Vse huje postaja

 

MORA GLOBALNE VOJNE

 

Ne vem kako se počuti navaden smrtnik, pri nas doma a tudi drugje po Evropi, ko priklopi televizor ali radio in sliši o vsem kar se dogaja v zvezi z vojno v Ukrajini, od poročanja s fronte, do sestankovanja vrhov Nata in Evropske unije, od zasedanj Evropskega parlamenta do, te dni, tradicionalne varnostne konference v Münchnu, na kateri liderji Zahoda, potem ko so že stotič po video povezavi, slišali ikono te vojne, ukrajinskega predsednika Zelenskega, skorajda tekmujejo pri tem kdo mu bo zagotavljal več in prej orožja, da obrani Ukrajino od ruske agresije. Ključna je enotnost, ki mora biti neomajna – pravijo – ker samo tako bo Putin odnehal in se umaknil iz zasedenih ozemelj. »Sankcije EU proti Rusiji (že 10. paket) delujejo kot arzen« - pravi visoki zunanjepolitični predstavnik unije, Borrell, prepričan, da bodo slej ko prej učinkovale (Arzen ubija počasi!) »Kdo ima tanke že pripravljene naj jih kar pošlje Zelenskemu« – poziva nemški kancler Scholz. »Zdaj ni čas za dialog s Putinom« – nagovarja avditorij francoski predsednik Macron, »Izdatki za obrambo se morajo krepko povečat. 2% BDPja naj bo minimum« - skorajda ukazuje generalni sekretar Nata Stoltenberg in orožarski kartel si mane roke. »Zahod nas hoče uničiti« - odgovarja z nasprotne fronte ruski zunanji minister Lavrov.

Kaj pa mi, deželica na sončni strani Alp, ki prisega na kulturo miru in nenasilja? »Narediti moramo vse, da Ukrajini pomagamo v njeni obrambi ozemeljske celovitosti in suverenosti« pove zunanja ministrica Fajon, ko jo vprašajo za mnenje o najnovejšem Pozivu skupine slovenskih intelektualcev na čelu z nekdanjima predsednikoma Republike, Kučanom in Turkom, vladam EU, Nata, ZDA in Ruske federacije k takojšnjemu končanju vojne in pričetku pogajanj brez predhodnih pogojevanj, ker da smo vse bližje neposrednemu spopadu in to jedrskemu, Zahoda z Rusijo. Predsednica Republike, Pirc Musarjeva, pa da pogajanja bodo ko se bo Ukrajini tako zahotelo.

Narediti moramo vse torej?, pravi odločna kot še nikoli šefica SDja in podpredsednica vlade. Toda kaj naj to pomeni, Tanja? Da če dosedanji ukrepi (sankcije, mednarodno izobčenje Rusije, pošiljanje težkega in najsodobnejšega orožja Ukrajincem) ne bodo zadostovali, bomo napotili na fronto še vojake? In kaj, ga predsednica, če bo Ukrajina pristala na pogovore ko bo zreducirana na Kijev z okolico in na še kak milijon prebivalcev ali se bo Putin odločil za uporabo najhujšega orožja, ki ga ima in se odločitve ne bo dalo preklicati?

Vračam se k uvodnemu vprašanju: kako se naj ob vsem tem počuti navaden smrtnik? Meritornega odgovora nimam, povem pa kako se počutim sam. Kot nekdanji novinar in politik, ki nekaj malega misli da ve tudi o zunanji politiki, že od lanske jeseni, od takrat ko so se začela trenja med Zahodom in Kremljem ob želji Ukrajine da se priključi Natu in spopadih v Donbasu med ukrajinskimi silami in ruskimi separatisti po neuresničenih dogovorih iz Minska o avtonomiji te regije, pišem o tem svoja razmišljanja ter predvidevanja in jih posredujem javnosti z objavami v Dnevniku ter na svojem blogu. Mnogo od tega kar se je zgodilo in se še dogaja sem tudi prerokoval. Vsakič v upanju, da se bo koga od naših oblastnikov to pisanje prijelo, zlasti potem ko se je vlada zamenjala in vajeti vodenja države prevzela koalicija, ki je prisegala pri odnosih s svetom in domači varnosti na mirovno politiko ter kulturo miru in nenasilja, tako kot zapoveduje 124.člen Ustave. S podobno mislečimi smo k spoštovanju te koalicijske prisege in torej k spremembi pristopa do ukrajinske vojne, vlado in zunanje ministrstvo tudi parkrat pozvali, prejeli pa, razen nekaj pohvalnih besed, nič od nič. Zunanja in varnostna politika že prejšnje, Janševe vlade, je dobila polno kontinuiteto. Smer in cilj, enotnost znotraj EU in Nata za vsako ceno! 

Tokratni že tretji poziv k takojšnji ustavitvi vojne je pri Golobovi vladi naletel na totalni odklon. »Pozivanje k predaji žrtve ni naša politika in tudi ne bo!« - je bil kategoričen premier. Dvomim, da je pismo sploh prebral, ker o predaji ni nikjer besede. Da bi vsaj seznam podpisnikov in pomislil koliko izkušenj, znanja, pameti, razuma, vizionarstva in občega ugleda premorejo.

No, počutim se slabo, doživljam neko veliko žalost in skorajda obupanost, ob spoznanju, da je moja edina življenjska politična opcija - stavil sem nanjo 36 let aktivnega članstva – na vsej evropski ravni med najbolj gorečimi zagovorniki nadaljevanja vojne, in predvsem, da je bil Golob, v danem momentu, edina alternativa Janši, ki pa se v odnosu do te vojne, ni pokazala. Obrano. Vedno hitreje in globlje, ubogljivi in poslušni do Washingtona in Bruslja, rinemo v nepovrat in vse skupaj že dobiva konture prave more, ali drame absurda. Pa ne pomislim nase – pri over 70 se lahko z mojo gospo posloviva že jutri – pomislim na najine mlade, na otroka in vnuke, tako kot na vse ostale otroke in vnuke.

Zbudi se, mirovniški svet! Sekunde do pogube tečejo. Le še 90 jih je, pravi Doomsday Clock – ura do sodnega dne pri Chicaški univerzi. Leto nazaj, ko se je vojna začela, jih je bilo še 100.