Romi prestrašili Goloba

 

Dan reformacije je praznik duha, razuma in napredka, kaj pa ostali dnevi?

No, tako ga je okronala predsednica Republike, Nataša Pirc Musar, v svoji petkovi priložnostni poslanici. Praznujemo ga že 33 let 31.oktobra in se z njim lahko pohvalimo kot ena redkih članic Evropske unije, če ne že kar edina,  ki ga je povzdignila na raven dela prostih državnih praznikov. Tudi zato, ker ima pri nas še dodaten in poseben pomen. Ker z njim častimo spomin tudi na glavnega protagonista slovenske reformacije Primoža Trubarja, beležimo z izidom njegovih prvih dveh v slovenščini napisanih knjig, Katekizma in Abecednika, formalno rojstvo slovenske pisane besede, oz. slovenskega knjižnega jezika. Kaj pa pomeni jezik za nek narod je vsakomur jasno. Brez jezika tudi naroda ni.

Toda vrnimo se k lepim besedam predsednice… praznik duha, razuma in napredka, ki pa so letos lahko le pobožna želja, spodbuda, poziv k temu, da ostanemo na površju civilizacijskih družbenih dosežkov. Časi, ki jih živimo, nas v zvezi s tem, ne navdajajo, vsaj mene ne, z optimizmom in ponosom. Sam pretiranega razuma ne vidim, recimo, v spoprijemanju vlade z reševanjem vojne v Ukrajini, prej obratno, ker z vztrajnim zavračanjem dialoga z Rusko federacijo, složno z večino članic EU in Nata, se od miru vse bolj oddaljujemo in se bližamo še hujšemu, za Evropo in svet lahko usodnemu spopadu. Ter da ravnamo razumno, celo napredno pri odzivanju na tragično smrt priljubljenega Novomeščana zaradi opitih romskih nasilnežev, mi gre težko iz ust. Vso sočutje svojcem in prijateljem preminulega, a tako kot za vsakogar, ki podleže človekovemu nasilju. Črna kronika je polna tovrstnih tragediji, je pa res, da povzročitelji tokratne pripadajo etnični skupini, ki zavoljo svoje zgodovine, svoje kulture, svojih običajev, se z družbenim okoljem s katerim sobiva težko poistoveti in posledično pristane na njegovem robu, kjer se nasilje hitreje rojeva.

No, znova k razumu. Težko je ugovarjati vladi, ko na območja oslabljene varnosti napotuje okrepljene policijske sile, a ko napove še poseben interventni zakon, ne da bi prej detektirala učinkovitost obstoječe zakonodaje, na kar jo poziva, poleg predsednica republike, sama stroka, in celo razmišlja o napotitvi vojske v podporo policiji, povejmo na glas:  »Absolutno nesorazmerno, nerazumno ustvarjanje izrednega, skorajda vojnega stanja!«… kot da bi se nalezli Trumpove manije z nacionalno gardo. In če nam to povesta še Logar in Grošelj, pol je vlada zašla.

Sicer to kar me pri vsej novomeški zgodbi najbolj moti je, da je le en del politike prevzel zanjo »objektivno odgovornost«. Kje pa ona lokalnih odločevalcev?... župana Novega Mesta in ostalih kolegov na Dolenjskem, ki se soočajo in pritožujejo nad nasilnimi in drugimi do širše skupnosti in občih družbenih norm vprašljivimi vedenji pripadnikov romske manjšine v njihovih občinah?

V Kopru nimamo romske skupnosti, smo pa vseeno rasno, narodnostno, jezikovno, svetovnonazorsko, versko in politično izjemno pisana druščina, ki se relativno dobro drži pravil medsebojnega spoštovanja ter proaktivnega sobivanja, a ta pravila je bilo zlasti v času razpada SFRJ in osamosvojitvene vojne  treba varovati in implementirati, da ni prišlo do resnih odstopanj, ali celo incidentov med pripadniki narodov in narodnosti, ki so se v ostalih delih razpadajoče skupne države bojevali in se vzajemno pobijali. Bil sem tudi sam na čelu občine, 7 let, in vem kaj ta položaj pomeni in terja!

Verjamem, da z Romi ni lahko. Je pa prav zato potrebno več dialoga z njimi, več naporov večine, zlasti lokalnih oblasti, več socializacijske veščine. Če jim je v Prekmurju ratalo, in slišim o uspešnem sobivanju tudi v Črnomlju in Semiču, pri čemer osrednja, državna oblast ne vem, da bi ravnala drugače kot v Novem Mestu, Kočevju, Metliki itd… in tudi zakonodaja je povsem ista, sprašujmo se kje tičijo razlogi, da do takega dogovora o znosnem sobivanju večine s to skupnostjo v tem okolju ne pride? Naj sklenem z vprašanjem: Koliko je bilo obiskov dolenjskih županov h kolegom iz Prekmurja s ciljem spoznavanja dobre prakse? In če, kolikokrat so bili povabljeni zraven predstavniki romske skupnosti?

