Energetska
draginja in minister Kajzer…
Čemu tak naslov? Kaj imata skupnega naraščanje cen
pogonskih goriv in naš zunanji minister? Veliko! Sicer velja to ujemanje več
ali manj za vse njegove kolegice/kolege po Evropi in Natu, ter seveda še bolj
za njihove delodajalce, oz. predsednike vlad, ki so glavni odločevalci pri
kreiranju razmer kjer poganjajo korenine vse ekonomske, družbene, okolijske in
varnostne krize. Govorimo o zunanjih politikah. Pa ne izvzemam iz te
odgovornosti odločevalce iz nasprotnih bregov. Hranijo se vzajemno s početji,
ki so gotovo zgrešeni, Če - in smo pri prvem od neskončnih Če-jev!
- svoje narode in človeštvo v celoti potiskajo v vse večjo negotovost in
brezperspektivnost, da ne rečem k zatonu civilizacije. No, privoščim si
domačega ministra, ker je klasičen primer nosilca zgrešene zunanje politike -
udarja z vso ostrino po ruskih kršitvah mednarodnega prava, Izraelske in
ameriške pa bi reševal z dialogom in tiho diplomacijo, celo s prijateljevanjem -
in ker je navsezadnje korektno in prav, da najprej pometemo pred lastnim
pragom.
Dizel, bencin in kurilno olje se nam torej dražijo s
čimer narašča tudi življenjska stiska vsakogar, ki ne sodi k elitam (95%
svetovne populacije). Pa si povejmo zakaj je temu tako?! Moj odgovor je
preprost, kolikor nam že snovalci naših usod dopovedujejo, da je zadeva veliko
bolj kompleksna. Zato, ker tem gospodom in damam, tudi Če jih vodijo
najboljši nameni, Če so odprtega srca, Če jim gre res verjeti, da
nam hočejo samo dobro, fizika ni bila najbolj priljubljen predmet. Sicer bi se
spomnili Newtonovega zakona o akciji in reakciji. Tudi v metaforičnem smislu,
ko v psihologiji, odnosih in karmi ponazarjamo vzroke in posledice. Pa ja, zaboga,
Če ostajam pri Rusiji in Ukrajini, bi morali, naši vrli voditelji,
vedeti kaj bo sledilo kaznovalnim ukrepom proti Rusom in oboroževanju
Ukrajincev?! Če-jev je kakopak neskončno, toda nekaj je pomembnejših in
tudi usodnih.
Da ne gremo k Adamu in Evi in njuni pojedini z drevesa
spoznanja dobrega in zla - znamenite jablane - kar jima je bil Bog prepovedal,
ustavimo se v čas, ki se ga odrasli še pomnimo. In dovolil si bom naslednje
trditve: Če bi se Nato držal zagotovil danih sovjetskemu voditelju Mihailu
Gorbačovu februarja 1990 - več kot jasen takratni ameriški zunanji minister
James Baker: »not one inch eastward« (niti ped proti vzhodu), kar je
kasneje potrdil še zahodnonemški kancler, Helmut Kohl - in zlasti ne silil k
Ukrajini, kolikor si že ona to želela, in Če ne bi nova Kijevska oblast
2014 omejila javno uporabo ruskega jezika v Donbasu, ter kratila še nekaj
pravic tam živečim avtohtonim Rusom (39% celotne populacije), ali, Če
stopimo bližje, v letnico 2022, ko je bila ruska agresija na Ukrajino že
začela, Če bi marca Volodimir Zelenski podpisal s strani pogajalcev v
Carigradu že sklenjen mirovni dogovor, bi danes imeli mir, Ukrajino še vedno znotraj
mednarodno priznanih meja, na tisoče rešenih življenj, velikega vzhodnega
soseda za partnerja in še naprej od njega kupovali cenene energente. A žal, ne
samo to, da smo krenili v nasprotno smer, Zelenski uničuje danes še ruske
rafinerije, kljub pozivom velikega patrona Trumpa, da naj tega ne počne, kar
seveda šibi Rusijo a obenem hudo škoduje globalnemu energetskemu trgu in našim
cenam goriv.
Drugi razlog naraščanja teh cen je skupna agresija ZDA
in Izraela na Iran, enako nezakonita kot ruska na Ukrajino, česar pa na Zahodu,
zlasti mi sedaj z novo, vlado, ne priznavamo. Če je ne bi agresorja
izvedla, Hormuška ožina se ne bi dodatno ožila in celo zaprla, kar pomeni da bi
tankerji nemoteno plovili. Pa še Hutijevci ne bi ostrili razmer v Bab el
Mandebu. In Če bi bili v Evropi dosledni in analitično vešči ter bi iz
tega naslova vsaj okregali ZDA in seveda kaznovali Izrael še zaradi genocida v
Gazi in nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu, bi se lahko pohvalili z večjo
kredibilnostjo in z večjo mednarodno avtoriteto, posledično tudi z večjim vplivom
na dogajanja po svetu. A tudi tu, tako kot pri sankcijah, mimogrede
suicidalnih, namesto dialoga z Moskvo, smo Evropejci cepnili.
Res pa je tudi, da Če narodi ne bi volili in
zaupali takim odločevalcem, bi se vsemu temu izognili in bilo bi nam veliko
lažje in lepše. Ergo, krivi smo mi, volivke in volivci! Izbrali smo slabo!
Nekdo mi bo rekel, Juri, utihni že enkrat! Lahko, a Če utihnem, ne bo s
cenami derivatov in življenjskih stroškov prav nič bolje. In mimogrede,
draginja je bagatelna posledica odločitev naših izbrancev, tako doma kot v
Bruslju. Vse bližje smo jedrski in podnebni apokalipsi, Če - in ta je
moj zadnji - takim politikam ne bomo
enkrat končno in predvsem pravočasno rekli, dovolj!
Nessun commento:
Posta un commento