Že skoraj obupan klic k MIRU!

 

NE V NAŠEM IMENU

Ob protivojnem shodu 16. novembra v Ljubljani

 

Pišem tole pismo, ker bi rad bralke in bralce, ki jih na Prešernovem trgu ni bilo, seznanil s tem kar sem tam povedal in česar nisem pa bi, če bi se do takrat že zgodilo:

Najprej o zadnji iz serje »Naj razume kdor lahko?!«. Republika Slovenija se zgraža nad sklepom občine Gorica, da naslova »častnega občana« Benitu Mussoliniju ne odvzame - mimogrede, postal je častni občan tudi Pirana, tam daleč nazaj, ’24 leta, a župan pravi, da s tem v zvezi ne misli storiti ničesar, ker da je pase', oz. ker mu titule ni podelila sedanja občina in da zato je nima kaj preklicati - a poveličevanju nacifašizma, govorim o naši republiki, ne nasprotuje. Na Generalni skupščini Združenih narodov je namreč glasovala proti resoluciji, ki obsoja tovrstno glorifikacijo, skupaj z 54 zahodnimi članicami svetovne organizacije. Ostali svet pa jo je z 116 glasovi podprl. Zapisali smo se torej med države, ki jih nacifašizem ne moti. In to z »levosredinsko« vlado ter vsi Evropejci, razen Srbije, ki so nacifašizem najbolj prepoznali in utrpeli. Kako to? Domnevam, da zato, ker predlagatelj ni bil ta pravi – namreč, Ruska federacija. Noro! Še dokaz več o tem, kam nas vodi  čedalje globlji umski in moralni deficit, ki v zadnjem obdobju razsaja med zahodnimi političnimi kastami. 

To se je pokazalo pred dnevi tudi ob obeleževanju tisočega dne od pričetka ruske agresije na Ukrajino. Videli smo čustveno sejo Evropskega parlamenta in video-nagovor ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki se je zahvalil Evropski uniji za vso dosedanjo pomoč pri obrambi domovine, slišali nove obljube večine evropskih poslancev in voditeljev o tem, da mu bodo stali ob strani tudi s kritjem manjka orožja, ki bi ga utegnila preklicati Trumpova administracija in doživeli celo podporo, z izjemo nemškega kanclerja Scholza, Bidnovi privolitvi Ukrajini k uporabi raket dolgega dosega ATACMS proti ruskemu ozemlju, navkljub opozorilom iz Kremlja, da bo to pomenilo hujši korak k eskalaciji konflikta, lahko celo k globalnemu spopadu. In potem, ko so ukrajinske sile 6 od teh projektilov že  lansirale proti obmejni ruski oblasti Brjansk, ki jih je sicer ruska zračna obramba sestrelila, je Putin z odlokom takoj  razširil dovoljenje »za aktivacijo jedrskega orožja proti nejedrski državi, ki jo podpira jedrska sila«, skratka poenostavil in pohitril postopke odločanja o tem.

In kot da vse to ni dovolj, izvemo v sredo 20. novembra, da je odhajajoči ameriški predsednik, očitno že v hitro napredujoči demenci, odobril tudi dostavo Kijevskemu režimu z Ottawsko konvencijo, mednarodno prepovedanih protipehotnih min. A komu je še mar za mednarodno pravo?! Če ga že krši RF, dajmo ga še mi!

Sicer niti kaplje teh čustev do preminulih v Ukrajini in herojstva njenih braniteljev ter evropske odločenosti jim pomagati do nadaljnjega, ni čutiti do umirajočih Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu ali Libanoncev v Libanonu.

Pa znova primerjava krvnega dolga teh dram: v tretjini časa ruske okupacije dela Ukrajine, je Izrael pokončal v Palestini 4 krat več civilistov in 12 krat več otrok, kot je ruski okupator to prizadejal Ukrajincem, a ga doslej ni doletela niti ena zahodna sankcija. Povožen je bil celo poziv odhajajočega visokega predstavnika EU za zunanjo politiko, Borrella, k zamrznitvi dialoga z Tel Avivom, in še huje, dostavljanje orožja, vojaške opreme in municije izraelski vojski, s katerimi se ji omogoča, da pokol v očeh sveta nemoteno vrši dalje, se nadaljuje.

