Doma gledava tekmovanja na svetovnem Nordijskem
prvenstvu v Planici. Najraje skoke, v upanju na kako medaljo tudi za naše,
dekleta ali fante, vseeno, in prva je prišla. Imava vnuka pri 14tih ki tudi
skače, seveda ne v Planici, ampak pri ta mladih. In kaže da bo skakal še dolgo,
ker mu uspeva in ga navdušuje. Je pri Laniškovem klubu v Mengšu. Da, spremljava
skoke, skupaj z mojo boljšo polovico, a ko je čas pa poročila preklopiva iz
drugega na prvi program, »le toliko, da slišiva najpomembnejše vesti« - ji
povem, ker bi ona raje ostala pri skokih, a ve, da so mi informacije kot joint.
Bivši novinar in politik pač. Strižem še posebej z ušesi ob ukrajinski zgodbi
in vsakič pomislim, kaj se mora še zgoditi, da bomo Zahodnjaki, pa v mislih
imam naše oblasti, od domače do skupne bruseljske, razumeli, da se do nje ne
vedemo tako kot bi morali, sicer ne bi še trajala, pobijala, uničevala in
eskalirala ter povzročala ogromno škode tudi ostali Evropi in svetu.
Minilo je pravkar leto dni od Putinovega ukaza o
agresiji na Ukrajino, država je za petino okupirana, mrtvi se na eni in drugi
strani štejejo nad 200 tisoče, operira se s številom celo 300 tisočih,
razdejanje je nepopisno, na milijone Ukrajink in Ukrajincev je razseljenih.
Silovit in učinkovit ukrajinski odpor je v
zadnjih mesecih zajezil napredovanje okupatorja in sedaj samo še čaka na dobavo
zahodnih najsodobnejših tankov in raketnih sistemov dolgega dosega, v veri, da
ga dokončno prežene. Predsednik Zelenski razglaša, da bo letos vojna končana z
zmago in z osvoboditvijo tudi Krima! Toda, motiviranosti in bojni učinkovitosti
braniteljev navkljub, ni videti, vsaj zaenkrat ne, da bi stanje na bojiščih in
drugod po Ukrajini pritrjevalo tej želji in napovedi, prej obratno. Če se v
Donbasu fronta bistveno ne premika ne v eno ne v drugo smer, ostali del države
s prestolnico Kijev vred, je vse bolj tarča ruskega raketiranja, predvsem na
strateško in življenjsko infrastrukturo, medtem ko Putin iz Moskve napoveduje
mobilizacijo še dodatnih 300 tisoč vojakov in okrepitev jedrske moči, kot da mu
že obstoječa ne bi zadostovala za trikratno razkosanje planeta. »Zahod nas hoče
uničiti!« - pojasnjuje svoji javnosti, ki mu v veliki večini verjame. Pa ne
samo ruska, tudi dober del ostale, evropske in svetovne, ki se še enkrat več
sprašuje čemu vztrajno širjenje strateškega vpliva ZDA preko ustrežljive
zavezniške Evrope (Nato in EU) do samih ruskih meja? Zakaj se Zahod ni držal
obljubljenega Gorbačovu ob razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta in je korak
za korakom pričel razgrajevat ter obračat sebi v prid varnostno arhitekturo iz
Helsinkov 1973? In pri tem ima Putin prepričljiv odgovor: »Da uveljavi svoj
primat moči in interesov na svetovni ravni«. Se moti?
Ob obletnici vojne je generalna skupščina
Združenih narodov znova obsodila agresijo, zahtevala umik ruskih sil iz
okupiranih ozemelj in pričetek mirovnih pogajanj. Sočasno je Kitajska stopila v
igro z nekim svojim načrtom za dosego miru. »Luč na koncu tunela?«. Sam
Zelenski mu je za trenutek prisluhnil in najavil pot v Peking. A iz Washingtona
in Bruslja takoj dvom, da bi kaj doprinesel, ker da Kitajska ni nikoli obsodila
ruskega dejanja. Dokument, v 12 točkah, je vredno prebrati. Drži očitek, da gre
bolj za naštevanje načel, ki jim treba slediti, in da ni besede o prvem,
konkretnem koraku, ki ga bo potrebno storiti in kdo bi ga naj storil, a ni
točke, ki ji je moč, celo z vidika polnega spoštovanja mednarodnega prava,
ugovarjati. Naša vlada se opredelila še ni. Vabim jo, da vsaj te priložnosti ne
zamudi in ustrezno ogovori še ostale v EU. Boljše ne vidim in je tudi ne bo.
Bili so ob prvi, pa upam, da edini, obletnici
vojne, tudi shodi po vsej Evropi v podporo ukrajinskemu narodu s pošiljanjem
orožja vred, a niso manjkali mirovniški, največji v Berlinu - več kot 13 tisoč
ljudi -, ki so obsojali tako Putinovo agresijo kot širitev in celo obstoj Nata
ter še zlasti zahodno oboroževanje Ukrajine, ker da to ne vodi k miru, ampak le
k nadaljnjemu prelivanju krvi in stopnjevanju spopadov morda do neposrednega
med Rusijo in Zahodom, z neslutenimi posledicami. Paradoksalno in po svoje bizarno,
da so se na zadnji poziv k miru pri nas doma s prvopodpisanim Kučanom, kontra odzvali
veleposlaniki 16 članic Nata in EU, med katerimi tudi hrvaški in madžarski, pa
sem pomislil, da bi raje okregali svoja predsednika in premiera kot se znašali
nad slovensko civilno družbo.
Se vračam k začetnemu vprašanju: kaj se mora še
zgoditi, da bomo Zahodnjaki razumeli da se igramo z ognjem? Da Putin izstreli
prvo, pa recimo ji še dokaj nedolžno taktično bombo na nek neposeljen del
Ukrajine, da dokaže da mu lopute v jedrskih silosih niso zarjavele, kot nas
poskušajo prepričati Natovi admirali in generali?
Nessun commento:
Posta un commento