sabato 20 giugno 2020

Šef Policije za v pokoj



ŠEF POLICIJE BI OB SEBI RAD IMEL VOJAKE… ČEMU?

Ko Hojs reče hop, Travner skoči – so zapisali nedavno v Dnevniku ob portretu generalnega direktorja slovenske Policije, ki ga je bila vlada imenovala kot vršilca dolžnosti že na prvi delovni seji po ustoličenju v Državnem zboru, 14. marca, in mu dodelila polni 5 letni mandat 11. junija.

Roko na srce, ne izgleda, vsaj vizualno ne, kaj pretirano poskočen tip, prej obratno, a berem, da je celo potapljač, da pa bi mu suverenost curljala z ušes tudi ni videti. A ostanimo, kolikor je le mogoče, znotraj dostojne in ne žaljive retorike, kljub nekaterim potezam, zagotovo naročene z vrha, karkoli sam pravi, ki so pustile v javnosti velik dvom o njihovi smiselnosti, strokovnosti in zakonitosti… Naj spomnim dve: osebni poizvedovalni obisk Zavodu za blagovne rezerve, ko so mediji razkrili čudne navezave ministra za gospodarstvo Počivalška v zvezi z nakupi protivirusne zaščitne in medicinske opreme, ter umik Darka Muženiča z vrha Nacionalnega preiskovalnega urada takoj potem, ko je le ta seznanil javnost, da so bili tudi v NPU-ju pričeli s preiskavo omenjenih poslov. V petek pa še tretje: pregraditev celotnega trga Republike v Ljubljani in onemogočanje že tradicionalnim miroljubnim protestnikom, da bi manifestirali svojo jezo in svoj protest do vlade in policijskega nasilja s prebiranjem ustave pred samim parlamentom. Prizori ko specialci v polni bojni opremi odnašajo sedeče mladce s trga z ustavo v roki, že krožijo po svetu.

A kar me je privedlo do tega da bi se oglasil malce dlje, je izjava, ki jo je novi prvi policist, sicer - beremo v njegovem CVju - strokovnjak za mejna vprašanje, dal v okviru intervjuja Dnevnikovemu Objektivu minulo soboto. »In kaj je narobe - je dejal - če bi bili po celi Sloveniji vojaki?«

Ne vem kaj poučujejo v Tacnu o odnosu med civilno in vojaško sfero, tudi ne kaj v Ženevskem centru za demokratični nadzor nad oboroženimi silami s katerim je g. Travner, ko je za nekaj let zapustil policijske vrste in se šel podjetništvo, sodeloval, in govorimo o povratniku k policiji, ki mu je težko očitati, da nima znanja, izkušenj in ustreznih kvalifikaciji, oz. referenc, a se proslaviti s tako izjavo, s tezo, da bi bilo povsem v redu, če bi s policisti pa tudi sama, po mestih in vaseh, po cestah in avtocestah ter ob mejah oz. po vsej državi, patruljirala še vojska, ga mora izločiti iz seznama morebitnega vnovičnega dobitnika predsednikove medalje za zasluge, Pahor gor ali dol! Še v starih časih,pri SDS-su in še kje  osovraženi skupni državi, vojake JLA smo videvali le na dvoriščih vojašnic, ko smo šli kdaj mimo, ob kakšni državni proslavi ali kot pomoč ob delavnih akcijah ter naravnih nesrečah, in »graničarje« na pohodih ob meji. Bil sem tri leta carinik, na mednarodnem mejnem prehodu v Škofijah in opazil vojake ne več kot 5 krat. Zelo diskretno so hodili mimo na poti iz Plavji v Elerje. In z novo, samostojno, neodvisno ter demokratično državo smo vojsko odmaknili tudi z meje in to ne brez razloga, ter nadzor slednje prenesli na policijo, mar ne, g. Travner?!