Slovenija resda nekoliko bolj čuteče in prizadeto spremlja vse to – potem ko je Palestino priznala je premier na Generalni skupščini OZN tudi udarjal po pultu in oštel kolego Netanyahuja, da naj z klanjem neha, obenem prizadetim humanitarno veliko pomaga  – a še vedno pozvati ZDA, Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo in druge zaveznice k zaustavitvi dobav orožja Izraelu si ne upa.

To pa me spominja na nizozemske Modre čelade, ki si 13. julija 1995 niso upale reči NE Mladičevi hordi, ko je vstopila v njihovo bazo v vasi Potočari in deportirala več kot 300 bosanskih muslimanov v Srebrenico. Še danes nosijo breme soodgovornosti za to kar svet ve, kaj se je v Srebrenici zgodilo.

Predsednica Republike, premier, zunanja ministrica, zberite pogum in pozovite vsaj k prenehanju oboroževanja Izraela.

 

 

Z Logarjem bomo varni...

 

Varnost za vsako ceno? Tudi nevarnosti?

Ob nedavnem protivojnem shodu v Ljubljani NE V MOJEM IMENU, me je novinarka TV Slovenija vprašala, kaj kanim povedati – bil sem na seznamu govorcev – in pa kaj si mislim o novi politični stranki dolgoletnega sopotnika Janeza Janše, Anžeta Logarja, ki je imela na isti dan v Mariboru ustanovitveni kongres. Odgovor na drugo vprašanje je bil kratek: »S tem se kaj dosti ne ukvarjam, bolj bi se če bi se ustanavljala kaka mirovniška stranka, ki bi ji tudi sam, z veseljem pomagal spisati program, a ki je med novo nastajajočimi ni videti niti slučajno. Sem pa dodal, da bom v zvezi s tem prebral Logarjev program, oz. da bom korekten, program Demokratov, kot so si na kongresu nadeli ime.

In prebral sem kar se je v medijih dalo prebrati: od debirokratizacije države in ugodnejšega davčnega okolja, do prestrukturiranja stanovanjskega sklada in obče varnosti, od zamejitve nezakonite migracije ter integracije zakonite, od velike programske koalicije do sodelovanja z vsemi, ki »želijo Slovenija potegniti naprej«. O mednarodnih aktualnih in prihajajočih izzivih – o vojnah, ter o okolju, zlasti o podnebju nič, enako o največjem domačem izzivu – o zdravstvu, razen onega kar implicira pojem varnost.  

Skratka, varnosti je Anže Logar namenil osrednjo pozornost, do tega, da ji je odtegnil celo ceno: »Slovenija mora za vsako ceno ostati varna država!«. Nasmehnil sem se in pomislil na interpretacijske pasti tovrstne retorike. Kaj pomeni obljubljati varnost za vsako ceno? Jo izpostavljati tudi najhujšim nevarnostim? Ali obratno, predati se vnaprej vsakomur, ki bi jo nam ogrožal? Ko je še bil zunanji minister in se ukvarjal z Ukrajino, ni kazalo, da bi ga naša varnost hudo skrbela. Z Janšo na čelu vlade nas je takoj, brez pomisleka, umestil med militantnejše članice koalicije Nato-EU, ki so se s sankcijami proti Ruski federaciji in s pošiljanjem orožja Ukrajincem pričeli spopadati, sicer posredno a vendar, z Rusijo, ob vseh tveganjih, ki jo je ta odločitev prinašala domači varnosti. Nemalokrat je ruski predsednik Putin požugal z jedrskim odzivom in če bi šel dlje od tega, adijo varnost, naša, evropska, morda tudi svetovna. Hvala bogu te grožnje ni udejanjil, a tudi preklical je še ni.

