Kdo bolj prispeva k miru? Golob k Merzu ali Orban k
Putinu?
»Vlado Republike Slovenije pozivamo k razumnemu
oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zaveze iz
koalicijske pogodbe, da bo na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz
»ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. Še
pomnite tovariši?... Ups, dame in gospodje?
18 podpisnic in podpisnikov, med katerimi dva nekdanja
predsednika Republike, Milan Kučan in Danilo Turk, smo 8. junija 2022, pravkar ustoličeno novo, levosredinsko
Golobovo vlado, klicali k diskontinuiteti z zunanjo politiko prejšnje, Janševe,
ki se je bila do ruske agresije postavila na stran zagovornikov razreševanja
konflikta s čim tršim pristopom do agresorja, oziroma s sankcijami na njegov
račun in z oboroževanjem ukrajinskega odpora, vse do izgona ruskega okupatorja,
ne da bi skušali razumeti vzroke agresije in ob tem dali prednost ter
priložnost diplomaciji.
Zamenjali sta se vladi a se diskontinuiteta ni zgodila.
Na Mladiki je pooblastila in naloge Anžeta Logarja prevzela Tanja Fajon, a v slovenskem
odnosu do vojne in do Ruske federacije se ni spremenilo ničesar. Ostali smo
povsem zraven vernikov trde roke, ki so se dve leti kasneje, ob kadrovskih
rošadah na vrhu Nata in EU, še bolj naježili.
Od 8. junija 2022 bodo kmalu mimo tri leta in pol.
Kako je z vojno vemo, z odzivi nanjo s strani Zahoda tudi, Kremlja prepričali da
odneha nismo, na fronti ruske sile počasi a vendarle napredujejo, posledice v krvi, solzah in
ruševinah se kopičijo. A vera EU in Nata da sta še vedno na pravi poti ostaja
neomajna.
To je potrdil tudi obisk našega predsednika vlade v
Nemčiji. Dokaj narazen s kanclerjem Merzom pri vprašanju Palestine, genocida in odnosa do Izraela, povsem zlizana pri vojni
v Ukrajini, odzivom na Rusijo in skupnem oboroževanju. Nič o Ukrajini brez
Ukrajine in Evrope, meje se ne menjavajo s silo, dostopnost k Natu ostane, s
sankcijami, oboroževanjem Ukrajine in drugimi pritiski na Moskvo kar naprej! Slej
ko prej bo Putin klonil!
Gre za držo, ki bo trknilo ob besedi, ki jo bo na
koncu iskanja gabaritov za sklenitev miru v Ukrajini imel ameriški predsednik
Trump. Slednji dobro ve, da brez ukrajinske ozemeljske koncesije Rusiji – Krim
in Donbas – ter opustitve želja Kijeva po članstvu v Natu, mirovnega dogovora
ne bo.
In tudi »koaliciji voljnih«, ki bi naj s svojimi
vojskami kar na ozemlju Ukrajine slednji jamčila varnost, tega koraka ne bo
dovolil, ker bi pogajanja propadla. Realpolitik pač.
Ekskomuniciral Evrope seveda ne bo, a ji bo dovolil da
svoje na račun Rusije in mirovnega dogovora pove le toliko da se izkašlja. Z
njim se evropski zavezniki gotovo ne bodo sprli.
In kaj bo izustil takrat naš velepremier?... Če bo seveda
še jahal vlado?! Zamudil sem priložnost, da bi rekel kakšno manj in se držal
bolj nazaj ter se tako izognil temu, da bi se sam zapisal kot Golob med
evropskimi jastrebi. In takrat vas bomo vprašali v čem je bila, v zvezi z
Ukrajino, razlika z Janezom Janšo? Edina, da ste šel v Kijev za njim.
Madžarski kolega Orban je, če hočemo, vse prej kot načelen,
a ve kako se tem stvarem streže, kaj je in kaj ni v nacionalnem interesu. Od
samega začetka je detektiral razloge, okoliščine ter perspektive konflikta
bolje kot ostali v Evropi, jasno sporočil da Madžarske v morebitni neposredni
konfrontaciji z Rusko federacijo ne bo, in
se kot mirovnik prvi podal k Putinu, še pred Trumpom-2. Za zgražanja in zamere
zaveznic ter Bruslja se ne meni in še vedno mirno hodi v Moskvo ter kremeljskemu
vladarju sedaj ponuja celo Budimpešto za finalno fazo mirovnih pogajanj. Cenenim
ruskim energentom se ne namerava odpovedati in prej kot ostali bo tudi povsem
saniral dobro sosedstvo s prvo jedrsko velesilo. Pa naj me kdo prepriča, da
tako početje ni prispevek k miru in varnosti v Evropi.
Nessun commento:
Posta un commento