Izrael še vedno naš prijatelj?!

 

BESEDE VELIKE, DEJANJA MALA!

… in standardi še vedno dvojni.

 

Že dolga leta, zagotovo od osamosvojitvene vojne dalje, sodelujem z mirovniki v Italiji, predvsem v sosednji Furlaniji Julijski Krajini. Me redno vabijo na vse njihove shode in srečanja s prošnjo da se tudi kaj oglasim, da spregovorim o mirovništvu pri nas v Sloveniji in sicer, o naših pogledih na vojne in druge konflikte v teku. Vedo' da od udora ruske vojske v Ukrajino povezujem nekako preko spleta skupino od 50 do 70 slovenskih intelektualcev, ki se občasno oglašamo s pismi, pozivi in peticijami državnemu vrhu k alternativnemu, bolj miroljubnemu in koherentnemu pristopu k reševanju teh vojn. Govorim o ukrajinski in oni, ki je pol drugo leto kasneje znova požgala Bližnji vzhod ter skrbi sveta in ki jo najbolj zaznamuje še vedno trajajoči genocid Izraela nas Palestinci.

Pogosto me začudeno sprašujejo, kako da nam v Sloveniji uspeva nagovoriti neposredno državni vrh, da nas tu pa tam sprejmejo v parlamentu in pri predsednici republike, česar ni italijanskim mirovnikom dano niti v sanjah, in moj odgovor je preprost: »Nas je za skoraj za tretjino manj kot je prebivalcev Rima in se večinoma, vsaj tisti, ki smo se sprehajali po političnih odrih, poznamo tudi osebno«. A jih takoj pomirim pri zavidanju: »Sprejmejo nas že, si vzamejo urico časa, ob sebi imajo zbrane svetovalce, poslušajo,  a da bi nas tudi slišali in skušali razumeti, tega je bolj malo«.

Tako, da je seveda lepo, da prejmeš vabilo na tako srečanje in da to kar pisariš v medijih poveš direktno predsednicam Republike in Državnega zbora ter njunim sodelavcem, toda tudi takrat, ko se ti je zazdelo, da si izbral prave besede in podal prave argumente, ko so ti sogovorniki prikimali, ko si rečeš, končno so me razumeli – pa govorim v imenu slehernega člana ali članice naših delegaciji - v nadaljevanju uradnega ponašanja do omenjenih vojn in njihovih protagonistov, ugotoviš, da je bilo kimanje le gesta vljudnosti, da sprejeli od onega kar si jim povedal niso ničesar ali zelo malo. No, tega ne morem reči za predsednico parlamenta, go. Klakočar, ki nas je, ne samo sprejela kar tri krat, ampak tudi slišala in to zelo, zlasti pri Palestini.

Tudi razgovor s šefico države, dr. Pirc Musar, je bil dragocen, razgiban, mestoma vroč, poslovili smo se z nasmeški, morda tudi malce kislimi, in prijaznimi pozdravi, toda izvedeli bi dan kasneje, da je pričakovala več od nas, da ji nismo bili podali nobenega oprijemljivega predloga kako se postaviti do vojn, da smo modrovali bolj v prazno in s pomanjkljivim vedenjem o ozadjih delovanja države pri iskanju poti k miru. Razumeli smo, da nas ni bila razumela, poslušala da, slišala komaj.

In da je temu bilo tako se je pokazalo v sredo 15. januarja na tradicionalnem po-novoletnem sprejemu za tuji diplomatski zbor pri nas, ki sta ga na Brdu pri Kranju gostila predsednica Republike in predsednik Vlade. Vsekakor pohvale vreden  nagovor predsednice, ki je hudo okarala tako Izrael kot Rusko federacijo. Prvega, ki da »mu je dovoljeno vse, tudi pobijanje tisočev in tisočev otrok ter žensk, uničevanje bolnišnic, šol in domov«, pri čemer je »tragično - je dodala - da se kot mednarodna skupnost na vse to komajda še odzivamo«, Rusijo pa ker je grobo poteptala suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine in ker »Še vedno trajajoča agresija povzroča škodo, ki jo bodo plačevale generacije«. Recimo da znosna tudi druga pridiga, a da bi priznala, kot ves čas trdi njen bivši kolega predsednik Danilo Turk, na kar smo jo bili tudi mi mirovniki spomnili, da »Problem Ukrajine je posledica nerazumne ideje o širitvi Nata nanjo, oz. da je tu pravi vir tega konflikta«, niti slučajno.

