lunedì 11 febbraio 2019

Tajaniju: Naj vas bo sram!



LETTERA AL PRESIDENTE DEL PARLAMENTO EUROPEO, ANTONIO TAJANI


Signor Presidente,
a scriverle e' un italiano, da Capodistria, in Slovenia, uno che fu per quasi un anno al parlamento che Lei presiede, supplente dell'attuale presidente della Repubblica slovena, Borut Pahor, quando questi nel 2008 eredito' la guida del governo. Fui con Martin Schulz nel gruppo S&D. E ancor prima fui il primo sindaco di Capodistria dopo la seconda guerra mondiale nonche' per tre legislature parlamentare socialdemocratico alla Camera di stato di Lubiana. Di professione giornalista, alla radio e alla TV di Capodistria. Da sempre - fui per 3 anni anche presidente della Comunita' degli Italiani di Capodistria - impegnato sui valori della convivenza, del buon vicinato, della solidarieta', della collaborazione, del rispetto dei diritti umani e dell'ambiente, della considerazione del ruolo di ponte fra i popoli delle comunita' minoritarie, dell'avvicinamento e dell'amicizia fra Slovenia e Italia, non ultimo su quelli della pace. Ora sono in pensione, ma la politica la continuo a seguire e mi sento nel diritto e nel dovere di dirle: Si vergogni!...per quanto dichiarato ieri a Basovizza nella Giornata del ricordo. Nessuno oramai piu' nega che ci sia stato il dramma delle foibe e dell'esodo, ma chi gestisce la politica, soprattutto se da una posizione altamente qualificata e responsabile qual'e' quella del presidente del Parlamento Europeo, non puo' permettersi esagerazioni, balle e istigazioni all'odio fra i popoli. Perche' non si prende un paio di orette di tempo e si legge attentamente il rapporto della Commissione mista storica italo-slovena che una ventina d'anni fa, su incarico dei rispettivi governi, ha redatto il documento piu' veritiero sulle foibe e sull'esodo, demistificando quanto continuate a dire e cioe' che a Basovizza siano stati trucidati e sepolti migliaia di italiani e solo perche' italiani. E' una grande menzogna e torna a dirvelo Claudia Cernigoi nel suo ultimo libro "Operazione Plutone". Se lo legga! Ma se lo ritiene di parte e non obiettivo, si prenda il citato rapporto della Commissione mista.
E si vergogni anche per la sua esclamazione finale: "Evviva Trieste, l'Istria e la Dalmazia italiane!" Vuole riaprire il tema dei confini fra i nostri due paesi? Ridiscutere Osimo? Convincere l'Italia che fu depredata dei territori oltre Adriatico e che magari sarebbe il caso di riconquistarli? 
Fra poco le elezioni europee. Poteva concludere il mandato con piu' dignita'!


Gospod predsednik,
Piše Vam Italijan, iz Kopra v Sloveniji, nekdo, ki je bil za skoraj leto dni v parlamentu, ki mu Vi predsedujete, kot naslednik sedanjega predsednika Republike, Boruta Pahorja, ko je 2008 leta podedoval vodenje vlade. Bil sem z Martinom Schulzem v skupini S&D. Še prej pa prvi italijanski župan Kopra po drugi svetovni vojni ter za tri mandate socialdemokratski poslanec v Državnem zboru v Ljubljani. Po poklicu novinar, na Radiu in TV Koper. Od zmeraj - bil sem 3 leta tudi predsednik Skupnosti Italijanov v Kopru - angažiran na vrednotah sožitja, dobrega sosedstva, solidarnosti, sodelovanja, spoštovanja človekovih pravic in okolja, upoštevanja vloge mostu med narodi, ki ga imajo manjšinske skupnosti, na zbliževanju in utrjevanju prijateljstva med Slovenijo in Italijo, ne nazadnje na vrednotah miru.
Sedaj sem v pokoju a politiko še vedno spremljam in čutim v sebi pravico in dolžnost da Vam povem: Naj Vas bo sram!... za to, kar ste izjavili včeraj v Bazovici na Dnevu spomina.
Nihče več ne zanika, da se je zgodila drama brezen in exodusa, toda kdo upravlja s politiko s tako kvalificiranega in odgovornega mesta kot je mesto predsednika Evropskega parlamenta ne sme si dovoliti pretiravanja, laži in hujskanja k sovraštvu med narodi. Zakaj si ne vzamete par uric časa in si pozorno preberete Poročilo mešane italijansko-slovenske zgodovinske komisije, ki je pred skoraj 20 leti, po naročilu obeh vlad, spisala najbolj verodostojen dokument doslej o fojbah (kraških breznih) in exodusu, s katerim je demistificirala to kar še naprej trdite, da je bilo pobitih in vrženih v Bazoviškem breznu na tisoče italijanov in da so tam končali samo zato ker so bili italijani. Gre za veliko laž in vam je znova to povedala italijanska zgodovinarka Claudia Cernigoi v svoji najnovejši publikaciji: "Operazione Plutone" (Operacija Pluton). Preberite si jo! A če jo smatrate za pristransko in neobjektivno, prelistajte poročilo že omenjene mešane komisije.
In naj Vas bo sram tudi za Vaš zaključni vzklik: "Živel Trst, Živeli italijanska Istra in italijanska Dalmacija". Želite ponovno odpreti temo meja med našima državama? Revidirat Osimo? Prepričat Italijo, da je bila okradena ozemelj onstran Jadrana in da si jih zasluži nazaj?
Kmalu evropske volitve. Lahko bi sklenili mandat z več dostojanstva!

