Na volitvah ŠOUPa le 3,3% udeležba!

KOGA ŠOUP, OB 3,3% VOLILNE UDELEŽBE, ŠE PREDSTAVLJA?

Berem v Primorskih novicah: Za 12 mest v študentskem zboru se je potegovalo 13 kandidatov na šestih voliščih, glasovalo pa je 148 študentov. Ne, čakaj, sem si rekel, verjetno tiskarski škrat, pozabili so na kako nulo in je bilo glasujočih 1480?! Zato preverim objavo na spletu. Nobena napaka v članku PN. Dejansko 148! Pogledam še koliko študentov ima Univerza na Primorskem… V študijskem leto 2018/2019, 4925, domnevam da vsi z volilno pravico. Volilo je torej predstavnike vseh študentk in študentov UP le… - pogledam v kalkulator na mobilniku -… 3,3% volilnih upravičenk in upravičencev. Halo?!...dragi vodilni ŠOUPa.

Pisal sem vam pred dnevi in vas vabil k razmisleku glede izvedbe takih volitev v takih okoliščinah, ob številnih očitkih o sprivatiziranju študentske organizacije na Obali, o nepoštenem, oz. neprimernem vodenju le te, o velikih zneskih denarja, ki se ne ve kam gredo, nenazadnje o zapiranju vrat drugače mislečim in o veliki senci dvoma, glede poštenosti in korektnosti, ki se je razprostirala nad volitvami samimi.

To sem storil le kot opazovalec dogajanj, ki jih spremlja preko medijev in preko izjav vpletenih z obeh taborov. A predstavil sem se vam tudi kot nekdo, ki je svoj čas, ko je vodil občino in odločal v Državnem zboru, prispeval k temu, da se je spočela in ustanovila Univerza na Primorskem, da je Koper postalo tretje univerzitetno mesto v Sloveniji s ciljem kovanja novih intelektualnih generaciji, ki bi doprinesle dodano vrednost naši družbeni rasti, dokazale smiselnost naše tretje javne univerze in ponesle naš prostor v svet kot prostor znanja, večkulturnega  ustvarjanja, trajnostnega razvoja, prijetnega in varnega sobivanja. To kar se dogaja že nekaj let na sami univerzi, z očitanimi malverzacijami s strani vodilnih in celo ovadbami, in tudi v študentski organizaciji, priča, da smo še zelo daleč od navedenega cilja, oziroma da se mu celo vse bolj oddaljujemo. Žalostno!

Spoštovani predsednik ŠOUPa, Jure Cigler, roko na srce, a se vam zdi, da ste ravnali prav ob pripravah na te volitve? da ste jih razpisali z vsemi jamstvi poštenosti, transparentnosti in korektnosti? da je bilo nujno, da ste poklicali varnostnike k varovanju volišča in da je predsednik volilne komisije poimensko vodil posameznice in posameznike k glasovalni skrinji? Menite da bodo izbranci, ob 3,3% volilne udeležbe, legitimno in suvereno zastopali interese če že ne vse ali vsaj večine študentske populacije na Obali?

No, če bi bil na vašem mestu bi ob takem izidu nemudoma odstopil, prevzel odgovornost za tako polomijo in povabil kritike k skupnemu snovanju novih volilnih pravil in k izvedbi novih volitev. Pa brez zamere.

Cerar znova streljal mimo

SPRENEVEDAVOST DR. CERARJA

Naš trenutni zunanji minister včeraj: »Takratne slovenske in sedaj katalonske situacije ne gre enačiti. Slovenija se je namreč osamosvajala s ciljem, da uveljavi demokracijo, človekove pravice in pravno državo. Španija to danes je.«