 

Z Romi se treba pogovarjati dlje

 

https://www.dnevnik.si/mnenja/odprta-stran/dvojna-merila-ko-steje-koga-ubijejo-2762519/

Dvojna merila: ko šteje, koga ubijejo – 2

Podnaslov: prevzemanje odgovornosti.

No, najprej moje globoko strinjanje z mnenjem Polone Jamnik v četrtkovem (današnjem) Dnevniku o tem, kar je sledilo v Novem mestu in celi državi po pretepu in smrti domačina s strani skupine Romov, smrt ki je zame vsakič tragična, ko jo povzroči, četudi nehote, človekovo nasilno vedenje. Bile so že tovrstne tragedije – preberimo časopisne strani črne kronike – in še bodo, pa naj vlada sprejme kakršne koli do posameznikov in skupin restriktivne ukrepe, ki naj bi zajezili nasilje in kriminal. Z večjimi pooblastili policiji, bo le ta postala, hočeš nočeš, bolj nasilna, pa spet bo kdo obležal ali jo drugače skupil. Res je, več policistov in policistk na cesti, več občutka varnosti, a obenem več potencialne represije, pa ne krivim pripadnice in pripadnike policije, ki se v dobri veri trudijo izvajati prej preventivo kot kurativo, oz. represijo. A pazimo, ob tem tudi sam občutek varnosti utegne biti varljiv. Ko vidim situacijo ali sredino z večjim številom uniformirancev in uniformirank kot običajno, se mi prej zazdi, da me obdaja nevarnost, kot varnost in takoj pomislim, kaj ko bi si nabavil orožje, da si bom domnevno varnost zagotovil sam? Za vsak slučaj?!  

Toda preidimo k dvojnim merilom, ki jih Jamnikova očita sistemu, javnosti, medijem in predvsem politiki pri odzivanju do posamičnih zgodb, ki jih generira nasilje. Doslednost, načelnost, enaki standardi, pravičnost… so vse bolj redko blago, tako doma, v našem mikrokozmosu, kot širše, v mednarodnem prostoru – glej odnos Zahoda do vojne v Ukrajini in do genocida v Palestini. V prvem primeru agresorja kaznujemo, demoniziramo in zavračamo na vse možne načine, v drugem z njim še vedno prijateljujemo in mu celo omogočamo, da z zavržno politiko in dejanji nadaljuje. Govorim o Zahodu kot takem, ne o Sloveniji, ki je vendarle pokazala pri tem nekaj več načelnosti. A to kar me pri vsej novomeški zgodbi najbolj moti – svojcem umrlega Novomeščana izrekam tudi sam najgloblje sočutje – je, da je le en del politike prevzel »objektivno odgovornost« za nasilno ravnanje skupine Romov, ki se je znesla nad gospodom Šutarjem in mu prizadejala smrt. Kje je »objektivna odgovornost« lokalnih odločevalcev?... župana Novega Mesta in ostalih kolegov na Dolenjskem, ki se soočajo in pritožujejo nad nasilnimi in drugimi do širše skupnosti in občih družbenih norm vprašljivimi vedenji pripadnikov romske manjšine v njihovih občinah? Sam sem bil župan in vem kaj ta položaj pomeni, kaj prinaša in kaj terja. Ni lahek, drži te okleščenega v vlogi strelovoda, a daje ti tudi moč, da ukrepaš. V Kopru nimamo romske skupnosti, smo pa vseeno rasno, narodnostno, jezikovno, svetovnonazorsko, versko in politično izjemno pisana druščina, ki se relativno dobro drži pravil medsebojnega spoštovanja ter proaktivnega sobivanja, a ta pravila je bilo zlasti v času razpada SFRJ in osamosvojitvene vojne treba varovati in implementirati, da ni prišlo do resnih odstopanj, ali celo incidentov med pripadniki narodov in narodnosti, ki so se v ostalih delih do takrat še skupne države bojevali in se pobijali. In sam pripadam neki narodnostni manjšini, ki je tudi doživela in utrpela pritiske in stigme večine. No, zelo daleč nazaj… po 2. svetovni vojni, oz. osvoboditvi, a kar dolga leta, tam do sredine 60 tih. Veliko naporov je bilo potrebno vložiti v razorožitev in utišanje nacionalizmov in v enakopravni sprejem v širšo družbeno skupnost.