sabato 9 febbraio 2019

Vlada RS naj podpre misijo kontaktne skupine o Venezueli




VLADA IMA OSNOVO ZA ODLOČANJE…

… Ki pa ni in ne sme biti predlog zunanjega ministra Cerarja o priznanju Juana Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele, ker se je imenovani gospod na ta položaj samooklical, brez potrebne volilne legitimacije in s sumom, ki mu visi nad glavo, da ga je namestila Trumpova administracija. Da je sum zelo utemeljen kaže sam z zavračanjem posredovanja s strani tako imenovane kontaktne skupine za Venezuelo pod vodstvom Evropske Unije, konkretno njene visoke predstavnice za zunanjo politiko, Mogherinijeve, in s pozivanjem ZDA k neposrednemu vojaškemu posegu.
Primerna osnova za odločanje slovenske vlade je torej misija, morda res nemogoča, ker se ji upira tudi Nicolas Maduro, kontaktne skupine. Le ta je naslovila režimu v Caracasu jasno pričakovanje po mirnem reševanju krize, oziroma po dialogu z opozicijo o razpisu svobodnih in demokratičnih volitev in o omogočanju humanitarne pomoči obubožanemu venezuelskemu ljudstvu. Bolj ko bo tovrstnega pritiska, brez navijanja za eno ali drugi stran, več šans bo da misija uspe in manj bo tveganja razdora v mednarodni skupnosti. Celo OZN se noče v to zgodbo umešat.
Nenazadnje so se začeli umiki iz prvotnega zagona na liniji priznanja Guaidoja. Danes je preklicala to podporo Slovaška. Italija noče niti slišat o tem in naj se znova opomni dr. Cerarja, da do pojava samooklicanega predsednika narodne skupščine za začasnega predsednika Venezuele, je bil za našo vlado, za vlado, ki ji je sam sedanju zunanji minister predsedoval, Maduro povsem legitimen šef države, kljub dvomom o poštenosti njegove izvolitve. Naj mi ne odgovori, da diplomatske odnose imamo z Venezuelo in ne z Madurom, ker se v vsakem primeru vežejo na tekočo vlado. Slovenija naj torej podpre misijo kontaktne skupine in določi sredstva za prispevek k svetovni humanitarni intervenciji.

