Od vojne v Ukrajini se še nismo naučili ničesar!

 

»POZIV VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE         

Vlado Republike Slovenije pozivamo k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«… 

Še pomnite tovariši... ups, dame in gospodje? 18 podpisnic in podpisnikov, med katerimi dva nekdanja predsednika Republike, Milan Kučan in Danilo Turk, smo  8. junija 2022, pravkar ustoličeno novo, levosredinsko Golobovo vlado, klicali k diskontinuiteti z zunanjo politiko prejšnje, Janševe, ki se je bila do ruske agresije postavila na stran zagovornikov razreševanja konflikta s čim tršim pristopom do agresorja, oziroma s sankcijami na njegov račun in z oboroževanjem ukrajinskega odpora, vse do izgona okupatorja, oz. zmage, ne da bi skušali razumeti vzroke agresije in ob tem dali prednost ter priložnost diplomaciji.

Zamenjali sta se vladi a se diskontinuiteta žal ni zgodila. Na Mladiki je pooblastila in naloge Anžeta Logarja prevzela Tanja Fajon, a v slovenskem odnosu do vojne in do Ruske federacije se ni spremenilo ničesar. Ostali smo povsem zraven vernikov trde roke, ki so se dve leti kasneje, ob kadrovskih rošadah na vrhu Nata in EU, še bolj naježili.

Od 8. junija 2022 bodo kmalu mimo tri leta in pol. Kako je s konfliktom vemo, z odzivi nanjo s strani Zahoda tudi, naj odneha Kremlja prepričali nismo, na fronti ruske sile sicer počasi a vendarle  napredujejo, posledice v krvi, solzah in ruševinah se kopičijo. Da pa bi kdo v Bruslju in ostalih evropskih prestolnicah, razen v Budimpešti in Bratislavi, priznal, da je bila politika palice brez najmanjšega korenčka do Moskve popoln polom, niti slučajno.

In tudi pri nas doma ostaja vera v to, da delamo prav, neomajna. Celo Klemen Boštjančič, ki sem ga imel za najbolj prisebnega ministra, glede na resor, ki ga vodi – finance – je minule dni kolegom v Bruslju obljubil, brez tresoče roke, garancije pol milijarde evrov za morebitne posledice načrtovane zaplembe s strani EU zamrznjenih sredstev Ruske federacije – 120 milijard evrov – za financiranje nakupa novega orožja za Ukrajino. Finančna stroka svari pred hudimi posledicami na svetovnem finančnem trgu, ki bi jih prilastitev tujih sredstev imela. Eno je zamrznitev, oz. onemogočanje koriščenja teh depozitov če v tvojih bankah, drugo je njihova konfiskacija, kar pomeni kraja. Sama Moskva na vse to opozarja in grozi s protiukrepi. Slovenija je lahko ob Krko, ki v Rusiji posluje zelo uspešno.

Sicer bi ministra Boštjančiča vprašal, ali ima vpogled v denar domačih davkoplačevalcev, ki je doslej izpuhtel v Ukrajini, od vrednosti podarjenih tankov Ukrajini do vseh ostalih finančnih vložkov, ne da bi stanja na bojiščih spremenil? Temu dodajmo še kar nas čaka s pristankom na Trumpov ukaz o povišanju obrambnih izdatkov iz 2 na 5% BDP v naslednjih 10 letih ter izgube gospodarstva zavoljo sankciji, ki so bile sprožene proti Rusom, so se pa najbolj maščevale nam  Evropejcem samim, zlasti z odpovedovanjem cenenemu ruskemu energetskemu trgu. Ne sprejemam odgovora, da so krivi Rusi, če mi živimo slabše in bolj negotove čase. Niso napadli nas in tega, kolikor že nezakonito, niso storili brez razloga, sankcije smo si izmislili sami, vojaško pomoč Ukrajincem, ne da bi vedeli koliko bo ali ne bo učinkovala v smislu odvračanja ruskih sil od okupacije, tudi.

Vmes je v zadnjem letu posegel, v svoji drugi verziji, ameriški predsednik Donald Trump, a žal v nekem zmedenem šovu korenčka in palice, diplomacije in prisile, ki je najprej hranil upanja v mirovni dogovor s Putinom, naslednji dan pa, predvsem zavoljo pritiskov evropskih zaveznikov s za Rusijo nesprejemljivimi pogoji, to isto upanje potlačil, tako da danes se voditelja najmočnejših jedrskih velesil pogovarjata že preko napovedi o obnovitvi jedrskih poskusov.