Nastopila je nova, Golobova vlada, na čelu diplomacije je Logarja zamenjala Tanja Fajon, pri čemer je dober del javnosti računal in tudi upal na diskontinuiteto z njegovo politiko, a se žal to ni zgodilo in karavana je šla dalje. Le pri odnosu do ta druge vojne, ki je med tem počila, na Bližnjem vzhodu, ter pri genocidu, ki ga je pričel Izrael izvajati nad Palestinci v Gazi in na Vzhodnem bregu, je Slovenija pokazala malce bolj čuteč obraz, ne pa poguma, da bi pozvala zaveznice na Zahodu h kaznovanju Netanyahuvega režima vsaj tako kot se kaznuje Putinov, ki je po številu ubitih civilistov v Ukrajini v tri krat daljšem času pet krat milejši .

Naj se vrnem k Logarju in ga vprašam dvoje: Nedeljska odločitev odhajajočega ameriškega predsednika Bidna da dovoli Zelenskemu uporabo dostavljenih raket dolgega dosega proti agresorju na njegovem ozemlju, ob vnovičnem svarilu Kremlja, da bo to pomenilo, da je Nato tudi neposredno vstopila v spopad z Rusijo in da bomo s tem zakorakali v tretjo svetovno vojno – nič kaj dvoumne besede!  - igra v korist njegove opevane varnosti?

In na koncu o tem kar ni storil, pa bi moral, ko je bil še zunanji minister, da bi vsaj skušal Hrvaško prisilili k upoštevanju arbitražne odločbe o meji z nami, ko je z Italijo načrtovala razdelitev Jadrana v dve ekonomski coni. Bila je še zadnja priložnost, da bi vršili tovrstni pritisk. Zahteval bi lahko posredovanje Evropske komisije, ki je bila na čelu že zamenjala neodzivnega Junckerja, in bi se morda ga. Leynova lažje postavila v bran arbitraže, nenazadnje v imenu botrstva EU nad njeno sklenitvijo. Zakaj, g. Logar, tega niste storili? Sam dobro veste, da je hrvaška ekonomska cona povsem povozila, z arbitražno razmejitev na morju, ves trud in ves denar, ki je bil leta vložen v ta poskus reševanja mejnega spora z južno sosedo.

Hvala za odgovor.

Še ena verujoča v zmago Ukrajine

 

Marta Kos dobila zeleno luč!

 

Zasluži si čestitke in najboljše želje.

Toda?! Kaj je povedala o največjem izzivu njenega mandata evropske komisarke za širitev EU in obnovo Ukrajine, o vojni v tej državi? Potem, ko je bila deležna zlasti doma nemalo obtožb rusofilstva – zadnje po vrsti iz ust SDSovega evroposlanca Milana Zvera na samem zaslišanju – je dokaj razumljivo da je Kosova že ob uvodu dvournega zasliševanja v Evropskem parlamentu nakazala eno od njenih prioritet v neomajni podpori Ukrajine v boju proti ruskemu agresorju. Razume se, da tudi vojaški. Želela si je pač potrditev in ciljala zato na glasove parlamentarne večine. Slednjo tvorijo kot vemo tradicionalno najmočnejše stranke, ki ves čas, od ustanovitve Evropske unije dalje, ji določajo podobo, delovanje, vlogo, skratka politiko, in ki soglasno stojijo za Ukrajino in za prepričevanjem Ukrajincev, da Rusijo lahko porazijo. Če bi tudi za vejico izdala dvom v to, bi se ji zaprla vsa vrata in bi se vrnila domov. Če hočeš s čredo, moraš ji slediti. Amen.