Verjamem, da z Romi ni lahko, že zavoljo njihove nomadske zgodovine in kulture, ki vse prej kot pomagata pri integraciji in zlivanjem z okoljem naselitve. A je zato potrebno več dialoga, več naporov večine, zlasti lokalne oblasti, s to skupnostjo. Če jim je v Prekmurju dokaj uspelo, pri čemer osrednja, državna oblast ne vem, da bi ravnala drugače kot na Dolenjskem in tudi zakonodaja je povsem ista, sprašujmo se kje tičijo razlogi, da do takega dogovora o znosnem sobivanju večine z Romi v tem okolju ne pride? Da župan Novega Mesta Gregor Macedoni kliče na pomoč državo, ker mu sam ne uspeva obvladovati stanja varnosti v svoji občini, še razumem, ne pa da vso odgovornost za to skuša zvaliti na državo samo, z organizacijo celo protestnih zborovanj zoper njo. Naj sklenem z vprašanjem: Koliko je bilo obiskov dolenjskih županov h kolegom iz Prekmurja s ciljem spoznavanja dobre prakse? In če, kolikokrat so bili povabljeni zraven predstavniki romske skupnosti?

Mussolini ostaja častni občan Kopra

 

Antifašizem v defenzivi, tudi v Kopru

 

18. septembra ameriški predsednik Donald Trump razglasi domače antifašiste, združene v gibanju Antifa, za teroriste.

Da bi storili enako razmišljajo tudi v nekaterih evropskih državah in v desnem delu Evropskega parlamenta. Med najbolj aktivnimi pri tem, slovenski poslancev, SDSov Branko Grims.

Že leto dni je v Italiji fašistični pozdrav znova dovoljen, kar bo moč videti kmalu, 26. oktobra, v Predappiu, v Romanji, rojstnem kraju Benita Mussolinija, ob 103. obletnici pohoda na Rim, ki je oznanil začetek fašističnega dvajsetletja.

Julijska brutalna racija policije na Peršmanovi domačiji na avstrijskem Koroškem ni bila uperjena proti slovenski manjšini, temveč proti antifašističnemu taboru – jo opravičujejo na avstrijskem notranjem ministrstvu.

Vse pogosteje videvamo tudi pri nas doma mazaške kljukaste križe in oskrunitve spomenikov antifašizma ter NOB.

Priznajmo si, da je antifašizem kot človekova in politična drža ter gibanje nad katerim se je po 2. svetovni vojni, po zmagi nad fašizmom in nacizmom, rodila demokratična Evropa, na udaru, v defenzivi. V vzponu je skrajna desnica, fašistoidna razmišljanja in obnašanja so že del vsakodnevne politike širom Evrope in še čez. Na čelu tega pohoda, ne sam na Rim, kar na svet, Trumpova ideologija.

Tu pa tam se mu bolj ozaveščeni krogi skušajo upreti, kot na primer svetnica Sartorijeva iz neke leve furlanske liste iz Gorice, ki je lani novembra, po razkritju, da je bil Benito Mussolini še vedno častni občan mesta, predlagala kolegicam in kolegom odvzem  tega naziva, a večina jo je zavrnila in obdržala Duceja na seznamu goriških eminenc. To je sprožilo ogorčenje zamejskih Slovencev in antifašistov ter enako pri nas, vse do državnega vrha, še posebej ker ob bližajočem se letu Evropske prestolnice kulture med Gorico in Novo Gorico. Zunanje ministrstvo je obsodilo poskuse relativizacije zgodovinskih dejstev in njihove zlorabe. SDjev evroposlanec Matjaž Nemec je terjal ukrepanje goriškega župana Rodolfa Ziberne. Za gibanje Svoboda  nepojmljivo kar so odločili goriški svetnice in svetniki. “Če želimo v evropskem prostoru ohraniti svobodo in demokracijo, je nujno, da se odločno upremo vsakršnemu poveličevanju fašizma in nacizma, relativizaciji teh zločinskih ideologij in rehabilitaciji njihovih idejnih vodij,” so zapisali v izjavi za javnost.