Torej, draga Slovenija, ob izteku mandata levosredinske koalicije in vlade Roberta Goloba, kaj lahko rečeva o vojni v Ukrajini? Da si naredila vse, kar je bilo v tvojih močeh, da bi prispevala k njenemu končanju? Odgovarjam ti, da glede na stanje kakršno spremljamo, v to smer nisi naredila ničesar, še huje, sprejemala si odločitve, ki so prelivanje krvi le podaljševale.

Naj na koncu še enkrat spomnim na takratne in še danes povsem aktualne nasvete dr. Turka, da brez dialoga z Moskvo, samo s sankcijami in demonizacijo Rusov ne bo šlo, vojne se rešili ne bomo!  Sam dodajam, da zagotovo ne, ali jo bomo celo kasirali na domačih tleh, z morebitnim vnovičnem prihodom na oblast Janeza Janše.

 

Ko razumeš zakaj je izraelska najbolj osovražena vojska na svetu

 

NO OTHER LAND (NI DRUGE DEŽELE)

 

Ogledal sem si ga, pred dnevi, na RAI3. Podoživel usode trpečih in trpel z njimi, ker ni bilo v uri in 36 minut trajanja, sekunde umetno ustvarjene scene. Si ni zastonj zaslužil letošnjega Oskarja. Med dokumentarci.

Močan palestinsko-izraelski dokument, ki prikazuje kako se Izrael vede do Palestincev v Zahodnem bregu, ob sprotnem in samovoljnem razglašanju vojaškega območja ter rušenju domov na prostoru več kot stoletnih palestinskih vaseh, zato da prisili tamkajšnje prebivalce k odhodu in omogoči judovskim kolonom lažjo polastitev ozemlja in gradnjo novih naselbin. Teh istih, ki jih Združeni Narodi prepovedujejo ker nezakonite že skoraj 60 let, a se Izrael na to prepoved ves čas požvižga. Ob permanentni podpori ZDA, vsakršne njihove administracije,  so zanj resolucije sicer trši toaletni papir.  

Dogaja se na območju Masafer Yatte, ki je skupek dvajsetih vasic na južni meji Zahodnega brega. V tej skupnosti, ki temelji na kmetijski ekonomiji, predvsem na kozjereji, so nekatere vasi tako stare, da še vedno ohranjajo bližnje jame v bivalni kondiciji, kamor se zatekajo družine, ko jim vladni buldožerji ob zaščiti vojske uničujejo domove.

Glavni protagonist in snemalec dogajanj je Basel Andre, domačin, rojen 1996 leta. Njegov prvi spomin, še kot otrok, je aretacija očeta, ko je protestiral proti razlastitvam, ki jih je zahtevala in že takrat izvajala država Izrael, s sklicevanjem na pravico do uporabe ozemlja za vojaško vadbišče.

Prepotenco in nasilje, ki se ju je pri tem država posluževala, tako vojska kot oboroženi koloni, so Basel in drugi začeli sami snemati, s tveganjem lastnega življenja. Da bi preostalemu svetu s temi pretresljivimi in nedvoumnimi videoposnetki pokazali nepravičnost in zatiranje, ki ju še vedno trpijo Palestinci. Tudi Yuval Abraham, izraelski novinar in Baselov prijatelj, piše o rušenju, v upanju, da bo pritegnil pozornost domače in tuje javnosti.

Film »No Other Land« je posnel kolektiv štirih režiserjev: poleg že omenjena Basel Adra in Yuval Abraham, še Palestinec Hamdam Ballal, prijatelj Basela, in Rachel Szor, izraelska režiserka. Snemanje je potekalo med poletjem 2019 in oktobrom 2023. Zaključili so ga tik pred napadom Hamasa 7.oktobra, in posledično izraelsko reakcijo, katere katastrofalne učinke svet  spremlja v živo še danes. Delo je impresivno, doslej še neviden repertoar represivnih ukrepov proti nemočni a ponosni skupnosti, ki vendar najde pogum in načine, da se upre, obnovi porušeno in ne reagira z nasiljem. Prerivanj in Aretaciji je v filmu veliko, nasilja vojakov in kolonov nad neoboroženimi Palestinci, teptanje njihovih osnovnih pravic in človekovega dostojanstva še več, tudi nekaj streljanja nad njimi, z enim protestnikom ubitim in drugim pohabljenim. A so tudi prizori ubogih otrok, enkrat razjokani, drugič nasmejani in igrivi, ki morajo na hitro pobrati zvezke, peresa in torbe, ter z učitelji odnesti mize in stole, ker prihaja bager ki jim bo šolo sesul.