Toda najhuje je bilo spoznanje, da veleposlanikov, ki so jima bile predsedničine besede najbolj namenjene, izraelskega in ruskega na sprejemu sploh ni bilo. Drugi ker je že tretje leto izobčen iz slovenske diplomatske skupnosti, in zato ni bil vabljen, prvi pa, ker jih ni hotel slišati in je protestno abstiniral. Velik problem je v tem, da je sploh bil povabljen. Še en hud, sramoten kiks v naših deklariranih »enotnih standardih«.

Vzajemno razočaranje

 

Predsednica »malce razočarana« z mirovniki? Kaj pa mi z njo?

 

»Moram vam čisto iskreno povedati, da sem bila na koncu malce razočarana. Ker govoriti o tem, da je treba storiti nekaj, da bo mir, je zelo lahko. Ko sem jih spraševala o tem, kaj konkretno mislijo, seveda konkretnih predlogov ni bilo ravno veliko, razen tega, da bi Izraelu morali dati dodatne sankcije.« Tako predsednica Republike Nataša Pirc Musar na vprašanje Tanje Gobec kaj je bila odgovorila mirovnikom, ki nas je minuli petek sprejela in ki smo ji bili predali Peticijo s pozivi k odločnejšemu zavzemanju Slovenije za mir v Ukrajini in Palestini. Intervju s državno poglavarko je TV Slovenija predvajala v ponedeljek.

Ko sem to slišal, sem predsednici takoj pisal, se ji še enkrat zahvalil za čas, ki si ga je bila s svojimi sodelavkami in sodelavci vzela za nas - vodil sem namreč delegacijo - in ji očital, da Peticije ni bila prebrala dovolj pozorno, enako pozorno tudi nas ni bila poslušala. Sicer bi videla in slišala, da so bili naši pozivi, naši predlogi kaj storiti z omenjenima vojnama še kako konkretni:

1.     Pot v Moskvo, k Putinu, tako kot Orban, in povezovanje še s kom v EU, ki podobno misli o tem, da so za končanje vojne nujni pogovori in ne oboroževanje Ukrajine - glej Fica in morda kmalu tudi Milanoviča,

2.     nasprotovanje včlanitvi Ukrajine v Natu in sicer nadaljnji širitvi zavezništva,

3.     v zvezi z genocidom Palestincev pa boleče sankcije proti Izraelu, vsaj take kot proti Rusiji, in še posebej poziv ZDA, Nemčiji, Češki in drugim zahodnim zaveznicam, ki to počno, k prenehanju oboroževanja Izraela.

Spomnili smo jo v zvezi s tem na nedavna priporočila posebnega predstavnika EU za človekove pravice Olofa Skooga zunanjim ministrom unije, da naj članice povezave ustavijo prodajo orožja in do nadaljnjega prekinejo politični dialog z Izraelom, česar pa ministri niso storili in s tem priznali sodelovanje EU v genocidu. 

Večkrat sem jo osebno pozval k izkazovanju več poguma pri teh odločitvah, pri čemer je ponavljala, da enotnosti v zvezi s Palestino in Izraelom v Evropski uniji žal ni in da ji soliranje ni blizu. Pa sem jo spomnil, da smo vendarle bili storili korak izven dogovorov, privolitev in usklajevanj u Brusljem ali Washingtonom – ob priznanju Palestine skupaj z manjšo skupino evropskih držav: Španijo, Irsko in Norveško. »Storimo to še enkrat! Povejmo zaveznicam, ki še naprej pošiljajo orožje Netanyahujevemu režimu, da prispevajo k nadaljevanju masakra, da pristajajo na vlogo sostorilcev!«

No, od tega obiska k predsednici Republike tudi sami, mirovniki, nismo pričakovali veliko, a zdelo se nam je pomembno, da bi nas slišala, tako kot nas je bila, priznam, da z večjim sočustvovanjem, predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, in da bi zapolnili tisti manko v naši komunikaciji z državnim vrhom, ki nam ga je silila neodzivnost predsednika Vlade, Roberta Goloba. Po štirih neuspelih prošnjah za sprejem, smo se mu sedaj odpovedali.