A skoraj sočasno se je razkrilo da je bil Benito Mussolini imenovan za častnega meščana tudi v Piranu in Kopru. Leta 1924. Nadaljnjih poizvedovanjih po arhivih ni bilo, a domneva se lahko, da so mu bili podelili ta naslov, seveda bolj po ukazu prefektov, v vseh slovenskih in istrskih občinah v tistem času še pod Kraljevino Italije. In eni od koprskih svetnic, Jadranki Šturm Kocijan, iz Socialnih demokratov, se je zazdelo samoumevno, da bi se tega nečastnega občana veljalo rešiti, s preklicem dodeljenega naziva. A glej ga zlomka, koprski mestni svet je, čeprav le za en sam glas, ravnal tako kot goriški lani. Podanega predloga ni sprejel. Bil je proti tudi sam župan Aleš Bržan. Pojasnilo, ne dobesedno a vsebinsko: »Mussolini ni naš častni občan, ker je MO Koper nastala na novo, po vojni in v drugi državi in delat s tega cirkus je le brezvezno dvigovanje prahu. Namesto, da bi se povezovali se znova delimo«. In Svoboda, ki je tako odločno odreagirala na Gorico? »Nič več kot populistična gesta, ker nima pravnih posledic in ker so obdobja fašističnih dekretov že zgodovinsko zaključena« - tako v njenem imenu podžupanja Mateja Hrvatin Kozlovič. A po mojem najbolj presenetljivo, stališče predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB, Marjana Križmana, da oblast, ki je nastopila po letu 1945, nikakor ni bila pravni naslednik italijanske države, zato tudi sam ne vidi smisla v takšni razpravi. 

Vsem tem gospodom, z županom vred, gre povedati naslednje: Kakršno koli priznanje za zasluge komurkoli je po svojem neke vrste spomenik,  tako kot spominska plošča ali večja skulptura, inštalacija ali spominski kompleks. Enak pomen imajo poimenovanja ulic, trgov, ustanov. Z spremembo meja in režimov spomeniki ostanejo vse dotlej, dokler niso odstranjeni, bodisi spoštljivo, bodisi z gnusom. In tako kot se mesto Koper kita s svojimi velikimi občani iz tisoč petsto letne zgodovine, od prvega škofa, Sv. Nazarija dalje, preko Vergerijevih, Pier Paolo mladi in stari, razsvetljenca Gian Rinalda Carlija, slikarja Vittore Carpaccia, kartografa Pietra Coppa, zdravnika Santoria Santoria, glasbenika Antonia Tarsie, škofa Paola Nardinija, pravnika in publicista Carla Combija in še in še bi jih lahko našteli, enako ohranja, bodi nam to všeč ali ne, svoje častne meščane, med katere žal tudi Benita Mussolinija.

Zgodovini daš lahko novo razvojno smer, je pa ne moreš izbrisati.

 

Nato na poti k večji SMRTONOSNOSTI...

 

Ustave ni več, Ustave ni več, gre za Nato…

 

124. člen Ustave RS

(obramba države)

3. odstavek: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.«

Naši poslanke in poslanci, naši ministrice in ministri, naš premier in predsednica države so na to, ko so nastopili mandat, prisegli. A obenem, vsaj nekateri izvoljenci ljudstva ter predsednik vlade in ministra za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo ploskajo generalnemu sekretarju zveze Nato, Marku Rutteju, ko v Ljubljani, na parlamentarni skupščini zavezništva označi njen nedavni vrh v Haagu za zgodovinskega, ker da »so bile tam sprejete pomembne odločitve, ki bodo okrepile Nato, ga naredile bolj poštenega in bolj smrtonosnega«. Zazna kdo kako različico, oz. diskrepanco med zavzemanjem za mirovno politiko ter kulturo miru in nenasilja, in sočasnem priseganjem organizaciji, ki želi postati vse bolj SMRTONOSNA? No, tudi poštena – pravi Rutte – a mi ni jasno kaj to pomeni? Da je danes goljufiva?

Ko prebiram poročanja s te skupščine in seveda govor Rutteja ter ostalih pomembnežev, vidim eno samo apologijo Nata, ki da z višanjem obrambnih izdatkov na 3,5 BDPja lahko zagotovi varnost Atlantiku, Arktiki, Evropi, pa tudi ZDA. Kaj pa Antarktiki, Rutte? A ne sodi k Altantiku, tako kot Arktika? No, zgodi se, da tile gospodje na kaj pozabijo. Sicer ne vem na osnovi česa bi naj bil Nato poklican braniti Arktiko in tudi atlantski ocean, glede na to da ne pripadata nikomur?! Razen teritorialnih voda obalnih držav, ostale so mednarodne vode, kamor neovirano, skladno s pravili pomorskega prava, plujejo ladje vseh držav sveta.