Predstavljajmo si, ko bi Basel Andre uspel posneti nadaljevanje, tako na Zahodnem bregu kot predvsem v Gazi, govorim seveda o detajlih, kajti genocid se tako in tako brezsramno izvaja v očeh sveta. In se vprašajmo, od kod podstat terorizma – obup, bes in sovraštvo - , ko že preprosti, 1000 km in več oddaljen od tistega teatra krvi in solza, TV gledalec ali gledalka, ki se ima za človeka in ima tudi Palestinca za sočloveka, ne more ne zasovražiti izraelskega vojaka, policista, uradnika, da ne govorim o oboroženem judovskem kolonu, ki se vedejo kot nacisti in fašisti nad podrejenimi ljudstvi med drugo svetovno vojno.

Ogled dokumentarca zelo priporočam!

Naj bo Zakon skladen z Ustavo ali obratno?

 

Čas za novo družbeno pogodbo – 2

 

»Ko se pojavi dr. Damir Črnčec kot kolumnist, ki bi spreminjal ustavo, se mi vžigajo vse rdeče lučke«. Tako nek prijatelj, ki enako kot jaz skrbno spremlja dogajanja doma in onstran meja ter se promptno odzove, ko mu kaj zasmrdi, ko začuti da ne korakamo v pravo smer.

In naj priznam, da mi v zadnjih treh letih in pol, tudi meni rdeče luči zagorijo kar pogosto. Ne da prej niso, obratno… gorele so ves čas, a po nastopu Golobove vlade sem računal na pogostejše zelene luči.

Prve rdeče so se mi prikazale, ko sem začutil da do vojne v Ukrajini ne bo nič drugače kot je bilo pod Janševo vlado – popolna kontinuiteta in podrejenost bruseljskim uradnikom. Nato so nekaj časa gorele še pri zmedenem odnosu do masakra, ki se ga je šel Izrael nad Palestinci v Gazi, kak zeleni utrip, končno, ko smo uvideli da smo bili priče genocidu in o tem spregovorili na glas ter priznali Palestinsko državo, v nadaljevanju pa si kaj več v Bruslju spet upali nismo, recimo pogojevanja sodelovanja pri sankcijah proti Rusiji s sprožitvijo enakovrednih še proti Netanyahujevem režimu, in čepimo danes nekje v temi ali kvečjemu s kako prižgano rumeno luč.

Toda vrnimo se k ideji dr. Črnčeca o novi družbeni pogodbi. Ker v svoji kolumni iz 12.11.2025 ne pove nič oprijemljivega o tem kaj naj bi nova družbena pogodba v obliki Ustave vsebovala in ker je Črnčeceva politična preteklost znana, kličem tudi jaz: stop, ustavimo konje, tako kot pozivajo vlado že pri zame neprimerno poimenovanem Šutarjevem zakonu, Glas ljudstva, Inštitut za kriminologijo, Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja ter posamezni pravni in varnostni strokovnjaki. Ne pozabimo na pomisleke in rezerviranost same predsednice Republike.

Nekdanji direktor SOVE, svoj čas med militantnejšimi podporniki Janeza Janše in agitatorji agende SDSa, nato skesanec in državni sekretar na Ministrstvu za obrambo Golobove vlade, sedaj glavni nadzornik novoustanovljenega Obrambnega holdinga, govori o drugačni implementaciji 65. člena Ustave, ki pravi, da »Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon«, in nas nato poduči o tem da imamo »Vsi državljani človekove pravice in temeljne svoboščine.«, da so »Naše individualne, osebne omejene s tem, ko začnemo posegati v pravice drugih«, da je »Varnost temeljna podstat skupnega sobivanja« in da je naloga države, da nam »vsem zagotovi enake stopnje varnosti«. Temu bi sam rekel da odkriva toplo vodo. To vsi vemo že iz osnovne šole, g. Črnčec. Ne razumem pa na kaj ciljate ko pišete o drugačni implementaciji 65.člena ustave?! Že tako in tako je urejanje položaja Romov prepuščeno zakonu, ki pa ni oni, izjemno restriktiven do človekovih pravic, ki ga sedaj vlada vsiljuje Državnemu zboru. »Šutarjev«. Slednji bo veljal za vse državljanke in državljane. Če pa imate v mislih, podrobnejšo ureditev položaja in pravic Romov po vzoru avtohtonih Italijanov in Madžarov, pa si vzemimo čas in z romsko skupnostjo poiščimo zanjo in širšim družbenim okoljem, zlasti tam, kjer živijo, najbolj primerne rešitve.