Kako dalje? Počakajmo na inavguracijo Donalda Trumpa. Zanimivo, da se še nihče od vidnejših zagovornikov članstva Ukrajine v Nato (Rutte, Leynova, Kallasova…) ni odzval na Trumpov napovedan veto k tem koraku - »Razumem Putina zakaj je storil kar je!« - za katerega že od začetka ruske agresije dalje, evropski odločevalci trošijo na desetine milijard evrov, da bi Ukrajini obvarovali pravico do njega. Generalni sekretar Nata, Mark Rutte, kot da Trumpa ni slišal, je na ponedeljkovem srečanju v Bruslju z obrambnimi ministri EU in na torkovem zasedanju Evropskega parlamenta, pri čemer se znova sprašujmo, kaj ima početi sekretar Nata v sobanah Evropske unije, ustrelil le napoved nujnega povečanja obrambnih izdatkov članic iz 2 na 3,5 ali več % BDPja. Trump jih zahteva kar 5%, sicer grozi z odhodom ZDA iz zavezništva.

Upam, da bo naša javnost končno spoznala, da nam ni mesta v tej druščini in da je čas da od nje odidemo k nevtralnemu, oz. neuvrščenemu statusu

Predsednica pri papežu...

 

Ji je Frančišek odprl oči?

 

"Razlike med državami, ki podpirajo Ukrajino v tej vojni, torej finančno in žal tudi z orožjem, in Svetim sedežem so predvsem v tem, da sveti oče ni naklonjen oboroževanju. Večkrat je poudaril, da z oboroževalno tekmo miru ne bo, da to vodi v nova ubijanja. To ga zelo boli, tudi mene osebno,"

Pogumna in končno z mirovniškega gledišča pohvale vredna izjava predsednice Republike, Nataše Pirc Musar, po srečanju v Rimu s papežem Frančiškom. Zdaj slovenska javnost pričakuje do izrečenega dosledna dejanja, recimo, konkreten poziv Vladi, da se v Bruslju, na sedežih Nata in EU, ter v VS OZN, zoperstavi nadaljnjim dobavam orožja Ukrajini, oz. da Slovenija prekine sodelovanje pri vojaški pomoči tej državi. Boste to storili, gospa predsednica?

Pazimo, še iz nobenih ust državnega vrha doslej nismo slišali, da bi bilo komu ŽAL za podporo Ukrajini tudi z orožjem, oz. da bi ga OSEBNO ZELO BOLELO, dejstvo, da oboroževanje ne vodi k miru, ampak le k novim ubijanjem – kot ji je v pogovoru dejal Sveti oče. Če je torej do tega spoznanja tudi sama prišla, pričakujem, da se bo ob vnovični prošnji za sprejem s strani predstavnikov mirovniškega gibanja pri nas odzvala pozitivno. Na dosedanje tri, njej, premierju in predsednici Državnega zbora, se ji ni zdelo vredno niti odpisati. Edina, ki je vsem trem ugodila je bila Urška Klakočar Zupančič in smo ji hvaležni.

Momentum novum torej v pogledih predsednice na omenjeni konflikt, ki opogumlja upajoče na tovrstno spremembo pristopa do njega tudi s strani Vlade, zato bom znova zaprosil še predsednika Goloba da bi nas povabil na klepet.

Predsednica je sicer dejala da glede pogojev za pogajanja o miru, prva, ki jih mora določati je Ukrajina, ker žrtev agresije, oz. da »Nihče od zunaj nima pravice, pravzaprav tudi ne moči, da Ukrajino prisili v ta korak«. S to izjavo se načeloma lahko strinjam, a le do neke mere. Resda nihče od zunaj te pravice nima, ima pa vsakdo, ki ji pomaga, pravico ji reči da bo s pomočjo nehal, ker v nedogled ne bo šlo, bodisi zaradi notranjih gospodarskih, finančnih, političnih, družbenih in drugih težav, bodisi zaradi soočenja z realnostjo. Moč pa sploh! Gre za pritiske na njeno vodstvo v eno ali drugo smer. Če ga hrabriš z obljubami o pomoči, ki mu bo omogočila zmago, ga pogajanja o miru ne bodo morda niti zanimala, če ga prizemljiš pa bo rekel »amen« in si zaželel vsaj dogovora iz Carigrada 2022.