A ustavi konje, si pravim, in pomisli, ali ima novi šef nacionalne PU v mislih morda kak zametek skupnega delovanja policije in vojske, kot eno samo hibridno telo, v zagotavljanju ozemeljske nedotakljivosti države in varovanju njenih državljanov na bolj racionalen in učinkovit način? Saj je tisto, kar vsa leta zagovarjam, in sicer ukinitev vojske, oziroma njeno preoblikovanje v luči izzivov, ki nas čakajo in ki se napovedujejo predvsem zavoljo podnebnih sprememb. Tudi izrecno na zdravstveni ogroženosti ljudi. Taljenje ledu, opozarja Zadnje čase stroka, pomeni tudi sproščanje novih, današnjemu svetu še nepoznanih virusov in drugih prenašalcev okužb in bolezni.

Priznam da zelo na pamet, toda eno tretjino pripadnic in pripadnikov SV bi došolali v policiste, drugo tretjino prekvalificirali za potrebe sodne policije, oz. paznikov v zaporih, civilne zaščite in pomoči v zdravstvu ter domovih za ostarele - povsod beležimo kadrovsko podhranjenost -  tretjo pa ohranili v bojnem stanju za sodelovanje na mednarodnih mirovnih misijah, izključno pod okriljem OZN-a.

Kaj pravite, g. Travner, bi se šli ta izziv? Če ne, hvala Bogu, da imamo še operativen in dovolj trezen parlament, ki ohranja vojsko znotraj sedanjih okvirov in pristojnosti. Pa če hočete res dobro policiji, če bi radi da se ji povrne zaupanje javnosti, da postane spet ljudska, človeška, najprej prekličite »izredna stanja« ob petkovih protestih ter… vrnite mandat g. Janši, izkoristite bonuse, ki jih zagotovo imate in čim prej v zaslužen počitek, tako kot jaz. Srečno

 


 




"Pripovedujem svoje življenje"

giovedì 18 giugno 2020

Koprska policija me je kaznovala


JAVNO VPRAŠANJE KOPRSKI POLICIJI

Imam samo eno leto prava, sem pa se z njim vendarle ukvarjal dobrih 12 let, kot člen zakonodajnega stroja, oz. Državnega zbora. Pomnim ko smo nič koliko krat pisali in brali zakonska besedila, ki smo jih imeli na mizi še v osnutkih in se prerekali ure in ure pri onih, ki so ponujala različne interpretacije in bili zavoljo tega ne najbolj posrečena.
Čemu to pravim? Ker sem nedavno prejel Odločbo o prekršku s strani Policijske uprave Koper zaradi dejanja, ki naj bi ga zakrivil lani avgusta na parkirišču Lidla v Kopru. Nič pretresljivega: 40 evrov, ali 20, če bi se odpovedal pravici do pritožbe, oz. sodnega varstva. OK. Nisem državljan, ki rad komplicira in se tožari tu pa tam, zlasti ne ko ne gre za politične bitke, zato sem že isti dan preko svoje spletne banke nakazal Ministrstvu za notranje zadeve 20 evrov.