Pri tem vas smem vprašati od kod položaj in pravice, tudi iz naslova pozitivne diskriminacije kot je, na primer, dvojna volilna pravica, ki ga uživamo pripadniki italijanske in madžarske narodnosti? Da se ne boste matral z iskanjem informaciji ali celo osmešil z odgovorom, da po zaslugi Demosove vlade 1992 leta, naj vam povem, da nas vsebinsko ščitijo že od Ustave SFRJ in SRS iz leta 1974, za snovanje katerih je imel največjo zaslugo Edvard Kardelj. Toliko za enkrat.

 

Romi prestrašili Goloba

 

Dan reformacije je praznik duha, razuma in napredka, kaj pa ostali dnevi?

No, tako ga je okronala predsednica Republike, Nataša Pirc Musar, v svoji petkovi priložnostni poslanici. Praznujemo ga že 33 let 31.oktobra in se z njim lahko pohvalimo kot ena redkih članic Evropske unije, če ne že kar edina,  ki ga je povzdignila na raven dela prostih državnih praznikov. Tudi zato, ker ima pri nas še dodaten in poseben pomen. Ker z njim častimo spomin tudi na glavnega protagonista slovenske reformacije Primoža Trubarja, beležimo z izidom njegovih prvih dveh v slovenščini napisanih knjig, Katekizma in Abecednika, formalno rojstvo slovenske pisane besede, oz. slovenskega knjižnega jezika. Kaj pa pomeni jezik za nek narod je vsakomur jasno. Brez jezika tudi naroda ni.

Toda vrnimo se k lepim besedam predsednice… praznik duha, razuma in napredka, ki pa so letos lahko le pobožna želja, spodbuda, poziv k temu, da ostanemo na površju civilizacijskih družbenih dosežkov. Časi, ki jih živimo, nas v zvezi s tem, ne navdajajo, vsaj mene ne, z optimizmom in ponosom. Sam pretiranega razuma ne vidim, recimo, v spoprijemanju vlade z reševanjem vojne v Ukrajini, prej obratno, ker z vztrajnim zavračanjem dialoga z Rusko federacijo, složno z večino članic EU in Nata, se od miru vse bolj oddaljujemo in se bližamo še hujšemu, za Evropo in svet lahko usodnemu spopadu. Ter da ravnamo razumno, celo napredno pri odzivanju na tragično smrt priljubljenega Novomeščana zaradi opitih romskih nasilnežev, mi gre težko iz ust. Vso sočutje svojcem in prijateljem preminulega, a tako kot za vsakogar, ki podleže človekovemu nasilju. Črna kronika je polna tovrstnih tragediji, je pa res, da povzročitelji tokratne pripadajo etnični skupini, ki zavoljo svoje zgodovine, svoje kulture, svojih običajev, se z družbenim okoljem s katerim sobiva težko poistoveti in posledično pristane na njegovem robu, kjer se nasilje hitreje rojeva.

No, znova k razumu. Težko je ugovarjati vladi, ko na območja oslabljene varnosti napotuje okrepljene policijske sile, a ko napove še poseben interventni zakon, ne da bi prej detektirala učinkovitost obstoječe zakonodaje, na kar jo poziva, poleg predsednica republike, sama stroka, in celo razmišlja o napotitvi vojske v podporo policiji, povejmo na glas:  »Absolutno nesorazmerno, nerazumno ustvarjanje izrednega, skorajda vojnega stanja!«… kot da bi se nalezli Trumpove manije z nacionalno gardo. In če nam to povesta še Logar in Grošelj, pol je vlada zašla.

Sicer to kar me pri vsej novomeški zgodbi najbolj moti je, da je le en del politike prevzel zanjo »objektivno odgovornost«. Kje pa ona lokalnih odločevalcev?... župana Novega Mesta in ostalih kolegov na Dolenjskem, ki se soočajo in pritožujejo nad nasilnimi in drugimi do širše skupnosti in občih družbenih norm vprašljivimi vedenji pripadnikov romske manjšine v njihovih občinah?

