleg tveganja jedrskega spopada, podnebje in globalno segrevanje planeta - znova vredni spoštovanja, tudi s strani velikih sil in stalnih (jedrskih) članic Varnostnega sveta, ali bodo potisnjeni še bolj na margino, kot le dekor in morda izgovor, češ saj imamo »Boga, ki bdi nad nami«, delamo itak po svoje. Izrael redno in brez zadržkov, še manj sramu, dezavuira vse odločitve, ki jih sprejemajo organi OZN, od Varnostnega sveta do Generalne skupščine, do vseh agenciji, ki mu niso povšeči, celo tiste, ki jim njihov pri boter, ZDA, z vzdržanim glasom, pripre vrata. Tako je tudi z zadnjim pozivom VS k humanitarnim premorom v Gazi in k zaščiti civilistov, predvsem otrok.

Naši trenutni oblastniki kažejo znake oživljanja v to smer, predvsem predsednica Republike in premier. Tudi zunanja ministrica se zaveda, da je bila izjava o »neomajni solidarnosti« z Izraelom prenagljena in neumestna ter na torkovi Areni se je izkazala ministrica za pravosodje s pozivom EU in nam samim k bolj pogumni drži do dvoličnosti ameriške zunanje politike. Pazimo, da jih ne izgubimo, ker ponovni prihod na oblast Janeza Janše bi pomenil vrnitev k popolne zlizanosti z ZDA in Izraelom, morda tudi k pregonu kritikov, ter dokončna opustitev vloge, ki jo lahko odigramo pri zagotavljanju Palestincem neko znosno prihodnost in Organizaciji Združenih narodov avtoriteto, ki ji pripada. Gre nenazadnje tudi za našo prihodnost brez zgodovinskega sramu!

 

 

EU in RS se otepata obsodbe Izraela. Noro!

 

Koliko otrok mora Izrael še pobiti, da ga bomo obsodili?

 

"Zagotovo Palestinci ali pa Hamas sam ni imel motiva za izvedbo tega gnusnega terorističnega napada, ko je pobijal civiliste po Izraelu, ker je vedel, kakšna bo reakcija Izraela," – tako prvak opozicije Janez Janša, po nedavnem posvetu premiera Roberta Goloba s predsedniki parlamentarnih strank o sanaciji po-poplavnih škod. Da bi pomislil na to, da je bil Hamas sploh nastal zavoljo obupanosti Palestincev v Gazi in drugod po 56 let trajajoči izraelski »zadušujoči«, kot jo je označil generalni sekretar OZN Guterres, okupaciji njihovega ozemlja, niti slučajno. Še manj, da bi videl v »reakciji Izraela« nekaj zavržnega, enako vsaj gnusnega kot Hamasov zločin pred mesecem dni. Prej nasprotno, v izjavi berem, sicer med vrsticami, opravičevanje izraelskega početja. Naj me predsednik SDSa demantira, če je moj vtis zmoten. Pa znova, izraelska okupacija 4/5 Palestine res nima pri tem nič? 400 pobitih palestinskih otrok ter 280 palestinski žena na dan je opravičljiva kolateralna škoda, če že ne kar načrtno krčenje najbolj perspektivnega in plodnega segmenta palestinske populacije? 10 tisoč in več pobitih Palestincev, od teh 4500 otrok, 60% povsem zradirane Gaze, milijon in pol razseljenih njenih prebivalcev, so res bagatela napram 1300 žrtev gnusnega Hamasovega 7. oktobra? In kmalu bomo pri najbolj kričavi statistiki »večne« izraelske okupacije Palestine, ki se ji resno nihče na Zahodu še ne upira, to je pri 20 ubitih Palestincev na 1 Izraelca, huje kot nemški okupator v 2. svetovni vojni, ki je za enega ubitega nemškega vojaka postrelil 10 talcev iz vrst nedolžnih lokalnih prebivalcev.

