NE, spoštovana generala, svet potrebuje OZN in ne NATO

https://www.dnevnik.si/1042897518/mnenja/odprta-stran/nato-potrebujemo-vsi-ne-le-clanice-temvec-ves-svet

ODZIV NA

»NATO POTREBUJEMO VSI, NE LE ČLANICE, TEMVEČ VES SVET«

Spoštovani general, sir Stuart Peach

in spoštovana generalmajorka Alenka Ermenc.

Prebral sem z zanimanjem in pozornostjo vajin prispevek s katerim nagovarjata javnost, zlasti dvomljivce, o pomenu in nujnosti nadaljnjega obstoja zveze NATO po častitljivih 70 letih od njenega rojstva in 15 letih članstva Slovenije v njej. Povem iskreno. Iskal sem nekaj kar bi mi dopovedalo  da se vendarle motim, ko pozivam vodilne v naši Republiki, da čim prej odidemo iz te organizacije. A našel nisem ničesar. Obratno.

Že sama trditev s katero sta naslovila vajino pismo je povsem skregana z vizijo varnega in srečnega sveta. Naj bi ves svet potreboval NATO? Četudi priznamo delovanje zavezništva le in izključno v korist miru in stabilnosti planeta, ne moremo spregledati, da se ta cilj dosega ali skuša doseči s politiko ustrahovanja in nadvlade, oziroma z uporabo orožja in vojaške sile. Svet ima že organizacijo, ki naj bi ga varovala in mu zagotavljala prihodnost. To so Združeni Narodi, ki pa žal niso in ne morejo biti povsem kos svojemu poslanstvu prav zaradi parcialnih interesov najmočnejših držav članic, začenši od jedrskih velesil, ki se grožnjam o uporabi moči, v trenutku ko bi se njihovi interesi zamajali,  ne morejo odreči. In NATO igra to igro ker ščiti predvsem interese svojih najmočnejših članic, in primis ZDA. A ni Donald Trump odkrito napovedal svoj mandat z »Amerika first!«? Vse ostalo je po njegovem prepričanju in tudi delovanju, vredno toliko, kolikor z vidika uveljavljanja te misli obvladljivo. 

Omenjata vsa najpomembnejša prizorišča in žarišča oboroženih konfliktov kjer zveza NATO opravlja svoje, recimo mu, mirovniško poslanstvo. Sta intimno prepričana, da brez prisotnosti njenih vojska se na silo vzpostavljen mir, ali bolj pravilo rečeno, kvazi mir, ne bi obdržal? Ali, rečeno drugače, da konflikt tli in občasno poči morda prav zaradi vzdrževanja te prisotnosti, preko katere se vendarle ohranja – tega ne moreta zanikati – odprt in požrešen trg za predvsem ameriško in ostalo zahodno vojaško industrijo.

»Združeni v boju proti vsem sodobnim varnostnim grožnjam in izzivom«? A niso prav jedrski arzenali in nevarnost njihove uporabe ena od dveh največjih groženj, poleg hitro in prehitro spreminjajoče se podnebje? In ni največja grožnja prav prepričanje trenutno najmočnejšega človeka, da za segrevanje ozračja ni kriva človeška roka in da zavoljo tega ni potrebe po krčenju tudi najbolj umazane industrije ali spremembi energetske politike, oziroma po zmanjšanju izpustov CO2?

Pa še eno vprašanje, če smem? Generalni sekretar zavezništva Jens Stoltemberg je nedavno izjavil, da za propad pogodbe o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega (tako imenovani INF) je odgovorna izključno Rusija. Ne bom vprašal ali vi dva delita to mnenje, ker je to samoumevno, ampak kako to, da smo izvedeli o tej odgovornosti šele potem, ko so ZDA odstopile od omenjenega dogovora in se izgovorile na krivdo Rusije? Res da je na to odgovornost nekaj krat namignil pred Trumpom že Barack Obama, a od vrha NATA je nisem bil slišal. Hvala za kakršen koli odgovor.