Sem pa vseeno pred tem šel na Google, vpisal Zakon o pravilih cestnega prometa in poiskal 61 člen, ki naj bi ga prekršil. V drugem odstavku piše: »Na ustavljenem ali parkiranem vozilu ni dovoljeno odpreti vrat, če bi se s tem oviralo ali ogrozilo drugega udeleženca cestnega prometa.« Kako naj se to določilo razume? Po mojem in verjamem, da tudi po razumevanju večine javnosti, tako, da preden odpreš vrata svojega vozila, ob cesti ali na parkirišču, se moraš prepričati, da ti ne švigne mimo v tistem trenutku kak tekač, kolesar, motorist ali drugo vozilo, oziroma da ne butneš v kakega mimoidočega pešca. Ne smeš torej odpreti vrat, »če bi s tem oviral ali ogrožal drugega udeleženca cestnega prometa«.
A kazen sem prejel za čisto nekaj drugega, kar sem že nekaj tednov po dogodku, preko elektronske pošte, pojasnil komandirju policijske postaje. Kaj se je bilo zgodilo?
Na Lidlovem parkingu, po opravljenih nakupih, sva se z soprogo in vnukinjo spravili v avto, v malem Aveo, pri čemer sem prednja leva, oz. voznikova vrata naslonil na sprednja desna vrata malega Mercedesa, ki je bil parkiran zraven. S tem dejanjem daleč od tega da bi kogarkoli oviral ali ogrožal, kajti lastnik Mercedesa je šele prihajal k vozilu, skupaj z ženo in drugim parom, je pa bila gospa opazila, da sem se bil dotaknil njihovih vrat. In ko je opazila mikroskopsko modro črtico, ki se je bila ob dotiku zarisala, je planila name z vso histerijo, ki jo je zmogla. Kaj da sem bil storil, poškodoval še nov avto itd. Da bi jo umiril sem stopil iz svojega, si namočil prst s slino in spravil dol modro črtico. Da ne bi. Odziv je bil še hujši. Ženska je ponorela in mi zabičala, naj se njihovega avta ne dotikam. Svetoval sem možu naj pokliče policijo, mu pustil svoje podatke iz Prometnega dovoljenja in osebne izkaznice in odpeljal.
Par tednov kasneje sem prejel od policijske uprave obvestilo o prekršku s povabilom, da bi se o tem dogodku tudi sam izjasnil in to sem tudi, kot že rečeno preko emaila, storil. Zaprosil sem mimogrede za kak dokaz, kako sliko, o posledicah domnevnega »trka«. Jaz sem bil vrata sosedovega vozila tudi slikal s telefončkom in videlo se ni ničesar. A teh dokazov nisem prejel. No, prejel sem danes končno ODLOČBO O PREKRŠKU.
Globo sem plačal, tako da bo mir, a podpisnika odločbe, pomočnika komandirja, Mladena Vivodo, sprašujem ali hranijo dokaze o domnevnem »trku« in predvsem, ali sem z odpiranjem vrat na parkirišču ko ob sosednjem avtu nikogar ni bilo, res oviral, oz. ogrožal druge udeležence v prometu?  Temu se po domače reče, vlečenje za lase, ali bolj poučeno »kreativna interpretacija« predpisa, mar ne?




