Na pragu Armageddona – 2
Smo še na pragu podnebnega Armageddona, od katerega lahko še stopimo korak
nazaj, ali smo ga že prestopili in se prepustili usodi v upanju, da ne bo tako
kruta, kot se napoveduje, oziroma, da bo narava sama, za mnoge kar Bog, tako
ali drugače, poskrbela za ohranitev preživitvenih ravnovesji na zemlji? Sam
sodim med pesimiste glede tega, med tiste, ki se spričo svoje starosti tolažimo
s tem, da bomo umrli »še pravočasno«, pri poletnih stopinjah še pod 40, a imamo
potomce, jaz konkretno dva otroka in pet vnukinj ter vnukov. Kaj bo z njimi? Najmlajša,
če bo preživela stoletje, bo ob vstopu v novo praznovala 87 let. In naj si
ustvarijo družine in prispevajo k nadaljnjemu prokreiranju človeške vrste?
Delim razočaranje in žalost, ki ga razberem iz poročanja Anje Hreščak v
Dnevniku 13.12. o 28. Konferenci Združenih narodov o podnebju v Dubaju. Tudi
tokrat, pravi, kot vsi tovrstni dogodki doslej, ena sama farsa. Sam dodajam,
kolikor sem to farso spremljal iz medijev, še posebej iz tv prenosov in odzivov
strokovne in druge javnosti, en ogromen, razkošen prikaz metanja peska v oči
svetovne javnosti (in v Emiratih peska res ne manjka!) o tem kako si
odločevalci »resno in odgovorno« prizadevajo za upočasnitev in zajezitev tako globalnega
segrevanja kot vseh ostalih razdiralnih manifestaciji podnebnih sprememb. Da
sem upravičeno pesimist mi pove tudi odziv Lučke Kajfež Bogataj, naše vodilne
in mednarodno najbolj priznane ter v dogajanja s podnebjem vpete
klimatologinje, češ da »izkupiček COP28 pušča na cedilu tudi mlado generacijo«.
Mi dovolite, spoštovana profesorica, da namesto besede »tudi« uporabim
»predvsem«?
Ko smo se pri nas v Sloveniji 2003 odločali o pristopu k Evropski uniji in
Natu, - bil sem še poslanec Socialnih Demokratov - sem v svojem sicer neuspelem
prepričevanju volivk in volivcev, da ni kazalo vstopiti v Severno-atlantsko
zavezništvo, ker bi se znašli, kot dejansko smo se, v službi zgolj kapitala in
ameriških geostrateških interesov, zapisal: »Spoznal sem, da našo varnost,
blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližjih vojn, ki
jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem
proti Libiji, Sudanu in še kom?!) nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja
v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden,
Saddam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da
so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav
tiste politike s katerimi bi se naj v Natu družili, oziroma politike velikih
sil, in primis Združenih držav Amerike«.
Od takrat sta minili dve desetletji, zamenjali so se prizorišča in gospodari
vojn, ne pa aktualnost, ki se kaže danes v še bolj dramatični luči. Zadnji dve
leti sta najtoplejši v zgodovini meritev temperature na planetu, - bojim se da
bomo primat presegali iz leta v leto - zavoljo taljenja ledenikov se gladina
morji dviguje, male otoške države se utapljajo, vremenski pojavi vsepovsod,
tudi pri nas doma, so vse bolj divji in neukrotljivi, jemljejo vse več življenj
in dobrin, a vlade se še vedno raje gredo osvajalnih in drugih vojn, kot, da bi doumele, da za
preživetje človeštva še kako stoletje več, bi se morale družno in z vsemi močni
ter predvsem znanjem osrediniti na eno samo, ki je resnično smiselna - kot je
nedavno dejala naša predsednica Republike Nataša Pirc Musar - obrambno proti podnebni
krizi.
V Dubaju še ena farsa torej. Dr. Bogatajeva je zapisala nekoliko bolj
elegantno, da »sprejeto besedilo vidi kot rešitev pogajanj v Dubaju, ne pa za
planet!« Amen! Kaj nam to pove? Da če
zloglasnega praga še nismo prestopili, smo tik pred tem, ker ni videti, med
»velikimi« odločevalci, enega samega, ki bi zakričal »Utihnimo orožje, sedimo
skupaj in rešimo prihodnost!«
Nessun commento:
Posta un commento