Vztrajam pri izstopu iz NATA

odziv na proNATOvski zagovor dr. Boža Cerarja

https://www.dnevnik.si/1042845565/mnenja/odprta-stran/nato-se-vedno-potrebujemo-

Ali Nato res še vedno potrebujemo?

Pred dobrim mesecem sem s svojimi ocenami in pozivi prispeval k razpravi o primernosti oziroma neprimernosti slovenskega članstva v Natu

Pozival sem dr. Milana Brgleza k utemeljitvi njegove teze, da bi bil referendum o odhodu iz zavezništva, ki ga predlaga Levica, nesmiseln, in odgovor me je delno zadovoljil, ker vendarle priznava, da se do tega članstva vedemo neprimerno, pomanjkljivo, podrejeno, celo servilno, in ne kot suverena, podjetna in tudi kritična članica, oziroma da le izvajamo politiko, ki jo določajo druge, seveda vplivnejše članice, pri njenem kreiranju pa nas ni.

A tokrat si bom namesto odziva na Brglezovo pisanje dovolil polemiko z vnetim pronatovskim zagovorom dr. Boža Cerarja pod naslovom Nato še vedno potrebujemo (Objektiv, 3. novembra 2018). Izkušen diplomat in nesporen poznavalec zgodovine ter drobovja severnoatlantskega zavezništva je podal množico argumentov v prid njegovemu obstoju in pomenu na mednarodni šahovnici ter slovenskemu članstvu v njem, in to s tako dolgim pisanjem, da mu kot preprost bralec ne morem parirati… Na voljo imamo namreč omejeno število znakov. A kljub strokovnemu pristopu k obravnavi te teme dr. Cerar ne odpravi vtisa, da ostaja predan filozofiji in doktrini zavezništva še iz časov hladne vojne, da »zlo prihaja z vzhoda«, da je prva grožnja Evropi in svetovnemu miru domnevno pohlepna in agresivna Rusija, katere ambicije je mogoče zajeziti le z močno in enotno ter jedrsko oboroženo vojaško-politično povezavo, v kateri imajo vodilno vlogo ZDA – prva svetovna velesila. Če bi ZDA morebiti zapustile povezavo, kot je svojčas zagrozil njihov trenutni predsednik, jezen, ker ZDA plačujejo tudi za članice, ki so slabe plačnice, in če bo Združeno kraljestvo odšlo iz Evropske unije, bo za to, da bi bilo nuklearno odvračanje ruske grožnje še učinkovito, v Evropi ostalo premalo jedrskega orožja, pravi Cerar (ima ga le Francija). Ups?!

Ste slišali, dr. Cerar, kaj pravi smetana podnebne stroke? Da imamo samo še 15 let časa, da segrevanje podnebja ustavimo in zadržimo znotraj znosne ravni, ker bo sicer prepozno in pot planeta k njegovemu koncu bo postala nepovratna. Res, tudi Rusija, tako kot Kitajska, Indija in ZDA, je v jedru največjih proizvajalcev toplogrednih plinov, a le Združene države Amerike so doslej odstopile od pariške podnebne pogodbe in napovedale, da se njenih določil in priporočil ne bodo držale. In brez deleža ameriških emisijskih rezov v dokumentu zapisani cilji ne bodo uresničeni, kaj šele da bi zaostrili ukrepe, tako kot svareče moledujejo največji svetovni umi. Torej, dr. Cerar, »Zlo tokrat prihaja z zahoda!«, ker ne dvomim, da veste, kaj prinašajo podnebne spremembe… taljenje ledenikov, zvišanje gladine morja, izginjanje vrste malih obmorskih držav in obalnih predelov celin ter obenem hitrejša dezertifikacija Afrike, in ne le nje; posledično bodo sedanje migracije iz srednje Amerike v ZDA in iz Afrike ter Azije v Evropo v primerjavi s tako imenovanimi podnebnimi migracijami izpadle kot osnovnošolski izlet do sosednje vasi. Čakajo nas biblijski eksodusi, nas pa panika grabi že takrat, ko moramo odpreti kak center za integracijo nekaj desetin azilantov – shodi, civilne iniciative, peticije, s skupnim sporočilom: »Migranti raus!«

Kaže, da se ta fobija vse bolj zajeda tudi v trenutno, deklarirano napredno vladno kompozicijo. Kako naj drugače razumem izjavo predsednika vlade Šarca, da je »marakeška deklaracija za nas nezavezujoč dokument«? (Gre za nedaven dogovor Združenih narodov o migracijah.) Pri tem se sklicuje na to, da k dogovoru ne bo pristopila – poleg ZDA, kakopak – še vrsta evropskih držav, kot so Avstrija, Madžarska, Poljska, Češka. Same »vzornice«. Pa dodajmo še eno – Salvinijevo Italijo. In če ne bodo one, čemu bi mi, mar ne, predsednik vlade? Kje je tisti dober, obetajoč Marjan Šarec, ki je v času kampanje za predsedniške volitve podpisal poziv Mirovnega inštituta k pristopu Slovenije k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja? Še danes čakam, da kot prvi vladni mož sproži aktivnosti v tej smeri, a vem, da je čakanje zaman, saj že pri vprašanju migracij daje razumeti, da bomo svetovno organizacijo tudi mi začeli jemati kot neke vrste samopostrežnico oziroma da si lahko marakeški trud prihranimo.

