Je imel Tonin prav?

 

Palestina znova sama in zapuščena

 

Težko mi gre iz ust, a priznati bo treba da je imel Matej Tonin prav, ko je dejal da s priznanjem Palestine si bo Slovenija le pilatovsko umila roke. Samo priznanje je bilo sicer nujno, vitalnega pomena za Palestince, potem ko se je na to dejanje čakalo dolga desetletja in so vse dosedanje vlade, ki so nanj prisegale, iskale  »primeren čas!«, a ga nikoli niso našle, toda njegovi zagovorniki smo pozivali obenem k nadaljevanju prizadevanj naše oblasti, da bi palestinskemu ljudstvu ne le priznali pravico do samoodločbe in lastne države ampak ga tudi zaščitili pred že skoraj 10 mesecev trajajočo genocidno samovoljo Izraela, oziroma Netanyahja prisilili k zaustavitvi morije v Gazi ter k umiku njegovih sil s te enklave.

Še danes čakamo od naših najvišjih predstavnikov jasno, nedvoumno, izrecno ter neposredno obsodbo izraelskega početja, kakršno so izrekli na račun Ruske federacije, ko je napadla Ukrajino, pri čemer, ne pozabimo, da je Izrael v tretjini časa ruske agresije pobil tri krat več civilistov in sedem krat več otrok v Gazi, kolikor jih je Rusija pobila v Ukrajini.

A nič, znova so vsi reflektorji usmerjeni na ukrajinskega vršilca dolžnosti predsednika Zelenskega, ki se v Bruslju vede, kot bi mu bilo zaupano vodenje tudi Evropske unije in, seveda ravna prav, če se mu vsi klanjajo, od vrhov povezave do voditeljev članic, ki kar tekmujejo med sabo, kdo se mu bo bolj prikupil, kdo bo z njim podpisal boljši »varnostni sporazum«.

Morda sem do koga krivičen, a tako je videti, ko spremljamo poročanja iz evropske prestolnice. Posedanje glavnih protagonistov, izjave o neomajni finančni, vojaški in gospodarski podpori Ukrajini, nov, 14. sveženj sankciji proti Kremlju, polastitev 50 milijard evrov zaseženega ruskega premoženja za nadaljevanje nakupov orožja takšnega kot si ga Zelenski želi in  še vedno nihče, razen Orbana, ki bi se vprašal ali je vse to početje, kateremu dodajmo še sklepe, ki jih sprejema zveza Nato, pametno, ali vodi k ruskemu porazu in umiku iz zasedene Ukrajine, ali prej nasprotno, k zaostrovanju razmer, oziroma k eskalaciji vojne do prvega, povračilnega in neposrednega udara Rusije na ozemlje same Evropske unije in Nata? Odzivi iz Moskve govorijo bolj v prid drugega scenarija. Ker tega tudi pri nas doma, od predsednice Republike, do predsednika Vlade in zunanje ministrice, ni videti, da bi razumeli, jih znova sprašujem, ali živijo in delajo kar delajo v veri, da Putin blefira? Toda beremo obenem, da na UKC izdajajo navodila k pripravi osebja na vojne razmere in na slovesnosti ob Dnevu državnosti, je Nataša Pirc Musar, vendarle opozorila da smo pred morda najhujšo nevihto doslej. Če je torej vsaj nekaj tega zavedanja, čemu drvimo naprej po nespremenjeni poti?

Kaže da nam ni niti jasno, da če že do vojne pride, ne bo ena od vojn, kakršne je Evropa doživela in pretrpela v prejšnjem stoletju, ko je odšlo k večnim pašnikom »le«  20% Evropejcev, 80% pa jih je preživelo in živelo dalje. Rusija nima moči se spopasti z Zahodom s konvencionalnim orožjem, ima pa jedrsko, celo 50 megatonsko vodikovo bombo Zar, več kot 3 tisoč krat močnejša od ameriškega Little Boya ki je zravnal Hirošimo, ali 10 kratnik vsega konvencionalnega streliva, ki je bilo uporabljeno v 2. svetovni vojni. In če pride do te nevihte - gospa predsednica - se iz nje ne bo pobral nihče! Človeštvo bo v najboljšem primeru zdesetkano, od Evrope pa bodo ostali le ruševine in pepel. Kot sem nekoč zapisal, če bo tovrstni projektil hiperzvočno letel na Aviano, naj zgreši in zadene moj dom, ker ubogi tisti, ki se bodo zatekli pod zemljo.

A naj se vrnem k Palestini in početju Izraela. Je pričakovati, spoštovani državni vrh, v relativno kratkem času, kako ukrepanje s strani Slovenije, v Varnostnem svetu OZN in na sedežih EU, morda samostojno ali s skupino podobno mislečih držav, proti nadaljevanju genocida v Gazi in k preprečevanju vojne z Libanonom, Bog ne daj še tudi z Iranom?  S strani Izraela, seveda. Ali je priznanje Palestine vse kar smo bili sposobni in zmožni storiti? Pa bomo, tako kot Nemčija in druge članice unije, le pozvali svoje državljane v Libanonu naj se čim prej vrnejo domov? Je to vse kar znamo?