A ste v to prepričani, dr. Cerar? Se je z razvpito sodbo vrhovnega sodišča zoper katalonske  vodje procesa osamosvajanja Španija res izkazala kot demokratična in pravna država spoštljiva človekovih pravic? In kaj ko bi bile kazni hujše? Recimo dosmrtni zapor ali obsodba na smrt? Katera je po vašem višina kazni do katere je zunanji odziv nedopusten, ker da vmešavanje v notranje zadeve suverene partnerice v Evropski uniji? Pomniva Venezuelo. Ko ste takrat priznali Guaidoja za začasnega predsednika te države, ni šlo za poseg v njihove notranje zadeve? A ja, ker »nedemokratična, nepravna in nečlanica EU«?! Toda še diktator Maduro si ni upal do Guaidoja to kar so si vrhovni sodniki dovolili do katalonskih voditeljev. Zapor in to ne pogojni, kot svarilo pred ponavljanjem očitanih dejanj, ampak konkreten, do 15 let, samo za organizacijo referenduma o samostojnosti dežele in nagovarjanje k temu, brez uporabe orožja in drugih prisilnih metod, z besedo miru, dialoga, dogovora in potem, ko je bila prejšnja španska vlada zavrnila možnost da bi Katalonija pridobila avtonomijo, ki jo uživa Baskija. Neverjetno in abotno za državo, ki se razglaša za demokratično in pravno in ji to naš minister tudi priznava. Prav imata Milan Brglez ko pravi, da bi bilo bolje da bi Cerar molčal, in Ivo Vajgl, ki se sprašuje kdo ministru podtika tako zgrešene izjave.

In treba se bo opredeljevati, slej ko prej, ker problem z obsodbo politikov ni izginil, kot pravi bodoči evropski zunanji minister in trenutno še v.d. šefa španske diplomacije Josep Borrell. Narod Katalonije je po objavljenih sodbah vrhovnega sodišča vstal, za enkrat še dokaj mirno in dostojanstveno. Nasilje izvaja policija, bodisi španska ali katalonska, da bi zajezila in raztreščila proteste, a se iz nasilja utegne izroditi še obratno nasilje, morda celo oboroženo, kot je bilo desetletja v baskovskih provincah, zato tudi poziv Borrella, ki je sam Katalonec, svojim sonarodnjakom, k dialogu. Dodaja sicer »v okviru Ustave«, kar bi lahko opustil, ker prav poudarek na ustavo, ne da bi nihče v Madridu niti pomislil, da se jo za srečo ljudi in sobivanje v neki skupnosti  da tudi spremeniti, ta dialog onemogoča ali vsaj otežkoča. Kakorkoli že dialog o prihodnosti Katalonije je nujen e enako nujna je sprememba odnosa španskih oblasti do tega vprašanja. Borrell pripisuje gibanju za osamosvojitev »totalitarni pristop« ker da zanemarja tiste Katalonce, ki so proti samostojnosti in naj bi jih bilo, sodeč po zadnjih anketah 48%. Za osamosvojitev pa 4% manj.

Lahko mu verjamemo, ali pa ne. V vsakem primeru bi dal nov referendum, seveda bolje zorganiziran kot prvi, najbolj precizen in uporaben odgovor, ki bi se ga morali pa tokrat vsi držati, tudi Madrid ob primeru prepričljive zmage osamosvojiteljev! No, in morda prav pri pripravi in izvedbi ponovljenega referenduma, bi slovenske izkušnje, dragi Cerar, prišle in kako prav.

Koprska Levica hudo jezna na župana

ČEMU ODPRTO PISMO LEVICE KOPRSKEMU ŽUPANU?

Kako je že tista? »Ob takih prijateljih ne rabiš sovražnikov«?!