Dokaj nebogljen, v odnosu do uvodoma omenjenega člena Ustave, tudi naš premier Robert Golob. Niti z besedo se ni potrudil popraviti Rutteja, oz. se od njega distancirati, pri njegovem invociranju večje smrtonosnosti zavezništva. Besede so pomembne – g. premier! Smrtonosnost = zmožnost povzročiti smrt, nositi smrt, prizadejati smrt. A smo zato v Natu? Da sejemo smrt? Lepo, ubogljivo, kot naložbo v kolektivno varnost zavezništva je navedel nadaljnjo podporo Ukrajini v boju proti ruski agresiji in spomnil na pobudo PURL, prek katerega evropske članice Nata in Kanada financirajo dobavo ameriškega orožja in druge vojaške opreme Kijevu. Vlada se je z namero o pridružitvi Slovenije tej pobudi že seznanila, je prisotne obvestil Golob, ter obenem k pridružitvi pozval še ostale članice zavezništva. Znova mi med najbolj odločnimi podporniki nadaljevanja vojne, kajti samo oboroževanje Ukrajine je ne bo ustavila, obratno – več in bolj smrtonosnega orožja bomo dajali Ukrajincem, bolj smrtonosni bodo odzivi Rusije, lahko do skrajnosti, oziroma do uporabe najbolj smrtonosnega in lahko dokončnega - in znova zamujena priložnost, da bi članice in vodstvo Nata vendarle opomnil, da brez dialoga z Moskvo ne bo šlo, ne bo pogajanj, ne bo miru, ne bo prihodnosti. Je osebno ne vidim z evropskim zidom, podobnem kitajskemu, od Barentsovega do Črnega morja.

A se vam res zdi, g.  premier, da bodo Nato, EU in Trump pokorili Putina? Nikoli pomislil na to, da 3 leta in pol te politike stanja na fronti in sicer niso v ničemer izboljšala in da bi zato kazalo pristopiti k drugačnim potezam? Da so občasna pozivanja dr. Danila Turka in mnogih častitljivih imen domačega in tujega mirovništva morda bolj razumna? Errare human est, sed perseverare diabolicum. In vi z vašimi kolegi v EU in Nato vztrajate pri tej zmoti, kar je hudičevo slabo početje!

Na festivalu miru, ki je potekal v soboto na Kongresnem trgu v Ljubljani, tudi kot antipod parlamentarni Natovi skupščini na Razstavišču, smo videli predsednico Državnega zbora, Urško Klakočar Župančič, in to v aktivni vlogi bralke imen pobitih palestinskih otrok v Gazi. Pokazala je pogum, sočutje, razum. Kje pa ste bili vi, g. premier? Doma, bral 124.člen Ustave in ga skušal razumeti?

 

Še vedno spimo!

 

SI-ALARM. Kdaj nenapovedano?

Ko bo prepozno, pripisati vso krivdo Rusiji bo brez smisla!

 

V soboto 27. septembra, točno ob 12h,  smo več ali manj uspešno, poizkusili SI-Alarm. Ena gospa je priznala da se je nekoliko prestrašila. Pač ni tako tesno sledila napovedim, ki so krožile v medijih že nekaj časa, da se bo to zgodilo in jo je alarm presenetil ter vznemiril. Ker je eden od operaterjev - A1, zatajil, in torej vsi mobilniki ob 12h niso zapiskali in vibrirali, bodo vajo, vedi kdaj, ponovili, a nas bodo nanjo znova pripravili. Kaj pa če se nam SI-Alarm oglasi nenapovedano, ponoči ali ko smo v službi ali doma, ali na kaki poti? In vremenske napovedi so lepe, obetavne? Na kaj bomo pomislili najprej? Jaz osebno, bom odkrit, na to, da se je začelo. Kaj? Jah, zadnjih sto metrov, ali po Doomsey Clocku, zadnjih 10-15 sekund do konca. »Pa ne pretiravaj« – mi boste mnogi odgovorili – »Kaj paničariš, sprožilo se je po vsej verjetnosti pomotoma…«. Bomo pa vsi takoj prižgali TV ali radio, da bi izvedeli za razlog nenapovedanega SOSa.