giovedì 7 febbraio 2019





UBOGI BORIS…

Priznam, da se mi je malce zasmilil naš bivši župan, ko je na srečanju z njegovim naslednikom Bržanom v Centru Obilja, pred novinarji, z zmedenim pogledom spremljal organizatorja dogodka, aktivista Andreja Brillyja, ki se je z vrsto vprašanj o njegovem liku in opravljenem delu skušal dokopat do odgovora ali je on dober, oziroma slab človek? Vprašal sem se ali je šlo za šalo, ki so mu jo uprizorili nasprotniki, ali za nekaj resnega, kajti sam se ne bi nikoli prepustil javnemu ocenjevanju mojih lastnosti, zlasti ne po izgubljeni bitki. Zasmilil sem mi je čeprav sodim v tisto skupinico Koprčanov, ki jih je g. Popovič preziral od samega začetka njegovega županovanja, oziroma jih razglasil za njemu sovražne, ker kritični do njegove politike, meni osebno pa pripel nalepko »najslabšega župana Kopra« v novejši zgodovini. Ne pomnim če celo vseh časov. No, v glavnem, si nisva naklonjena, se ne pozdravljava in, res je, vesel sem njegove zamenjave.
Voditelj dogodka je neko psevdo analizo plusov in minusov Popovičevega početja - naštel je vse to kar je za lepši in boljši Koper postoril in je vidno, preverljivo, ter se tudi vprašal kaj pa so mu slabega pripisovali nasprotniki - sklenil z ugotovitvijo, da je objektivno, racionalno gledano Boris dober človek in se mu opravičil. Na mesto Popoviča bi vzkliknil »Malo morgen!... S teh prostorov sta moja največja rivala, Bržan in Mišič, skupaj z vso ostalo opozicijo in Vami vred kovala moj volilni poraz, zdaj ko ni več poti nazaj, pa opravičilo?! Ne me zezat!«…in odšel.
No, dopustim možnost, da je Brillyjeva mea culpa iskrena, da bi po novem, če bi do ponovitev volitev prišlo, prestopil v Popovičev tabor, a pristop k tovrstnemu ocenjevanju lika in dela poraženca, zato da se mu na koncu opravičiš, je malo da ne bizaren. Res je da je bivši župan naredil veliko, je pa vprašanje ali je naredil vse dobro? Je dobro ali slabo to, da je namesto mediteranskih dreves ob Pristaniški cesti in Cankarjevi ulici posadil tujerodne palme? Da je v glavnem tlakoval s tiskanim betonom in ne z avtohtonimi tlakovci s peščenjaka, da je prekomerno osvetlil mesto in si prislužil sodbo stroke o največjem svetlobnem mestnem onesnaževanju v Sloveniji, da je odstopil od prvotnega načrta večnamenskega centra na Bonifiki in namesto da bi nadaljeval gradnjo od športne dvorane dalje, načrtovan olimpijski bazen umestil v neko megapalačo, ki nesporno kvari silhueto Kopra in ki bo v tako nedokončani obliki grenila življenje nove občinske oblasti? Je dobro ali slabo, da je mesto v svojem jedru izgubilo edino slovensko osnovno šolo, ki je tu domovala - »Janko Premrl Vojko« -, ter da na Ukmarjevem trgu ni več še zdrave in za zgodovino mesta pomembne palače, ki jo je zasedala Uprava za notranje zadeve. Od tu, v tesni povezavi z nami na Verdijevi 10, odločitve, ki so Kopru prihranile kar nekaj krvi, materialne škode in sicer gorja v osamosvojitveni vojni. Še plaketo na pročelju bi si zaslužila tista stavba, z imenom Dušana Moljka in sodelavk ter sodelavcev, ne rušitve. In je dobro ali slabo, da se je investiralo v polepševanje mesta le na njegovem robu, ne pa v samem središču? Če odmislim Verdijevo ulico, kjer domuje občina, in pa Pokrajinski muzej, no, pa tudi osvežitev Brola, vse ostalo ni doživelo sprememb. Podeželje je spet zgodba zase. In, če smo že pri materialnih, investicijskih dokazih »dobrote« Borisa Popoviča, vprašanje ali je dobro, oziroma slabo, da je MO na glavo prebivalca najbolj zadolžena mestna občina v državi?
Edino objektivno merilo tovrstnega ocenjevanja je, da je bil izvoljen kot še nihče pred njim, kar štiri krat. Dejstvo je, da so ga bili volivke in volivci ocenili za najboljšega v ponudbi, tokrat prvič in do neke mere presenetljivo, so ga ocenili nekoliko slabše in izvolili drugega! Le za pičlih 17 glasov a vendar. To kar je razveselilo mnoge otroke, ga je spodneslo… »Čudolandija«. A verjamem, da je mnogim presedla tudi njegova neotesanost, grobost in žaljivost v komuniciranju z javnostmi, avtokratsko vodenje in ne nazadnje onemogočanje, zaviranje demokratičnega, vzajemno spoštljivega dialoga. Brilly bi se moral tudi vprašati ali je bilo glavno Popovičevo propagandno sredstvo, glasilo MOK, na račun vseh davkoplačevalcev, spodobno, korektno, pošteno, ali so se v njem našla mnenja tudi županovih kritikov ne le privržencev?
Naj sklenem z mislijo, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi, torej dobre. Problem nastane, ko se včasih na to spozabimo.


martedì 5 febbraio 2019

Naj bo Slovenija za mediacijo



KAKO SLOVENIJA DO VENEZUELE?

