Trump pleni dalje

 

Dve Ameriki… a hujša vse bolj v ospredju

Gre danes za Trumpovo, povsem razgaljeno pošastna in strašljiva, toda, bodimo iskreni, nič hudo drugačnega ni bilo pod prejšnjimi administracijami vsaj zadnjih 50 let, le več šminka in pudra so si nadevale pa spregovorile malce bolj ubrano, ko od prebivalcev Bele Hiše, od sedanjega celo po lastnem priznanju, pričakujemo lahko vse: pod zastavo »America first« - predhodniki so mahali z »bojem za demokracijo po svetu« - najbolj gnusna dejanja gangsterizma, terorizma, pokolov in celo genocida, začenši z onim nad prvotnimi prebivalci njihove lastne države,  ne da bi bili za to kdajkoli kaznovani. To je Amerika, kot pogovorno imenujemo Združene države, do katere se slehernemu dobromislečemu zemljanu, ki kaj da na civilizacijske postulate, mora obračati želodec. Druga pa je ona, ki si je vendarle zaslužila, tokom zgodovine in kulture, da bi jo zljubili, Amerika Davida Thoreauja in Hermana Melvilla, Abrahama Lincolna in Walta Whitmana, Martina Lutherja Kinga in Malcolma X, Joan Baez,  Boba Dylana, Jimyja Hendrixa in Angele Davis, Toma Hydena, Roberta de Nira, Richarda Gera, Suzan Sarandon, množic protestnikov proti vojni v Vietnamu, nenazadnje tistih mladih v uniformah, ki so pred 85 leti prešli Atlantik, da bi našim dedkom in staršem pomagali osvoboditi Evropo od fašizma in nacizma.

Ta zadnji akt imperialnega piratstva Bele Hiše v Venezueli se pridružuje ruski invaziji Ukrajine, ki jo povsem legitimira, pri čemer bi morali razni Merzi, Tuski,  Macroni, Starnerji, Leynove in Kallasove ter ostali ameriški zavezniki, radi minimuma koherentnosti, umolkniti pri svojih neprestanih obtožbah samo na račun Moskve glede kršenja mednarodnega prava, ter uničenju Gaze in genocidu Palestincev s strani Izraela, ki ju tako in tako ves čas Trump še posebej podpira. Trd in grob udarec prizadevanjem civiliziranega sveta, da bi ustavili vojno v neposrednem sosedstvu Evrope, ter našli institucionalno rešitev  za Palestino, ki bi končno omogočila obema narodoma, ki v njej živita, da sobivata skupaj v eni ali v dveh neodvisnih in sodelujočih državah. Udarec, ki vso situacijo samo poslabša ter odpira pot novim kriminalnim norostim s strani kogarkoli. Ko ena, dve, tri vlade, zlasti če vodilne po politični, vojaški in ekonomski moči, zaničijo mednarodno pravo, zradirajo zapisana pravila urejenega, mirnega, varnega sobivanja narodov in držav, se vsaka dejanska oblast počuti pooblaščena in celo spodbujena, da se vede enako. In človeštvo se pogreza v barbarstvo.

Kaj storiti, da bi se temu izognili, da bi rešili kar se rešiti še da? V upanju, seveda, da nas odštevanje zadnjih sekund na Uri sodnega dne ne prehiti?!

V Parizu so se minuli torek dobili voditelji držav podpornikov Ukrajine, zbrani v tako imenovani »Koaliciji voljnih«, ki računajo na to, da bodo po sklenjenem miru na tem prizorišču, zanj jamčile tam napotene njihove sile. Tudi naš premier je bil zraven. In vsi zadovoljni po sestanku, ker naj bi bil o tem končno dosežen dogovor, s podporo celo Trumpovih odposlancev Witkoffa in Kushnerja.

A so se gospodje še enkrat postregli sami, preskočili pult in si natočili, ne da bi se vprašali kaj bo o tem porekel krčmar. Kolikor vemo, je iz Moskve večkrat ponovil, da tovrstna varnostna jamstva so zanj nesprejemljiva, kar sledi seveda preprosti logiki, da če si se podal v vojno in žrtvoval 200 tisoč svojih vojakov, poleg mnogo drugega, zato da bi preprečil, da bi Nato zakorakal v Ukrajino, po kakšni enačbi naj bi na to privolil danes? Če je to pogoj Zahoda, je mirovni dogovor nemogoč. Vojna bo šla dalje in si bo z njo krčmar s Kremlja prilastil še kak kos Ukrajine. In hudo je videti v tej zblojeni druščini tudi predsednika naše vlade.