Čas je, da zapustimo NATO

POZIV NAŠIM VODILNIM

Spoštovani gospodje

predsednik Republike, Borut Pahor

predsednik Vlade, Marjan Šarec

predsednik Državnega zbora, Dejan Židan

minister za zunanje zadeve, Miro Cerar

minister za obrambo, Karl Erjavec

poslanke in poslanci Državnega zbora

Pojdimo ven! Zveza NATO ne more ostati naš dom, če govorimo da želimo voditi uravnoteženo zunanjo politiko tako do ZDA, kot do Rusije in ohraniti s slednjo najboljše možne odnose v duhu sporočila Ruske kapelice na Vršiču in razvejanih, bogatih gospodarskih, kulturnih in drugih stikov. Res je, da še naprej prisegamo na pripadnost Zahodu in njegovim vrednotam, a servilnosti do najmočnejšega zahodnega zaveznika, ki jo je izkazala nedavna izjava generalnega sekretarja NATA, Jensa Stoltemberga, da za propad pogodbe o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega (tako imenovani INF) je odgovorna izključno Rusija in da to trdijo vse članice zavezništva, doslej ni bilo zaslediti. Zato Vas sprašujem, gospodje, delite tudi vi to mnenje in če ga ne, čemu molk, neodzivost do te izjave? Da se g. Stoltemberg klanja Donaldu Trumpu me ne preseneča, ima družino in skrbi za svojo službo, preseneča pa to, da tako nonšalantno ustreli sodbo, za katero dvomim, da je bila premišljena in predelana s strani pristojnih strokovnih, diplomatskih in političnih krogov vseh članic povezave. Vse do napovedi Trumpa, da bodo ZDA odstopile od dogovora Regan-Gorbačov iz leta  1987, ker da, bi ga naj Rusija kršila, iz NATOvih krogov, uradnih in neuradnih, ni bilo slišati kaj veliko pripomb na račun ruskega ravnanja. Edine, kar pomnim, so prihajale iz Bele Hiše v času Baracka Obame. Torej sama zveza ni imela izdelane tovrstne ocene. Sedaj pa preobrat, ki z vseh koncev opazovanja, diši po opravičevanju in celo pritrjevanju Trumpovi odločitvi o izstopu iz sporazuma. Da je le ta propadu je torej kriva izključno Rusija in bomo morali do nje ukrepati.

Tako je bila Rusija kriva za lansko zastrupitev dvojnega ruskega agenta in njegove hčere v Veliki Britaniji, ne da bi bilo to empirično dokazano, komot ji lahko pripišemo odgovornost za še nedokončano vojno v Siriji, pa obtožujmo jo še za podporo Palestincem in Hamasu v Gazi, kar bi vsaj delno opravičilo ameriško priznanje Jeruzalema kot glavnega mesta Izraela, za brezpogojno pomoč tudi Iranu in Madurovemu režimu v Venezueli, morda za spodbujanje migraciji iz Mehike in južne Amerike proti ZDA, ter iz Afrike in Azije v Evropo, za vmešavanje v zadeve korejskega polotoka in za podporo Srbiji v sporu s Kosovom, za ameriško-kitajsko trgovinsko vojno,  nenazadnje za neučinkovitost Pariškega podnebnega sporazuma. Kriva naj bo skratka za vse kar je narobe na planetu.

No, sam sem prepričan, da temu ni tako, da največji del odgovornosti za to kar se trenutno dogaja na globalni in ponekod tudi regionalni in lokalni ravni nosi Trumpova administracija. Vladimirju Putinu gre, dokazano, pripisati avtoritarno in vse bolj totalitarno ravnanje do lastnih ljudi, nasilno zatiranje njemu nevšečnih mnenj, pobijanje demokracije, človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Seveda tudi rahljanje enotnosti v Evropski uniji, oziroma podporo desnim populistom in ostalih evroskeptikom, Brexitu in še kakemu Exitu, če se bo pojavil, a pri tem rabotu sta si neverjetno tesna zaveznika s Trumpom. Morda še v čem je v navzkrižju z slovenskimi nacionalnimi interesi, a deliti poglede Stoltemberga je skregano z našimi do sedaj deklariranimi zunanjepolitičnimi cilji in s samim odnosom do lastne suverenosti!

Pojdimo ven, gospodje. Dvignimo znova glavo in dokažimo da smo suvereni in ne vazali! 

Trump vse bolj nevaren in vsi tiho?

A BO KDO KAJ REKEL?

Spoštovano državno vodstvo,

Zemlja in mi z njo drvimo h katastrofi in to še preden nas k njej privedejo podnebne spremembe, in Vi, gospodje, nič? Edini, ki se je oglasil toda le tako da se ne zameri nikomur, vnovično interpeliran obrambni minister, Erjavec, z opozorilom, da bi morebitni spopad med ZDA in Iranom imel posledice za ves svet, tudi za Slovenijo, ker da bi jo zajel nov val beguncev. No, hvala, Karl, toda če nas skrbi le to, ni tako hudo. Nas ograja, policija, vojaki, civilne iniciative varujejo, mar ne?

