https://vecer.com/mnenja/kaj-je-ostalo-od-slovenske-zunanje-politike-10346815
Kaj je ostalo od slovenske zunanje
politike? – 2
Borisu Javšovcu
čestitam za odlično kolumno pod tem naslovom. Pove tisto, sicer na lepši način,
kar tudi sam trdim že ves čas izraelske agresije na Gazo, oz. Netanyahovega
obračunavanja s palestinskim svetom. Suverene slovenske zunanje politike več
ni, ni več doslednosti v njej, ni več vrednot, ni več razuma, ni več časti,
samozavesti in poguma, da bi izpovedala in zagovarjala kar piše v 124. členu
domače Ustave o zagotavljanju varnosti skupnosti s politiko in kulturo miru.
Toda njeno konsistentnost ni zapravila sedanja vlada, marveč prejšnja, Janševa,
ali če hočemo Logarjev mandat, le da sta to počela zavestno, preračunljivo, po
pričakovanjih in smernicah velikih botrov, beri kapital in ZDA, ki imata v
starosto slovenske diplomacije, dr. Dimitrija Rupla, svojega prvega interpreta.
Golobova, preko Tanje Fajon je kriva le toliko, da tega ni znala, hotela ali si
upala prepoznati in je v skoraj popolni kontinuiteti, s kakim lepotnim
popravkom, nadaljevala po stopinjah, ki jih je bila nasledila. Temu je seveda
botrovalo tudi ravnanje ameriški administraciji povsem predanih vodstev Nata in
Evropske unije, ki sta od samega začetka že vojne v Ukrajini z rusko agresijo
24. februarja lani in pa tudi sedanje izraelske ofenzive na Gazo, po Hamasovem
napadu na jug Izraela 7.oktobra, jasno povedali na kateri strani mora Zahod
stati, koga mora podpirati in kako. Dodajmo k temu še obsedenost z enotnostjo
in strnjenostjo vrst v obeh povezavah za vsako ceno, češ samo tako bomo lahko
kos »silam zla«, ki da nam ogrožajo varnost, svobodo, demokracijo in mode of
life, pa je krog sklenjen.
Lepo je bilo
videti na velikem ekranu Generalne skupščine OZN številko 153 ZA po glasovanju o
naši kandidaturi za občasno članstvo v Varnostnem svetu, ne toliko tisto
najstniško veseljačenje ministrice ter kolegic in kolegov, ki mu je sledilo, a
sem takoj pomislil, kako nam je uspelo pretentati toliko članic svetovne
organizacije, ali bolje kako je to ratalo našim prvim promotorjem in
sponzorjem? Jah, denar sveta vladar, pač?! Toda bila je nastala priložnost, da
bi me Tanja Fajon demantirala, da bi utišala vse glasove dvomljivcev in
nevernikov v to, da smo si ju zaslužili - in priložnost, in Tanjo - da bi
dokazala, da naša drža do ruskega početja v Ukrajini ni imela alternative, da
je bila edina konsistentna z mednarodnim pravom, četudi malce onstran načela,
ki ga imamo v ustavi, da nismo na »pravi strani zgodovine« zagovorniki miru za
vsako ceno, ki ne verjamemo v poraz Putina, v zmago resnice in pravice, oz.
dobrega nad zlim, v Ukrajino v Natu in EU.
Že takoj, ko je
sedla, Fajonova, na Varnostnem svetu še kot opazovalka, se je zgodila Gaza,
pravzaprav 7. oktober, bestialni napad Hamasa na jug Izraela, a ne da bi vsaj
pomislila kaj ga je bilo sprožilo, pobrskala po kakem učbeniku iz zgodovine
prejšnjega stoletja, ali Wikipediji, se spomnila na večno izraelsko okupacijo
palestinskega ozemlja, na že kronično kljubovanje s strani izraelskih vlad,
vseh resoluciji Združenih narodov proti tej zasedbi, na pravico Palestincev da
se okupatorju uprejo, tudi z orožjem, nenazadnje na svoje zavzemanje še v
Evropskem parlamentu za priznanje Palestinske države, je ustrelila tisto
ponesrečeno izjavo, da je naša »solidarnost z Izraelom (torej z okupatorjem!) neomajna«
ter da se ima Izrael »pravico braniti v skladu z mednarodnim pravom«. Naj
pojasni kje v mednarodnem pravu piše da se okupatorska država ima pravico
braniti na okupiranem ozemlju?!
In tudi v
nadaljevanju, ko je Izrael, v odziv na Hamasovo dejanje, sprožil obsežno
ubijalsko ofenzivo na Gazo, iz zraka, morja in kopna, v enem samem tednu
neselektivnega raketiranja in bombardiranja vsega kar lege in gre, tudi
bolnišnic, zbirnih centrov, mošej, cerkva, šol, stanovanjskih sosesk,
humanitarnih konvojev, podvojil škodo v človeških žrtvah in razdejanju, ki jo
je bilo prizadejalo Hamas, ko se je število ubitih civilistov povzpelo na nekaj
tisoče, največ žensk in otrok, ko je bilo vsako humanitarno posredovanje
onemogočeno ali hudo otežkočeno, podpore Izraelu ni preklicala. Začela je
objokovati le nastajajočo »veliko humanitarno katastrofo«. Povzročitelju pa
enkrat ni dala ime. Kaj šele da bi ga obsodila ter EU pozvala k sankcijam ter k
mednarodni izolaciji zoper njega. Še danes, ko ubite Palestince štejemo na 21
tisoč, na več kot 9 tisoč pokončane otroke, na 170 padle uradnike OZN in na več
kot 100 novinarje, ki jih je vojna vihra odpihnila, izrecne, formalne obsodbe
Izraela ni slišati, ne z naše, ne strani Bruslja.
Kaj nam to pove?
Da sta tako slovenska kot evropska zunanja politika pogoreli na celi črti,
sesuli se v prah, kot poslopja v Gazi, in da od našega tako opevanega članstva
v Varnostnem svetu OZN ne pričakujmo nič več kot to, kar nam bodo dovolili
zavezniki, najprej ZDA.
Nessun commento:
Posta un commento