Prejel je te dni, tako kot ostali iz državnega, vladnega in parlamentarnega vrha, nov poziv domačih mirovnikov k pravočasni streznitvi, še pred marčevskimi volitvami, z zahtevami, da se Slovenija končno začne vesti dosledno in ne selektivno do slehernega kršitelja mednarodnega prava, da k temu nagovori vso Evropsko unijo in da prične s postopki za izstop iz zveze Nato. Da je slednji nujen, če nočemo deliti odgovornosti za zločine, minule in prihodnje, njenega poveljnika, kar Donald Trump nesporno je, bodi nam to všeč ali ne, pričajo njegova podpora genocidnemu Izraelu, nezakoniti napad na Venezuelo z ugrabitvijo njenega predsednika, ponavljajoči akti piratstva na odprtem Atlantiku ter napovedi podobnih potez še na račun drugih do ZDA neubogljivih držav, celo zaveznic – glej dansko Grenlandijo.

Povrnimo si suverenost in digniteto!... preden nam jo Janez Janša zapravi do konca. Pokažimo razliko do velikega častilca gospoda, ki se utegne razglasiti vsak čas še za Boga na zemlji.

 

 

Bruta me la vedo... pravimo Istrani

 

Je "Rešitelj vseh vojn" morda sprožil zadnje odštevanje?

89 sekund do polnoči, je kazala januarja lani Ura sodnega dne. Še nikoli prej je bilo človeštvo, po oceni jedrskih strokovnjakov, bližje lastnemu uničenju. Neprofitna organizacija s sedežem na čikaški univerzi, Bulletin of Atomic Scientists, ki preračunava sekunde do globalnega uničenja, je kot razloge za premik iz prejšnjih 90 sekund navedla rusko-ukrajinsko vojno, z njo povezano grožnjo jedrskega spopada, nenehne konflikte na Bližnjem vzhodu, podnebne spremembe, grozečo pandemijo ptičje gripe in oboroževalno tekmo z umetno inteligenco.

Ob nastopu 2025 smo si vsi voščili boljše leto od predhodnega, a dočakalo nas je to sporočilo. Proti koncu januarja. Takrat ga praviloma objavljajo.

Se bo kazalec letos znova premaknil? Nazaj?... zavoljo, recimo,  prizadevanj ekscentričnega Donalda Trumpa pri iskanju izhoda iz ukrajinskega konflikta in za normalizacijo odnosov z Rusko federacijo?!... Ali naprej? Ob počasnosti, zmedenosti in negotovosti pogajalskega procesa in vse večji ostrini bojne retorike med Zahodom, zlasti Evropo, in Rusijo, nič kaj pomirjujočih nastopov samega gospodarja Bele Hiše v zvezi z Bližnjim vzhodom, srednjo in Južno Ameriko, posebej z Venezuelo, ki si jo je privoščil celo obglaviti  - meni nič, tebi nič je naročil napad nanjo in ugrabitev Madura s soprogo -, ter celo do evropskih zaveznic, nenazadnje ob dinamiki podnebnih sprememb z vse hujšimi vremenskimi pojavi, katerim človek ne kaže več, da bi bil kos.

Sam si bom privoščil bolj pesimistično napoved, po občutku, brez nikakršne pomoči, tudi umetne inteligence ne, kot preprost smrtnik, ki dogajanja okoli nas in pri nas samih pozorno spremlja. Tudi ob dejstvu da Trump že prehaja od besed k dejanjem in to smrtonosnim, ter da se mu nihče od slovitih tutorjev mednarodnega prava, za kar se imajo naši, evropski voditelji, ne upira! Ugibam torej da nam bo zmanjkalo še nekaj sekund. Od lanskih 89 bomo poskočili k 85-80?!... ali še huje, spremljali na displeju njihovo odštevanje, vsak dan eno manj?! Srčno upam, da me občutek vara, da pretiravam, da bodo znanstveniki vendarle uvideli, Trumpu navkljub, nekaj več pozitive in vrnili uro nazaj…

Sicer se ob spogledovanju z Doomsday Clockom znova sprašujem, ali ima smisla vsakič opozarjat na to kar nam sporoča, one dame in gospode, ki odločajo o premikanju njegovih kazalcev, tako doma kot drugod? No, morda smisel pri tem je, le da naslovnik ni več ta pravi, potem ko cel mandat ni storil ničesar ali zelo malo, da bi človeštvu povrnil odtrgan čas. So volivke in volivci oni, ki bi morali razumeti koliko je Ura…sodnega dneva.