Toda, prišel bo čas, ko bo treba položiti račune, se soočiti z resnico, ko bo morda novoizvoljeni prvi mož ZDA Donald Trump pragmatično iskal ter našel dogovor z ruskim kolegom Putinom o tem, kako to vojno končati in dvomim, da bo del tega umik ruskih sil iz vseh zasedenih območji in pristanek Kremlja na članstvo Ukrajine v Natu. Vprašanje je ali bo do takrat Zelenski politično preživel, in kaj bodo rekle predsednica Komisije, Leynova, ter komisarka Kos in kolegica za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kalas, ki so glavne, ob bok novemu generalnemu sekretarju Nata Rutteju, ki prisegajo na ukrajinsko zmago in na izgon ruskega okupatorja, celo iz Krima. Ne bo jim lahko, ko bodo morale povesiti poglede.

Sicer je Kosova prenesla zaslišanje, po moji oceni, zelo dobro, suvereno, mirno, argumentirano, prepričljivo, dostojanstveno tudi ob najbolj umazanih udarcih s strani SDSovih zaveznikov v EPPju, glede njene domnevne pripadnosti, ko je bila še študentka, takratni Službi državne varnosti, kot »informantka«. Da je kar nekajkrat demantirala ta namigovanja in obtožbe, ni pomagalo. Janševi prijatelji so pri tem vztrajali in se tudi osmešili ob nepoznavanju naše preteklosti. Morda bi lahko omenila Janeza Janšo, sprožitelja tega pregona, kot bojevitega mladega člana Zveze komunistov, a ji je digniteta položaja to onemogočila. No, priskočil ji je na pomoč Marjan Šarec in to izpostavil. Bravo tokrat Marjanu.

O zaslišanju samo še to. Zmotilo me je, ko je Kosova izrazila željo, da bi v procesu nadaljnje širitve EU kot prvo med kandidatkami sprejela Ukrajino, in vprašal sem se, ali je bil to le čustveni izbruh, ker trpi z njo, ali resen razmislek? Ker če drugi, pol naša Marta pojma nima o zrelosti ukrajinske družbe in ureditve, tudi če za trenutek odmislimo vojno, na poti k evropskemu članstvu. Nekdo, ki zelo dobro pozna Ukrajino, njen odnos do vladavine prava, miselnost njenih ljudi, filozofijo tamkajšnjega življenja,  mi pravi da sta Srbija in BiH svetlobna leta pred njo. V zvezi s tem eno samo konkretno vprašanje naši komisarki in to kot pripadnik ene najbolj zaščitenih narodnih skupnosti v EU, ki sodijo k velikim pridobitvam in vrednotam unije: Kaj bo storila z odnosom Kijeva do avtohtonih Rusov v vzhodnem delu države in do ostalih ne priznanih avtohtonih manjšin (Madžari, Tatari in druge) drugje? Se ji zdi prav, da sporazuma iz Minska, glede statusa Donbasa, in to pod pokroviteljstvom EU, nista bila implementirana? Škoda, da jo ni nihče o tem vprašal.

Kdaj prve sankcije proti Izraelu?

 

Našim izbrancem, od predsednice do Vlade, do DZ

 