Evropski parlament je v četrtek, na plenarnem zasedanju v Bruslju, s posebno resolucijo, Juana Guaidoja priznal kot začasnega predsednika Venezuele ter obenem pozval visoko zunanjepolitično predstavnico EU Federico Mogherini in države članice naj storijo enako. Glede na prepričljivost glasovanja – 439 glasov ZA, 104 PROTI in 88 VZDRŽANI – bi, recimo, lahko brez pretiranih pomislekov pritrdili sprejeti odločitvi, ki v  nadaljevanju izraža podporo venezuelski narodni skupščini, obsoja zatiranje in nasilje s katerima režim Nicolasa Madura, s podporo vojske, a tudi delom naroda, si prizadeva ohraniti oblast, se pridružuje pozivu generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa k neodvisni preiskavi ubojev v Venezueli. A nekaj vendarle ne štima v tem dokumentu: priznanje Guaidoja. Zakaj? Preprosto zato, ker ni pravno in tudi ne z načelnimi političnimi argumenti utemeljena ter prispeva lahko k nadaljnji zaostritvi razmer v državi, ki se je znašla že tako in tako na robu državljanske vojne in trasira pot k vojaški ali drugi neposredni intervenciji ZDA, morda enakemu vpletanju z nasprotnim namenom še velesil, ki podpirajo Madura.
Vprašal sem se kako so se do resolucije EP opredelili naši evroposlanci in izvedel, po prejetem odgovoru, da bi bil proti, če bi glasoval, a so ga druge obveznosti zadržale doma, samo Igor Šoltes. Kaj pa odziv naše vlade? Jah, zunanji minister Miro Cerar predlaga priznanje Guaidoja, ker naj bi z njim prej prišli do »novih, poštenih, svobodnih in demokratičnih volitev. To kar je zdaj - pojasnjuje - je totalno nasprotje temu. Maduro je zmagal nedemokratično in nepošteno, ne spoštuje človekovih pravic, ljudje so v zelo težki situaciji, v petih letih se jih je odselilo kar tri milijone.
A da bi priznali nekoga, ki se je samo-razglasil za predsednika, kar je v nasprotju z načeli demokracije - kot opozarja Šoltes - Cerarja očitno ne moti. Podpirata ga zaenkrat le opozicijski SDS in NSi, poleg, domnevam, poslank in poslancev njegove stranke. Ostali koalicijski partnerji so večinoma tiho. Oglasili so se z jasnim stališčem le Socialni Demokrati. Obžalujejo trpljenje ljudi in napetosti v Venezueli, obe strani v sporu pozivajo k demokratičnim korakom, ki bodo zagotovili legitimno delovanje oblasti, Zunanje ministrstvo pa k temu da naredi vse za zaščito interesov Slovenk in Slovencev ter slovenskih državljank in državljanov, ki se trenutno nahajajo v tej državi. Vsekakor pa morata, po mnenju SDja, tako ministrstvo kot Vlada, pred samostojnim zunanjepolitičnim ravnanjem Republike Slovenije, ki bi poseglo v notranje zadeve Venezuele, pridobiti zato mandat Državnega zbora! Levica zavrača priznanje Guaidoja in obsoja vsakršno zunanje vmešavanje v notranje zadeve Venezuele.
Rad bi spomnil, da do sedanje zaostritve razmer v Venezueli in konkretno do pojava Guaidoja, je Nicolas Maduro pri nas veljal za legitimnega predstavnika te države, kolikor se že diskvalificiral, pretvoril v diktatorja, nasilneža ter svoje ljudi pahnil  v politično in humanitarno dramo ter morda pred samo državljansko vojno. Imamo z njegovo vlado diplomatske odnose, ki jih tam živeči Slovenci ocenjujejo kot zelo dobre, njegovo veleposlaništvo v Ljubljani itd in ne pozabimo tudi, da pri ustvarjanju sedanje krize ni Maduro edini krivec. Zakuhali so jo z ultimati, sankcijami in grožnjami še drugi deležniki, predvsem Trumpova administracija, oziroma ZDA. »Ni čas za dialog, to je čas za akcijo!« - pravi ameriški podpredsednik Mike Pence. No, v spomin se mi takoj prikličejo Vietnamu, Čile, Afganistan, Irak in še mnoge druge krize.
Zato vlado pozivam, da ne sledi napotilu EP, ampak se pridruži tistim političnim umom, ki ohranjajo ustrezno distanco tudi do samooklicanega Guaidoja in vidijo bolj pravično in učinkovito pot k razrešitvi razmer v Venezueli v mediaciji Evropske Unije, oziroma Mogherinijeve, s ciljem razpisa, z obema stranema v konfliktu dogovorjenih predčasnih parlamentarnih in predsedniških volitev pod mednarodnim nadzorom, oziroma nadzorom OZN. Sicer bo tudi Slovenija prevzela polno soodgovornost za morebiten še bolj krvav scenariji v tej izmučeni južno-ameriški državi in za posledice na svetovno varnost.
Pa že ko pozivam vlado k modrim korakom do Venezuele, naj jo tudi vprašam za mnenje o še enem umiku ZDA od mednarodnih dogovorov, tokrat od pogodbe o jedrskih raketah z Rusijo. NATO bi naj ukrep podprl, Evropska Unija preko besed Magherinijeve pa ne. Tako sem razumel tudi odziv našega zunanjega ministra Mira Cerarja. A ni tudi v tem še en argument proti našemu nadaljnjemu članstvu v Severno-Atlantskem zavezništvu? 