"Pripovedujem svoje življenje"

lunedì 8 giugno 2020

Janša petkovim protestnikom



Protestniki na kolesih krivi »bratomornega divjaštva«?

Da ne bo šla neka nedavna izjava pomembnega politika mimo kar tako ter v pozabo, ker kakih posebnih odzivov nanjo nisem zasledil, čutim dolžnost, da se ji kot svobodomiseln državljan in nekoliko bolj pozoren opazovalec malce posvetim, oz. da na njena, takoj povem, kar težka sporočila, opozorim tiste, ki vanjo niso zaznali kaj posebnega. Celo sam predsednik Republike, ki je govorcu stal zraven, ne. Pa ga zato pozivam, da se o tem izreče.
In za kaj gre? V soboto je bila v Kočevskem rogu spominska maša za žrtve pobojev ob koncu druge svetovne vojne. Spregovorila sta po maši tako predsednik Republike, ki je spomnil na »bolečino obeh strani«, kot predsednik Vlade. Nič novega v njegovem pojmovanju odgovornosti za povojno trpljenje in za spravo, ki da je sedaj še nemogoča, »a bo nekdaj«, sicer vse več ali manj že slišano. Do trenutka, ko si je vzel kako minuto, da bi spregovoril o petkovih protivladnih protestih. In to kar je povedal ni izzvenelo najbolj nedolžno, pomirjevalno in spravljivo. Vse prej kot to.
Citirajmo izjavo: »Moramo pa na tem svetem kraju groze tistim, ki po ulicah in trgih Ljubljane spet javno grozijo s smrtjo, zelo jasno povedati: Ne bomo vam dovolili da Slovence ponovno pahnete v bratomorno divjaštvo. Preveč gorja je to slepo sovraštvo že povzročilo in storili bomo vse kar je treba, da vam to ne bo uspelo!«
Kot prvo, dvomim, da je kdo od protestnikov komurkoli javno zagrozil s smrtjo. Videl in slišal sem pozive k odpravi janšizma, oziroma politike in načina vladanja, ki odpira prostor korupciji, klientelizmu, nepotizmu in drugim nečednim praksam. Enako bi pomenilo, ko bi na transparentih pisalo »smrt pokvarjenemu vladanju ali strahovladi«, ali obratno: »živela poštenost!«.
Drugo, komu sporočate, gospod Janša, da mu ali jim ne boste dovolili da Slovence »ponovno« (ponovno?!) pahnejo v »bratomorno divjaštvo«? Udeleženkam in udeležencem protestov, ki so v 99% rojeni po drugi svetovni vojni in izvedeli so za povojne poboje šele v osamosvojeni Sloveniji? Ali onemu 1% starčkov, od katerih je bil morda nekdo akter ali priča takratnih pobojev, in torej sokriv?
In tretje, grožnja, ki jo naslavljate protestnikom, da boste storili »vse kar je treba«, da jim  to (pahnjenje v »bratomorno divjaštvo«?) ne bo uspelo. Kaj to pomeni? Da če se bodo protesti in protivladni slogani nadaljevali, četudi povsem mirno, jih boste poskušali zatreti z ešaloni policije in vojske?... z gumijevkami, paralizatorji, solzilci in vodnimi topovi? Da se boste ustavni pravici svobode izražanja (39.člen) ter zbiranja in združevanja (42.člen) zoperstavili , če »bo »treba« tudi z gumijastimi ali celo pravimi naboji? Da bi preprosto rekli »Vse kar je ustavno in zakonsko dovoljeno…« vam res ni šlo od ust?
Dolžni ste, gospod premier, pojasniti vsej javnosti, tisti ki protestira in oni ki proteste opazuje od doma, ali se z njimi strinja ali ne, kaj ste s to izjavo mislili, ali želeli povedati?
In bilo bi lepo slišati tudi predsednika Republike, ali je kolegu vsaj prišepnil: »Šel si malce predaleč, Janez. Umiri konje. Ne dolivaj olja na ogenj!«?



