Leto je mimo...

 

POZIV K PREPROSTEMU RAZUMU

 

Bliža se prva (in upam, da edina?!) obletnica od pričetka ruske agresije na Ukrajino, oziroma vojne, ki je terjala v tem času katastrofalno bilanco življenj, trpljenj in razdejanja v napadeni državi a tudi precejšnje politične, gospodarske, družbene in moralne škode v širšem evropskem ter svetovnem prostoru. Četudi ni prvi tovrstni konflikt na evropskih tleh po drugem svetovnem spopadu, kot ga radi v Bruslju prikazujejo - v še hujšem in daljšem je krvavela in zgorela nekdanja Jugoslavija - je zagotovo prvi in to v absolutnem smislu, v katerem se spopadata posredno, preko krvi in solza Ukrajincev in negotovosti tudi ostalih Evropejcev, vodilni jedrski velesili sveta, Rusija in ZDA, zaveznici v spopadu z nacifašizmom, sovražnici v času hladne vojne, zato veliko bolj nevaren od onega na zahodnem Balkanu.

Demokratična Evropa in ves zahodni svet sta seveda obsodila Putinovo odločitev, ker v nasprotju s pravili miroljubnega sobivanja narodov in držav, ki se jim je bila zavezala tudi sama Ruska Federacija (mednarodno pravo, ustanovna listina Združenih Narodov…) in ker na račun neodvisne in suverene manjše skupnosti, ki proti Rusiji ni bila zagrešila ničesar tako hudega s čimer bi si zaslužila agresijo, okupacijo in aneksijo dela svojega ozemlja. Toda odziv na to početje s strani Zahoda se kaže danes, po polnem letu dni spopadov, kot rokohitrski že ob štartu, kot neprimeren, ne dovolj premišljen, če se sovražnosti nadaljujejo in nič ne kaže, da bi pojenjale, niti da bi se moč in motivacija napadalca ugašali. Če so se na samem začetku konflikta, retorzije Nata in Evropske unije proti Putinovemu režimu (sankcije in mednarodna izolacija) ter pomoč ukrajinskemu odporu tudi z orožjem, zdele še nekako smiselne, češ da se bo Kremelj premislil in sestopil z avanture, ki jo je bil začel, še preden bi namnožila vso škodo, ki jo poznamo danes, je to leto dni pokakalo, da so se snovalci tega odziva ušteli, oziroma se z njim šli ne da bi pravilno ovrednotili in napovedovali ruski odpornost in vzdržljivost na kaznovalne prijeme. Še manj, naravo in čas potencialnega proti-udarca v kolikor bi s pomočjo vse obilnejšega zahodnega orožja, Ukrajinci pokazali prevlado na bojiščih, oziroma s konvencionalnem vojskovanjem potisnili Ruse v kot.

A tako kot ni znakov popuščanja s strani Putina, prej obratno (BDP mu celo raste), jih ni niti glede spametovanja v Bruslju (glej četrtkov vrh EU z udeležbo »kralja« Zelenskega!), oz. spoznavanja, da stanje na bojiščih in sicer kliče po novih, drugačnih pristopih do tega konflikta in sicer po kvalificiranem in resnem pozivu obema vojskujočima se stranema k prekinitvi sovražnosti in pričetku mirovnih pogajanj brez izključujočih si vnaprej postavljenih pogojev. Prav se je sklicevati na mednarodno pravo in na ustanovno listino OZN, a nič manj pomembno je razumeti genezo te vojne, okoliščine in dejanja, ki so do nje privedle, ter se kolikor lahko vrniti k varnostnim razmerjem, ki so bila dogovorjena 1975 leta na Helsinški Konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi, a po padcu Berlinskega zidu, z širitvijo Nata proti ruskim mejam, močno načeta. Imperativ je nov dogovor o varnostni arhitekturi Evrope!

Na 26. posvetu slovenske diplomacije, ki je potekal na Brdu pri Kranju pred točno mesecem dnevi, je zunanja ministrica Tanja Fajon prisegla na željo Slovenije po čimprejšnjem vzpostavljanju miru v Ukrajini, ko bodo seveda zato ustvarjeni pogoji - kot je poudarila. A slednji - to zagotovo ve - se no bodo zgodili kar tako, sami po sebi. Nadaljevanje politike sankciji do Ruske Federacije ter nenehnega oboroževanja braniteljev (smo že pri najboljših tankih, raketah in celo letalih?!)  poleg tega pa še pogojevanje pričetka mirovnih pogovorov z umikom agresorskih sil iz vseh osvojenih, oziroma okupiranih območji, pristopu k pogajanjem ne koristijo. Nasprotno! Še manj k oživljanju dialoga z Rusijo, brez katere - je pravilno ugotovila ministrica - ne more biti trajnega miru in stabilnosti na našem kontinentu, tudi ne o novi varnostni arhitekturi v Evropi, ko bo enkrat dosežen mir v Ukrajini.

Menim da je edina pot k pogovorom o končanju agresije in vsaj delnem umiku ruskih sil iz okupirane Ukrajine, pristanek Zahoda na pogajanja o varnostnih jamstvih za Rusijo in o implementaciji sporazumov Minsk 1 in Minsk 2 o statusu vzhodnega dela napadene države. Ko bosta do tega spoznanja prišla Zveza Nato in Evropska unija, bo oživelo upanje v končno zmago razuma in v nekoliko daljšo prihodnost človeštva, kot nam jo kuhajo v Moskvi, Washingtonu in Bruslju!