A hudo je, hudo kot še nikoli, dragi Karl! Zaradi sestrelitve ameriškega brezpilotnega letala s strani iranske revolucionarne garde nad Iranom, kot pravi Teheran, oziroma v mednarodnem zračnem prostoru, odgovarja Washington, je Donald Trump ukazal povračilni napad in ga nato preklical, kot je sam rekel, ker bi naj presegel načelo sorazmernosti….povzročil bi namreč, so mu povedali, 150 mrtvih.

Glej ga, pravičnika in humanista. Cena brezpilotnega aviona ne pretehta cene 150 življenj. Bravo! A je hkrati zabičal Iranu, ki naj bi bil kriv tudi za neko raketo, sicer brez posledic, na zeleno cono v Bagdadu, kjer živi veliko Američanov, da naj neha provocirat, ker tvega uničenje...UNIČENJE? Na te besede, svetovna javnost in mi smo njen del, pa se mora odzvati, če hoče ohraniti upanje na mir in prihodnost na planetu ter vsaj drobec človekovega dostojanstva. Uničenje Irana? Kaj naj to pomeni? Atomske ali druge bombe za množično pobijanje na Teheran, Tabriz, Shiraz, Isfahan in Mashad in izbris države z obličja zemlje? Ali uničenje le revolucionarne garde in režima Ayatollahov? Če slednje, kako? Tako kot z Irakom? Z  lažmi in brez ustreznega mandata, z uničenjem na deset tisočih življenj? Ob tem da ne gre pozabiti, da Iran ni Irak, da prvi sodeluje s svetovno skupnostjo s katero se je ne nazadnje, z dogovorom, pred 4 leti, z ZDA, Francijo, Veliko Britaniji, Nemčijo, Rusijo, Kitajsko in Evropsko Unijo zavezal, da ne bo razvijal jedrskega orožja, in da smo se vrnili, predvsem zavoljo nove politike, ki je po zmagi Trumpa zapihala z Washingtona, v čas merjenja moči svetovnih supersil, zlasti med ZDA in Rusijo, ter med ZDA in Kitajsko, ki ga brez pretiravanja primerjamo lahko s časom hladne vojne, ob še bolj kompliciranih, negotovih in napetih okoliščinah.

Novi ameriški predsednik ni le odstopil od dogovora z Iranom, kar je sprožilo sedanjo krizo in gre njemu in samo njemu pripisati vso odgovornost za to kar se dogaja in se še bo, ampak tudi od načela multilateralnosti, kar spodkopava ves trud, ki je bil po drugi svetovni vojni, pod okriljem OZN in sicer, vložen v graditev temeljev svetovne ureditve in človekovega sobivanja na podlagi dialoga, dogovarjanja, vzajemnega upoštevanja interesov in sodelovanja.

Evropska Unija in njene članice ostajajo, kot temu pravijo, naravne zaveznice ZDA, še posebej v okviru zveze NATO. Temu navkljub se iz njih, tu pa tam, slišijo glasovi, ki povedo, da Trump greši, da ogroža mir, stabilnost sveta, prihodnost človeštva, a dnevi tistih, ki si to upajo (nemške kanclerke Merklove, francoskega predsednika Macrona, visoke zunanjepolitične predstavnice EUja, Mogherinijeve, predsednika Evropskega sveta, Tuska) so šteti. Zamenjali jih bodo novi obrazi, ki so vse doslej, razen iz vrst levice, zelenih in pacifistov, ostali tiho.

Enako pri nas doma. Sprašujem vodstvo države, a se bo našel, če že ne pri predsedniku Republike, na katerega ne gre računati, kdo in vrst pomembnežev, ki bo rekel Donaldu Trumpu in njegovim možem nekaj več in bolj odločnega od Erjavca? Da naj enkrat vendarle nehajo, sicer k nam ne bodo dobrodošli, niti Melanija ne, če možu dopušča da počne kar počne. Našim novoizvoljenim evropskim poslancem pa poziv, da naj predložijo parlamentu resolucijo z najbolj ostro obsodbo doslej Trumpove politike do sveta!