Naši, doma, že takoj, oz. kmalu. Marca bomo obnavljali vrste sedečih v lepi okrogli dvorani na Šubičevi 4 ter vladajočih na Gregorčičevi 20. V Ljubljani, seveda. Častilci Trumpa in Netanjahuja, rasisti, nacionalisti, militaristi, netilci konfliktov v družbi, zanikovalci genocida nad Palestinskim narodom s strani Izraela in sprememb podnebja, hočeš nočeš, kazalce omenjene ure premikajo naprej, skrajšujejo čas preživetja človeške vrste.

Pa še nekaj me začenja begati po kmalu 4 letih pisanja in svetovanja državnemu vrhu, tudi v imenu pomembnih imen domače inteligencije, kako se postaviti do vojne v Ukrajini in njenih protagonistov, potem ko se kontinuiteta z zunanjo politiko prejšnje, Janševe vlade, ni izkazala kot uspešna pri iskanju poti h končanju konflikta. Spomnil sem v svojem zadnjem javnem pismu v 2025 ( Večer 31.12.2025 »Evropa v novo leto s staro politiko do Ukrajine in Rusije?«) na definicijo norosti, ki jo je zapisal Albert Einstein, mimogrede med ustanovitelji Bulletin of Atomic Scientists: »Delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate«. To je ves čas, vsaj od neuspelega carigrajskega dogovora, marca 2022, moč očitati Evropski uniji in Natu, z nami vred, ki sta kljub spoznanju da se s sankcijami na njegov račun in oboroževanjem ukrajinskega odpora, Kremelj ne bo premislil in bojne operacije ustavil, nadaljevali z isto politiko. A tudi sam, če sem pošten, moram priznati, da se ne vedem drugače: pišem in pišem, svetujem in pozivam, vsebinsko eno in isto, delam torej vedno znova iste stvari in pričakujem drugačne rezultate. In rekel sem si, kaj ko bi raje umolknil? No, morda bom. Oglasil sem se tokrat predvsem zaradi ugibanja o času, ki nam še ostane.

 

 

iz Bruslja nič novega

 

Do Ukrajine in Rusije, Evropa v novo leto s staro politiko…?!

Ko hodim k italijanskim mirovnikom, jih podpirat na shodih proti prisotnosti ameriških jedrskih raket v Avianu pri Pordenonu ali na kakem simpoziju proti militarizaciji države, ali pogosteje v Trst na debatah o denukleariziranem statusu Tržaškega zaliva, oz. uzakonitvi prepovedi vplutja ladjam na jedrski pogon ali z jedrskim orožjem na krovu, me sprašujejo kako to, da mirovniki v Sloveniji uspemo tu pa tam nagovoriti oblast, do samega državnega vrha, tudi bolj neposredno, v živo, na srečanjih s šefico države, s predsednico parlamenta, z zunanjo ministrico - edini, ki nas noče je predsednik vlade - , ko njih sprejme kvečjemu kak znanec, ki sedi v Deželnem svetu.

To je prednost male, drobne države, kamor se tisti, ki se s politiko ukvarjamo že dalj časa, več ali manj poznamo vsi – je moj prvi, spontani odgovor. A ne mislite si – pripomnim takoj -, da je od tega kaj več učinka. Poslušajo nas, prikimajo tudi, delijo z nami marsikaj, toda… »ne veste vsega, ne poznate ozadji« - nam povedo – »in nenazadnje pripadamo širši evropski družini, ki ji je enotnost ključna za obstoj in ki nekaj pokrene le ob polnem soglasju«.

Nosilcem oblasti tudi pisno sporočamo kaj si o njihovih odločitvah mislimo, priznam da predvsem ko se z njimi ne strinjamo, in nam tudi kdaj pa kdaj odgovorijo, a ne manjkajo pohvale, ko si jih zaslužijo seveda. Temu je bilo tako, na primer, ko je Državni zbor priznal Palestinsko državo, ko je predsednica Republike v Evropskem parlamentu naslovila z genocidom kar Izrael počne nad palestinskim ljudstvom v Gazi, ko je vlada sama, mimo EU, uvedla določene sankcije proti Izraelu. Še nobenega  ploskanja pa na rovaš vojne v Ukrajini, ki našo vlado vidi povsem postrojeno z bruseljsko birokracijo in z voditelji močnejših članic Evropske unije. Bila je pozvana na samem začetku mandata, celo od dveh bivših predsednikov Republike, Kočana in Turka, k diskontinuiteti z zunanjo politiko prejšnje, Janševe vlade, v zvezi s tem konfliktom, a je to raje preslišala in se v določenih primerih izkazala celo kot bolj papeška od Papeža.