Draga koprska Levica,

Kot vaš simpatizer, četudi pretežno še vedno volivec SDja, me je neprijetno presenetilo vaše odprto pismo nezadovoljstva in deloma zgražanja nad dosedanjim delom župana Aleša Bržana. Po prvih šestih mesecih mu je, sodeč po neki anketi, javnost očitala kot glavno slabost, neodločenost, zdaj slišim o »samodržcu v nastajanju«. Naj spomnim, da sem podobne »prijatelje« imel tudi sam, ko sem občino vodil od 1990 do 1997 leta, predvsem v vrstah LDSa a tudi v lastni stranki. Pogosti očitek: »Preveč soliraš«, ker se z vsemi, ki so se šteli za ključne ljudi v ozadju pri moji podpori nisem posvetoval. In so imeli prav, a zadeve so se ob preobrazbi družbeno-političnega sistema, ureditve lokalne samouprave in, nenazadnje, osamosvojitvene vojne, tako hitro odvijale da časa za širša, poglobljena posvetovanja preprosto ni bilo. Moral sem se odzivati tako rekoč dnevno in tudi več krat na dan. Še za mnenje najožjih sodelavcev, kot recimo predsednika Izvršnega sveta Borisa Gorupa, nisem našel več kot 5-10 minut. Moral sem se zanašati predvsem na to kar mi je v danem trenutku narekovala vest. A kljub očitkom, obtožbam in polenom pod nogami, sovražnih odprtih pisem s strani zaveznikov nisem doživel.

Res je, lanske lokalne volitve so bile - kot pravite - »pomembna točka obrata«, a dobljene so bile, ne pozabite, le z 17 glasovi razlike, če štejemo za glavni preobrat zamenjavo župana. Koper je še vedno deljen skoraj do potankosti na pol, s tem da je Bržanov predhodnik imel v Občinskem svetu dobro naoljen, tih in hitro odziven glasovalni stroj, pri Alešu pa kar ropoče in trese. Ne ugovarjam, dragi Levičarji, vsem vašim kritikam. Bržan in koprska javnost že vesta da nasprotujem izposojanju javnih površin mesta posameznim elitam kot pri projektu Azamazing, ko za tisti čas domačini tam nimajo vstopa. Morda imate prav tudi pri ugovarjanju pravici župana po prostem upravljanju z večjo vsoto denarja, kot si jo je bil izboril Popovič in pri prepočasni realizaciji ciljev, ki ste jih bili dogovorili ob sklenitvi zavezništva ter vredna pohvale je vsekakor vaša skrb za usodo Palače De Belli. Me pa motijo očitki, ker zaudarjajo lustracijsko, do nekaterih uradnikov, ki bi naj bili »ključni tvorci politik Borisa Popoviča«. Kolikor poznamo nekdanjega župana in razmere znotraj občinske uprave, je bil Boris sam tvorec svoje politike, ostali so bili k večjemu tihi in nekritični izvrševalci, morda tudi suflerji, da bi se mu, z izkazovanjem kreativnega duha, prikupili. Vedejevstvo nekdanjega Popovičevega svetovalca v Zdravstvenem domu Koper nesprejemljivo? Ker zavod dela slabo? Ali ker je v.d. nekdanji Popovičev človek? Poznam nekaj zdravnikov in medicinskih sester, ki omenjenemu samodržcu nikoli niso bili naklonjeni in ki mi pravijo, da samo upajo, da ostanejo stvari pri vodenju Zdravstvenega doma tako kot so.

In veste kaj pogrešam, draga Levica? Pohvalo županu za odziv na železniško nesrečo v Hrastovljah in na grožnjo po onesnaženju izvira Rižane. Postavil se je tudi proti interesom in pritiskom gospodarstva, da bi obvaroval pravico ljudi do varne pitne vode.

In kaj naj porečemo o dolga, dolga leta zanemarjenemu sodelovanju obalnih občin? Si za to in še druge dobro opravljene reči zasluži besedo priznanja in spodbude?

A najslabše je to, da iz odziva župana na vaše pismo zvem, da ste očitno premalo krat potrkali na njegova vrata in mu v obraz povedali, to kar mu očitate sedaj. Če ni imel časa za bilo koga od vas, pa dvomim, da ga nebi našel za kak organiziran obisk vodstva stranke?! Ste ga sploh opozorili, da bo vaše odprto pismo romalo v javnost in imelo takšno vsebino? Sedaj presenečeni in zgroženi, ker je odpoklical vašo podžupanjo, ne da bi se z njo pred tem vsaj pogovoril? Osebno bi na njegovem mestu počakal še kak dan pred to odločitvijo, oziroma da bi se kolegica, dosledno z odprtim pismom, sama umaknila, a beremo o že daljši nekompatibilnosti med njima.