Toda, pričakovati kaj drugega od Združenim državam Amerike in Natu,  posledično tudi Izraelu, najbolj predanega slovenskega politika, bi bilo iluzorno.

Nikakor ne od deklarirano bolj do usod ljudi čuteče »levo-sredinske« koalicije, od katere še mnogi čakamo, poleg obsodbe Hamasa, tudi eksplicitno obsodbo Izraela ter najava sankciji zoper njegovo vlado. To se še ni zgodilo, tudi ne na četrtkovi seji parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko, ki je izglasoval deklaracijo o trenutnih razmerah na območju Izraela in Palestine in znova decidirano obsodil le Hamas, Izrael pa bolj posredno in z rokavicami, nekoliko sprenevedavo in norčavo do števila žrtev na eni in drugi strani. Toda nekaj se vendarle premika v pravo smer. Po podpori resoluciji Generalne skupščine OZN, ki poziva k prenehanju sovražnosti in odločnejšemu humanitarnemu posegu v razdejani Gazi, sta tu še dokaj sveži izjavi predsednice republike Nataše Pirc Musar v podporo generalnemu sekretarju Združenih Narodov, Antoniu Guterresu, pred napadi in pozivi k odstopu s strani Izraela in ZDA zaradi povedanega o več kot pol stoletni izraelski okupaciji Palestine, ter predsednika vlada Roberta Goloba v četrtek v Parizu na Macronovi konferenci o humanitarni pomoči Gazi.

Znova kot vsa zahodna nomenklatura je decidirano obsodil le Hamas ter zahteval izpustitev talcev, in do tu nič novega, je pa takoj za tem vsaj obtožil Izrael nesorazmerne uporabe sile. »Danes se nam srce para zaradi palestinskih otrok - je dejal - Bombardiranje in odstreljevanje (Gaze) vsem na očeh, nista v sorazmerju s pravico do samoobrambe. To je kršitev mednarodnega in humanitarnega prava«. Pohvalno, g. premier. Pojdimo od tu dalje in preidimo k glasni, nedvoumni obsodbi tega početja ter k pozivu k sankcijam zoper storilca - že sami prizori iz Gaze kličejo po tem! - dodajmo še, k priznanju palestinske države, tako kot zahtevano na četrtkovem večernem drugem shodu v Ljubljani v podporo Palestincev, ki ga je organiziralo Gibanje za njihove pravice. Vem da veste da je tako prav.

 

Kam smo zašli?

 

Podprimo Antonia Guterresa!

Čez dober teden bo Odbor za zunanjo politiko Državnega zbora obravnaval predlog Deklaracije o trenutnih (?) razmerah na območju Palestine in Izraela. Recimo temu, končno. Po 3 tisočih mrtvih na teden, predvsem med civilisti v Gazi, po ubitem otroku vsakih 10 minut,  po polovici porušene in sicer razdejane palestinske enklave, brez goriva, elektrike, vode, hrane, zdravil, osnovnih pogojev preživetja, kamor humanitarna pomoč prihaja po kapljicah, je naše koalicijske poslanke in poslance očitno malce zapekla vest. Odločili so se za poseben dokument, ki bi naj usmerjal nadaljnje delovanje vlade v odnosu do te najnovejše bližnje-vzhodne tragedije. Kar je slednja počela doslej je bila več ali manj improvizacija ali golo sledenje zahodnemu toku. Najprej ponesrečena izjava zunanje ministrice Fajonove, o »neomajni solidarnosti z Izraelom«, ko je le-ta 7. oktobra kasiral svoj »11. september« – upad skrajnežev iz Hamasa na jug Izraela in pokol tisoč in več izraelskih ter tujih državljanov, v glavnem civilistov, ki ga, pravijo, da najboljša tajna služba na svetu – Mosad, ni znala preprečiti, nato priznanje Izraelu pravice »do samoobrambe v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom«. Netanyahujeva vlada je bila namreč najavila povračilni napad, oz. dokončni obračun s Hamasom in pričela z raketiranjem Gaze. Dokaj hitro so žrtve med Palestinci presegle število ubitih v Izraelu in vsak razumen človek je že uvidel, da bo spoštovanje mednarodnega in humanitarnega prava Izraelu zadnja briga.