Med bolj pogostimi in, priznam, tudi nesramnimi pisci se štejem sam. Zanese me celo na rob žaljivega, če že ne sovražnega govora. Ker se jih ne prime skoraj nič, niti modre besede, ki jih ponavlja ves čas, ko ga nacionalka kaj vpraša o tem kako Evropa do miru v Ukrajini, dr. Danilo Turk, nekdanji predsednik Republike, svetovalec za politično-pravna vprašanja pri Kofi Ananu, ko je bil generalni sekretar OZN, in še danes gostujoči predavatelj mednarodnega prava in diplomatskih veščim širom sveta: »Brez dialoga, samo s sankcijami in demoniziranjem Rusov ne bo šlo!«.

Pred dnevi sem pisal naši evropski komisarki Marti Kos, sklicujoč se na izjavo, ki jo je bila dala teden prej, da če EU ne bi pomagala Ukrajini tako kot počne, je ne bi bilo več, pri čemer je tudi pozvala kritizerje tega početja naj jim povemo kako drugače spraviti Putina za pogajalsko mizo.

Spomnil sem jo naslednje:

Kmalu bodo 4 leta ko pomagate Ukrajini z orožjem, financami in sankcijami na račun Rusov in še nič ne kaže, da bi to približalo Putina k pogajanjem, kaže pa da ljudje umirajo dalje, da se Ukrajina dalje ruši, da si je Rusi jemljejo vse več... In kaže nenazadnje, da se bližamo eskalaciji, z idejo "koalicije voljnih" da bi napotili vojake v Ukrajino za nadzor morebitnega miru ali morda še prej, ki nas bo potegnila vse bližje neposrednemu spopadu EU/Nato z RF, ki bo neizbežno jedrski.

Prva priložnost, da do vojne ne bi sploh prišlo je bil vsaj načelni DA Putinovi zahtevi po varnostnih jamstvih za RF in po implementaciji sporazumov iz Minska za vzhodni del Ukrajine, ki pa sta ga Biden in Stoltenberg zavrnila in nihče v EU, da bi se zanj potegoval.

Druga priložnost, da bi Ukrajina ostala cela in nevtralna je bil že skoraj podpisan dogovor iz Carigrada marca 2022, a ga je Zelenski po pritisku Johnsona zavrnil, pa znova iz EU nihče, ki bi se zanj postavil.

Tretja priložnost, da se vojna konča že takoj in da si Rusi nehajo jemati še več ukrajinskega ozemlja, je dogovor v 28 točkah, ki ga ponuja Trump, a ki ga Zelenski in EU zavračata. Če že bo kdaj še kaka četrta priložnost, bo samo še slabša, kot vas na to opominja sam ameriški predsednik.

Sicer ne pozabimo na definicijo norosti Alberta Einsteina: Delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate… Ups, tu pa sem se sam ujel v past. Delam ves čas isto – opozarjam in opozarjam, da delajo narobe – in pričakujem drugačne rezultate?! Kaj ko bi raje umolknil?

 

Uboga Evropa...

 

Evropa v vse hujšem kognitivnem stanju

Mark Rutte in Kaja Kallas sta po umskem potencialu, ki ga izkazujeta vsakič, ko spregovorita, sinteza intelektualne in vrednostne ravni aktualnih vodilnih mož in dam Zveze Nato in Evropske Unije, ki se skupaj z ameriškim predsednikom Trumpom, potem ko se kaj dobijo ali slišijo, vsakič veselijo domnevnega napredovanja poti k mirovnim pogovorom z Rusijo, a ko jih slednja opomni, da od svojim osnovnih dveh pogojev ne odstopa - nadzor Donbasa in neodvisnost Ukrajine - znova hladen tuš. »Rusija je ona, ki noče miru!«. Da bi pomislili, da se računi ne delajo brez krčmarja, niti slučajno. In ukrajinski v.d. predsednik Zelenski, ki jih poziva k še dodatnim pritiskom nanjo, da bi jo prisilili k popuščanjem, kot da bi se znašel sredi vojne včeraj in se še ne zavedal, da tovrstni pristopi učinkujejo v tem primeru povsem obratno. Pa se vprašam, kdaj bo enkrat vsa ta gospoda zagledala luč Betlehema?

A posvetimo se prvima dvema »skavtoma«.