Vsem skupaj in sleherniku vprašanje: Spite mirno? Nobene more? Vest čista? Povsem? Vas vsaj malo ne podraži ob tem kar spremljamo na Bližnjem Vzhodu in Ukrajini? Se kdaj sploh vprašate ali sem storil/a vse kar lahko, da bi prispeval/a k temu, da se te grozote končajo? Da se vrnemo k miru, četudi defektnemu? Ali je prav, pošteno, pravično, da enemu »krvniku« - Putinu, skušamo zagreniti življenje do maksimuma s sankcijami, izolacijo, nenehnim oboroževanjem žrtve – Ukrajine, ter s filanjem njenih voditeljev z vero po zmagi, tudi ko izgubljajo vse več življenj in ozemlja in se vse bolj bližamo neposrednemu, usodnemu spopadu z Rusko federacijo, drugemu in še hujšemu pa – Netanyahuju, dopuščamo da v Palestini in Libanonu počne vse kar si zamisli? Da dlje od obsodbe, opozarjanja, zgražanja do njegovih dejanj -  od nadaljevanja genocida nad Palestinskim ljudstvom, do napadov na suverene sosede (Libanon, Sirija, Irak, Iran) do dezavuiranja resoluciji OZN in sicer občega ter kontinuiranega kršenja mednarodnega in humanitarnega prava, do prepovedi delovanja ustanov svetovne organizacije na ozemlju pod izraelsko okupacijo (UNRWA) ne zmoremo? Kaj ko bi vsaj porekli »velikemu prijatelju in zavezniku« čez lužo, ustavi dobave orožja Izraelu, ker je evidentno poreden, neubogljiv, škodljiv za preživetje vsaj minimuma mednarodnega reda? Naš premier, pa z njim še predsednica Republike, zunanja ministrica, veleposlanik v OZN in še marsikdo, se ob vsaki priliki pohvalijo s tem, da se vedemo po enakih standardih do vseh vojn, oz. njihovih protagonistov. Ste res prepričani v to? Izraela še ni doletela pomembnejša sankcija, pa ne samo ZDA ga oborožujejo, tudi posamezne članice Evropske unije to počnejo.

In, naj mi kolegi novinarji in kolegice ne zamerijo, če jih pobaram, ali se jim zdi kvalifikacija s »skrajnostjo« še aktualna pri organizacijah kot so Hamas, Hezbolah, Hutijevci, Iranska revolucionarna garda in še koga, ob izkazani krvoločnosti izraelske vojske in izraelskega režima? Vsi prej našteti skupaj, odkar obstajajo in delujejo, res da tudi mnogokrat z metodami terorizma, niso prizadejali Izraelcem niti desetino žrtev, kolikor jih je Izrael Palestincem samo v zadnjem letu. Zanimivo da smo Ruski federaciji pripisali podporo mednarodnemu terorizmu, Izraelu pa niti enkrat, da ga dejansko izvaja.  

Še naprej sledimo toku

 

Še eno ODPRTO PISMO predsedniku Vlade

 

Se čudim, g. premier, da vam po dveh letih in pol vojne, trpljenja, žrtev, razdejanj, po na milijone razseljenih ljudi, na desetine milijard razmetanega denarja, po gospodarski škodi, ki smo jo Evropejci utrpeli, bolj kot sami Rusi in ob vse hitrejšemu približevanju globalnemu spopadu, še ni jasno, zakaj se je ruska agresija na Ukrajino zgodila?!

Ko skupaj z novim generalnim sekretarjem zveze Nato Ruttejem,  za katerega sem upal, da bo kaj več obetal od Stoltenberga, pa sem se krepko zmotil, in ostalimi evropskimi kolegi, razen Orbana in domnevam da tudi Fica, obljubljate Ukrajini čimprejšnje članstvo v Natu, dokazujete, da vas ta krvava in potratna šola ni naučila ničesar. Putin ni žrtvoval sto tisoč svojih vojakov, da bi še ena soseda, po Finski, a zavoljo zgodovinskih in kulturno-sorodstvenih vezi veliko bolj pomembna, pripeljala zahodno vojaško zavezništvo do meja Ruske federacije. Bo prej bombo na Kijev odvrgel in Zelenskega prisilil h kapitulaciji ali vsaj k vrnitvi k Carigrajskemu dogovoru, ko je slednji še pristajal v nevtralnost svoje države, kot da bi se sprijaznil s porazom, oz. z Ukrajino v Natu. Edina možnost, da ga k temu prisilite, je, da ves Zahod napade Rusijo še neposredno in da se pri tem izkaže, da je z grožnjami o uporabi jedrskega orožja Kremeljski vladar ves čas samo blefiral. Si upate sprejeti tale izziv?