In mimogrede, ostanke brezpilotnega letala, so iranske oblasti zbrale, identificirale in prikazale javnosti. Če bi bilo res sestreljeno v mednarodnem zračnem prostoru, tega ne bi zmogle.

Slovenija proti oboroževanju? No way!

https://www.dnevnik.si/1042888487/mnenja/odprta-stran/svetovno-gibanje-proti-oborozevanju-pobuda-dr-aleksandre-kornhauser

Svetovno gibanje proti oboroževanju - pobuda dr. Aleksandre Kornhauser ( 2 )

Odgovarjam Srečku Knafelcu, ki nas s pismom s tem naslovom (7.6.2019) poziva k razmisleku o pobudi, ki jo naslavlja dr. Aleksandra Kornhauser.

Naj takoj povem, da se s pismom v popolnosti strinjam, da se pobudi pridružujem, in da menim, da smo lahko srečni, da premoremo Šentflorjanci še kak um, ki nam kdaj pa kdaj pove kdo smo in kako napačno hodimo. »Real politik« - bo odziv tistih, ki se takim razmislekom ne bodo nikoli niti približali, ker da je svet pač tak in ker dokler bo tak, ali po Miru Ceraju, ko je bil še premier, dokler ne bodo vse jedrske sile pristale na prepoved jedrskega orožja, tudi mi tega ne bomo storili, se bomo tudi mi vedli skladno s tem. Gre za vprašanje pristanka ali ne k Pogodbi združenih Narodov izpred dveh let o tovrstni prepovedi. Dodal je sicer, naš sedanji zunanji minister, da je naša država vselej bila, pa tudi on sam, za svet brez tega orožja, ampak, da je »pogodba v določenih vsebinah preveč radikalna in nerealna«. V čem bi naj bila radikalna in nerealna ni pojasnil, a razlog naše vzdržanosti je preprost: Slovenija je izmed članic Zveze NATO med najbolj bogaboječimi, zlasti ker jih vsakič sliši bodisi od generalnega sekretarja zavezništva, Stoltemberga, bodisi od glavne figure na tej šahovnici, ameriškega predsednika Trumpa, da je malopridna, ker ne prispeva k skupnemu proračunu svojih 2% BDP. In ker zviševanje teh sredstev poteka počasi, se skuša izkazati vsaj s pridnostjo in zvestobo do partneric, ki jedrsko orožje posedujejo in jim niti na pamet ne pride, da bi se mu odpovedali.

Sicer v 14 členih Severnoatlantske pogodbe nisem našel besede o tem, da si se s podpisom nanjo zavezali tudi k soglašanju z njeno jedrsko doktrino, kar pomeni, da jo s pristankom na Pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja v ničemer ne bi kršili, a kaj čmo, ko bi radi bili bolj papeži od papeža?!

Ko je bila na pobudo gibanja ICAN, s katero so si mimogrede njegovi aktivisti zaslužili Nobelovo nagrado za mir 2017, Pogodba Združenih narodov kak mesec prej sprejeta in smo v Sloveniji izvedeli, da se je bila pri tem naša država vzdržala, oziroma da sploh ni sodelovala pri njenem nastajanju, smo z Mirovnim inštitutom, oz. njeno takratno direktorico Nežo Kogovšek Šalamun, in s profesorjem Miroslavom Gregoričem, spisali poziv k podpori omenjeni pogodbi. Zbrali smo le nekaj nad 1300 podpisi, res da tudi eminentnih intelektualcev, a zagotovo premalo, da bi razglasili zmago. Med podpisniki tudi sedanji predsednik vlade, Marjan Šareč a takrat je še tekmoval z Pahorjem za mesto na Erjavčevi 17. Pol je na to pozabil. Več krat sem za pozval k doslednosti, oz. k podpori vlade omenjeni OZNovi pogodbi, a zaman.

Vse to priča o tem, kako smo z mirovniško kulturo v Sloveniji izjemno skromni, če celo v bolj levi kot desni vladi ne premoremo pomembnejšega dejanja v smer opredeljevanja za svet brez orožja, še posebej jedrskega. Da bi zmogli dovolj samozavesti, da bi vsaj povprašali javnost, ali še naprej z zvezo NATO, ali raje brez nje, tako kot Avstrija, Finska, Švedska, Švica, namesto da to članstvo poveličujemo in narodu serviramo puhlice o tem da smo samo z njim zares varni, bi bil storjen že en prvi, občuten korak. Ali vsaj drobec poguma in glas za Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja! Nič od tega, žal, dragi Knafelc in spoštovana dr. Kornhauser.