O visoki predstavnici EU za zunanjo in varnostno politiko. Nedavno je, brez kančka premisleka ali zadržka, izustila naslednje: »Za mir v Ukrajini, ki naj bo pravičen in trajen, mora Rusija, ne Ukrajina oklestiti tako vojsko kot vojaške izdatke!«. Nasmejala me je in sem ji pisal, da je bila pri tovrstnem pričakovanju preskromna, češ »morala bi zahtevati od Kremlja najmanj še opustitev jedrskega orožja, do zadnje konice, ter samopredajo Vladimirja Putina Haaškemu tribunalu in to še z enosmerno, nepovratno vozovnico, ki bi jo plačal iz lastnega žepa.« Minuli ponedeljek pa še ena cvetka iz njenih ust: »Če ruskemu predsedniku uspe zavzeti ukrajinski Donbas (neukrajinskega ne poznam?!) bo zavzel celotno Ukrajino.« Me srbi, da bi ji nova poslal pisemce in jo podučil, da bi do take zasedbe, glede na čas, ki ga je Putin potreboval za okupacijo Donbasa, lahko prišlo po vojni, ki bi, ob predpostavki, da se zahodna vojaška in finančna pomoč Ukrajini nadaljuje kot doslej - pravkar smo ji dodelili "posojilo" 90 milijard evrov, ki bodo kmalu končali v staro železo, ruševine, kri in solze, ter nekaj tudi v žepih ali na računih bolj iznajdljivih Ukrajincev - ter da Zelenskemu ne zmanjka vojakov,  trajala še dobrih 20 let, no, morda 10, če bi ameriški predsednik Trump v celoti umaknil ZDA iz te zgodbe in prepustil vso breme pomoči Ukrajincem Evropi.

Po čem pa slavi generalni sekretar Nata? Po svoje tudi on po povsem nekompetentnem ali manipulativnem branju kristalne krogle. »Obstaja možnost da bi Rusija v naslednjih 5 letih napadla Nato« - je dejal nedavno. Napad torej ne le na Evropo, na zavezništvo v celoti, z ZDA vred! In mu pri tej zlovešči napovedi sledijo še nekateri evropski premieri, obrambni ministri ter generali. Je pa le 2 meseca nazaj trdil, da »Je Nato tako močna, da je Rusija ne more napasti!«

Toda odmislimo bizarnost tovrstnih izjav in se vprašajmo kaj nam pravzaprav sporočajo. Drugega odgovora ne najdem kot da omenjeni figuri ne računata na sklenitev miru, oz. na uspeh prizadevanj Donalda Trumpa, ki naj bi šla preveč na roko ruskim pričakovanjem in zahtevam. Pa slednji, v lasten zagovor: »Ne bo več umiranja, osvajalna ofenziva se bo ustavila pa še prispevali bodo Rusi k obnovi Ukrajine! Če gre vojna naprej bo jutri še slabše!«  In mi je težko se z njim ne strinjati.

Me pa pri vsem tem skrbi molk naših domačih vladarjev, od predsednice Republike in premierja, do pristojnih ministrov. Da bi enega slišali pripomniti: »Dragi ljudje, Rutteja, Kallasovo in ostale bolj temperamente evropske voditelje kdaj pa kdaj zanese. Mi nevarnosti, da bi nas Rusi jutri napadli ne vidimo!«…  Bilo bi lepo in pomirjujoče namreč izvedeti, da želimo prej verjeti v uspeh Trumpovih prizadevanj, oz. v sklenitev dogovora o končanju vojne in o čimprejšnji sanaciji odnosov z Rusko federacijo, da nam je sicer žal za Ukrajino, ki izgublja del svojega ozemlja, a da je to cena velikih napak, ki smo jih storili vsi, od Zelenskega do nas Evropejcev, ob pristopu do tega konflikta dalje. A kar slišimo je: »Slovenija ostaja neomajna v stališču, da z orožjem in s silo ni mogoče spreminjati mednarodno priznanih meja!«. Že ničkolikokrat slišana lajna, tokrat Fajonova, ki nas popelje nazaj na začetek kmalu štiriletne drame. Stališče pravilno, načelno, sveto, a tokrat v korist miru povsem neuporabno in ko tega ne spoznamo nam to pove, da tudi naši še danes niso razumeli zakaj je Putin vojno sploh začel.

 

Kako bomo volili?

 

Kmalu Novo leto… volilno. Hudo bo!

 

Trije dobri možje, ki ne zamudijo decembra da bi se potihoma, ponoči, ko vsi spimo, spustili v naše domove, nam letos prinašajo, lično zapakiran s sladicami in raznoraznimi darili, tudi velik vprašaj, komu zaupati vodenje države od marca 2026 dalje. Miklavž je svoje pakete že dostavil, kmalu dobimo še Božičkove, na Silvestrovo nam bo pod okrašeno jelko svoje najboljše želje izpričal še Dedek Mraz.