martedì 22 gennaio 2019

E mi spiego.....



NOMINA DEI VICESINDACI ITALIANI COL CONSENSO DELLA CAN O SENZA?


Mi incammino anch’io nel dibattito a dir poco polemico che l’intenzione del nuovo sindaco di Capodistria, Aleš Bržan, di nominare uno dei vicesindaci fra i tre consiglieri italiani al Consiglio comunale senza chiedere l’assenso della Comunità autogestita della nazionalità italiana (CAN) ha acceso. C’è chi fra i connazionali, come in sottoscritto, che sostiene il diritto del sindaco di agire in tal modo, ovvero in piena autonomia, e chi invece glielo contesta, convinto che tanto le disposizioni della Costituzione, della Legge sulle autonomie locali, di quella sulle CAN, quanto quelle dello statuto comunale, non glielo consentano. Sarebbe lesivo, un tale comportamento, - dicono - della “soggettività’” della comunità nazionale italiana.
E dal presidente della CAN comunale di Capodistria, Fulvio Rihter, un duro attacco al sindaco per non voler nominare a vicesindaco Alberto Scheriani come disposto dal Consiglio della Comunità autogestita. A sostegno della tesi che Aleš Bržan è in fallo citano costoro tutta una serie di articoli dello statuto comunale che dopo attenta lettura rimandano la palla indietro.
Difatti c’è un solo articolo che dispone le modalità dell’insediamento del vicesindaco italiano, l’articolo 45. Lo cito un tantino snellito: “Il comune ha per lo meno un vicesindaco. Costui è nominato fra i membri del Consiglio comunale dal sindaco, che può anche dimetterlo…. Il vicesindaco deve essere appartenente alla comunità nazionale italiana, nominato fra i membri del Consiglio comunale eletti sulle liste particolari della comunità stessa, qualora a codesta non appartenga il sindaco”.
Chiarissimo. Il sindaco decise liberamente e autonomamente quali dei tre consiglieri italiani eletti sarà il suo vice, il suo braccio destro, colui che lo rappresenterà ogni qualvolta ne avrà bisogno. Sempre che costui accetti l’invito. Tutti gli altri articoli che menzionano e regolano la posizione e i diritti della comunità nazionale italiana e anche il ruolo della CAN riguardano tutto il resto, compresa la conclamata “soggettività’”, non la nomina del vicesindaco.
Se si fosse voluto che tale nomina passasse attraverso l’assenso della CAN, l’avremmo scritto già nel ’94 quando stendemmo la prima bozza dello statuto comunale ad avvenuta riforma dell’ordinamento delle autonomie locali. Ritenemmo infatti che il sindaco dovesse avere un solo vincolo nel procedere alla nomina dei suoi vice, ovvero che uno dovesse sceglierlo fra i consiglieri italiani eletti ed anzi io stesso sbagliai nel suggerire al sindaco Dino Pucer la nomina di Bruna Alessio, eletta sulla lista dei Socialdemocratici. Alberto Scheriani me lo fece presente e la scelta poi cadde su di lui, eletto sulla lista particolare dei connazionali. Che il Consiglio della CAN si pronunciasse poi di elezione in elezione e ripetesse sempre lo stesso nome (anzi mi chiedo se l’abbia fatto ad ogni nuovo mandato di Popovič?) era nei suoi diritti, ma spettava sempre al sindaco l’esclusività della scelta.