"Slovenija se zavzema za pravičen in trajen mir, temelječ na Ustanovni listini Združenih narodov, ki vključuje spoštovanje neodvisnosti in ozemeljske celovitosti Ukrajine znotraj njenih mednarodno priznanih meja.« Je svoje in uradno stališče RS ponovila predsednica, a verjamem, da vendarle sama že ve, da bo po kmalu treh letih vojne, z vsem kar je povzročila in vleče za seboj, ta cilj nemogoče doseči. Priložnost, da bi  temu bilo tako je bila zamujena, ŽAL, v Carigradu aprila 2022. Pred nami sta še oni, da se za Ukrajino reši kar se še rešiti da, in za svet, da se ga oddalji od nevarnosti globalnega spopada.

 

A so se naši nevroni tako močno polenili?

 

Na izbiro: konec vojne v Ukrajini čimprej, ali le konec?

 

…Konec česa? Vsega, nas, Evrope, morda sveta, civilizacije, človeštva, življenja na tretjem planetu od sonca. Če bo kak delček vsega tega preživel, v zakloniščih, rovih, kleteh, puščavah, kamor jedrsko uničenje ali obsevanje ne bi seglo… se bo pokončal sam, ali ga bo pohrustalo podnebje. Kar je homo sapiens izumil, odkril, ustvaril, zapustil naslednikom, bo preprosto izpuhtelo.

A bo kdo, ki pri nas šteje, ki je za to poklican, iz Ljubljane ali v Bruslju, oz. New Yorku, dokler je še čas, zakričal prijateljem, znancem, sovražnikom, občestvu, vsem: Gospe in gospodje, vrag je vzel šalo! Zatavali smo bosi in  priklenjeni en na drugega na rob prepada. Dovolj je en sam napačen korak ali odrin, pa letimo vsi dol. In med letom, bo brez veze iskati krivca.

Z Ukrajino smo šli dlje pri tveganju globalnega, jedrskega spopada med Rusijo in Zahodom, kot smo 1962 leta ob ameriški pomorski blokadi Kube, blokada, ki bi naj ustavila dostavo sovjetskih jedrskih raket karibskemu otoku, oz. Fidelu Castru, 13 dni trepetali za usodo sveta. Takrat so bile ameriške in sovjetske rakete še v mirovanju, in predsednika ZDA in Sovjetske zveze, Kennedy in Hruščov, sta se pravočasno, tik pred trkom ladji, slišala po telefonu in se dogovorila. Danes klicev med Belo Hišo in Kremljem ni in rakete več ne mirujejo. Govorimo seveda o ta velikih, težkih, ki so pričele leteti. Zaenkrat le med Rusijo in Ukrajino in le s običajnimi, konvencionalnimi bojnimi glavami, a z dometi, zlasti ruske, ki sežejo veliko dlje, do Londona, Pariza, Madrida,… Aviana, in ki jih pristojno osebje v hipu opremi lahko tudi z jedrskimi konicami.

Vstopili smo v fazo posrednega spopada med Rusko federacijo in Zahodom na ukrajinskih tleh, ko se je treba vprašati: »Gospa predsednica, gospoda nadškofa« - kot bi dejal Štefančič - Ali ima tovrstno merjenje moči še kak smisel? Oziroma, kam nas vodi? A nam kaj pomaga pripisati Putinu vso krivdo?  Nebi preklicali morda Ukrajini dovoljenje za uporabo zahodnega orožja na ruskem ozemlju? Ali ji ga nehali dostavljati? Še raje jo pozvali k temu čemur jo je še spomladi papež Frančišek? Spomnimo se njegovih besed: »Najmočnejši so tisti, ki vidijo situacijo, razmišljajo o ljudeh in imajo pogum da zavihtijo belo zastavo in se pogajajo«

Vdaja? Predaja? Kapitulacija? Kaj ko bi ji rekli preprosto »spametovanje«? Ali »rešimo kar se še rešiti da«?