V Kopru nimamo romske skupnosti, smo pa vseeno rasno, narodnostno, jezikovno, svetovnonazorsko, versko in politično izjemno pisana druščina, ki se relativno dobro drži pravil medsebojnega spoštovanja ter proaktivnega sobivanja, a ta pravila je bilo zlasti v času razpada SFRJ in osamosvojitvene vojne  treba varovati in implementirati, da ni prišlo do resnih odstopanj, ali celo incidentov med pripadniki narodov in narodnosti, ki so se v ostalih delih razpadajoče skupne države bojevali in se vzajemno pobijali. Bil sem tudi sam na čelu občine, 7 let, in vem kaj ta položaj pomeni in terja!

Verjamem, da z Romi ni lahko. Je pa prav zato potrebno več dialoga z njimi, več naporov večine, zlasti lokalnih oblasti, več socializacijske veščine. Če jim je v Prekmurju ratalo, in slišim o uspešnem sobivanju tudi v Črnomlju in Semiču, pri čemer osrednja, državna oblast ne vem, da bi ravnala drugače kot v Novem Mestu, Kočevju, Metliki itd… in tudi zakonodaja je povsem ista, sprašujmo se kje tičijo razlogi, da do takega dogovora o znosnem sobivanju večine s to skupnostjo v tem okolju ne pride? Naj sklenem z vprašanjem: Koliko je bilo obiskov dolenjskih županov h kolegom iz Prekmurja s ciljem spoznavanja dobre prakse? In če, kolikokrat so bili povabljeni zraven predstavniki romske skupnosti?

 

Z Romi se treba pogovarjati dlje

 

https://www.dnevnik.si/mnenja/odprta-stran/dvojna-merila-ko-steje-koga-ubijejo-2762519/

Dvojna merila: ko šteje, koga ubijejo – 2

Podnaslov: prevzemanje odgovornosti.

No, najprej moje globoko strinjanje z mnenjem Polone Jamnik v četrtkovem (današnjem) Dnevniku o tem, kar je sledilo v Novem mestu in celi državi po pretepu in smrti domačina s strani skupine Romov, smrt ki je zame vsakič tragična, ko jo povzroči, četudi nehote, človekovo nasilno vedenje. Bile so že tovrstne tragedije – preberimo časopisne strani črne kronike – in še bodo, pa naj vlada sprejme kakršne koli do posameznikov in skupin restriktivne ukrepe, ki naj bi zajezili nasilje in kriminal. Z večjimi pooblastili policiji, bo le ta postala, hočeš nočeš, bolj nasilna, pa spet bo kdo obležal ali jo drugače skupil. Res je, več policistov in policistk na cesti, več občutka varnosti, a obenem več potencialne represije, pa ne krivim pripadnice in pripadnike policije, ki se v dobri veri trudijo izvajati prej preventivo kot kurativo, oz. represijo. A pazimo, ob tem tudi sam občutek varnosti utegne biti varljiv. Ko vidim situacijo ali sredino z večjim številom uniformirancev in uniformirank kot običajno, se mi prej zazdi, da me obdaja nevarnost, kot varnost in takoj pomislim, kaj ko bi si nabavil orožje, da si bom domnevno varnost zagotovil sam? Za vsak slučaj?!  