sabato 6 giugno 2020

Zorčič v sobotnem Delu


Moram se odzvati…
… na sobotni intervju predsednika DZRS Igorja Zorčiča v enem od osrednjih dnevnikov. Ne da bi kaj dosti pričakoval od tega gospoda, a izpovedal je nekaj reči, ki terjajo komentar.
Lahko soglašam z njim, da v tem trenutku obstoječi vladi ni alternative, vsaj takojšnje ne, preprosto zato ker številke, ki so na mizi, oziroma v parlamentarni dvorani, ne omogočajo njene zamenjave po postopku konstruktivne nezaupnice. Potrebna bi bila še en preskok SMCj-a in DeSUS-a k prejšnji koaliciji, plus enakopravna vključitev Levice, kar je po medsebojnih zamerah in zmerljivkah  zadnjih par mesecev, misija nemogoče. Pa tudi sicer, ko ne bi bilo tako vroče retorike in toliko obtoževanj, omenjani dve stranki sta si z dogovorom z SDS-om zapravila pri bivših zaveznikih vso zaupanje. Najmanj do rednega ali predčasnega izteka mandata. Kot vemo se takrat karte znova premešajo in zamere zbledijo.  Konstruktivna nezaupnica torej odpade. A so na voljo volitve, sploh sedaj, ko je hujši del korona-krize mimo in je stanje epidemije odpravljeno. Priznam, da če bi jih forsirali prej, ko nas je za vogalom čakal Covid-19, jo ne bi odnesli tako poceni. Toda najhujše, vsaj kar se zdravja tiče, je mimo in za razpust parlamenta ni več ovir. A ja, prihajajo drugi hudi časi - svari predsednik Republike - z gospodarsko i socialno krizo, kar bi naj narekovalo, da ohranimo čim dlje polno operativno, oziroma kar sedanjo vlado - svetuje Pahor, a ta logika nima osnove, ker bo recesija trajala dlje od rednega konca mandata.
Volitve torej v prvem možnem terminu, to je jeseni. Sam menim, da so več kot nujne, ker nam gospod Janša s svojo ekipo dan za dnem, korak za korakom, resetira ves sistem upravljanja z državo, tudi v njegovih ideoloških postavkah, ne da bi ga pri tem koalicijski članici, ki sta se bili z njim dogovorili, da bo v času trajanja mandata ideologija spravljena v predal, onemogočali ali vsaj upočasnjevali.
In tu je vredno citirat g. Zorčiča, ko opisuje odnose v koaliciji: »Zadeve, ki se nam zdijo problematične, jasno izpostavimo, tako predsedniku vlade kot drugim koalicijskim partnerjem; od primera do primera pa je nato odvisno, ali se zatem kaj zgodi ali ne.« Če bi se branje lahko slišalo, bi tu umestil eno debelo krohotanje! Povedali ste, Zorčič, da vi že poveste kaj je narobe, da pa če ste uslišan v redu, če ne, je tudi prav.
In kaj so o tem zabeležili mediji. Bore malo. O kadrovskih menjavah v Vojski in Policiji, pa v NIJZ, celo na vrhu NPU-ja, ko se je izvedelo za preiskavo o vprašljivih nabavah zaščitne opreme, in na SURS-u (dvomim, da so bile dogovorjene s celotno koalicijo?!) niti besede, o groben posegu v okolijsko zakonodajo zavoljo katerega je odstopil celotni svetovalni odbor za podnebno politiko pri predsedniku Republike, idem. Tiho tudi ob pridruževanju Višegrajski skupini, torej ob odmikanju iz jedra EU, glede azilne in migracijske politike,  Slišali smo vas (SMC) negodovati le ob depeši Urada za informiranje Svetu Evrope o vodilnih medijih pri nas, ob spremnem pismu zunanjega ministra Logarja Evropski komisiji o stanju v pravosodju (oboji, mediji in sodstvo, bi naj bili pokvarjeni ostanki prejšnjega režima), - enako je storil DeSUS - in nazadnje, sveže, sveže, ob dovoljenju notranjega ministra Hojsa hrvaškemu, pro-ustaškemu pevcu Thompsonu, da nastopi v Mariboru, potem ko so mu bile vse predhodne instance rekle NE. Kar dve izjavi iz vaše stranke, vaša: »Mislim da takšnemu koncertu v Sloveniji ni mesta!« in strankinega predsednika ter podpredsednika vlade, Zdravka Počivalška: »Odprava prepovedi koncerta pevca Thompsona je žalitev vrednot, na katerih je rasla slovenska samostojnost in kršitev tega, kar piše v Ustavi.« Lepo, toda?! Depeša ni bila umaknjena, Logarjevo pismo je prejelo celo podporo celotne koalicije, Thompsonov koncert bo!
Vse to pove, koliko ste v koaliciji vredni in vplivni. Vplivni nula, vredni toliko kolikor SDS za svoje rabote in cilje potrebuje tudi vaše glasove.
No, pa na koncu, kaj pravite o sobotni izjavi Janše v Kočevskem rogu o protestnikih na kolesih - da bi kaj rekel predsednik Republike, ki je bil zraven, ni kaj računati - »Ne bomo vam dovolili - je zagrozil premier - da Slovence znova pahnete v bratomorno divjaštvo… Storili bomo vse, kar je treba (sprašujem se, ali tudi z vojsko na ulicah?), da vam to ne bo uspelo!«? Mene je nekoliko…streslo. Vas ni?