Ed era ed è giusto così, secondo me! Perché’? Per il semplice motivo che il sindaco ha bisogno di un braccio destro, di un sostituto, di cui abbia piena fiducia e che possa anche sostituire nel momento in cui questa venga a mancare. Se fosse vincolato all’assenso della CAN non avrebbe più spazio di manovra e anzi il vicesindaco potrebbe anche dettargli l’agire, tenerlo in scacco. Son stato sindaco e so cosa questo possa significare e comportare.
Per altro, a chi a difesa sul ruolo della CAN si richiama alle soluzioni adottate dagli altri tre comuni nazionalmente misti, ove il parare della comunità autogestita è stato considerato, rispondo che ognuno ha una sua propria regolamentazione:
Un ruolo della CAN nella nomina del vicesindaco italiano è contemplato solo a Isola e Ancarano. A Isola dove per altro è il Consiglio comunale e non il sindaco a nominare e deporre i vicesindaci, nell’ articolo 57: “Uno dei vicesindaci è nominato col consenso della CAN”. Ad Ancarano nell’ articolo 36:” Il vicesindaco appartenente alla comunità nazionale italiana è nominato e deposto su richiesta del Consiglio della CAN.”
La più liberale è la regolamentazione nello statuto di Pirano - articolo 35: “Uno dei vicesindaci (nominati dal sindaco!) è di nazionalità italiana, qualora non lo sia il sindaco.” In questo caso neanche il vincolo di sceglierlo fra i consiglieri ai seggi specifici.
Soluzioni diverse quindi, dipendentemente dalle particolarità e dagli interessi di ogni singolo comune e comunità nazionale. Che poi ad Ancarano, Isola e Pirano abbiano optato o stiano optando di concerto con le rispettive CAN, sindaci e consigli comunali ne hanno il pieno diritto. Affari loro. Ma anche in questo caso ricordiamoci che nessuno dei vicesindaci italiani ha 20 anni di servizio in questa carica. Al massimo al secondo mandato, a quanto mi risulta.
Non ci si avventi dunque su colui che ha sostituito l’”amato” Popovič solo perché’ non vuole rinominare Scheriani. Diamogli spazio, consentiamogli di cingersi di gente fidata con cui possa incominciare ad operare e impugniamo la nostra “soggettività’” laddove va impugnata. Oppure ritorniamo ai “bei tempi” del monolitismo socialista, proponiamo la scelta di più nomi, come facevano Lega dei comunisti e Alleanza socialista del popolo lavoratore, su un’unica lista, sconfessiamo il pluralismo di scelta. A si, quasi dimenticavo. Nessuno dei consiglieri ai tre seggi specifici e nessuno della CAN, quando si propose e approvò la formulazione dell’attuale articolo 45 dello Statuto comunale, vi obiettò o avanzò un testo diverso come avvenuto a Isola e Ancarano.
Allora, cari connazionali, diamoci una calmata a lasciamo respirare il nostro nuovo primo cittadino senza metterlo in apprensione ancor prima che abbia incominciato il suo quadriennale cammino.
 

lunedì 21 gennaio 2019

Župan ima vso pravico do izbire podžupanov!



