QUO VADIS EU?
Koliko še ostaja od Evropske Unije, skupnosti kateri smo se večina
državljank in državljanov RS 2003 odločili da se priključimo? Vemo, da nam je to članstvo omogočilo v teh 20 letih
kar nekaj materialnega in duhovnega napredka, ki ga brez njega ne bi zmogli, z
odpiranjem meja olajšalo potovanja, spoznavanje drugih kultur, okolji in
običajev, pokazalo moč sodelovanja, solidarnosti in še česa kar ti solidna, na
istih vrednotah in ciljih temelječa družba lahko da, ter vero v prihodnost tudi
ob pošasti, ki ji pravimo globalno segrevanje. Toda, ali je kriv samo Putin,
ali tudi vodilni te naše skupnosti v Bruslju ter vlad držav članic, z rusko
agresijo na Ukrajino in z vojno, ki ji je sledila, kot da so se naštevani plusi
EUja obrnili na glavo. Tisti, ki me berejo vedo, da za krizo v katero smo
zapadli, energetsko, ekonomsko, družbeno, varnostno, vrednostno in moralno,
krivim ne le Kremeljskega vladarja ampak še vse tiste odločevalce, od Bruslja
do Kijeva, od Helsinkov do Madrida, od Kopenhagna do Ljubljane in Zagreba, ki
ga z lahkoto pošiljajo v Haag, niso pa ničesar storili, da bi ga detektirali,
da bi zaznali kaj nam je sporočal, ko se je na ta zločin pripravljal, s čimer
bi slednjega lahko preprečili, in ko ga je zagrešil, ubrali so le pot
poglabljanja razdora z njim in oddaljevanja od dogovora, ki bi vojno skrajšal
in njene posledice omejil.
In še danes tega spametovanja ni videti. Nikogar, razen par izjem, ala
Orban na Madžarskem in Milanović na Hrvaškem, ki bi rekel: probajmo kaj
drugega, ker tako ne gre, ne učinkuje, Putina ne ustavlja in se razmere le
slabšajo.
Vstopamo celo v obdobje paradoksov. Prvi je dogovor članic Unije izpred
nekaj tednov o milijardi evrov za strelivo Ukrajini, kar pomeni za nadaljevanje
vojne, ki četudi osvobodilna, vojna je in ostaja, iz Evropskega sklada za Mir!
Denar ki bi naj šel k miru, gre k vojni?! Sprejmem odgovor in pojasnilo, da
zato da se mir vrne v tisto okrvavljeno in opustošeno zemljo, mora biti agresor
poražen in odgnan, a ne morem verjeti, da so navsezadnje visoko izobraženi in
izkušeni politiki iz EU v to prepričani, da verjamejo, da je državo s 1600
jedrskimi konicami, ki je za svojo stvar pri tej vojni žrtvovala že 100 in več
tisoč svojih sinov in jih še na tisoče pošilja v boj, možno poraziti, ne da bi
tvegali globalnega in nepovratnega spopada.
Drugi paradoks, ki se veže na dejstvo, da z nenehnimi dobavami orožja
Ukrajini so se zaloge le tega znotraj držav članic močno skrčile, in da jih je
zatorej nujno - pravijo - čimprej
obnoviti, odločitev Evropske komisije, da pol milijarde evrov iz Evropskega
Načrta za okrevanje in odpornost nameni financiranju domače vojaškoobrambne
industrije. »Ta sklad - pojasnjuje Thierry Breton, evropski komisar za notranji
trg - je bil zasnovan posebej za tri glavne ukrepe: zeleni prehod, digitalni
prehod in odpornost. Takojšnje posredovanje za podporo industrijskim projektom,
ki se usmerjajo k odpornosti, vključno z obrambo, je del tega tretjega
stebra."
Vse doslej je veljala odpornost za kategorijo, ki se je nanašala na ekološke, okolijske, podnebne izzive, na sposobnost posameznika in skupnosti, da se z njimi spopade tako da se jim prilagodi. NOO naj bi še posebej služil blaženju »ekstremnih dogodkov« iz naslova podnebnih sprememb, v sektorjih, ki so pri tem najbolj na udaru, to pa sta kmetijstvo in urbanizem. Govorilo se je in pisalo, da je treba premisliti o rabi vode, saj se soočamo z vse daljšimi sušnimi obdobji, pa tudi preoblikovati mesta z večjo prisotnostjo zelenja, da bi zmanjšali emisije CO2. Zahvaljujoč komisarju Bretonu izvemo, da so v Bruslju tej »odpornosti« dodali še en pomen: vojaška obramba, ker da je vojna postala naraven in trajen dogodek, pred katerim se moramo obraniti.
S to izbiro ekonomske politike postaja jasno, v kateri model razvoja kot Evropska Unija gremo, v gospodarsko rast vse bolj temelječo na proizvodnji dobrin z »negativno uporabno vrednostjo« za človeka in okolje.
Zaprtje dobave plina iz Rusije je bilo dovolj za ponovno odprtje premogovnikov, ponovno vrtanje v Evropi in na južni polobli, začenši z afriškimi državami, izgradnjo novih terminalov za uplinjanje zemeljskega plina in končno pospešitev oboroževalne tekme, enega prvih vzrokov okoljskega in podnebnega zloma. Skratka, iz tako opevane »zelene tranzicije« hitro prehajamo v »vojno tranzicijo«, oz. v »vojnasto državo« (Warfare state), kot jo je imenoval že pred pol stoletja James O'Connor, v znamenitem eseju » Fiskalna kriza države« (The fiscal crisis of the state), da bi pri tem naleteli na bistvena nasprotovanja. Delavski sindikati so vse bolj podvrženi izsiljevanju zaposlovanja, zato se le malo sprašujejo, kaj proizvajati, za koga in kako. Pa se sam sprašujem, ali sploh obstaja kdo med nosilci politične moči, ki o vsem tem vsaj razmišlja in je našim najmlajšim voljan odpreti oči?
Nessun commento:
Posta un commento