Kdo koga zavaja?

 

BO ALI NE BO? KOMU VERJETI?

 

Generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa, bi kazalo pozvati, če bi bile vse strani v dobri veri, da svetovna organizacija napoti misijo opazovalcev na ukrajinsko-rusko mejo in preveri ali držijo izjave Kremlja o začetku umika v minulih mesecih tam nakopičenih sil, ker da Rusija nima nikakršnega namena napasti sosedo, ali trditve ZDA in zveze NATO da temu ni tako, oziroma, da jih še povečuje in da Putin samo še išče izgovor za vdor na ukrajinsko ozemlje. Po petkovi napovedi ameriškega predsednika Bidna, bi se naj napad zgodil v »nekaj dneh«. Ne vem, ko bo tale zapis objavljen, ali se je prerokba uresničila, ker »nekaj dni« bo že mimo.  

Drži pa zagotovo, da je na terenu vse bolj napeto, da ukrajinske sile in proruski separatisti v Donbasu se tu pa tam obstreljujejo, da so slednji razglasili splošno mobilizacijo, da padajo tudi žrtve, da se civilisti iz te fronte umikajo, tako kot Zahod umika svoje ljudi iz Ukrajine. Vojna psihoza vse bolj vre in kaže da ji je uspelo posrkati vase samega ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki je še teden dni nazaj prosil Zahod, konkretno ameriško administracijo in vrh NATA, naj nehata napovedovati skorajšnjo rusko agresijo, ker da to škoduje najbolj Ukrajini sami, še posebej njenemu gospodarstvu, v petek pa je šel v München na tradicionalno varnostno konferenco prosit za pomoč. Če upravičeno oziroma utemeljeno ali ne, širša javnost še ne ve, ker vsaka stran vztraja pri prvotnih izjavah.

Naši politiki, od Janše do Pahorja, od Logarja do Tonina, ter vsi etablirani mediji težijo, kdo bolj, kdo manj eksplicitno, k veri v to kar povedo v Washingtonu in Bruslju. Ja, saj, če ne zaupamo zaveznikom komu naj? A pozabljamo na to, da so nam prijatelji tudi Rusi, da se skupaj družimo ob Ruski Kapelici na Vršiču, od spomeniku padlim ruskim vojakom v ljubljanskih Žalah, ob neštetih gospodarskih izmenjavah in poslih ter kulturnih dogodkih. Pozabljamo pa predvsem, ali tudi ne, toda raje na eno oko ali obe, zamižimo, na zgodovino in dinamiko odnosov med ZDA in predhodnico Rusije, Sovjetsko zvezo, oziroma med NATOm in Varšavskim paktom skozi vse obdobje tako imenovane hladne vojne. Prikličimo k spominu tiste čase in morali bomo podvomiti tudi na »poštenost« namer, oziroma na »dobroto« zahoda, ZDA in primis, na to da so vedno in za vse krivi Rusi.

Kuba, aprila 1961- 1500 kubanski emigrantov, oboroženih in izurjenih s strani CIE ter izkrcani iz ameriških vojaških ladji v Prašičji zaliv, da bi strmoglavili vlado Fidel Castra, naletijo na nepričakovano oster odpor in so v treh dneh poraženi, ubiti ali prijeti. Nihče ni nikoli odgovarjal. Molk tudi v OZN.

Kuba, oktobra 1962 – Ameriški predsednik Kennedy zagrozi Sovjetski zvezi jedrsko vojno če ne umakne iz Kube 5 raket, ki jih je bila tam namestila in ne prekliče dodatne napotitve tega orožja – znana je ladijska blokada pred Kubo. Sovjetski lider Hruščev pristane in dobi v zameno zagotovilo da ZDA Kube ne bodo napadle ter umik raketnih postojank blizu sovjetske meje v Turčiji. Takrat je bil poglavitni argument ZDA, da »nobena država ne sme dovoliti tovrstnih postavitev bližje od 90 km od svojega ozemlja«. Tako Kennedy. In na to se je dobro spomniti, ko govorimo o NATOvih postavitvah v Baltskih državah tik ob meji z Rusijo.

Čile, september 1973 – CIA poskrbi za krvavi vojaški državni udar proti zakonito in legitimno izvoljeni socialistični vladi Salvadora Allendeja, za umor slednjega in za nastavitev fašističnega režima Augusta Pinocheta. Tudi tokrat nobenega resnega glasu iz Steklene Palače.

Irak, marec 2003 – ZDA po volji predsednika Busha lažejo svetu, da iraški režim Sadama Husseina, poseduje orožje za množično uničevanje in to kljub nasprotnim trditvam inšpektorjev OZN, ki so tam bili in ničesar našli, in ob močni podpori Združenega Kraljestva ter odobravanju še mnogih drugih zaveznic – tudi mi smo na to umazano igro pristali, ker smo pač silili v NATO – napadejo Irak in strmoglavijo režim, mimo odobritve Varnostnega sveta OZN.

In smo že pri današnjih dneh, ko izvemo, da je NATO že 2018 okrepila svojo tako imenovano »prednjo prisotnost« (NATO enhanced Forward Presence) na vzhodu, to je v Estonijo, Latvijo, Litvo in Poljsko,  z več nacionalnimi (britanskimi, kanadskimi, nemškimi in ameriškimi) silami štirih bojnih skupin ob meji z Rusijo, veliko bližje od Kennedyjevih 90 km.

Imejmo vse to na umu, ko obsojamo za nastanek trenutne krize, samo Kremelj in prosto po Toninu navdušeno poveličujemo doseženo enotnost zahodnih zaveznikov. Nismo nič manj krivi in odgovorni!