VLADA JE IMELA NA VOLJO BOLJŠO KARTO…
A potegnila je slabšo, amen!
Sklenila je, s častno izjemo ministrov SD, ki sta bila proti, sprejeti predlog
ministra za zunanje zadeve, Mira Cerarja, in priznati za začasnega predsednika
Venezuele, Juana Guaidoja s ciljem – kot pojasnjuje predlagatelj - da le-ta »v
čim krajšem času razpiše svobodne, demokratične in legitimne volitve«. Soglašam
s tistimi, kot dr. Milan Brglez, ki menijo, da je odločitev zgrešena ker
nenačelna in politično nevarna. Guaido se je namreč za predsednika oklical sam, brez potrebne volilne
legitimacije in s sumom, da ga je namestila Trumpova administracija. Da je sum
zelo utemeljen daje razumeti on sam z zavračanjem posredovanja s strani tako
imenovane kontaktne skupine za Venezuelo pod vodstvom Evropske Unije in z
naklonjenostjo morebitnemu vojaškemu posredovanju ZDA proti režimu Nicolasa
Madura.
Primernejša osnova za
odločanje slovenske vlade je bila torej misija, morda res nemogoča, ker se ji
upira tudi Nicolas Maduro, omenjene kontaktne skupine. Slednja je naslovila
režimu v Caracasu jasno pričakovanje po mirnem reševanju krize, oziroma po
dialogu z opozicijo o razpisu svobodnih in demokratičnih volitev in o omogočanju
humanitarne pomoči obubožanemu venezuelskemu ljudstvu. Bolj ko bo tovrstnega
pritiska, brez navijanja za eno ali drugo stran in brez ultimatov, več šans bo
da misija uspe in manj bo tveganja razdora v mednarodni skupnosti. Celo OZN se
noče v to zgodbo umešat.
Nenazadnje so se začeli
umiki iz prvotnega zagona na liniji priznanja Guaidoja. Pred dnevi je
preklicala to podporo Slovaška. Italija noče niti slišat o tem in naj znova
spomnim dr. Cerarja, da do pojava samooklicanega predsednika narodne skupščine za
začasnega predsednika Venezuele, je bil za našo vlado, za vlado, ki ji je sam
sedanju zunanji minister predsedoval, Maduro povsem legitimen šef države, kljub
dvomom o poštenosti njegove izvolitve. Naj mi ne odgovori, da diplomatske
odnose imamo z Venezuelo in ne z Madurom, ker se v vsakem primeru vežejo na
tekočo vlado.
Slovenija bi morala torej
podpreti misijo kontaktne skupine in določiti sredstva za prispevek k svetovni
humanitarni intervenciji. Storila je nekaj drugega in se legitimno postavi
vprašanje: v kolikšnem času naj Guaido razpiše volitve? Kdo bo jamčil, da bodo
svobodne, demokratične in legitimne? Kaj če se začno' notranji spopadi, oz.
izbruhne državljanska vojna? In kaj če se ameriške enote izkrcajo v Venezuelo
in dobimo nov Vietnam? Pa nenazadnje, kaj če se zaradi vsega tega poslabšajo
odnosi z Rusijo, Turčijo in Kitajsko? Pa dodajmo še Mehiko, Bolivijo in Kubo,
ter v EU, Grčijo?
Imeli smo priložnost, da bi
ostali nevtralni, distancirani tudi do samooklicanega Guaidoja in do nespodobne
politike ZDA, katera odgovornost za obubožane razmere v Venezueli ni nič manjša
od Madurine, ter se izkazali samo v humanitarni pomoči ter v podpori mediaciji
kontaktne skupine. Žal, zamudili smo jo in prevzeli tako dober del
soodgovornosti za posledice, ki utegnejo nastati mimo želenega cilja.