Vedite, da če se vašega pisma in posledic kdo veseli je ljudstvo prejšnjega župana, ki samo čaka, da se sedanjemu zalomi in se poslovi. Verjamem, da kaj takega ne bi pretirano užalostilo predsednika Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, sicer občinskega svetnika a ne več podžupana, g. Scherianija, ki je iskoristil priliko da bi tudi sam okaral župana, češ da je izbral podžupana med tremi italijanskimi svetniki mimo samoupravne skupnosti. Zgodbo poznamo. Res je da stališča vodstva skupnosti, ki je vsiljevalo Scherianija samega, Bržan ni upošteval, ker tudi dolžan ni bil da bi to storil, ne drži pa, da se o tem niso pogovarjali in to kar krepko.

NE, spoštovana generala, svet potrebuje OZN in ne NATO

https://www.dnevnik.si/1042897518/mnenja/odprta-stran/nato-potrebujemo-vsi-ne-le-clanice-temvec-ves-svet

ODZIV NA

»NATO POTREBUJEMO VSI, NE LE ČLANICE, TEMVEČ VES SVET«

Spoštovani general, sir Stuart Peach

in spoštovana generalmajorka Alenka Ermenc.

Prebral sem z zanimanjem in pozornostjo vajin prispevek s katerim nagovarjata javnost, zlasti dvomljivce, o pomenu in nujnosti nadaljnjega obstoja zveze NATO po častitljivih 70 letih od njenega rojstva in 15 letih članstva Slovenije v njej. Povem iskreno. Iskal sem nekaj kar bi mi dopovedalo  da se vendarle motim, ko pozivam vodilne v naši Republiki, da čim prej odidemo iz te organizacije. A našel nisem ničesar. Obratno.

Že sama trditev s katero sta naslovila vajino pismo je povsem skregana z vizijo varnega in srečnega sveta. Naj bi ves svet potreboval NATO? Četudi priznamo delovanje zavezništva le in izključno v korist miru in stabilnosti planeta, ne moremo spregledati, da se ta cilj dosega ali skuša doseči s politiko ustrahovanja in nadvlade, oziroma z uporabo orožja in vojaške sile. Svet ima že organizacijo, ki naj bi ga varovala in mu zagotavljala prihodnost. To so Združeni Narodi, ki pa žal niso in ne morejo biti povsem kos svojemu poslanstvu prav zaradi parcialnih interesov najmočnejših držav članic, začenši od jedrskih velesil, ki se grožnjam o uporabi moči, v trenutku ko bi se njihovi interesi zamajali,  ne morejo odreči. In NATO igra to igro ker ščiti predvsem interese svojih najmočnejših članic, in primis ZDA. A ni Donald Trump odkrito napovedal svoj mandat z »Amerika first!«? Vse ostalo je po njegovem prepričanju in tudi delovanju, vredno toliko, kolikor z vidika uveljavljanja te misli obvladljivo. 

Omenjata vsa najpomembnejša prizorišča in žarišča oboroženih konfliktov kjer zveza NATO opravlja svoje, recimo mu, mirovniško poslanstvo. Sta intimno prepričana, da brez prisotnosti njenih vojska se na silo vzpostavljen mir, ali bolj pravilo rečeno, kvazi mir, ne bi obdržal? Ali, rečeno drugače, da konflikt tli in občasno poči morda prav zaradi vzdrževanja te prisotnosti, preko katere se vendarle ohranja – tega ne moreta zanikati – odprt in požrešen trg za predvsem ameriško in ostalo zahodno vojaško industrijo.