Gospe in gospodje, tako kot nam podnebje servira temperaturne rekorde in vse bolj ekstremne vremenske izbruhe, enako vojna v Ukrajini in vse bolj neposredna vpletenost Zahoda in zlasti Evrope v njej eskalirata dan za dnem v situacije, ki nas oddaljujejo od rešitve konflikta in bližajo lahko usodnemu incidentu. Nato  grozi, da bo sestrelilo vsako rusko letalo, ki bo vstopilo v zračni prostor katerekoli članice zavezništva. Moskva odgovarja, da bo to razumljeno kot vojno dejanje in da bo odgovor takojšen in silovit. Nevarnost tiči v tem, da so meje zračnih koridorjev mnogokdaj ne povsem oz. do potankosti razvidne v instrumentih pilotske kabine, da slednji včasih odpovedo in da se prekoračitve mej dogajajo. Praviloma se vse reši tako, da je prekoračitelj opozorjen in pozvan naj se vrne v svoje nebo, ali je v bolj skrajnem primeru, letalo zaseženo in pospremljeno na gostujoči pristan. Govorimo a letalnikih s posadkami, o bombnikih, lovcih, izvidniških letal itd.

A zaenkrat smo pri dronih, ki jih Evropa že videva povsod na svojem nebu. Doma ju imam dva manjša, s kamero, ki lahko preletijo celotno vas in bi bila vidna celo iz 10 km oddaljenega mesta, ko bi z utripajočimi lučmi letela ponoči. Ob taki dronohisteriji se ju ne upam uporabiti niti za pregled domače strehe, da bi preveril ali je zadnja nevihta kaj poškodovala ali premaknila sončne kolektorje. Začelo se je s skupino teh brezpilotnikov na poljskem nebu. Bili so pripisani Rusiji, ki naj bi z njimi preverjala odzivni čas Nata pred tovrstnimi vdori. Kak teden kasneje je italijanska obveščevalna služba razkrila, da so bili droni res ruski a preusmerjeni nad Poljsko s strani Ukrajincev, z motenjem GPS signala. Eden naj bi celo zadel neko stanovanjsko hišo,  na katero pa je bila končala ukrajinska protizračna raketa. O tem incidentu je Moskva takoj zavrnila vsakršno odgovornost in povabila Varšavo k pogovorom in skupni preiskavi. A odziva ni bilo. Zakaj? Z Rusijo se Evropa več ne pogovarja, razen če se z njo Trump in hoče biti zraven. Neposrednega dialoga noče, pa je ja, le ta predpogoj vsakršnih pogajanj, ki naj bi vodila k prekinitvi spopadov. In ker stikov ni, Putin sporoča da jim ne preostane drugega kot nadaljevati s »Posebno operacijo«, ki postaja vse silovitejša.

Pa se sprašujem, ali se bo kdo v Bruslju, ali vsaj pri nas doma, pri čemer pomislim predvsem na predsednico Republike, na premiera, na zunanjo ministrico, zbudil in sledil kar državnemu vrhu tu pa tam sporoča dr. Danilo Turk, da brez dialoga, samo s sankcijami in demoniziranjem Rusov, ne bo šlo. Glas modrosti in razuma bivšega predsednika države, svetovalca za politične zadeve generalnega sekretarja OZN, ko je bil na tem položaju Kofi Anan,  ter predavatelja mednarodnega prava in diplomatskih veščin sirom sveta, s katerim soglašamo mirovniki, med nami mnoga znana in cenjena imena akademskega, znanstvenega, ekonomskega, diplomatskega in kulturnega sveta. Sledimo razumu, odprimo dialog z Moskvo dokler je še čas! Da ne bo kak preživeli zgodovinar zapisal jutri, da se je človeštvo pokončalo, ker se ni hotelo pogovarjati.

Tika taka, gospe in gospodje. Vsak trenutek se lahko zgodi najhuje. Bojna letala Nata so v zraku. Ruska tudi.

 

Trumpov stand up

 

Trump v palači OZN kot Frendo v koruznem polju.

Grozljivka. Govorim o nedavni filmski uspešnici »Clown in a Cornfield«. Minuli torek – pa zapišimo še datum, ker gre za zgodovinski dogodek: 23. september 2025 - nekaj podobnega v Palači združenih narodov v New Yorku. Performance ameriškega predsednika Donalda Trumpa na odru generalne skupščine, 80., pred avditorjem sveta. Navajeni že vsega v turbulentnem in vročem času, ki ga živimo, tudi ekstravagance in nepredvidljivosti nepremičninskega mogotca, ki že kmalu leto dni poveljuje prvi velesili planeta, zbrani državniki in njihovi spremljevalci, vsaj večina od njih, niso mogli skriti začudenosti, celo osuplosti, ter nejevolje nad tem kar so poslušali in slišali iz njegovih ust  v več kot enournem nastopu. Sam ga ocenjujem, kolikor mi je bilo dano videti, slišati in razbrati iz medijev,  za vrhunsko, najboljšo stand up predstavo doslej Melanjinega moža. Ni ga igralca, humorista, satirika, imitatorja, ki bi jo izvedel bolje. Izraelski premier in iztrebljevalec Palestinec Netanyahu ga je nedaleč nazaj predlagal za Nobelovca za mir, jaz bi ga za Oskarja za najboljšo tragikomedijo, povzeto po resničnem dejanju, ki bi ji lahko nadeli naslov »Dan, ko se je stresel svet!«