Pomnim, ko smo na začetku 70tih let množično in dnevno protestirali zoper ameriško agresijo na Vietnam. Danes imamo Trumpa, ki ogroža prihodnost planeta že s samim prezirom Pariškega podnebnega dogovora, da ne naštejem vse ostalo, pa ni enega resnega shoda pred veleposlaništvom ZDA, predsednik republike se celo objema s Trumpovim ministrom za energetiko, Rickom Perryjem, ki tako kot šef trdi da je svetovna znanost v zmoti, ko pravi, da je za podnebne spremembe pretežno kriv človek in da je nanj odgovornost da jih spravi v čim bolj znosno stanje. In ko nam Brane Gregorčič pravi, da »nas čaka življenje na robu pekla«, si mislim, da če so Trump in njegovi naši prijatelji, naj se nam Gospod usmili!

Ankete včasih krivične

KOPRČANI NEZADOVOLJNI S SEDANJIM ŽUPANOM?

Že prav, da javnomnenjske agencije opravijo svoje delo, celo koristno je vedeti kaj si ljudje mislijo o tej ali oni politični stranki, o tem ali onem politiku ali dejanju. Toda pogostost tovrstnih poizvedovanj izpade včasih vprašljiva, ker zlasti novoizvoljenim predstavnikom ljudstva daje premalo časa za samo dokazovanje ali, če hočemo, polaganje računa volivkam in volivcem. To še posebej velja za župane, ki praviloma prihranijo vse kar so storili iz naslova izpolnjevanja predvolilnih obljub, za zadnje, zaključno leto mandata.

Primerne so vsekakor ankete vezane na delo vlade, Državnega zbora in, trenutno seveda, na volitve za Evropski parlament, da se pa vpraša kaj si po 6 mesecih mislijo ljudje o aktualnem županu je nekoliko izven konteksta in tudi potencialni predmet manipulaciji in instrumentalizacije če postavljeno v nek primerjalni krog z drugimi.

Sam ne razumem s čim bi naj bila večina Koprčank in Koprčanov nezadovoljna do Aleša Bržana? Vse teče po ustaljenih tirih, storitve, ki jih opravlja občina ne zamujajo in tudi ne zgubljajo kvalitete, javni zavodi delujejo s polno paro, že začete investicije se nadaljujejo ter nove napovedujejo. Ob Marini Koper že sije in bo kmalu vseljen nov, sodoben sedež Uprave RS za pomorstvo, na skeletu palače, ki ji pravim »multifrutti«, ob Areni Bonifika in olimpijskem bazenu vidim, da spet mrgoli delavcev, stanovanjski kompleks »Koprska vrata« pred sodiščem se že ponuja kupcem, tlakovanje Brola tudi ob stolnici je v zaključni fazi, dobili smo dve novi krožišči na regionalni cesti Bertoki-Sv.Anton, vsak čas se bo začela gradnja podzemne garaže na Muzejskem trgu.

Ali je za vse to zaslužen prejšnji, oz. sedanji župan naj si vsak odgovori sam. Po mojem sta zaslužna oba, ker je omenjene posege prvi morda začel, drugi pa jih vsekakor nadaljuje. Pluse slednjemu pa lahko pripišemo iz naslova pocenitve določenih stroškov, ki jih je bil sprožil Popovič, v dogovoru s krajevnimi skupnostmi tudi prvi resen participativno oblikovan proračun, povratek k praznovanju občinskega praznika 15. maja in slovesnost v Dvorani Sv.Frančiška z vključevalnim, oz. povezovalnim sporočilom in pristopom do vseh, tudi drugače mislečih. Prvič po 16 letih, ko so bili zraven vsi sosednji župani in tudi dva nekdanja župana, v pričevanje, da skupnost živi in prosperira predvsem če v kontinuiteti in vzajemnem spoštovanju, da njeno zgodovino kreiramo vsi.

