domenica 14 maggio 2023
Frančišek bi pomagal pri dosegu miru, a Zelenski hoče da ostane le pri molitvah
Kdo je tisti, ki se noče pogajati?
Ukrajinski predsednik
Zelensky je bil minule dni, na poti po Evropi namenjeni iskanju dodatnih pomoči
v boju proti ruski invaziji, tudi v Rimu, kjer je dobil vsa zagotovila
italijanske vlade, da ga ne bo pustila na cedilu, tudi z orožjem ne, in obiskal
je nato še papeža Frančiška. Pomembno srečanje, ki je trajalo dobrih 40 minut,
veliko dlje od običajnega ob takih priložnostih - poroča Vatikanski radio. Seveda, tankov in
raket mu sveti oče ni mogel obljubiti, in tudi če bi lahko mu jih ne bi, obljubil
pa mu je da bo molil za mir. Pogovorila sta se o humanitarnih in političnih
razmerah v Ukrajini, ter si izmenjala nekaj protokolarnega: Frančišek mu je
podaril bronasto oljčno vejico kot simbol miru, Zelenski pa njemu ikono Device
Marije naslikano na plošči neprebojnega jopiča ter sliko z naslovom »izguba« o
umoru otrok med to vojno. To je več ali manj vse kar nam povedo domači mediji,
ko pa prisluhnemo italijanskim izvemo nekaj več, kar ni tako nepomembno, in
sicer, da je ukrajinski predsednik zavrnil mediacijo, ki mu jo ponuja Vatikan.
»Z vsem spoštovanjem do Svetega Očeta, nimamo potrebe po mediatorjih. Kar
potrebujemo je pravičen mir!« – je izjavil ter nadaljeval: »Nisem voljan se
pogovoriti s Putinom, z malim liderjem, ki pobija tudi svoje ljudi. Rešitev za
Ukrajino je v protiofenzivi. Ko bomo na meji s Krimom, Putinu bo doma podpora
padla in bo primoran poiskati nek izhod. To bo kmalu!« Ni dano vedeti, ali je
ta odklon izvirno stališče Zelenskega, ali sledi ukazu, ki ga je kak dan prej
prejel od ameriškega predsednika Bidna, da naj si nihče v Ukrajini ne dovoli
pristanka na kakršnokoli prekinitev sovražnosti.
Gre za pomembne
izjave, ki pričajo o tem kdo je pravzaprav v tem trenutku proti mirovnim
pogajanjem in celo proti vsem poizkusom, da bi se pripravil teren zanje.
Frančišek se ponuja kot mediator že od samega začetka vojne, pisal je minule
dni tudi Putinu, na odgovor še čaka, a ukrajinskega je že prejel in to
neposredno iz ust predsednika. Res je, mu ne preostane drugega kot molitev.
Domnevam, da je enaka
usoda doletela tudi ponujenega posredovanja Kitajske. »Net, ali nichoho, po
ukrajinsko, dokler ne zmagamo!« In se tu sprašujem, zakaj naši mediji o tem ne
poročajo, ali so površni, se jim ne zdijo take besede pomembne, ali nočejo
krivit žrtev ruske agresije za to, da se o miru še ne da pogovarjati, da
diplomatski izhod iz te drame še ni dozorel? Ker ko o tem kaj preberem, vidim
Putina kot edinega, ki da se ni pripravljen pogajat. Gre seveda razumeti, da
vsak ki stavi na zmago se ji ne misli odpovedati, kar bi se zgodilo v trenutku,
ko bi padel dogovor o prekinitvi sovražnosti, toda ali je vera Zelenskega v
zmago s toliko časa že najavljeno
»spomladansko« protiofenzivo utemeljena, ker da so njegove sile že pridobile
veliko sodobnega zahodnega orožja, in jim še prihaja, ter so veliko bolj
motivirane za boj kot agresor, ali ga v to sproti prepričujejo zahodni
voditelji, od Bidna do Scholza, od Leynove in Borrella da Mattarelle in
Melonijeve, nanazadnje do naših Pirčeve, Goloba in Fajonove?
Resnica naj bi se
prikazala – če uporabim izjavo Zelenskega – »kmalu«. Da ne postane poletna, ima
slovita ukrajinska protiofenziva le že dober mesec, nato se bo vedelo pri čem
vojskujoči si strani bosta, pri čem bo vsa Evropa, ali so bile kalkulacije in
napovedi Bruslja in vseh zahodnih prestolnic plod pravilnih strateških
premislekov. Kaj pa če ne in bo le ugotovljeno, da je v protiofenzivi umrlo na
tisoče bojevnikov na eni in drugi strani, da so spet nastradali tudi civilisti
in da fronta se ni bistveno premaknila? Če že ne Zelenski, bo šel kdo drug v
Rim in Peking zaprosit za mediacijo?
Iscriviti a:
Commenti sul post (Atom)
Nessun commento:
Posta un commento