»Združeni v boju proti vsem sodobnim varnostnim grožnjam in izzivom«? A niso prav jedrski arzenali in nevarnost njihove uporabe ena od dveh največjih groženj, poleg hitro in prehitro spreminjajoče se podnebje? In ni največja grožnja prav prepričanje trenutno najmočnejšega človeka, da za segrevanje ozračja ni kriva človeška roka in da zavoljo tega ni potrebe po krčenju tudi najbolj umazane industrije ali spremembi energetske politike, oziroma po zmanjšanju izpustov CO2?

Pa še eno vprašanje, če smem? Generalni sekretar zavezništva Jens Stoltemberg je nedavno izjavil, da za propad pogodbe o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega (tako imenovani INF) je odgovorna izključno Rusija. Ne bom vprašal ali vi dva delita to mnenje, ker je to samoumevno, ampak kako to, da smo izvedeli o tej odgovornosti šele potem, ko so ZDA odstopile od omenjenega dogovora in se izgovorile na krivdo Rusije? Res da je na to odgovornost nekaj krat namignil pred Trumpom že Barack Obama, a od vrha NATA je nisem bil slišal. Hvala za kakršen koli odgovor.

Čas je, da zapustimo NATO

POZIV NAŠIM VODILNIM

Spoštovani gospodje

predsednik Republike, Borut Pahor

predsednik Vlade, Marjan Šarec

predsednik Državnega zbora, Dejan Židan

minister za zunanje zadeve, Miro Cerar

minister za obrambo, Karl Erjavec

poslanke in poslanci Državnega zbora

Pojdimo ven! Zveza NATO ne more ostati naš dom, če govorimo da želimo voditi uravnoteženo zunanjo politiko tako do ZDA, kot do Rusije in ohraniti s slednjo najboljše možne odnose v duhu sporočila Ruske kapelice na Vršiču in razvejanih, bogatih gospodarskih, kulturnih in drugih stikov. Res je, da še naprej prisegamo na pripadnost Zahodu in njegovim vrednotam, a servilnosti do najmočnejšega zahodnega zaveznika, ki jo je izkazala nedavna izjava generalnega sekretarja NATA, Jensa Stoltemberga, da za propad pogodbe o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega (tako imenovani INF) je odgovorna izključno Rusija in da to trdijo vse članice zavezništva, doslej ni bilo zaslediti. Zato Vas sprašujem, gospodje, delite tudi vi to mnenje in če ga ne, čemu molk, neodzivost do te izjave? Da se g. Stoltemberg klanja Donaldu Trumpu me ne preseneča, ima družino in skrbi za svojo službo, preseneča pa to, da tako nonšalantno ustreli sodbo, za katero dvomim, da je bila premišljena in predelana s strani pristojnih strokovnih, diplomatskih in političnih krogov vseh članic povezave. Vse do napovedi Trumpa, da bodo ZDA odstopile od dogovora Regan-Gorbačov iz leta  1987, ker da, bi ga naj Rusija kršila, iz NATOvih krogov, uradnih in neuradnih, ni bilo slišati kaj veliko pripomb na račun ruskega ravnanja. Edine, kar pomnim, so prihajale iz Bele Hiše v času Baracka Obame. Torej sama zveza ni imela izdelane tovrstne ocene. Sedaj pa preobrat, ki z vseh koncev opazovanja, diši po opravičevanju in celo pritrjevanju Trumpovi odločitvi o izstopu iz sporazuma. Da je le ta propadu je torej kriva izključno Rusija in bomo morali do nje ukrepati.