LETTERA APERTA AL PRESIDENTE DELLA CAN DI CAPODISTRIA, FULVIO RIHTER


Spettabile presidente,
Caro Fulvio,
Sono rimasto spiacevolmente sorpreso dal tuo attacco al nostro nuovo sindaco, Aleš Bržan, per non aver obbedito a quanto dall'istituzione che presiedi deciso circa la nomina del vicesindaco che indicate in Alberto Scheriani. Legittima la vostra proposta e, se vogliamo, pretesa, ma solo opzionale rispetto al diritto di scelta che e' esclusivo del sindaco. L'unico vincolo che la legge e lo statuto comunale gli impongono e' di dover scegliere fra uno dei tre membri del Consiglio comunale eletti dalle liste particolari degli appartenenti alla comunita' nazionale italiana. Quanto da te citato a sostegno della vostra delibera non sta ne' in cielo ne in terra. Sulla nomina del vicesindaco giuridicamente la CAN non ha ruolo. Che i connazionali si siano mossi con tale prassi anche a Isola e Pirano, ben fatto, ma la scelta definitiva spetta comunque al sindaco e a nessun altro. Neanche il Consiglio comunale si esprime in merito (art. 45 dello Statuto comunale!) E' il sindaco che nomina ed e' sempre lui che dimette il o i suoi vice.
Se cosi' non fosse, ovvero dipendesse tutto, per quanto attiene ai diritti e agli interessi, ovvero alla posizione della Comunità' nazionale italiana, dal volere, chiamiamola »soggettività'« della CAN, allora avremmo una lista unica con 3 o piu' nomi, per le elezioni al Consiglio comunale, legittimata dalla CAN stessa, e non più' liste autonome. Mi risulta che ve ne siano state due alle ultime elezioni, ma solo una sponsorizzata dalla CAN e come tale anche vincente con due consiglieri eletti contro uno della lista concorrente.
Queste cose te le dico perché' a stendere la prima bozza dello statuto comunale e' stata la mia squadra nel 1994, quando si e' passati dall'ordinamento comunale socialista a quello attuale. Si, all'Assemblea comunale di allora, predecessore del Consiglio comunale, la CAN aveva e come ruolo, sulla toponomastica addirittura in veste di »quarta camera«. Dopo di che le si e' conservato un ruolo significativo anche nella nuova strutturazione e non dubito che il nuovo sindaco si permettera' di ignorarlo (art. 104 e 105), ma riguardo al o alla vicesindaco lasciate che faccia la sua scelta in piena liberta' e autonomia. Non potete imporgli un nome di cui non possa aver fiducia. Il vice e' il suo primo e più' stretto collaboratore, colui che lo sostituisce, che ne fa le veci, che puo' venir anche sostituito nel momento in cui non segua le indicazioni e la delega del capo.
Queste cose, caro Fulvio, dovresti saperle, conoscere quanto di preciso scritto nello statuto comunale, non appigliarti a disposizioni generiche tipo: »Il Consiglio della CAN da l'assenso ad…. altri atti del comune che regolano le questioni riguardanti l'attuazione dei diritti particolari esclusivamente della comunità' nazionale italiana e dei suoi appartenenti«. L'atto della nomina dei vicesindaci non e' lasciato alla mercé' delle interpretazioni della citata disposizione, ma molto ben precisato nell'art. 45!
E, consentimi, una riflessione finale, tutta personale. Non ti pare che dopo 16 anni, e se non erro, lo era già' prima sotto i sindaci Fister e Pucer, vi sia un bisogno di ricambio anche del vicesindaco italiano, con la nomina, finalmente, di una donna a rivestire questo ruolo?
Con ossequi.

domenica 16 dicembre 2018

Cerarjeva zamujena priložnost




NOVA STRAN V ODNOSIH S ZDA?