In predvsem je nekoliko krivično pripisati aktualnemu županu nezadostno ali komaj zadostno oceno in jo primerjati z oceno prejšnjega pred letom dni, potem ko vemo, da ko je bil nastopil prvi mandat Popovič, pred 16 leti, tovrstnih primerjav s predhodnikom Pucerjem ni bilo. Še več, če me spomin ne vara, že kmalu po prevzemu funkcije je moral Popovič v zapor in vsa nadaljnja leta županovanja niso šla brez sodnih obravnav in tudi dosojenih kazni po eni strani, in tudi ne brez dragih in dvomim, da vselej nujnih, popotovanj v Miami in drugod po svetu. In ja, v prvih šestih mesecih je bil Popovič storil le to, da je porezal par trakov na investicije - največja takrat Osnovna šola v Šmarjah - ki jih je bil realiziral Pucer.

Ali smo se že navadili tovrstnega dojemanja vloge in lika župana, da nam danes povsem normalen, ne konflikten, do vseh spoštljiv, umirjen, strpen, do davkoplačevalskega denarja odgovoren in do vsakogar pozoren možakar na krmilu občine dolgočasi in razočara?

Do vsakršnega oblastnika sem praviloma kritičen, včasih tudi neizprosen, zlasti če sem ga bil volil in mojega zaupanja ni opravičil, tako kot so bili drugi do mene, ko sem bil na njegovem mestu. Bržanu pa do sedaj nimam kaj očitati. Edina stvar, ki me je morda zmotila, ki pa jo je bil uvedel Popovič, je bil za domačine zaprt Titov trg ob ekskluzivnem koncertu Perpetuum Jazzile za potnike neke križarke in sem mu to tudi sporočil. Pa ni zameril.

Evropejci, obsodimo Trumpa!

Bomo že enkrat  rekli Trumpu Trump?

Berem: »Evropa svari Trumpa pred napadom na Irak«. Lepo, si mislim, morda ji bo ameriški predsednik vendarle prisluhnil in odmislil nadaljnje grožnje Teheranu. Saj smo vendarle zavezniki, partnerji, prijatelji?!

A me nemudoma predrami zgodovina tega partnerstva odkar je v Beli Hiši omenjeni model. Kolikokrat mu je Evropska unija povedala kaj si o njegovih napovedih že v volilni kampanji in dejanjih kasneje misli, kolikokrat ga je prosila, da tega ali onega ne bi storil, ker v škodo tako njenim interesom kot stabilnosti, miru in prihodnosti sveta, kolikokrat ga pozvala k zavezanosti k multilateralizmu in mednarodnemu dialogu in kolikokrat se je on odzval primerno? Ne pomnim.

Še s Severno Korejo je vzpostavil link, potem, ko ga je k temu pozval Kim Džong-un.

Umaknil se je s Pariškega podnebnega dogovora, znanstvenikom, ki nas opozarjajo, da ima človeštvo še največ 15 let časa da preide k radikalnim ukrepom za zmanjševanje toplogrednih emisiji odgovarja, da jim ne verjame, ker da mu je jasno, da za vse to človek ni kriv, EU ve dobro da to pomeni nezmožnost uresničitve v Parizu dogovorjenih in v Katovicah potrjenih ciljev glede zajezitve segrevanja ozračja, kasira še, zavoljo Trumpovega umika tudi iz jedrskega sporazuma z Iranom, oziroma z reaktivacijo sankciji zoper to državo, neposredno škodo svojemu gospodarstvu, a se mu še vedno klanja. Da, tu pa tam mu pove, da se z njim ne strinja, da bi kazalo ravnati drugače, a nima poguma, da bi se zase in nenazadnje za preživetje planeta, postavila bolj odločno. Za veliko manjše grehe Rusije teh zadržkov ni. Celo dražji plin je pripravljena uvažati iz ZDA in opustiti cenejšega iz Rusije, da se Trump ne bi preveč razhudil.

Mene je kot Evropejca sram! In tudi kot državljan Slovenije, da ne zmoremo ene malce bolj ostre in kritične povedati čez-atlantskemu partnerju: o podnebju, Iranu, Palestini, Venezueli, novemu oboroževanju, trgovinskih vojnah, multilateralizmu itd… Edino kar smo zmogli je prepoved nočnega streljanja na Počku, ki je nekoliko zmotila ZDA, češ vojaške vaje morajo čimbolj odražat dejanska stanja ob morebitni vojni in se morajo zato odvijat tudi ko ljudje spijo. Če to ne bo možno - so rekli ameriški oficirji - bodo naši vojaki šli drugam!