Sicer sam vidim le tri nadaljnje poti razpleta ali zapleta te najhujše in najusodnejše drame po drugi svetovni vojni, zagotovo po končanju hladne.

1.     Da Ukrajina sprejme papeževo povabilo in takojšnja pogajanja z Rusijo. Obstane kot neodvisna država, z 20% manjšim ozemljem in z omejeno suvereniteto ter s statusom neoborožene nevtralnosti z mednarodnimi (OZN, RF, ZDA, OVSE) varnostnimi jamstvi.

2.     Da se z vojaško podporo Zahoda, bojuje naprej, a bo čez leto dni, ob usihanju te podpore zavoljo verjetnega umika ameriške ter gospodarskih težav EU, s še dodatno skrčenim ozemljem, ter pred isto današnjo dilemo: sprejeti pogajanja ali nadaljevati boj do zadnjega Ukrajinca?

3.     Da ji priskoči na pomoč NATO ne le več samo z orožjem, ampak tudi z vojskami in končno spremeni razmerje moči na bojiščih, oz. prisili okupatorja k umiku iz ukrajinskega ozemlja, tudi iz Krima. Toda ta scenariji vsebuje, že ob prihodu prvih vojakov, zagotovo ob njihovem prvem neposrednem spopadu z ruskimi, ne majhno verjetnost (od 99 do 100%!) ruskega odziva z jedrskim orožjem.

 

Bodimo optimisti in sanjajmo še o eni možnosti in sicer, da se ob dobri posredniški vlogi svoje prve velike zaveznice – Kitajske, Ruska federacija vrne k Carigrajskemu dogovoru iz pomladi 2022 s katerim je Ukrajina pristajala na neoboroženo nevtralnost z ustreznimi mednarodnimi varnostnimi jamstvi ter na implementacijo sporazumov iz Minska o posebnem statusu vzhodnega dela države. Rusija pa se zavezala k neoviranju njene poti v EU.

Kaj ko bi delali na tem? Še par raketnih izmenjav, pa utegne biti prepozno.

 

 

 

 

Že skoraj obupan klic k MIRU!

 

NE V NAŠEM IMENU

Ob protivojnem shodu 16. novembra v Ljubljani

 

Pišem tole pismo, ker bi rad bralke in bralce, ki jih na Prešernovem trgu ni bilo, seznanil s tem kar sem tam povedal in česar nisem pa bi, če bi se do takrat že zgodilo:

Najprej o zadnji iz serje »Naj razume kdor lahko?!«. Republika Slovenija se zgraža nad sklepom občine Gorica, da naslova »častnega občana« Benitu Mussoliniju ne odvzame - mimogrede, postal je častni občan tudi Pirana, tam daleč nazaj, ’24 leta, a župan pravi, da s tem v zvezi ne misli storiti ničesar, ker da je pase', oz. ker mu titule ni podelila sedanja občina in da zato je nima kaj preklicati - a poveličevanju nacifašizma, govorim o naši republiki, ne nasprotuje. Na Generalni skupščini Združenih narodov je namreč glasovala proti resoluciji, ki obsoja tovrstno glorifikacijo, skupaj z 54 zahodnimi članicami svetovne organizacije. Ostali svet pa jo je z 116 glasovi podprl. Zapisali smo se torej med države, ki jih nacifašizem ne moti. In to z »levosredinsko« vlado ter vsi Evropejci, razen Srbije, ki so nacifašizem najbolj prepoznali in utrpeli. Kako to? Domnevam, da zato, ker predlagatelj ni bil ta pravi – namreč, Ruska federacija. Noro! Še dokaz več o tem, kam nas vodi  čedalje globlji umski in moralni deficit, ki v zadnjem obdobju razsaja med zahodnimi političnimi kastami. 