Od dobrih mož samo dobre želje, pomislim. Toda se nam bodo spomladi uresničile? Ozrem se malo naokrog in kaj vidim? Obstoječe vladarje,  ki so bili dali pred prejšnjimi volitvami ljudstvu 122 zavez in jih izpolnili, ko se mandat izteka –  preostali trije meseci bodo več ali manj posvečeni le pripravam na volitve -  73 (le 24 v celoti, 49 delno), ter pretendente k prevzemu oblasti od katerih lahko pričakujemo morda še več zavez, a gotovo ne to, da bi prepustili civilni družbi nadzor nad njihovem izpolnjevanju, če pa že, izključno svoji, po svojih željah in merilih, oblikovani in prikazani »civilni družbi«, kar že takoj pove, da si s pretendenti ni moč nadejati veliko dobrega.

Volivke in volivci poznamo že danes oboje, in gospodje, ki nam vladajo - Svoboda, SD in Levica - ter one, ki so nam vladali že kdaj prej in se znotraj parlamenta znova ponujajo kot boljša izbira - SDS in NSi. Izven pa, mahajo z rokico, ene z desno, druge z levo, da bi opozorile nase,  zaenkrat še bolj drobne alternative, ki jih ankete zaznavajo tik nad ali pod parlamentarnim pragom – Prerod, Demokrati, Vesna, Mi  Socialisti, Resnica, SLS, Pirati, Nič od tega in še kdo.

Sam, dokaj razočaran z obstoječo vladno garnituro a zavoljo predvsem zunanje politike, ki jo Glas Ljudstva, recenzent civilne družbe onih 122 koalicijskih zavez, iz začetka zapisa, ni posebej naslovilo, ne vem še komu bom oddal glas, vem pa zagotovo komu ga ne bom dal, ker če hočem dobro Sloveniji in njenim prebivalcem ga preprosto ne morem. Ciljam na aktualno parlamentarno opozicijo, ki za celoten politično-družbeni sistem, tudi pri stvareh, ki dobro funkcionirajo, od vojske in policije, do tožilstva, sodstva in  državne uprave, zdravstva in šolstva, kulture in medijev, človekovih pravicah in državljanskih svoboščin, načel solidarnosti in enakosti ter vrednotenja dela, nenazadnje do polpretekle zgodovine, odkrito napoveduje temeljite, skoraj da revolucionarne lustracijske in revizijske posege, glej ZDA po drugi izvolitvi Donalda Trumpa. Glava Tita v Velenju je že padla.

Zapišem in še enkrat poudarim svojo žalost in razočaranje na račun zunanje politike, ki ob nastopu sedanjega mandata, kljub mnogim pozivom, med drugimi bivših predsednikov republike, Milana Kučana in Danila Turka, ni zmogla diskontinuitete s prejšnjo Janševo-Logarjevo, zlasti ne v odnosu do vojne v Ukrajini pri kateri še vedno stopicamo na mestu ali po stopinjah, ki nam jih narekujejo v Bruslju in ki konflikt le podaljšujejo ter nas obenem vodijo vse bliže neposrednemu in usodnemu spopadu z Rusko federacijo.

Evo, rad bi zagledal na obzorju neko bolj konsistentno, mirovniško zasnovano alternativno ponudbo, bolj zvesto 124. členu Ustave, ki bi nas iztrgala iz te evropske zblojenosti in primeža vojnih hujskačev. Nekaj malega je od tega videti edino v strankah levice, ki pa se drobijo in prepirajo med sabo za primat pri tistem delu glasov, ki odpre vrata Državnega zbora. Toda, četudi do tega želenega zasuka k razumu ne pride, bom raje ostal pri sedanji izbiri, ki je vsaj nekomu, mislim na Palestince, naslovila žarek podpore in upanja, ki je uvidela in ga izgovorila na glas, genocid v tem, kar Izrael počne temu narodu,  ki je za razliko od večine članic Evropske unije zmogla, četudi skromno, sankcionirati Netanjahujevo vlado in nenazadnje napovedati bojkot, sicer po odločitvi vodstva RTV, naslednje edicije Eurosonga, z udeležbo Izraela.

SDSovcem ni niti nerodno trditi, da za 90 tisoč in več pobitih Palestincev v Gazi, od katerih tri četrtine tvorijo starci, ženske in otroci, je v celoti odgovoren Hamas, oziroma da pri tem izraelska vojska in vlada nista nič krivi. Da bi našli in iz rovov ven potegnili Hamasovce - ti povedo - so Izraelci pač primorani s tanki, topovi, letali, bombami in raketami, ugonobiti civiliste, ki se znajdejo na njihovi poti. Abotno! Iz tega naslova, ne izključujem tudi možnost, da bi eventualna nova Janševa vlada preklicala sklep o priznanju Palestine. In celo v zvezi z Ukrajino, slišimo iz vrst SDSa in NSi pozive k vrniti k obveznemu služenju vojske, pri čemer Janša ne bo imel zadržka, ki ga ima in ga je izrekla v Poslanski zbornici celo italijanska premierka Melonijeva, pri napotitvi naših vojakov v Ukrajino proti Rusom.