Toda preidimo k dvojnim merilom, ki jih Jamnikova očita sistemu, javnosti, medijem in predvsem politiki pri odzivanju do posamičnih zgodb, ki jih generira nasilje. Doslednost, načelnost, enaki standardi, pravičnost… so vse bolj redko blago, tako doma, v našem mikrokozmosu, kot širše, v mednarodnem prostoru – glej odnos Zahoda do vojne v Ukrajini in do genocida v Palestini. V prvem primeru agresorja kaznujemo, demoniziramo in zavračamo na vse možne načine, v drugem z njim še vedno prijateljujemo in mu celo omogočamo, da z zavržno politiko in dejanji nadaljuje. Govorim o Zahodu kot takem, ne o Sloveniji, ki je vendarle pokazala pri tem nekaj več načelnosti. A to kar me pri vsej novomeški zgodbi najbolj moti – svojcem umrlega Novomeščana izrekam tudi sam najgloblje sočutje – je, da je le en del politike prevzel »objektivno odgovornost« za nasilno ravnanje skupine Romov, ki se je znesla nad gospodom Šutarjem in mu prizadejala smrt. Kje je »objektivna odgovornost« lokalnih odločevalcev?... župana Novega Mesta in ostalih kolegov na Dolenjskem, ki se soočajo in pritožujejo nad nasilnimi in drugimi do širše skupnosti in občih družbenih norm vprašljivimi vedenji pripadnikov romske manjšine v njihovih občinah? Sam sem bil župan in vem kaj ta položaj pomeni, kaj prinaša in kaj terja. Ni lahek, drži te okleščenega v vlogi strelovoda, a daje ti tudi moč, da ukrepaš. V Kopru nimamo romske skupnosti, smo pa vseeno rasno, narodnostno, jezikovno, svetovnonazorsko, versko in politično izjemno pisana druščina, ki se relativno dobro drži pravil medsebojnega spoštovanja ter proaktivnega sobivanja, a ta pravila je bilo zlasti v času razpada SFRJ in osamosvojitvene vojne treba varovati in implementirati, da ni prišlo do resnih odstopanj, ali celo incidentov med pripadniki narodov in narodnosti, ki so se v ostalih delih do takrat še skupne države bojevali in se pobijali. In sam pripadam neki narodnostni manjšini, ki je tudi doživela in utrpela pritiske in stigme večine. No, zelo daleč nazaj… po 2. svetovni vojni, oz. osvoboditvi, a kar dolga leta, tam do sredine 60 tih. Veliko naporov je bilo potrebno vložiti v razorožitev in utišanje nacionalizmov in v enakopravni sprejem v širšo družbeno skupnost.

Verjamem, da z Romi ni lahko, že zavoljo njihove nomadske zgodovine in kulture, ki vse prej kot pomagata pri integraciji in zlivanjem z okoljem naselitve. A je zato potrebno več dialoga, več naporov večine, zlasti lokalne oblasti, s to skupnostjo. Če jim je v Prekmurju dokaj uspelo, pri čemer osrednja, državna oblast ne vem, da bi ravnala drugače kot na Dolenjskem in tudi zakonodaja je povsem ista, sprašujmo se kje tičijo razlogi, da do takega dogovora o znosnem sobivanju večine z Romi v tem okolju ne pride? Da župan Novega Mesta Gregor Macedoni kliče na pomoč državo, ker mu sam ne uspeva obvladovati stanja varnosti v svoji občini, še razumem, ne pa da vso odgovornost za to skuša zvaliti na državo samo, z organizacijo celo protestnih zborovanj zoper njo. Naj sklenem z vprašanjem: Koliko je bilo obiskov dolenjskih županov h kolegom iz Prekmurja s ciljem spoznavanja dobre prakse? In če, kolikokrat so bili povabljeni zraven predstavniki romske skupnosti?

Mussolini ostaja častni občan Kopra

 

Antifašizem v defenzivi, tudi v Kopru

 

18. septembra ameriški predsednik Donald Trump razglasi domače antifašiste, združene v gibanju Antifa, za teroriste.

Da bi storili enako razmišljajo tudi v nekaterih evropskih državah in v desnem delu Evropskega parlamenta. Med najbolj aktivnimi pri tem, slovenski poslancev, SDSov Branko Grims.

Že leto dni je v Italiji fašistični pozdrav znova dovoljen, kar bo moč videti kmalu, 26. oktobra, v Predappiu, v Romanji, rojstnem kraju Benita Mussolinija, ob 103. obletnici pohoda na Rim, ki je oznanil začetek fašističnega dvajsetletja.

Julijska brutalna racija policije na Peršmanovi domačiji na avstrijskem Koroškem ni bila uperjena proti slovenski manjšini, temveč proti antifašističnemu taboru – jo opravičujejo na avstrijskem notranjem ministrstvu.

Vse pogosteje videvamo tudi pri nas doma mazaške kljukaste križe in oskrunitve spomenikov antifašizma ter NOB.

Priznajmo si, da je antifašizem kot človekova in politična drža ter gibanje nad katerim se je po 2. svetovni vojni, po zmagi nad fašizmom in nacizmom, rodila demokratična Evropa, na udaru, v defenzivi. V vzponu je skrajna desnica, fašistoidna razmišljanja in obnašanja so že del vsakodnevne politike širom Evrope in še čez. Na čelu tega pohoda, ne sam na Rim, kar na svet, Trumpova ideologija.