giovedì 4 giugno 2020

SDSovi marioneti




V SLOVENIJI DEŽ PIHA IN VETER PADA

Prikličimo k spominu odziv predsednice DeSUS-a, Aleksandre Pivec, na spremno pismo zunanjega ministra Anžeta Logarja ob oddaji poročila Ministrstva za pravosodje Evropski komisiji glede vladavine prava v Sloveniji, v katerem je za razliko od osnovnega dokumenta močno kritičen, celo grobo nespoštljiv, do slovenskega pravosodja. Bilo je 12. maja. »Nedopustno je, da se medresorsko usklajeno poročilo - je dejala - pospremi z dopisom, ki odraža osebne poglede. Znotraj koalicije nas zanima zgolj izpolnjevanje tistih vsebin, h katerim smo se zavezali. Distanciramo se od različnih osebnih prepričanj in tudi dopisov, ki so jih posamezniki pisali in se pod njih podpisali z imeni.« Ogradila se je bila kak teden prej tudi od depeše vladnega urada za informiranje Svetu Evrope, ki je popljuval kot ostanke komunizma vse vodilne slovenske medije.
Manj eksplicitno, ker Počivalšek se je trudil braniti pred razkritji spornih nabav zaščitne opreme, pa vendar, tudi SMC, po besedah vodje poslanske skupine Janje Sluga, ni soglašal s spornima vladnima dopisoma v Bruselj in Strasbourg.
A v četrtek 4.junija iz medijev zvemo za 180 stopinjski preobrat obeh strank. Po deseturni razpravi na skupni seji parlamentarnih Odborov za zunanjo politiko in za zadeve Evropske Unije, ki so jo bile zahtevale opozicijske stranke prav z namenom, da bi primorale Ministrstvo za zunanje zadeve k umiku Logarjevega pisma in k opravičilu slovenskemu pravosodju, nepričakovani razplet. Zahteve opozicije v celoti zavrnjene, dopis ministra prejel polno legitimacijo in celo oceno »nepristranski«, obsojeno pa je bilo pismo evroposlancev LMŠ-ja, Klemna Grošlja in Irene Joveve, naslovljeno na dva evropska komisarja, s katerim opozarjata na zavajajoče Logarjeve navedbe in na to, da odražajo le stališča stranke SDS. Povedala sta enako kot par tednov prej DeSUS in SMC.
Sklepam, da če bi kaj takega pričakovali, pobudniki seje s pobudo sploh ne bi šli. Vedeli so, da je bila SDS dokaj osamljena v obrambi Logarjevega pisma - tudi NSi se je držala bolj tiho - in računali so, kar so tudi povedali, da bodo našli poenoteno nekdanjo koalicijo v zavračanju takega napada in mednarodnega blatenja slovenskega pravosodja. To sta pričakovala tudi predsednik Vrhovnega sodišča Damijan Florjančič in pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič, a je vodilna stranka očitno uspela ukrotiti vse tri koalicijske stranke in pridobiti za Logarja polno podporo.
Pokazalo se je še enkrat, da ko imaš moč in discipliniran glasovalni stroj, v našem parlamentu sprejmeš karkoli… tudi sklep, da dež piha in veter pada. Toda kako bosta Pivčeva in Počivalšek tako nedoslednost ter očitno in sramotno podrejenost in služnost SDSu pojasnila? Aha, že vem... 82.člen Ustave, prvi odstavek: "Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila!"


lunedì 11 maggio 2020

Možina in Petrič za skupaj!


Dr. Petrič, nesporna avtoriteta?

