Ko mirovniki ne damo miru

 

ODPRTO PISMO DRŽAVNEMU VRHU

 

»Slovenija lahko več kot pri varnostnih jamstvih prispeva k iskanju miru v Ukrajini« - tako predsednik vlade Robert Golob ob koncu dvodnevnega zasedanja vrha zveze Nato minuli teden v Vilni.

Sporočilo bi bilo vredno pozdraviti, če bi premier ostal le pri njem, a nadaljevanje izjave, ki jo je dal, je še enkrat pokazalo, da z iskanjem miru tudi on ne misli povsem resno. Ni dovolj le sedeti v Varnostnem svetu OZN in čakati, da bodo ustvarjeni pogoji za dozorevanje miru, potrebno je tudi delati na tem ter najprej razumeti razloge, ki so ga onemogočili. Glavni vzrok v primeru vojne v Ukrajini oz. nadaljevanja ruske agresije na to državo - in to bi moralo biti vsakomur jasno - tvorijo strateško širjenje Nata do ruskih meja brez upoštevanja ruskih varnostnih interesov, namera Ukrajine, da se pridruži temu zavezništvu, in odločenost vodilnih Natovih elit, da v Ukrajini porazijo Rusijo. Na zasedanju v Vilni se je zavezništvo ponovno odreklo politiki miru oz. pogajanj kot edine realne možnosti za končanje konflikta.

Tudi misel predsednika vlade Goloba, da vrh v litovski prestolnici, ki ga je označil za »zgodovinskega«, predstavlja »prvi korak približevanja Ukrajine zvezi Nato«, ne govori v prid prizadevanjem za mir, temveč nasprotno. Potrjuje, da se Nato ni premislila v nameri, da Ukrajino slej ko prej sprejme v članstvo, in da se niti najmanj ne meni za ruske varnostne interese ali za zelo verjetno eskalacijo spopadov ter za nevarnost, da razmere uidejo iz nadzora z nepredvidljivimi in, bog ne daj, nepopravljivimi posledicami. Edina pogoja, ki ju je postavilo in sporočilo ukrajinskim oblastem, sta, da se bo včlanitev zgodila, ko bo nastopil mir in ko bo o tem med članicami doseženo soglasje. Slednje se zaenkrat ne kaže kot posebej problematično, medtem ko bo o miru možno govoriti šele takrat, ko bo poleg samih ZDA nanj pripravljena tudi Ruska federacija. Da bi slednjo prisilili v kapitulacijo, kar zagovarjajo jastrebi v Bruslju, je, roko na srce, težko verjeti, saj gre vendar za velesilo z največjim jedrskim arzenalom na svetu. Zavezništvo bi moralo zato Rusiji v zameno za prekinitev sovražnosti ponuditi dogovor o varnostnih jamstvih, ki jih je ta zahtevala še pred agresijo, v katerih kot minimum Ukrajina ne bo postala članica Nata. Obenem bi morala Rusija Ukrajini, ki naj se ji podeli status nevtralne države, v okviru mednarodnega dogovora, z garancijo vseh velesil, OZN in OVSE, zagotoviti ozemeljsko integriteto. Mogoča pa bi bila tudi inovativna rešitev, oz. dogovor o dvojni suverenosti nad spornimi ozemlji, ki je bila doslej že uporabljena v nekaj primerih.

Ugotavljamo, da medtem vojna divja naprej. Prestopila je petstoti dan. Mediji poročajo, da obe vojskujoči se strani »napredujeta«, da ukrajinska protiofenziva resda nekoliko šepa, ker zahodno orožje - tako ukrajinski predsednik Zelenski - v Ukrajino prihaja prepočasi, da Rusi nadaljujejo z raketiranjem ukrajinskih mest in da naj bi nekdo - Ukrajinci kažejo na Ruse, Rusi pa Ukrajince - načrtoval sabotažo jedrske elektrarne v Zaporožju, ki je že leto dni v ruskih rokah. Po poročanju ameriških medijev naj bi ameriški predsednik Biden »s težkim srcem« privolil v dobavo ukrajinskim silam spornega kasetnega streliva, ki ga je velik del sveta prepovedal, a se ga Ukrajinci veselijo. S to moralno zelo sporno odločitvijo ni zadovoljen niti najtesnejši ameriški zaveznik v Evropi, britanski premier Sunak. Še lansko leto so od trditvah, da ruska vojska v Ukrajini uporablja to orožje, v Washingtonu ocenjevali, da gre za vojni zločin.  Zanimivo, da o tem naša država še vedno molči?!

Zavoljo vsega povedanega menimo, da se s sodelovanjem pri vzdrževanju in zaostrovanju vojnih razmer v Ukrajini tudi Republika Slovenija vse bolj izpostavljeno in nevarno igra z ognjem, pri čemer vidno trpita duh in črka 124. člena Ustave o vodenju politike in kulture miru ter nenasilja. Sami Natovi anketarji ugotavljajo, da so tega naši državljanke in državljani vse prej kot zadovoljni. Vsaj dober del njih.

Dokažite že enkrat, da smo suverena država, da znamo tudi sami presoditi, kaj je prav in kaj narobe, ter razumeti, kaj se dogaja in kam gremo. Odmislite članstvo Ukrajine v Natu, prizadevajte se dosledno in odločno za mir, sicer se bomo kmalu spraševali, ali nam je bilo treba poleg Rusov izzvati še Kitajce oz. si nadeti vlogo »pravičnika« tudi v Pacifiku. To je, mimogrede, v neskladju s samo ustanovno listino zveze Nato, ki njeno delovanje omejuje na območje severnega Atlantika. In spraševali se bomo lahko le, če bo sreča dala, da bo ves ta čas jedrska pošast še globoko spala. Ob vsem hrušču, ki ga slišimo že leto in pet mesecev in ki se samo stopnjuje, je tveganje, da se zbudi, izjemno veliko.

 

Aurelio Juri

Spomenka Hribar

Uroš Lipušček

Marko Apih

Slavka Artnik

Alberto Avguštinčič

Andrej Bolčina

Maja Breznik

Andrej Cetinski

Janez Černač

Jože P. Damijan

Zvone Dragan

Todor Dmitrovič

Božidar Flajšman

Nina Gale

Vesna V. Godina

Matjaž Hanžek

Mira Hladnik

Miran Hladnik

Pavel Jamnik

Polona Jamnik

Janez Jančar

Milena Jesenko

Maca Jogan

Franco Juri

Dušan Keber

Mitja Klavora

Matjaž Kmecl

Bojan Kofler

Mira Kofler

Igor Koršič

Marijan Kotar

Bogomir Kovač

Janez Lesjak

Drago Lipovšek

Andrej Mašera

Marjan Matjašič

Vlasta Mekih

Vlado Miheljak

Vesna Mikolič

Ljuba Miljuševič

Maruša Mohorič

Nevenka Mandič Orehek

Jožef Randl

Danijel Rebolj

Tanja Rener

Rado Riha

Rudi Rizman

Emil Milan Pintar

Dušan Plut

Božidar Slapšak

Svetlana Slapšak

Janez Šmajdek

Vena Šmajdek

Miloš Šonc

Aleks Štakul

Primož Šterbenc

Darko Štrajn

Andrej Šušterič

Dunja Ukmar

Marko Uršič

Janez Verbič

Irena Zdovc

Lada Zorn

Boris Žnidarič

Franc Žnidaršič

 

 

Koper, 17.7.2023