Stand up torej, le da nastop ni bi namenjen zabavi in smehu, ampak discipliniranju in ustrahovanju tistega dela sveta, ki se mu nekako upira, ki ne sledi Trumpovi viziji prihodnosti. Da, mislil je, Donald, povsem resno, ne zavedajoč se, da se obnaša kot strašljivi Frendo, a tudi če se je, si je mislil in dal vsem vedeti: »Kaj pa mi morete?!« v duhu ene izjave na začetku mandata, ki jo ne bom nikoli pozabil, »Delam lahko kar hočem!«.

Dovolil si je celo okregat svetovno organizacijo, ker da mu ne pomaga reševati svetovnih problemov. »Končal sem sedem vojn v le sedmih mesecih, ne da bi mi nihče iz OZN ponudil pomoč« se je  potožil in obenem pohvalil, pri čemer je med drugim omenil ono med Kosovom in Srbijo, ki je bila formalno rešena že 17 let preden bi prvič prestopil prag Bele Hiše. A očitek Združenim narodom s strani prvega moža velesile, ki se je največkrat v zgodovini organizacije v Varnostnem svetu poslužila veta in mu tako onemogočila ukrepanje, da bi zaščitila svoje ter interese prijateljev, je paradoks par excellence. Česa takega si lahko privošči le Donald Trump. Priznanja Palestine, ki se kar vrstijo, je označil za najlepše darilo Hamasu ter s tem močno oklofutal najbolj zveste zahodne zaveznike: Kanado, Francijo, Združeno Kraljestvo, Avstralijo in druge. Za vojno v Ukrajini, ki naj bi jo rešil v 24 urah, pa je pozval Evropo k okrepitvi sankciji proti Rusiji in k prekinitvi kupovanja ruskih energentov, pri čemer je doživel seveda odobravanje vodilnih v Bruslju, češ »Spet je z nami« - kot se je veselila, poleg ukrajinskega predsednika Zelenskega, visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko, Kaja Kallas.

A je bil zame najbolj zaskrbljujoč in kar strašljiv del govora oni, ki ga je namenil podnebju. Vedeli smo kaj si misli o tem, o prvem izstopu iz Pariškega podnebnega sporazuma že 2020, kateremu se je bila Bidnova administracija takoj vrnila, in o ponovnem izstopu letos, a da bi tako brutalno svoje zanikovanje podnebnih sprememb zabrusil v obraz sveta, ki si vendar prizadeva najti poti k zmanjševanju emisiji, ki segrevajo ozračje, si nisem upal niti pomisliti.

Ne pozabimo, da je prvi dejavnik globalnega segrevanja ogljikov dioksid in da so ZDA, za Kitajsko, ki jih tovrstne emisije proizvaja letno za 11 milijard ton, druge z več kot 5 milijardami. Tretja je Indija, pol manj – 2 milijardi 600 milijonov –, četrta Rusija - milijarda 700 milijonov.

In tu se vprašajmo, ali največja grožnja za človeštvo in Evropo res prihaja iz vzhoda? Iz Rusije in Kitajske? S slednje morda, ker je prva onesnaževalka ozračja, a se njeni izpusti zmanjšujejo. Z EU je znova julija letos obljubila zavezanost Pariškemu sporazumu. Enako zagotavlja Ruska federacija. Trump pa po svoje, v povsem nasprotno smer. Napovedal je polno rehabilitacijo fosilnih goriv in obtožil podnebne znanstvenike »velike prevare neumnih ljudi«. Njihov odziv? »Podnebnim prizadevanjem je zadal smrtni udarec«. Sledi vprašanje: Bo človeštvo dočakalo 2100?

Zakaj ne sledimo razumu?

 

Komu pripisati več modrosti in razuma? Uršuli ali Danilu?