Dr. Ernest Petrič pri Jožetu Možini. »Nesporna avtoriteta v slovenskem prostoru, kar daje njegovim pogledom in vrednotenju sedanjih razmer - ga predstavi avtor in voditelj nedeljskega »Intervjuja« - posebno težo.
Mah, pomislim, ali je res temu tako?! Poznamo ga že dolgo in četudi dober poznavalec mnogega z bogato zgodovino še v prejšnjem,  jugoslovanskem režimu, pa profesor, diplomat, ustavni sodnik in danes svetovalec predsednika Republike, njegova pogosta modrovanja me malokdaj prepričajo.
Ima se za levičarja, pa se takoj spomnim, ko se je Janez Janša razglašal za vodilnega socialnega demokrata v Sloveniji, a ga kot takega Evropska Socialna Demokracija ni prepoznala in še manj sprejela, oziroma se vanjo bojda sam ni videl in takrat tudi zamenjal ime svoje stranke ter kasneje pristal v Evropsko ljudsko stranko z vse bolj vztrajnim spogledovanjem, v zadnjih časih, z njeno ekstremno desnico.
Pa tudi sicer, od kdaj Možina vabi k sebi »levičarje«? Je probal kdaj s Kučanom, Kocjančičem ali povsem sredinsko usmerjenim Danilom Turkom? Enkrat nisem zasledil gosta, ki bi bil kritičen do Janeza Janše. Tako, da tudi tokrat, od »levičarja« Petriča nisem česa takega pričakoval. Navsezadnje je sam navijal za to, da bi že od začetka mandata vlado vodil prvak SDS, ker da relativni zmagovalec volitev, in okregal sedanje opozicijske stranke, ker niso hotele z njim v koalicijo.
In me dr. Petrič ni presenetil. Pohvalil je sedanjo vlado, ki da je »navkljub zamudam prejšnje« - povsem je prevzel tezo Janeza Janše - stopila na pot uspešnega spopada z epidemijo, za kar »prejemamo komplimente z vseh strani«. Da je Šarčeva ekipa vzpostavila zdravstveni nadzor na mejah, zaprla šole in domove za starejše, prepovedala Bocellijev koncert v Ljubljani, ki je bil po besedah »vladnega« Milana Kreka, sedanjega predstojnika Nacionalnega Inštituta za javno zdravje, ključni ukrep, ki je preprečil, da bi prišlo do katastrofe, ter storila vse kar je v tistem trenutku svetoval NIJZ, s čimer je tlakovala naslednici sedanje uspehe, Pahorjev svetovalec ne priznava.
Skrbi pa ga »tendenca, da bi probleme reševali na ulici«, pri čemer nedavno protestno kolesarjenje povezuje s poročanjem medijev o sumljivih vladnih poslih z zaščitno medicinsko opremo in prizadevanjem raziskovalnih novinarjev, ki te nečednosti razkrivajo, pripisuje »medijski linč«, »medijski stampedo« s »prevratniškimi nameni«, kar bi naj predstavljalo - pravi - največjo nevarnost za demokracijo, ki da deluje dobro če vlada red in se spoštujejo pravila.
Tudi sam sem zagovornik reda in pravil a le, če so vzpostavljeni na spodoben, konsensualen, dogovorjen, do pravic vseh spoštljiv in skrben način. Zato dr. Petriču vprašanje: je vse to kar počne g. Janša s svojim timom spodobno, neproblematično, skladno z največjimi standardi demokracije? Nobenega zadržka ali vsaj pomisleka do bliskovitih kadrovskih zamenjav na čelu Policije in SV v času, ko sta oba organa potrebovala maksimalno stabilnost in trdnost? Bila se je pravkar začela pandemija. In enako velja za SOVO in NIJZ? Kaj pa vztrajanje pri dodeljevanju policijskih pooblastil voski in pa sramotilna »depeša« Svetu Evrope o medijih v Sloveniji, najnovejši dopis zunanjega ministra, ki pred EU obračunava s sodstvom ter napad premiera na vodilnega pri Svetovni zdravstveni organizaciji usklajeno z ameriškim predsednikom a povsem razglašeno z EU? In nenazadnje, kaj pravite o zamenjavi direktorja Nacionalnega preiskovalnega Urada v trenutku, ko napove, da je sprožena preiskava in da so zbrani vsi relevantni dokazi glede sumljivih dobav medicinske opreme?
No ja, da ne pozabim: Mojca Šetinc Pašek je napovedala pritožbo na Ustavno sodišče po sodbi Vrhovnega, da Janez Janša z žaljivim tvitom izpred nekaj let na njen račun in na račun kolegice Evgenije Carl, s katerim ju je označil za »odsluženi prostitutki«, ni storil nič tako hudega, da bi bil sankcioniran. Kaj pravite? Da, tudi kot nekdanji ustavni sodnik. Je vse našteto ok? Če je temu tako, je nespornost Vaše avtoritete na zelo majavih nogah, pa brez zamere.

Se pa še vedno sprašujem, ali predsednik Republike sledi vašim nasvetom in se zato na vse navedene in druge packarije ne odziva, ali se odloča samostojno? Kakorkoli že, je vse to žalostno!




"Pripovedujem svoje življenje"