A vam pripovedovanja najboljših geostrateških in geopolitičnih poznavalcev Zahoda, celo ameriških, mi pa se lahko pohvalimo z nekdanjim predsednikom Republike in svetovno priznanim profesorjem mednarodnega prava, dr. Danilom Turkom, o imperativu po dogovoru vseh udeleženih v ukrajinskem konfliktu o novi varnostni arhitekturi v Evropi, nič ne povedo? Ne bi dr. Turka povabili na kavico in ga vprašali, ali je zdravorazumsko in uresničljivo vztrajati pri sprejemu Ukrajine v Nato?

Kot pripadnik avtohtone italijanske narodne skupnosti pri nas pa vas dodatno sprašujem, ali ste vi in kolegi, z Ruttejem in Von der Leynovo na čelu, kdaj sploh naslovili vprašanje implementacije sporazumov iz Minska o statusu vzhodnega dela Ukrajine, oz. nagovorili v. d. predsednika Zelenskega, ko fehta denar in orožje ter maha s svojim načrtom »za zmago«, k temu, da avtohtonim Rusom v Donecku in Lugansku povrne odvzete narodnostne in jezikovne pravice?

Še pripomba na vašo ponesrečeno izjavo, da pri migracijski problematiki  »Slovenija ne bo imela drugačnega stališča od ostalih članic, ker vedno zagovarjamo enotno rešitev in tudi danes bomo imeli enotno mnenje.« A sem vam je zareklo?

Kaj če bi se ostale članice odločile, tako kot Poljska, za ukinjanje pravice do azila, ali tako kot Italija za postavitev koncentracijskih taborišč izven EU – onemu, ki ga je Melonijeva s podkupovanjem Rame postavila v Gjaderu na albanski obali, s šestmetrsko ograjo vse okoli, ni mogoče reči drugače – ali kar za masovni izgon migrantov v izvorne države? Ne dajajte izjav z bianko menico. Ohranite RS še tisti minimum suverenosti, ki jo še premoremo, če je je še kaj?!

Nov umotvor Vojka Volka

 

Skrajneži vseh dežel, združite se – 2

 

Nova umska mojstrovina Vojka Volka, pred katero ne morem se ne vprašat in vprašat samega predsednika Vlade, kje je našel tako briljantnega svetovalca za zunanjo in varnostno politiko? Ali sta igrala frnikole skupaj, sta si soseda in dolgoletna prijatelja? Vemo, da sta z istega konca. Zdaj pa resno. Ene pametne, sodeč po njegovih zapisih, mu me pove in dvomim, da je bil odmevni in pohvalni zaključek Golobovega govora s pulta Generalne skupščine OZN na račun Netanyahuja, Volkova ideja. Njegovo krohotanje, ko je premier zabičal omenjenemu zločincu naj že enkrat konča s pobijanjem Palestincev, mi prej pove, da je bil presenečen in da se je smejal, ker je predvideval kako mu bo izraelski vladar malo kasneje vrnil. In pri tem moram Volku dati prav. Netanyahu ni ostal Golobu niti za vejico dolžan in na kratko povedal, da ga niti Bog ne bo ustavil, pri čemer je spet cel svet umolknil.

A naj preidem k Volkovemu zapisu, da »Znova imajo skrajni levičarji in skrajni desničarji skupne poglede na svet, skupne nasprotnike, skupne vzore in ideale.« Če ima pri tem v mislih to za kar si prizadevamo mirovniki pri nas doma, in sicer tudi drugod po Evropi, da bi vojne reševali drugače, kot jih sedanji evropski oblastniki skušajo, bi ga rad še enkrat spomnil, da  »skrajno levičarstvo« težko pripiše Milanu Kučanu, Danilo Turku, Spomenki Hribar, Ivu Vajglu, Rudiju Rizmanu, Primožu Šterbencu, Mojci Drčar Murko, Violeti Bulc in drugim. Na stotine intelektualcev ter akademikov lahko naštejem, Volk. Naj dodam tej »hudičevi, skrajni druščini« še papeža Frančiška.