Tako je bila Rusija kriva za lansko zastrupitev dvojnega ruskega agenta in njegove hčere v Veliki Britaniji, ne da bi bilo to empirično dokazano, komot ji lahko pripišemo odgovornost za še nedokončano vojno v Siriji, pa obtožujmo jo še za podporo Palestincem in Hamasu v Gazi, kar bi vsaj delno opravičilo ameriško priznanje Jeruzalema kot glavnega mesta Izraela, za brezpogojno pomoč tudi Iranu in Madurovemu režimu v Venezueli, morda za spodbujanje migraciji iz Mehike in južne Amerike proti ZDA, ter iz Afrike in Azije v Evropo, za vmešavanje v zadeve korejskega polotoka in za podporo Srbiji v sporu s Kosovom, za ameriško-kitajsko trgovinsko vojno,  nenazadnje za neučinkovitost Pariškega podnebnega sporazuma. Kriva naj bo skratka za vse kar je narobe na planetu.

No, sam sem prepričan, da temu ni tako, da največji del odgovornosti za to kar se trenutno dogaja na globalni in ponekod tudi regionalni in lokalni ravni nosi Trumpova administracija. Vladimirju Putinu gre, dokazano, pripisati avtoritarno in vse bolj totalitarno ravnanje do lastnih ljudi, nasilno zatiranje njemu nevšečnih mnenj, pobijanje demokracije, človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Seveda tudi rahljanje enotnosti v Evropski uniji, oziroma podporo desnim populistom in ostalih evroskeptikom, Brexitu in še kakemu Exitu, če se bo pojavil, a pri tem rabotu sta si neverjetno tesna zaveznika s Trumpom. Morda še v čem je v navzkrižju z slovenskimi nacionalnimi interesi, a deliti poglede Stoltemberga je skregano z našimi do sedaj deklariranimi zunanjepolitičnimi cilji in s samim odnosom do lastne suverenosti!

Pojdimo ven, gospodje. Dvignimo znova glavo in dokažimo da smo suvereni in ne vazali! 

Trump vse bolj nevaren in vsi tiho?

A BO KDO KAJ REKEL?

Spoštovano državno vodstvo,

Zemlja in mi z njo drvimo h katastrofi in to še preden nas k njej privedejo podnebne spremembe, in Vi, gospodje, nič? Edini, ki se je oglasil toda le tako da se ne zameri nikomur, vnovično interpeliran obrambni minister, Erjavec, z opozorilom, da bi morebitni spopad med ZDA in Iranom imel posledice za ves svet, tudi za Slovenijo, ker da bi jo zajel nov val beguncev. No, hvala, Karl, toda če nas skrbi le to, ni tako hudo. Nas ograja, policija, vojaki, civilne iniciative varujejo, mar ne?

A hudo je, hudo kot še nikoli, dragi Karl! Zaradi sestrelitve ameriškega brezpilotnega letala s strani iranske revolucionarne garde nad Iranom, kot pravi Teheran, oziroma v mednarodnem zračnem prostoru, odgovarja Washington, je Donald Trump ukazal povračilni napad in ga nato preklical, kot je sam rekel, ker bi naj presegel načelo sorazmernosti….povzročil bi namreč, so mu povedali, 150 mrtvih.

Glej ga, pravičnika in humanista. Cena brezpilotnega aviona ne pretehta cene 150 življenj. Bravo! A je hkrati zabičal Iranu, ki naj bi bil kriv tudi za neko raketo, sicer brez posledic, na zeleno cono v Bagdadu, kjer živi veliko Američanov, da naj neha provocirat, ker tvega uničenje...UNIČENJE? Na te besede, svetovna javnost in mi smo njen del, pa se mora odzvati, če hoče ohraniti upanje na mir in prihodnost na planetu ter vsaj drobec človekovega dostojanstva. Uničenje Irana? Kaj naj to pomeni? Atomske ali druge bombe za množično pobijanje na Teheran, Tabriz, Shiraz, Isfahan in Mashad in izbris države z obličja zemlje? Ali uničenje le revolucionarne garde in režima Ayatollahov? Če slednje, kako? Tako kot z Irakom? Z  lažmi in brez ustreznega mandata, z uničenjem na deset tisočih življenj? Ob tem da ne gre pozabiti, da Iran ni Irak, da prvi sodeluje s svetovno skupnostjo s katero se je ne nazadnje, z dogovorom, pred 4 leti, z ZDA, Francijo, Veliko Britaniji, Nemčijo, Rusijo, Kitajsko in Evropsko Unijo zavezal, da ne bo razvijal jedrskega orožja, in da smo se vrnili, predvsem zavoljo nove politike, ki je po zmagi Trumpa zapihala z Washingtona, v čas merjenja moči svetovnih supersil, zlasti med ZDA in Rusijo, ter med ZDA in Kitajsko, ki ga brez pretiravanja primerjamo lahko s časom hladne vojne, ob še bolj kompliciranih, negotovih in napetih okoliščinah.