To se je pokazalo pred dnevi tudi ob obeleževanju tisočega dne od pričetka ruske agresije na Ukrajino. Videli smo čustveno sejo Evropskega parlamenta in video-nagovor ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki se je zahvalil Evropski uniji za vso dosedanjo pomoč pri obrambi domovine, slišali nove obljube večine evropskih poslancev in voditeljev o tem, da mu bodo stali ob strani tudi s kritjem manjka orožja, ki bi ga utegnila preklicati Trumpova administracija in doživeli celo podporo, z izjemo nemškega kanclerja Scholza, Bidnovi privolitvi Ukrajini k uporabi raket dolgega dosega ATACMS proti ruskemu ozemlju, navkljub opozorilom iz Kremlja, da bo to pomenilo hujši korak k eskalaciji konflikta, lahko celo k globalnemu spopadu. In potem, ko so ukrajinske sile 6 od teh projektilov že  lansirale proti obmejni ruski oblasti Brjansk, ki jih je sicer ruska zračna obramba sestrelila, je Putin z odlokom takoj  razširil dovoljenje »za aktivacijo jedrskega orožja proti nejedrski državi, ki jo podpira jedrska sila«, skratka poenostavil in pohitril postopke odločanja o tem.

In kot da vse to ni dovolj, izvemo v sredo 20. novembra, da je odhajajoči ameriški predsednik, očitno že v hitro napredujoči demenci, odobril tudi dostavo Kijevskemu režimu z Ottawsko konvencijo, mednarodno prepovedanih protipehotnih min. A komu je še mar za mednarodno pravo?! Če ga že krši RF, dajmo ga še mi!

Sicer niti kaplje teh čustev do preminulih v Ukrajini in herojstva njenih braniteljev ter evropske odločenosti jim pomagati do nadaljnjega, ni čutiti do umirajočih Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu ali Libanoncev v Libanonu.

Pa znova primerjava krvnega dolga teh dram: v tretjini časa ruske okupacije dela Ukrajine, je Izrael pokončal v Palestini 4 krat več civilistov in 12 krat več otrok, kot je ruski okupator to prizadejal Ukrajincem, a ga doslej ni doletela niti ena zahodna sankcija. Povožen je bil celo poziv odhajajočega visokega predstavnika EU za zunanjo politiko, Borrella, k zamrznitvi dialoga z Tel Avivom, in še huje, dostavljanje orožja, vojaške opreme in municije izraelski vojski, s katerimi se ji omogoča, da pokol v očeh sveta nemoteno vrši dalje, se nadaljuje.

Slovenija resda nekoliko bolj čuteče in prizadeto spremlja vse to – potem ko je Palestino priznala je premier na Generalni skupščini OZN tudi udarjal po pultu in oštel kolego Netanyahuja, da naj z klanjem neha, obenem prizadetim humanitarno veliko pomaga  – a še vedno pozvati ZDA, Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo in druge zaveznice k zaustavitvi dobav orožja Izraelu si ne upa.

To pa me spominja na nizozemske Modre čelade, ki si 13. julija 1995 niso upale reči NE Mladičevi hordi, ko je vstopila v njihovo bazo v vasi Potočari in deportirala več kot 300 bosanskih muslimanov v Srebrenico. Še danes nosijo breme soodgovornosti za to kar svet ve, kaj se je v Srebrenici zgodilo.

Predsednica Republike, premier, zunanja ministrica, zberite pogum in pozovite vsaj k prenehanju oboroževanja Izraela.

 

 

Z Logarjem bomo varni...

 

Varnost za vsako ceno? Tudi nevarnosti?

Ob nedavnem protivojnem shodu v Ljubljani NE V MOJEM IMENU, me je novinarka TV Slovenija vprašala, kaj kanim povedati – bil sem na seznamu govorcev – in pa kaj si mislim o novi politični stranki dolgoletnega sopotnika Janeza Janše, Anžeta Logarja, ki je imela na isti dan v Mariboru ustanovitveni kongres. Odgovor na drugo vprašanje je bil kratek: »S tem se kaj dosti ne ukvarjam, bolj bi se če bi se ustanavljala kaka mirovniška stranka, ki bi ji tudi sam, z veseljem pomagal spisati program, a ki je med novo nastajajočimi ni videti niti slučajno. Sem pa dodal, da bom v zvezi s tem prebral Logarjev program, oz. da bom korekten, program Demokratov, kot so si na kongresu nadeli ime.