»O skupnih pogledih na svet« - Kolikor poznam ideje in agende skrajne desnice, ne vidim enega, razen morda svet v miru, a tudi tu so motivi drugačni. No, Levica vidi, poenostavljeno seveda, svet kot skupnost enakovrednih in enakopravnih ljudi, ki živijo v polnem sožitju ne glede na raso, spol, jezik, politično prepričanje in svetovni nazor, ki so vzajemno spoštljivi in solidarni, ki sodelujejo, si pomagajo, delujejo za skupno dobro, varujejo človekove pravice, državljanske svoboščine, kulturne dediščine in naravo, ki vrednotijo delo pred kapitalom. Kako svet vidi desnica, naj mi Volk odgovori ali na enak način?!

»Skupni nasprotniki«? – Da, če gre za vojne hujskače in za idiote, ki jim sledijo. Sicer nikakor. Desnica vidi svoje nasprotnike v vsakomur, ki ni z njo, ki je drugačen od njene predstave individuuma, ki si zasluži živeti, v migrante, predvsem s svetovnega juga in tudi iz bele celine če ni arijskega porekla, v levičarje, v kritike njenih politik, v svetost človekovih pravic in enakopravnosti med ljudmi. Pri tem, kot sem že prej zapisal, je Levica na povsem nasprotnem bregu.

»Skupne vzore in ideale?«… Naj bi oboji oboževali Trumpa, Putina, Orbana?  - Če o miru, o realnih in uresničljivih poteh do njega, ne zmorejo, nočejo, ne znajo spregovoriti tisti, ki bi morali biti po antonomaziji zavezniki mirovnikov, kot so komunisti, socialisti, socialni, liberalni in napredni krščanski demokrati ter zeleni, skratka progresisti, naj bodo zavezniki pri tem omenjeni trije gospodje, ki pa jih nihče, ki se ima za demokrata in naprednega, ne more oboževati ali občudovati - sodijo k skrajni desnici. Toda, če bodo prispevali k čimprejšnjemu povratku k miru, bo njihov prispevek vreden pozdrava. Sicer sem si dovolil pohvaliti za enkrat le Orbana, izrecno samo za njegovo mirovno misijo v Moskvo in za nasprotovanje oboroževanju kogarkoli ki je v vojni. Putin si seveda pohvale ne more zaslužiti – zanetil je vojno v Ukrajini, Trump pa, če bo izvoljen, lahko lažje nagovori ruskega vladarja k njenemu končanju, a utegne dodatno poslabšat ono na Bližnjem Vzhodu s 110% podporo Netanyahuju, morda do likvidacije še zadnjega Palestinca. Tako da perspektive niso kaj rožnate. Volku pa še enkrat svetujem, da si sname črno-bela očala in se umakne v pokoj. Domnevam, da so mu za to pogoji dozoreli.

Nič novega. Smo to kar smo!

 

Dvoličnosti Zahoda, ki se jih niti ne sramuje, vse glasneje kličejo po miru!

 

Na sporedu enega od naših tv kanalov je bil minule dni OFFICIAL SECRETS. Enkratna Keira Knightley je odigrala vlogo angleške žvižgačice Katherine Gun, ki je 2003 prva razkrila medijem umazane rabote s katerimi je britanski premier Tony Blair skušal pridobiti zakonitost za načrtovani ameriško-britanski napad na Irak. Z Georgeom Bushem mlajšim sta se trudila, z lažmi, prirejenimi dokazi, poskusi podkupovanja in izsiljevanjem nagovoriti čim več nestalnih članic Varnostnega sveta Združenih Narodov k temu da bi napad podprle. Jima ni ratalo, kot vemo, a sta ga vseeno izvedla. Vojna je trajala 9 let, žrtev med Iračani je bilo okoli milijon, nekaj manj kot 50 tisoč med ameriškimi in britanskimi vojaki. Bilo je kršeno mednarodno pravo, bila je kršena Ustanovna listina OZN. Formalno-pravno gledano, povsem enako nezakonito kot je bil ruski napad na Ukrajino 24. februarja 2022.