Prvi iz politične konstelacije, ki je na to opozoril z izrecnim pozivom Izraelu, da naj bombardiranje Gaze takoj ustavi, ker da že presega pravico do samoobrambe in krši mednarodno pravo, je bil generalni sekretar Združenih Narodov, Antonio Guterres. Ob tem je krepko razhudil Natanyahuja in njegovega prvega botra, ameriškega predsednika Bidna, z opombo, da se Hamasovi napadi niso zgodili v praznem prostoru, temveč kot posledica 56 let trajajoče »zadušujoče okupacije« Palestine. Skoraj da banalna izjava ker ni povedal nič več in nič manj kot preprosto resnico, to kar vsak zemljan, ki malce pozna zgodovino izraelsko-palestinskega spora, ve. Toda na Zahodu nihče od odločevalcev, nikjer, niti v Evropski uniji, ni temu pritrdil, prvega skrbnika usode sveta vzel v bran. Tudi mi ne. Kar smo zmogli je bila 27. oktobra podpora pozivu Generalne skupščine OZN k takojšnjemu humanitarnemu premirju v Gazi, ki ga je itak Izrael zavrnil. Je sicer dovolil prihod nekoliko večje količine humanitarne pomoči, a obstreljevanja enklave ni ustavil. Še udrl je vanjo s tanki in ostalimi kopenskimi silami.

Zdaj stopa v akcijo parlamentarni OZP z deklaracijo, ki bi nekoliko usmerila nadaljnje poteze vlade in zunanjega ministrstva.

Predlaga jo koalicija na pobudo Gibanja svobode. A že prvo, hitro branje besedila, čakajočega na bolj jasen in pravičen odziv na to kar se tam dol dogaja, razočara. Najprej nudi kritje dosedanjim odzivom vlade in ne upošteva dinamike dogajanj v Gazi. Pohvalno da spomni dokaj korektno na zgodovino konflikta in da obsoja vsakršno nasilje ter poziva k humanitarni pomoči prebivalcem Gaze in k oživitvi mirovnega procesa, toda se v nadaljevanju, v bolj decidiranih točkah, spozabi na poglaviten vzrok sedanje rekrudescence te drame, oz. na 56 let - kot je spomnil Guterres – izraelske zadušujoče okupacije Palestine. Kot da je za vse kriv Hamasov masaker iz 7. oktobra na jugu Izraela, kot da okupacijska, segregacijska, genocidna politika izraelske vlade do Palestincev, odžiranje njihovega ozemlja z vedno novimi judovskimi naselbinami ter posmehovanje iz 25 resoluciji OZN nimajo pri tem nič. Kako lahko glavnino ugotovitev in obsodb nameniš palestinskim skrajnežem, za zavržno dejanje izpred meseca dni - ne pozabimo da bo deklaracija obravnavana 9. novembra - in ne Izraelu kateri odziv bo v desetkratniku, če ne več, presegel bilanco žrtev Hamasa. Že sami prizori iz Gaze in pa statistika pobitega palestinskega otroka na vsakih 10 minut kličejo po obsodbi Izraela, po sankcijah zoper njegovo vlado, po napotitvi Netanyahuja in njegovih generalov v Haag. Vnovično priznanje Izraelu pravice do samoobrambe, seveda v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom, je v luči napredovanja, obsega in posledic izraelske ofenzive na Gazo norčevanje iz javnosti. Morda bomo 9. novembra že priče zradirane enklave z obličja zemlje. In kaj bomo rekli takrat? Da je pač to zakrivil Hamas, ker je vedel, kaj bo storil Izrael?