Novi ameriški predsednik ni le odstopil od dogovora z Iranom, kar je sprožilo sedanjo krizo in gre njemu in samo njemu pripisati vso odgovornost za to kar se dogaja in se še bo, ampak tudi od načela multilateralnosti, kar spodkopava ves trud, ki je bil po drugi svetovni vojni, pod okriljem OZN in sicer, vložen v graditev temeljev svetovne ureditve in človekovega sobivanja na podlagi dialoga, dogovarjanja, vzajemnega upoštevanja interesov in sodelovanja.

Evropska Unija in njene članice ostajajo, kot temu pravijo, naravne zaveznice ZDA, še posebej v okviru zveze NATO. Temu navkljub se iz njih, tu pa tam, slišijo glasovi, ki povedo, da Trump greši, da ogroža mir, stabilnost sveta, prihodnost človeštva, a dnevi tistih, ki si to upajo (nemške kanclerke Merklove, francoskega predsednika Macrona, visoke zunanjepolitične predstavnice EUja, Mogherinijeve, predsednika Evropskega sveta, Tuska) so šteti. Zamenjali jih bodo novi obrazi, ki so vse doslej, razen iz vrst levice, zelenih in pacifistov, ostali tiho.

Enako pri nas doma. Sprašujem vodstvo države, a se bo našel, če že ne pri predsedniku Republike, na katerega ne gre računati, kdo in vrst pomembnežev, ki bo rekel Donaldu Trumpu in njegovim možem nekaj več in bolj odločnega od Erjavca? Da naj enkrat vendarle nehajo, sicer k nam ne bodo dobrodošli, niti Melanija ne, če možu dopušča da počne kar počne. Našim novoizvoljenim evropskim poslancem pa poziv, da naj predložijo parlamentu resolucijo z najbolj ostro obsodbo doslej Trumpove politike do sveta!

In mimogrede, ostanke brezpilotnega letala, so iranske oblasti zbrale, identificirale in prikazale javnosti. Če bi bilo res sestreljeno v mednarodnem zračnem prostoru, tega ne bi zmogle.

Slovenija proti oboroževanju? No way!

https://www.dnevnik.si/1042888487/mnenja/odprta-stran/svetovno-gibanje-proti-oborozevanju-pobuda-dr-aleksandre-kornhauser

Svetovno gibanje proti oboroževanju - pobuda dr. Aleksandre Kornhauser ( 2 )

Odgovarjam Srečku Knafelcu, ki nas s pismom s tem naslovom (7.6.2019) poziva k razmisleku o pobudi, ki jo naslavlja dr. Aleksandra Kornhauser.