In prebral sem kar se je v medijih dalo prebrati: od debirokratizacije države in ugodnejšega davčnega okolja, do prestrukturiranja stanovanjskega sklada in obče varnosti, od zamejitve nezakonite migracije ter integracije zakonite, od velike programske koalicije do sodelovanja z vsemi, ki »želijo Slovenija potegniti naprej«. O mednarodnih aktualnih in prihajajočih izzivih – o vojnah, ter o okolju, zlasti o podnebju nič, enako o največjem domačem izzivu – o zdravstvu, razen onega kar implicira pojem varnost.  

Skratka, varnosti je Anže Logar namenil osrednjo pozornost, do tega, da ji je odtegnil celo ceno: »Slovenija mora za vsako ceno ostati varna država!«. Nasmehnil sem se in pomislil na interpretacijske pasti tovrstne retorike. Kaj pomeni obljubljati varnost za vsako ceno? Jo izpostavljati tudi najhujšim nevarnostim? Ali obratno, predati se vnaprej vsakomur, ki bi jo nam ogrožal? Ko je še bil zunanji minister in se ukvarjal z Ukrajino, ni kazalo, da bi ga naša varnost hudo skrbela. Z Janšo na čelu vlade nas je takoj, brez pomisleka, umestil med militantnejše članice koalicije Nato-EU, ki so se s sankcijami proti Ruski federaciji in s pošiljanjem orožja Ukrajincem pričeli spopadati, sicer posredno a vendar, z Rusijo, ob vseh tveganjih, ki jo je ta odločitev prinašala domači varnosti. Nemalokrat je ruski predsednik Putin požugal z jedrskim odzivom in če bi šel dlje od tega, adijo varnost, naša, evropska, morda tudi svetovna. Hvala bogu te grožnje ni udejanjil, a tudi preklical je še ni.

Nastopila je nova, Golobova vlada, na čelu diplomacije je Logarja zamenjala Tanja Fajon, pri čemer je dober del javnosti računal in tudi upal na diskontinuiteto z njegovo politiko, a se žal to ni zgodilo in karavana je šla dalje. Le pri odnosu do ta druge vojne, ki je med tem počila, na Bližnjem vzhodu, ter pri genocidu, ki ga je pričel Izrael izvajati nad Palestinci v Gazi in na Vzhodnem bregu, je Slovenija pokazala malce bolj čuteč obraz, ne pa poguma, da bi pozvala zaveznice na Zahodu h kaznovanju Netanyahuvega režima vsaj tako kot se kaznuje Putinov, ki je po številu ubitih civilistov v Ukrajini v tri krat daljšem času pet krat milejši .

Naj se vrnem k Logarju in ga vprašam dvoje: Nedeljska odločitev odhajajočega ameriškega predsednika Bidna da dovoli Zelenskemu uporabo dostavljenih raket dolgega dosega proti agresorju na njegovem ozemlju, ob vnovičnem svarilu Kremlja, da bo to pomenilo, da je Nato tudi neposredno vstopila v spopad z Rusijo in da bomo s tem zakorakali v tretjo svetovno vojno – nič kaj dvoumne besede!  - igra v korist njegove opevane varnosti?

In na koncu o tem kar ni storil, pa bi moral, ko je bil še zunanji minister, da bi vsaj skušal Hrvaško prisilili k upoštevanju arbitražne odločbe o meji z nami, ko je z Italijo načrtovala razdelitev Jadrana v dve ekonomski coni. Bila je še zadnja priložnost, da bi vršili tovrstni pritisk. Zahteval bi lahko posredovanje Evropske komisije, ki je bila na čelu že zamenjala neodzivnega Junckerja, in bi se morda ga. Leynova lažje postavila v bran arbitraže, nenazadnje v imenu botrstva EU nad njeno sklenitvijo. Zakaj, g. Logar, tega niste storili? Sam dobro veste, da je hrvaška ekonomska cona povsem povozila, z arbitražno razmejitev na morju, ves trud in ves denar, ki je bil leta vložen v ta poskus reševanja mejnega spora z južno sosedo.

Hvala za odgovor.

Še ena verujoča v zmago Ukrajine

 

Marta Kos dobila zeleno luč!

 

Zasluži si čestitke in najboljše želje.