giovedì 7 maggio 2020

Napisal za soborno prilogo Večera



70. rojstni dan Evropske Unije

Ko se je Evropska skupnost ja jeklo in premog rojevala sem bil jaz že shodil in prihajal s staršema iz rojstnega Pulja v Koper. Še nekaj let bi minilo, da bi tam po 60ih, ko je oče kupil prvi televizor, slišal za neko Evropsko gospodarsko skupnost, ki je povezovala del celine a v kateri nas (Jugoslavije) ni bilo. Na gimnaziji je bilo o tem že nekaj več govora. Tudi zato, ker smo ob meji z Italijo in zavoljo poznavanja italijanščine spremljali pogosteje italijanske tv programe in slišali o Robertu Schumanu ter o njegovi želji, da bi s povezavo, oziroma integracijo evropskih držav preprečil nadaljnje vojne v Evropi, zlasti med Francijo in Nemčijo, ki sta bili glavni protagonistki tako prvega kot drugega svetovnega konflikta. Članstvo v Evropski gospodarski skupnosti je v naslednjih letih zraslo iz 6 na 12 članic, od tu tudi število rumenih zvezdic v krogu na modri zastavi sedanje Evropske Unije, ki pa nastane z Maahtrichtsko pogodbo 1992 in pridobi leto kasneje še 3 članice. Medtem v že razpadli Jugoslaviji divja vojna, najbolj krvava v Bosni in Hercegovini, Slovenija je že leto dni osamosvojena in neodvisna, suverena članica mednarodne skupnosti in si kot taka prizadeva povezati se z EU, vstopiti vanjo, ker pojem miru, svobode, demokracije, človekovih pravic, državljanskih svoboščin, vzajemnosti, blaginje in družbenega napredka.
In prizadevanja obrodijo. 2004, skupaj z drugimi 9 državami predvsem iz vzhodne Evrope, Slovenija postane polnopravna članica Evropske Unije, ki šteje tako po novem 25 članic. 3 leta kasneje vstopita Romunija in Bolgarija ter 2013 še Hrvaška, a 2020 odide Združeno Kraljestvo.
27 članic torej šteje danes EU in to v njenem najbolj občutljivem, rekel bi kar usodnem času. Brexit, kot vrhunski produkt nacionalizma, je odnesel eno njenih najpomembnejših članic, tovrstne tendence se pojavljajo tudi drugod - Salvini v Italiji že agitira k odhodu -, pravila in vrednote na katerih je skupnost ustanovljena in utemeljena, se vse bolj zrelativizirajo, naj pogosteje v mlajših, vzhodnih članicah, kar mi pove, da je bil »veliki pok« 2004, oziroma enkratna vstopnica 10 držav, z nami vred, ne najbolj posrečena poteza. Zakaj tako mnenje? Ker določene družbene skupnosti, morda zaradi dolgoletne izpostavljenosti sovjetskemu jarmu, niso bile dovolj dozorele za preklop v povsem drugačno ureditev in predvsem miselnost. Najbolj povedna je v tem smislu Višegrajska skupina, kateri se naša sedanja vlada vse bolj približuje. A da je temu tako nosijo dober del odgovornosti tudi ustanovne in druge stare članice, Nemčija in primis s svojimi poslovnimi, finančnimi in bančnimi interesi, ki jih malo kdaj vodi princip solidarnosti.
In predvsem na solidarnosti so se začeli temelji EU krhati. Finančna huda kriza na prelomu prejšnjega desetletja, prej in potem migrantska, ko namesto da bi se določale poštene kvote razporejanja in sprejemanja beguncev, so se začele dvigovati žice, ograje in meje. Grčija in Italija sta pri obeh krizah največ stradali in še vedno stradata. Sedaj pa še zdravstvena s pandemijo Covida-19 in znova solidarnost med članicami le za vzorec.
Ko sem postal član Evropskega parlamenta, sicer le 10 mesecev, potem ko sem nasledil Boruta Pahorja, ki se je vrnil domov in prevzel vlado, 2008, teh kriz ni bilo, niti na vidiku ne, in osnovna preokupacija moja in od ostalih 6 kolegic in kolegov iz Slovenije je bila meja s Hrvaško in članstvo slednje v EU, DA ali NE. Kot predlagatelj arbitraže že 2004 v Državnem zboru, ki jo pač naša vlada ni sprejela, sem nanjo vztrajal in edini od sedmerice obsodil našo blokado hrvaških pogajanj z Unijo, kar je seveda pomenilo konec moje politične kariere. Se pa je kmalu videlo da brez arbitraže ni šlo in danes obsojam Hrvaško, ki zavrača njen izid.
Ostala moja prizadevanja v Bruslju in Strasbourgu zlasti v okviru skupine Socialistov in Demokratov so se bolj nanašala na priznanje Palestine in na razmišljanja, ki bi kasneje dozorela v pobudo ICAN in na pogodbo OZN o propovedi jedrskega orožja, kako do sveta brez te grožnje. Slovenije še danes ni med podporniki te ideje in z Janševo vlado, ki se najraje spogleduje z Orbanovo na Madžarskem in s Trumpovo administracijo v ZDA, se od nje vse bolj odmikamo. In odmikamo se žal tudi iz samega jedra Evropske Unije.



"Pripovedujem svoje življenje"