»Bravo Karl!« - sem vzkliknil. Vsaj to. A ne morem nehat sanjat o tem, da bo dozorelo spoznanje tako pri oblasti kot pri ljudstvu, da gremo že enkrat iz Zveze NATO in si nadenemo status nevtralnosti po vzoru Avstrije, Švice, Finske, Švedske in še katere članice EU. Ne bo ne nočnega streljanja, ne potrebe po zviševanju sredstev za to zavezništvo, ne sodelovanja pri tveganjih in spornih mednarodnih misijah. Pa še podpisali bomo z manj strahu in pomislekov, pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja ter rekli Trumpu Trump!

Prisluškovanje? Nič novega

VRAT NE SMEMO ZALOPUTNITI

»Prav je, da Slovenija, kadar naši sosedi storijo nekaj, kar je nesprejemljivo, na to opozori, a obenem mora tankočutno graditi mostove sodelovanja in ne sme zaloputniti vrat, temveč odpreti nova«

Pričakoval sem takšen odziv predsednika Republike e se ga tudi veselim. Soseda si ne moreš izbrati in bo večno tam kjer je, zato ga imej, kolikor lahko, za dobrega. Le tako bo sobivanje ob skupni meji znosnejše in ljudje bodo od tega tudi nekaj imeli, še posebej oni, ki ob meji živimo. Velja za vse sosede: za Hrvaško, Italijo, Avstrijo in Madžarsko. A Pahorjev odziv, sicer načelen, sledi predvsem najnovejši prisluškovalni aferi na relaciji Ljubljana-Zagreb.

Kot pobudnik že leta 2004 arbitražnega razreševanja mejnega spora s Hrvaško me obnašanje sosede seveda jezi, tako kot me je, ko je zavrgla tri leta prej sporazum Drnovšek-Račan, ki je sledil pričakovanjem in pozivom predvsem Istrskih ljudi, in ustvarila pogoje za permanentne napetosti zlasti v Piranskem zalivu in je za iskreno prijateljico več nimam, niti za partnerico vrednega zaupanja. Toda soseda ostaja in jemati jo moram za tako kot je, ter si sproti prizadevati za to, da z njo ohranim čim boljše odnose. V politiki, tako kot v gospodarstvu, ni prijateljstva, so samo interesi. Žal, a je pač tako.

Da so nam hrvaške tajne službe prisluškovale in ujele nedovoljen telefonski klepet med slovenskim arbitrom Sekolcem in vladno agentko Drenikovo ter ga pretvorile v izgovor za miniranje arbitraže, kar je bilo očitno v interesu Zagreba že od podpisa dogovora o njej, name ni naredilo kakega posebnega vtisa, še manj da bi se nad takim početjem zgražal. Prisluškovalci so plačani da to počno, enako naši in ni nekaj novega, da vsi vse več ali manj prisluškujemo. Ali je bila ujela Sekolca in Drenikovo ameriška CIA in predala posnetek Hrvaški, ali so to bili Severno Korejci, ali Srbi, ali Hrvatje sami je meni vseeno, v trenutku ko je bil incident pase', oziroma ko so arbitri sklenili, da le-ta ni imel bistvenega vpliva na razsodbo o meji. Kar je danes še relevantno in zgražanja vredno je to, da se Hrvaška še vedno otepa implementacije arbitražne razsodbe, da usiljuje mejo na morju, ki jo ni nihče, razen nje same, odločil, a še huje ostaja zame indiferentnost Evropske komisije, ki dobro ve, kdo je kriv, da spor traja, katera je stran v tem sporu, ki noče izvrševati arbitražne zapovedi, a ne stori niti koraka dlje, v uveljavljanju svoje autoritete, od tega da pove vsakič znova, da »sta obe strani dolžni implementirati arbitražo!«. Niti požugati s prstom proti Zagrebu si doslej ni upala. To je glavni problem zavoljo katerega smo bili primorani vložili tožbo na sodišče Evropske unije v Luxembourgu in sosedo okriviti nespoštovanja pravnega reda EU.

Zato, opustimo zgražanja na račun Hrvaške, ker nam je prisluškovala, počakajmo kaj bo omenjen tribunal povedal in se nato odzovimo. V tem času bo oblikovan nov Evropski parlament, ki bo imenoval novo Evropsko komisijo, ki bo morda nekoliko drugačna in bolj načelna, ne nazadnje mora Hrvaška skozi sito preverbe pogojev za nadgradnjo lastnega statusa v EU, kot prosilka za vstop v Schengenski prostor, tu pa je dorečenost meje še kako relevanten pogoj.