Zakaj preklicujem v spomin tisto kriminalno zgodbo izpred 21 let? Prvo ker so bile ZDA in Združeno Kraljestvo prvi državi, ki sta z gnusom razglasili rusko početje 2022 za sesuvanje mednarodnega pravnega reda. Sledila jim je takoj Evropska unija in mi z njo. Obtožba na račun Kremlja utemeljena, toda s katerega pulta?

In če preidem konkretno k nam, tudi mi nismo pri tem nedolžni. S pridružitvijo Vilenski izjavi, oz. tako imenovani »skupini voljnih«, smo ameriško-britansko krvavo intervencijo podpirali, vedoč celo za njeno nezakonitost, in še danes se za to sramoto Iračanom in svetovni javnosti nismo opravičili, medtem ko smo rusko na sosedo z enako vnema obsodili in odločno prispevali k sankcioniranju napadalca, torej Ruske federacije.

Recimo, da tokrat ravnamo prav, toda znova ne povsem, če se izmerimo v odnosu do še ene vojne, ki poteka sočasno z ukrajinsko, do one v Palestini. Pohvalno, da smo Palestino končno priznali, za razliko od mnogih drugih članih Evropske unije, pohvalno da je naš premier na Generalni skupščini OZN zabičal Natanyahuju naj s pobijanjem že enkrat neha - V Gazi in na Zahodnem bregu je v tretjini časa ruske agresije pobil 4 krat več civilistov in 8 krat več otrok, kot je to Putin storil Ukrajincem - a proti izraelski vladi še nobene sankcije in jo Zahod celo še naprej oborožuje. No, Slovenija, kolikor vemo, ne, a tudi ničesar ne reče onim, ki to počno. Šele po napadu na modre čelade UNIFIL-a v Libanonu, so se oglasili pri evropskih vladah zagovorniki kaznovanja Izraela in rekel sem si »končno«, toda z vprašanjem: »Čemu šele zdaj, ko so poizkusili izraelsko grobost in neizprosnost »naši«, evropski pripadniki sil OZN-a, in ne ko so vojaki z Davidovo zvezdo v Gazi dnevno pobijali, ker še vedno počno, 100 in več Palestincev, 70 žensk in otrok? Šele zdaj sem zaslišal besedo »sankcije«, ki pa zaenkrat ostaja le beseda.

Minule dni je samostojni poslanec Levice Miha Kordiš, vložil v parlamentarno proceduro Priporočilo Vladi Republike Slovenije za prekinitev sodelovanja Slovenije v vojni v Ukrajini ali drugod in začetek demilitarizacije Evrope. Dokument nekako nadgrajuje poziv s podobno vsebino, ki ga je njegova stranka, preko ust poslanke Sukičeve, a povsem mimo Kordiša – kot je znano, so se v poslanski skupini s slednjim razšli – prek kakim tednom naslovila na vlado. Za marsikoga zagotovo preambiciozna ali celo utopična zamisel,  za koga drugega kapitulantska do »ruske pošasti« in izdajalska do evropskih vrednot. Toda edina razumna k rešitvi, kar se v zvezi s to vojno, še rešiti da. To pa je evropski mir! Zato sem malenkostno prispeval k njenemu snovanju in jo podpisal. Poziva med drugim k ustavitvi vseh oblik vojaške pomoči Ukrajini, kar ves čas že skoraj dve leti zagovarjam, ker kontinuirano oboroževanje, tudi z najbolj sofisticiranem orožjem, ruskega napredovanja v Ukrajini ne ustavlja, podaljšuje pa agonijo Ukrajincev in Evropsko unijo vse bolj potiska k neposrednemu spopadu z Rusko federacijo. Sledi seveda vprašanje: naj se torej Ukrajina preda, ker sama bremena te vojne ne zmore? Odgovorim z besedami papeža Frančiška: »Bela zastava ni ponižujoča predaja, Ko vidiš, da si poražen, da se stvari niso izšle, je treba imeti pogum za pogajanja.«