Toda?! Kaj je povedala o največjem izzivu njenega mandata evropske komisarke za širitev EU in obnovo Ukrajine, o vojni v tej državi? Potem, ko je bila deležna zlasti doma nemalo obtožb rusofilstva – zadnje po vrsti iz ust SDSovega evroposlanca Milana Zvera na samem zaslišanju – je dokaj razumljivo da je Kosova že ob uvodu dvournega zasliševanja v Evropskem parlamentu nakazala eno od njenih prioritet v neomajni podpori Ukrajine v boju proti ruskemu agresorju. Razume se, da tudi vojaški. Želela si je pač potrditev in ciljala zato na glasove parlamentarne večine. Slednjo tvorijo kot vemo tradicionalno najmočnejše stranke, ki ves čas, od ustanovitve Evropske unije dalje, ji določajo podobo, delovanje, vlogo, skratka politiko, in ki soglasno stojijo za Ukrajino in za prepričevanjem Ukrajincev, da Rusijo lahko porazijo. Če bi tudi za vejico izdala dvom v to, bi se ji zaprla vsa vrata in bi se vrnila domov. Če hočeš s čredo, moraš ji slediti. Amen.

Toda, prišel bo čas, ko bo treba položiti račune, se soočiti z resnico, ko bo morda novoizvoljeni prvi mož ZDA Donald Trump pragmatično iskal ter našel dogovor z ruskim kolegom Putinom o tem, kako to vojno končati in dvomim, da bo del tega umik ruskih sil iz vseh zasedenih območji in pristanek Kremlja na članstvo Ukrajine v Natu. Vprašanje je ali bo do takrat Zelenski politično preživel, in kaj bodo rekle predsednica Komisije, Leynova, ter komisarka Kos in kolegica za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kalas, ki so glavne, ob bok novemu generalnemu sekretarju Nata Rutteju, ki prisegajo na ukrajinsko zmago in na izgon ruskega okupatorja, celo iz Krima. Ne bo jim lahko, ko bodo morale povesiti poglede.

Sicer je Kosova prenesla zaslišanje, po moji oceni, zelo dobro, suvereno, mirno, argumentirano, prepričljivo, dostojanstveno tudi ob najbolj umazanih udarcih s strani SDSovih zaveznikov v EPPju, glede njene domnevne pripadnosti, ko je bila še študentka, takratni Službi državne varnosti, kot »informantka«. Da je kar nekajkrat demantirala ta namigovanja in obtožbe, ni pomagalo. Janševi prijatelji so pri tem vztrajali in se tudi osmešili ob nepoznavanju naše preteklosti. Morda bi lahko omenila Janeza Janšo, sprožitelja tega pregona, kot bojevitega mladega člana Zveze komunistov, a ji je digniteta položaja to onemogočila. No, priskočil ji je na pomoč Marjan Šarec in to izpostavil. Bravo tokrat Marjanu.

O zaslišanju samo še to. Zmotilo me je, ko je Kosova izrazila željo, da bi v procesu nadaljnje širitve EU kot prvo med kandidatkami sprejela Ukrajino, in vprašal sem se, ali je bil to le čustveni izbruh, ker trpi z njo, ali resen razmislek? Ker če drugi, pol naša Marta pojma nima o zrelosti ukrajinske družbe in ureditve, tudi če za trenutek odmislimo vojno, na poti k evropskemu članstvu. Nekdo, ki zelo dobro pozna Ukrajino, njen odnos do vladavine prava, miselnost njenih ljudi, filozofijo tamkajšnjega življenja,  mi pravi da sta Srbija in BiH svetlobna leta pred njo. V zvezi s tem eno samo konkretno vprašanje naši komisarki in to kot pripadnik ene najbolj zaščitenih narodnih skupnosti v EU, ki sodijo k velikim pridobitvam in vrednotam unije: Kaj bo storila z odnosom Kijeva do avtohtonih Rusov v vzhodnem delu države in do ostalih ne priznanih avtohtonih manjšin (Madžari, Tatari in druge) drugje? Se ji zdi prav, da sporazuma iz Minska, glede statusa Donbasa, in to pod pokroviteljstvom EU, nista bila implementirana? Škoda, da jo ni nihče o tem vprašal.