Naj takoj povem, da se s pismom v popolnosti strinjam, da se pobudi pridružujem, in da menim, da smo lahko srečni, da premoremo Šentflorjanci še kak um, ki nam kdaj pa kdaj pove kdo smo in kako napačno hodimo. »Real politik« - bo odziv tistih, ki se takim razmislekom ne bodo nikoli niti približali, ker da je svet pač tak in ker dokler bo tak, ali po Miru Ceraju, ko je bil še premier, dokler ne bodo vse jedrske sile pristale na prepoved jedrskega orožja, tudi mi tega ne bomo storili, se bomo tudi mi vedli skladno s tem. Gre za vprašanje pristanka ali ne k Pogodbi združenih Narodov izpred dveh let o tovrstni prepovedi. Dodal je sicer, naš sedanji zunanji minister, da je naša država vselej bila, pa tudi on sam, za svet brez tega orožja, ampak, da je »pogodba v določenih vsebinah preveč radikalna in nerealna«. V čem bi naj bila radikalna in nerealna ni pojasnil, a razlog naše vzdržanosti je preprost: Slovenija je izmed članic Zveze NATO med najbolj bogaboječimi, zlasti ker jih vsakič sliši bodisi od generalnega sekretarja zavezništva, Stoltemberga, bodisi od glavne figure na tej šahovnici, ameriškega predsednika Trumpa, da je malopridna, ker ne prispeva k skupnemu proračunu svojih 2% BDP. In ker zviševanje teh sredstev poteka počasi, se skuša izkazati vsaj s pridnostjo in zvestobo do partneric, ki jedrsko orožje posedujejo in jim niti na pamet ne pride, da bi se mu odpovedali.

Sicer v 14 členih Severnoatlantske pogodbe nisem našel besede o tem, da si se s podpisom nanjo zavezali tudi k soglašanju z njeno jedrsko doktrino, kar pomeni, da jo s pristankom na Pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja v ničemer ne bi kršili, a kaj čmo, ko bi radi bili bolj papeži od papeža?!

Ko je bila na pobudo gibanja ICAN, s katero so si mimogrede njegovi aktivisti zaslužili Nobelovo nagrado za mir 2017, Pogodba Združenih narodov kak mesec prej sprejeta in smo v Sloveniji izvedeli, da se je bila pri tem naša država vzdržala, oziroma da sploh ni sodelovala pri njenem nastajanju, smo z Mirovnim inštitutom, oz. njeno takratno direktorico Nežo Kogovšek Šalamun, in s profesorjem Miroslavom Gregoričem, spisali poziv k podpori omenjeni pogodbi. Zbrali smo le nekaj nad 1300 podpisi, res da tudi eminentnih intelektualcev, a zagotovo premalo, da bi razglasili zmago. Med podpisniki tudi sedanji predsednik vlade, Marjan Šareč a takrat je še tekmoval z Pahorjem za mesto na Erjavčevi 17. Pol je na to pozabil. Več krat sem za pozval k doslednosti, oz. k podpori vlade omenjeni OZNovi pogodbi, a zaman.

Vse to priča o tem, kako smo z mirovniško kulturo v Sloveniji izjemno skromni, če celo v bolj levi kot desni vladi ne premoremo pomembnejšega dejanja v smer opredeljevanja za svet brez orožja, še posebej jedrskega. Da bi zmogli dovolj samozavesti, da bi vsaj povprašali javnost, ali še naprej z zvezo NATO, ali raje brez nje, tako kot Avstrija, Finska, Švedska, Švica, namesto da to članstvo poveličujemo in narodu serviramo puhlice o tem da smo samo z njim zares varni, bi bil storjen že en prvi, občuten korak. Ali vsaj drobec poguma in glas za Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja! Nič od tega, žal, dragi Knafelc in spoštovana dr. Kornhauser.

Pomnim, ko smo na začetku 70tih let množično in dnevno protestirali zoper ameriško agresijo na Vietnam. Danes imamo Trumpa, ki ogroža prihodnost planeta že s samim prezirom Pariškega podnebnega dogovora, da ne naštejem vse ostalo, pa ni enega resnega shoda pred veleposlaništvom ZDA, predsednik republike se celo objema s Trumpovim ministrom za energetiko, Rickom Perryjem, ki tako kot šef trdi da je svetovna znanost v zmoti, ko pravi, da je za podnebne spremembe pretežno kriv človek in da je nanj odgovornost da jih spravi v čim bolj znosno stanje. In ko nam Brane Gregorčič pravi, da »nas čaka življenje na robu pekla«, si mislim, da če so Trump in njegovi naši prijatelji, naj se nam Gospod usmili!