Pohvalno, da je po tako dolgem obdobju stopicanja na mestu v odnosih med Slovenijo in Združenimi državami Amerike, naš novi zunanji minister, Miro Cerar, obiskal Washington, precej manj, da ni izkoristil prilike za naslovitev pravih tem z ameriškimi sogovorniki. Vsaj tako ni razbrati iz poročil o tem obisku in o srečanjih, ki jih je imel.
Najpomembnejša zagotovo s svetovalcem predsednika Trumpa za nacionalno varnost Johnom Boltonom, in s kolegom, državnim sekretarjem Mikom Pompeom.
In o čem so spregovorili? O odnosih med državama in o vprašanjih regije zahodnega Balkana, pri čemer je Cerar izpostavil tudi zgodbo o arbitraži o meji med nami in Hrvaško in nujo, ker gre za odnos do evropskega in mednarodnega prava, da se Zagreb potisne k implementaciji njene odločbe. Kot vemo, ZDA so se vse doslej postavljale v neko zadržano, neopredeljeno, nevtralno pozicijo, češ gre za spor med enakopravnima članicama Evropske Unije, ki da ga morata rešiti sami.
Slovenski zunanji minister je pozval ameriško stran k spremembi te drže in od kolege Pompea prejel bojda zagotovilo, da bodo o tem »temeljito razmislili«.
Lepo to slišati, a ne pričakujmo veliko. Rekel bi celo da nič. Malo morgen, da bo Trumpova administracija »temeljito« razmišljevala o, zanjo, taki malenkosti, ko ne premore resnega, odgovornega razmisleka niti o tem, kar sama počne po svetu z postopnim odstopanjem od vseh pravil in postulatov multilateralizma, in z ogrožanjem svetovne prihodnosti.
OK, dr. Cerar, o bilateralnih odnosih, ki da se naj krepijo, in o arbitraži, ki jo mora Hrvaška spoštovati, toda ene besede nisem prebral o katastrofalnih posledicah za ves planet nesodelovanja ZDA pri implementaciji Pariškega podnebnega dogovora in sedaj pri izvajanju dogovorjenega na pravkar končani konferenci v Katovicah, ki naj bi konkretizirala v globalni akcijski plan to kar je bilo sklenjeno pred tremi leti v francoski prestolnici. Podnebna stroka svari, da je časa za ukrepanje pri ustreznem zmanjševanju ogljikovih emisiji le še 15 let in da kasneje ne bo več poti nazaj pri segrevanju Zemlje, kar bo vodilo do njenega izumrtja. Dodaja, da ukrepanje mora bili globalno, oziroma v sodelovanju in največjem bremenu, ki ga morajo prevzeti, kakopak, največje proizvajalke toplogrednih plinov, z ZDA na čelu. Brez njenega deleža, bo vse ostalo zaman! In če je temu tako, gre razglasiti Trumpovo odločitev o umiku ZDA iz dogovorov v Parizu in Katovicah za največji zločin proti človeštvu! Da on tovrstnim opozorilom ne verjame, oziroma da se na vse to požvižga, je odraz njegove intelektualne in umske ravni ter, seveda, njegova osebna pravica, da pa mu sodelavke in sodelavci sledijo in ravnajo po njegovih ukazih in zlasti da mu kao »prijatelji«, kot se tudi mi imamo, ne povemo odkrito, da gre v napačno smer in da ogroža ves Svet, je tiho pristajanje na ta zločin.
To pogrešam, dr. Cerar. V luči Katovic tudi hrvaško vztrajanje pri neizpolnjevanju arbitražne razsodbe o meji je irelevantno. Pa ne gre samo za Pariz in Katovice, tu je še nesodelovanje pri globalnem dogovoru o migracijah iz Marakeša, sta umika iz jedrskega sporazuma z Iranom in iz onega z Rusijo o raketah kratkega in srednjega dosega, pa trgovinske vojne in sesuvanje mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu z degradacijo palestinskega vprašanja. Spisek je še dolg!
In mi, z EU in NATOm kaznujemo s sankcijami Rusijo, ker da se nevarno in neodgovorno igra z Ukrajino in z njeno suverenostjo ter ozemeljsko nedotakljivostjo, oziroma ker ne spoštuje dogovora iz Minska. Grdo, seveda, z njene strani, a postavimo na tehtnico Minsk vs Pariz, Katovice in Marakeš. Na katero stran se bo, glede prihodnosti Sveta, nagnila?
Edini dobri vesti iz bazena naše zunanje politike v minulem tednu, pristanek na Marakeški dogovor in pa, četudi neformalno, izražena solidarnost, tokrat neposredno predsedniku Quimu Torri, Kataloniji v njenim prizadevanjem za neodvisnost, oziroma večjo avtonomijo od Španije. Bravo Vajgl, bravo Kučan, bravo Židan, bravo Pahor. Le premier Šarec je nekoliko ustrelil mimo.