Zanimivo bi bilo pri nas doma vprašati ljudi kaj si o tem mislijo, da bi z odgovorom pomagali vladi in njeni diplomaciji pri nadaljnjem soočanju s politiko, ki jo do aktualnih bližnjih kriz, predvsem do vojne v Ukrajini in genocida v Palestini, zastopata in izvajata s podporo številnih botrov, predsednica Evropske komisije Uršula Von der Leyen ter visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko, Kaja Kallas. Seveda, če bi si premier Robert Golob in ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon pustila pomagati?! Za enkrat tovrstne pripravljenosti ni videti, ker oba zvesto in brez inventivnosti, rekel bi da kar slepo, sledita toku, ki ga določata prej omenjeni dami. Osebno me to preseneča in žalosti, ker četudi ne bi verjeli temu kar sporoča in svetuje, tu pa tam, profesor Danilo Turk, kateremu ni mogoče očitati neizkušenosti in nekompetentnosti pri razumevanju mednarodnih sporov in svetovanju poti k njihovim razrešitvam - , ni bil samo cenjen predsednik Republike in svetovalec generalnega sekretarja OZN Kofija Anana, je tudi predavatelj mednarodnega prava in diplomatskih veščin širom sveta -, bi ju k tovrstnemu razmisleku moralo voditi že stanje kakršno imamo na bojiščih in poti, ki so v obtoku, da bi si znova dokopali miru. Stanje je slabo in vse slabše – prelivanje krvi se nadaljuje vse bolj strašljivo -, poti k miru, ki si jih zastavljata EU in NATO pa so napačne, ker ob vojni v Ukrajini zavračata dialog z nasprotno stranjo, to je z Rusijo, in predvsem ne sprejemata njenih razlag zakaj je do agresije sploh prišlo. Do genocida Izraela nad Palestinci, pa ne izvajata pritiskov, ki jih do Moskve – še nadalje praksa dvojnih standardov! - celo nemo pritrjujeta zločinskemu početju Netanjahujeve vlade.

Pri Ukrajini je Danilo Turk v oddaji Politično nedavno znova opozoril, da s sankcijami in demoniziranjem Rusije pogajanj in rešitve ne bo, kar nam je mnogim mirovnikom jasno že od samega začetka vojne in tu so poleg dr. Turka in našega prvega predsednika Milana Kučana še vrsta znanih in tudi mednarodno uveljavljenih imen akademskega, političnega, diplomatskega, ekonomskega, družbenega in kulturnega sveta – Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Uroš Lipušček, Ivo Vajgl, Rastko Močnik, Igor Z. Žagar, Svetlana Slapšak, Jože P. Damijan, Niko Toš, Dušan Keber, Bogomir Kovač…in še 50 in več bi jih lahko naštel – a pri naši oblasti, kot da so ta mnenja ne-meritorna, ne-relevantna, amaterska, ali zgolj nebodigatreba, oz. motnja v nagovarjanju javnosti.

Rojeva se v Bruslju devetnajsti sveženj sankciji Evropske unije proti Ruski federaciji, po logiki pritiskajmo dalje nanjo, slejkoprej bo omagala in pristala na mir, ki ga pogojujemo mi! Kot da tri leta in pol vojne, na sto tisoče padlih vojakov na obeh straneh, nekaj desetin tisoč ubitih in ranjenih civilistov, razdejanj za 150 do 200 milijard evrov, in neprecenljive gospodarske škode pri nas samih v Evropi, da ne omenimo tveganja, ki jih prinaša eskalacija napetosti z izkazovanjem letalskih moči tudi izven ukrajinskega neba, s piloti Natovih in ruskih lovcev, ki se že skoraj gledajo v oči, prste pa držijo na sprožilcih, gospe in gospodje v Bruslju, Parizu, Londonu, Berlinu, Varšavi in drugje, niso naučili ničesar. Danes je obča situacija bistveno hujša kot je bila na začetku vojne. Se pri tem strinjamo, gospod premier in gospa ministrica? Errare humanum est, sed perseverare diabolicum! Kako to, da se enkrat nista vprašala in še huje, pozvala zaveznice k razmisleku, ali korakamo po pravi poti, ki nas pelje k miru, ali smo jo zgrešili in drvimo v prepad?

Naj bi bil del 19. svežnja sankciji tudi popolna in nepreklicna prepoved uvoza ruskega plina že od 1. januarja 2027, leto prej kot je bilo prvotno načrtovano. In kdo bo pri tem oškodovan? EU je uvažala pred 24.2.2022 letno do 150 milijard kubikov zemeljskega plina (44% celotnega uvoza), trenutno še 55 milijard (13%). Glede na povpraševanje azijskih trgov, bo tudi ta suma, ki jo bomo nehali kupovati mi, prodana Kitajski, Indiji, Pakistanu in Indokini kot bi trznili z očesom. Mi pa bomo primorani uvažati tale energent iz ZDA in arabskih držav 3 do 4 krat dražjega.

Zbudita se, Robert in Tanja! ... Zajemita dih razuma.