Tu pa tam se mu bolj ozaveščeni krogi skušajo upreti, kot na primer svetnica Sartorijeva iz neke leve furlanske liste iz Gorice, ki je lani novembra, po razkritju, da je bil Benito Mussolini še vedno častni občan mesta, predlagala kolegicam in kolegom odvzem  tega naziva, a večina jo je zavrnila in obdržala Duceja na seznamu goriških eminenc. To je sprožilo ogorčenje zamejskih Slovencev in antifašistov ter enako pri nas, vse do državnega vrha, še posebej ker ob bližajočem se letu Evropske prestolnice kulture med Gorico in Novo Gorico. Zunanje ministrstvo je obsodilo poskuse relativizacije zgodovinskih dejstev in njihove zlorabe. SDjev evroposlanec Matjaž Nemec je terjal ukrepanje goriškega župana Rodolfa Ziberne. Za gibanje Svoboda  nepojmljivo kar so odločili goriški svetnice in svetniki. “Če želimo v evropskem prostoru ohraniti svobodo in demokracijo, je nujno, da se odločno upremo vsakršnemu poveličevanju fašizma in nacizma, relativizaciji teh zločinskih ideologij in rehabilitaciji njihovih idejnih vodij,” so zapisali v izjavi za javnost.

A skoraj sočasno se je razkrilo da je bil Benito Mussolini imenovan za častnega meščana tudi v Piranu in Kopru. Leta 1924. Nadaljnjih poizvedovanjih po arhivih ni bilo, a domneva se lahko, da so mu bili podelili ta naslov, seveda bolj po ukazu prefektov, v vseh slovenskih in istrskih občinah v tistem času še pod Kraljevino Italije. In eni od koprskih svetnic, Jadranki Šturm Kocijan, iz Socialnih demokratov, se je zazdelo samoumevno, da bi se tega nečastnega občana veljalo rešiti, s preklicem dodeljenega naziva. A glej ga zlomka, koprski mestni svet je, čeprav le za en sam glas, ravnal tako kot goriški lani. Podanega predloga ni sprejel. Bil je proti tudi sam župan Aleš Bržan. Pojasnilo, ne dobesedno a vsebinsko: »Mussolini ni naš častni občan, ker je MO Koper nastala na novo, po vojni in v drugi državi in delat s tega cirkus je le brezvezno dvigovanje prahu. Namesto, da bi se povezovali se znova delimo«. In Svoboda, ki je tako odločno odreagirala na Gorico? »Nič več kot populistična gesta, ker nima pravnih posledic in ker so obdobja fašističnih dekretov že zgodovinsko zaključena« - tako v njenem imenu podžupanja Mateja Hrvatin Kozlovič. A po mojem najbolj presenetljivo, stališče predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB, Marjana Križmana, da oblast, ki je nastopila po letu 1945, nikakor ni bila pravni naslednik italijanske države, zato tudi sam ne vidi smisla v takšni razpravi. 

Vsem tem gospodom, z županom vred, gre povedati naslednje: Kakršno koli priznanje za zasluge komurkoli je po svojem neke vrste spomenik,  tako kot spominska plošča ali večja skulptura, inštalacija ali spominski kompleks. Enak pomen imajo poimenovanja ulic, trgov, ustanov. Z spremembo meja in režimov spomeniki ostanejo vse dotlej, dokler niso odstranjeni, bodisi spoštljivo, bodisi z gnusom. In tako kot se mesto Koper kita s svojimi velikimi občani iz tisoč petsto letne zgodovine, od prvega škofa, Sv. Nazarija dalje, preko Vergerijevih, Pier Paolo mladi in stari, razsvetljenca Gian Rinalda Carlija, slikarja Vittore Carpaccia, kartografa Pietra Coppa, zdravnika Santoria Santoria, glasbenika Antonia Tarsie, škofa Paola Nardinija, pravnika in publicista Carla Combija in še in še bi jih lahko našteli, enako ohranja, bodi nam to všeč ali ne, svoje častne meščane, med katere žal tudi Benita Mussolinija.

Zgodovini daš lahko novo razvojno smer, je pa ne moreš izbrisati.

 

Nato na poti k večji SMRTONOSNOSTI...