Še neodločene volivke in volivce, pozivam, da računajo tudi na vse to. Nenazadnje na dejstvo, da tile gospodje vidijo Trumpa kot vzornika in zaveznika celo pri zanikovanju podnebnih sprememb.

Mati idiotov je vedno noseča

 

NARATIV NATA O RUSIJI VSE BOLJ GROTESKEN A TUDI NEVAREN

Tisti, ki dalj časa spremljamo izjave vodilnih v Evropski uniji in predvsem Natu, v zvezi z vojno v Ukrajini in grožnjo, ki bi jo naj predstavljale domnevne bojne sanje Ruske federacije v razmerju do Zahoda, se kljub resnosti in dramatičnosti situacije o kateri je govora , težko  izognemo nasmeškom,  četudi kislim. To kar nam pripovedujejo generalni sekretar Nata, Mark Rutte, razni premierji in zunanji ter obrambni ministri, predsednica Evropske komisije Leynova, njena desna roka za zunanjo politiko Kallasova pa še kdo, o tem, da ko bo padla Ukrajina, bomo na vrsti mi, Evropejci, oz. da ima Rusija velike imperialne apetite in da noče miru, prepriča lahko le še kako starko s kognitivno insuficienco.

Najbolj sveža, petkova izjava Rutteja: »Rusija bi lahko v naslednjih petih letih napadla Nato«. Še dva meseca nazaj nas je miril, da »je Nato tako močan, da nas Rusi ne morejo napasti«. Po nemškem obrambnem ministru,  Borisu Pistoriusu naj bi se to zgodilo v petih do osmih letih, njegov general Alexander Sollfrank pravi da do 2029, da pa »Putin lahko izvede regionalni napad na katero od članic Nata že takoj«, in da ne bi pri vsem tem zaostajal, britanski minister za obrambo, Al Carns, še bolj teatralen: »Senca vojne se je zgrnila nad vrata Evrope« sporoča in Britance poziva »Pripravite se!«

Gre za vse bolj nevarno histerijo, ker kriči po provokacijah, ki se stopnjuje v času, ko Washington lansira novo varnostno strategijo za ZDA s povsem nasprotnimi sporočili. Beremo namreč da je dolgoročni mir ob vzajemni varnosti na stari celini dosegljiv in da je stabilizacija odnosov z Rusijo, ki da je ne gre jemati kot grožnjo, v interesu tako Združenih držav Amerike kot Evrope. 

Zakaj Rutte in gospodje iz tako imenovane evropske »koalicije voljnih« (Macron, Starner, Merz, Meloni, Tusk in drugi) prepričajo lahko le še, če odmislim apriorne rusofobe in vojno hujskače, kako babico in dedka v domu ostarelih?

Kot prvo, ker nočejo priznati, da je do ruske agresije na Ukrajino prišlo prav zato, da se nebi Rusija imela jutri spopasti z Natom – to je bil Putin jasno sporočil v svoji zahtevi Zavezništvu po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo, dober mesec pred sprožitvijo, kot jo je imenoval, »Specialne operacije«. Zahteva je bila žal zavrnjena.

Kot drugo, ker kričači o ruski grožnji ne vedo povedati čemu bi naj Rusija napadla Evropo, oz. Nato, kakšni naj bi bili njeni motivi in cilji?!

Kot tretje, ker z vsemi okrepitvami, investicijami v dodatno oboroževanje in bojni potencial, tudi človeški, se na konvencionalen način bojevanja Rusija ne bi mogla meriti s skupno silo 32 držav, med katerimi tudi ZDA. S samo Ukrajino se matra skoraj že štiri leta. Prehod na uporabo jedrskega orožja pa bi pomenil konec tudi zanjo. Kje je torej računica?

Da pa vojna med EU in Natom z Rusko federacijo ni povsem izključena drži, a le v primeru, ko bi prvi dve zavezništvi s svojimi enotami vstopili na ukrajinsko ozemlje iz naslova »pomoči« ali »varnostnih jamstev« Ukrajini, in bi se na fronti srečali z Rusi. Na tem dela že omenjena »Koalicija voljnih«, ki znova noče razumeti, da bo Rusija privolila, da bi podpisala mir, kvečjemu na »nadzornike miru« pod okriljem OZN in iz sestave držav, ki se niso vpletale v ukrajinski konflikt. Morda po Putin prepustil to vlogo tudi ZDA, glede na njihovo posredništvo pri iskanju poti iz vojne, gotovo pa ne Evropi, kot je vsem že dal jasno vedeti.

Me čudi in žalosti da o vsem tem naš državni vrh molči, s čimer prispeva k tej histeriji.

Bomo dovolili da se tuje vojske prosto šetajo po Sloveniji?

 

Vojske po Evropi po volji Bruslja, tudi brez dovoljenja članice preko katere bodo šle.

Evropska Unija se očitno pomika proti federalizaciji lastne ureditve, kar je lahko tudi prav, a ko to počne z vojskami in to v času, ko se posredno bojuje z največjo jedrsko velesilo sveta, z Rusko federacijo, s katero se sploh noče pogovarjati in z njo tvega celo neposredni spopad, se mi nekoliko naježi koža.

Za prost pretok ljudi Schengen ugaša, ker da je pretirano propusten za migrante z juga, za tanke, oklepnike, topove, vojaško opremo in vojake, pa bi ga uvedli, celo na silo. Tovrstni transporti in tranziti čez ozemlja članic bi postali možni tudi brez soglasja dotičnih držav. Le obvestili bi jih. In še prednost bi imeli pred ostalimi uporabniki prometne infrastrukture. Primer: Italija bi naložila na vlak 100 tankov, 200 topov in 5000 vojakov, ter pripravila cestni konvoj 300 oklepnikov, za pomoč Poljski pri varovanju vzhodne meje in bi izbrala smer Slovenija, Avstrija ali Madžarska, Slovaška, o terminu tranzita bi nas samo seznanila in mi bi ji bili dolžni pravočasno sprostiti transportne poti, bilo  nam to všeč ali ne.

No, kar tako ne bi šlo, nekaj korakov bi še bilo potrebnih v Bruslju. Večji premik vojaških sil ne bi bil možen brez predhodne ocene Evropske komisije o njegovi nujnosti in le na tej podlagi bi ga nato odobril Svet EU.  

Toda privoščimo si malce fanta-politike, oz. špekulacije ob našem morebitnem odhodu iz zveze Nato, recimo ko bi nas spodili z nje, ker nebogljeni, tako kot Španija, pri višanju obrambnih izdatkov na Trumpovih famoznih 5% BDP, ali ko bi se o odhodu iz nje odločili sami na referendumu, ki bi ga mirovniki uspeli iztržiti od Državnega zbora. Zagovorniki tega članstva nas strašijo s tem, da nas Nato varuje ne le pred zunanjim sovragom, seveda od Ruskega medveda najprej, ampak tudi pred notranjimi skušnjavami nekaterih mejašev po vrnitvi v toku zgodovine izgubljenih ozemelj. Madžarski bi naj dišalo Prekmurje, Avstriji Koroška, Italiji Istra, Primorska in Notranjska do nekdanje Rapalske meje. Na tako strašenje se odzivam z nasmeškom, ker že sama ideja o čem takem pomeni po mojem, da vrhunca idiotizma še nismo dosegli, a predpostavimo, da sem sam neuk ali pretirano naiven, in se tak scenariji zares zgodi. Italija bi s pretvezo vojaškega tranzita na Madžarsko in naprej, ter z odobritvijo Sveta EU, pripeljala k nam 3 krat močnejšo silo v orožju, opremi in vojaki, kot je naša, domača, se ustavila v Postojni, tam izkrcala ves transport, in razglasila nadzor nad tem delom Slovenije, kar »mirovniško«, ne da bi nihče niti strela sprožil. Morda bi ob trojnem paktu storili enako še Avstrija in Madžarska in nam bi ostal odprt le še spor DARSa s tovornjakarji za boljšo pretočnost avtocestnega križa.

Toda, brez panike, za izboljšanje vojaške mobilnosti v Evropski uniji – pravi evropski komisar za promet Cicikostas, - bo nujno najti okoli 100 milijard evrov, ker da prometna infrastruktura kakršno imamo danes še ne omogoča večjih vojaških premikov. Potrebno bo ceste in avtoceste razširiti, mostove in predore enako, podvojiti železniške zmogljivosti. Govori se o cca 500 infrastrukturnih projektov v naslednjih 5 letih. Evropska unija si je namreč zadala cilj, da mora biti do leta 2030 ustrezno obrambno pripravljena za odziv na različne grožnje.

Ob vsem tem si rečem: ekonomsko, fiskalno, politično suverenost smo že žrtvovali, bomo še ozemeljsko? Ali se bo moral spet zgoditi narod s spontanimi barikadami na cestah in tirih?