 

Ustave ni več, Ustave ni več, gre za Nato…

 

124. člen Ustave RS

(obramba države)

3. odstavek: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.«

Naši poslanke in poslanci, naši ministrice in ministri, naš premier in predsednica države so na to, ko so nastopili mandat, prisegli. A obenem, vsaj nekateri izvoljenci ljudstva ter predsednik vlade in ministra za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo ploskajo generalnemu sekretarju zveze Nato, Marku Rutteju, ko v Ljubljani, na parlamentarni skupščini zavezništva označi njen nedavni vrh v Haagu za zgodovinskega, ker da »so bile tam sprejete pomembne odločitve, ki bodo okrepile Nato, ga naredile bolj poštenega in bolj smrtonosnega«. Zazna kdo kako različico, oz. diskrepanco med zavzemanjem za mirovno politiko ter kulturo miru in nenasilja, in sočasnem priseganjem organizaciji, ki želi postati vse bolj SMRTONOSNA? No, tudi poštena – pravi Rutte – a mi ni jasno kaj to pomeni? Da je danes goljufiva?

Ko prebiram poročanja s te skupščine in seveda govor Rutteja ter ostalih pomembnežev, vidim eno samo apologijo Nata, ki da z višanjem obrambnih izdatkov na 3,5 BDPja lahko zagotovi varnost Atlantiku, Arktiki, Evropi, pa tudi ZDA. Kaj pa Antarktiki, Rutte? A ne sodi k Altantiku, tako kot Arktika? No, zgodi se, da tile gospodje na kaj pozabijo. Sicer ne vem na osnovi česa bi naj bil Nato poklican braniti Arktiko in tudi atlantski ocean, glede na to da ne pripadata nikomur?! Razen teritorialnih voda obalnih držav, ostale so mednarodne vode, kamor neovirano, skladno s pravili pomorskega prava, plujejo ladje vseh držav sveta.

Dokaj nebogljen, v odnosu do uvodoma omenjenega člena Ustave, tudi naš premier Robert Golob. Niti z besedo se ni potrudil popraviti Rutteja, oz. se od njega distancirati, pri njegovem invociranju večje smrtonosnosti zavezništva. Besede so pomembne – g. premier! Smrtonosnost = zmožnost povzročiti smrt, nositi smrt, prizadejati smrt. A smo zato v Natu? Da sejemo smrt? Lepo, ubogljivo, kot naložbo v kolektivno varnost zavezništva je navedel nadaljnjo podporo Ukrajini v boju proti ruski agresiji in spomnil na pobudo PURL, prek katerega evropske članice Nata in Kanada financirajo dobavo ameriškega orožja in druge vojaške opreme Kijevu. Vlada se je z namero o pridružitvi Slovenije tej pobudi že seznanila, je prisotne obvestil Golob, ter obenem k pridružitvi pozval še ostale članice zavezništva. Znova mi med najbolj odločnimi podporniki nadaljevanja vojne, kajti samo oboroževanje Ukrajine je ne bo ustavila, obratno – več in bolj smrtonosnega orožja bomo dajali Ukrajincem, bolj smrtonosni bodo odzivi Rusije, lahko do skrajnosti, oziroma do uporabe najbolj smrtonosnega in lahko dokončnega - in znova zamujena priložnost, da bi članice in vodstvo Nata vendarle opomnil, da brez dialoga z Moskvo ne bo šlo, ne bo pogajanj, ne bo miru, ne bo prihodnosti. Je osebno ne vidim z evropskim zidom, podobnem kitajskemu, od Barentsovega do Črnega morja.

A se vam res zdi, g.  premier, da bodo Nato, EU in Trump pokorili Putina? Nikoli pomislil na to, da 3 leta in pol te politike stanja na fronti in sicer niso v ničemer izboljšala in da bi zato kazalo pristopiti k drugačnim potezam? Da so občasna pozivanja dr. Danila Turka in mnogih častitljivih imen domačega in tujega mirovništva morda bolj razumna? Errare human est, sed perseverare diabolicum. In vi z vašimi kolegi v EU in Nato vztrajate pri tej zmoti, kar je hudičevo slabo početje!

Na festivalu miru, ki je potekal v soboto na Kongresnem trgu v Ljubljani, tudi kot antipod parlamentarni Natovi skupščini na Razstavišču, smo videli predsednico Državnega zbora, Urško Klakočar Župančič, in to v aktivni vlogi bralke imen pobitih palestinskih otrok v Gazi. Pokazala je pogum, sočutje, razum. Kje pa ste bili vi, g. premier? Doma, bral 124.člen Ustave in ga skušal razumeti?