No, še stavek ali dva za dr. Boža Cerarja. Da »zlo tokrat prihaja z zahoda«, poleg izstopa ZDA iz pariškega dogovora dokazujejo tudi vsa druga dosedanja početja ameriškega predsednika, ki od zavrnitve jedrskega sporazuma velikih sil z Iranom in uvedbe najostrejših sankcij doslej zoper to državo ter od odstopa od pogodbe z Rusijo o jedrskih raketah kratkega in srednjega dometa ter selitve ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem in do razglašanja vrste trgovinskih vojn, pa še bi lahko naštevali, skorajda revolucionarno sesuva vse, kar je bilo v minulih desetletjih multilateralno dogovorjeno v prid bolj mirnemu, varnemu in stabilnemu svetu.

In Nato ter mi z njim, dr. Cerar, mu stojimo ob strani!

O imenovanju Črnčeca

ZAKAJ JE ŠARČEVO IMENOVANJE DR. ČRNČECA ZA SVETOVALCA V SVOJEM KABINETU SPORNA?

Gledam Tarčo in prebiram ter poslušam komentarje predstavnikov koalicijskih strank o imenovanju dr. Damirja Črnčeca za sekretarja za državno varnost v premierjevem kabinetu. Razen Levice, ki sicer ni del koalicije a namerava z njo projektno sodelovati in je že podprla Marjana Šarca za mandatarja ter z vzdržanim glasov omogočila tudi imenovanje vlade, nihče iz vladajoče večine, ki bi se resneje obregnil ob tem kadrovanju, oziroma predsedniku vlade povedal, da je potegnil slabo in za nadaljevanje skupnega dela škodljivo potezo, - sam trdim, da za državo tudi nevarno! - Niti Socialni demokrati ne. »Gre pač za suvereno pravico, ki jo premier ima, da v svojem kabinetu imenuje kogarkoli, za kar nosi seveda vso odgovornost« - tako v glavnem odzivi iz koalicijskih vrst. »Izraze nestrpnosti, rasizma in ksenofobije, ki jih je v preteklosti g.Črnčec trosil preko twittov - dodaja kdo - sicer obsojamo, a vsakomur gre ponuditi drugo priložnost!« Sam Šarec umirja, oziroma skuša pomiriti strasti, s pojasnili, da tudi sam sovražne Damirjeve twitte zavrača, da ga je vzel k sebi ker strokovnjak varnostnih ved in da sta se dogovorila, da izbranec twittal ne bo več, vsaj ne vsebine, zaradi katerih bi ga moral premier odsloviti.

Gospe in gospodje iz koalicije in sam g.premier, ne gre za twitte, ne gre za to kar je v preteklosti dr. Črnčec sporočal javnosti preko socialnih omrežji ali kot član civilno-družbenih gibanj, ala Odbor 2014, gre za njegova politična in ideološka prepričanja, za katera ni nujno, da jih bo še skomuniciral tako kot jih je nekoč, mimo katerih pa ne bo mogel v opravljanju svojega dela. Bom malce grob in morda prestrog, toda domnevam lahko, da v njegovih analizah in varnostnih ocenah za predsednika vlade se bodo kot grožnja nacionalni varnosti prej našli migranti, pa četudi par desetin ali kaka stotina, ki bo našla pot skozi rezilno žico in vstopila v slovenske ozemlje in bodo med njimi tudi otroci, ženske in starčki, ali drugače misleči iz nevladnih organizaciji, Levice itd, kot Štajerske varde, SDSovi postroji, in prihodi ameriških vojaških tovorov v Luko Koper in čez njo preko slovenskega ozemlja. S takimi idejami ne gre računati na njegovo nepristranskost in profesionalnost, za razliko od politično nevtralnega dr. Grošlja. Črnčecu je zaupana za varnost države pomembna funkcija in njegov politični in filozofski credo je vse prej kot garancija za strokovno in objektivno ocenjevanje razmer.

V tem je njegovo imenovanje sporno in nevarno. Dovolil bi si reči, da je tako kadrovanje prej grožnja nacionalni varnosti kot nekaj nelegalnih prestopov meje.

Izstopimo iz NATA!

POVABILO DR. MILANU BRGLEZU:

OŽIVIVA RAZPRAVO O PRIMERNOSTI ČLANSTVA V ZVEZI NATO

Spoštovani dr. Brglez,

Ker Vas kot poznavalca in proučevalca mednarodnih razmer in mednarodne politike cenim in ker sebe imam še za dokaj razumnega človeka, starosti navkljub, me je nekoliko zbodlo Vaše stališče, izrečeno na nekem soočenju nekaj dni nazaj na TV3, da bi moral vsak razumen človek zavračati zamisli Levice in še koga izvedbi referenduma o izstopu Slovenije iz Zveze NATO.

Sam sem večkrat spomnil, da za tako članstvo pred 15 leti nisem bil, da sem kot poslanec SD, takrat še ZLSD, odločno agitiral proti in da sem danes še bolj prepričan da je bila takratna izbira napačna ter škodljiva tako za našo varnost kot za naše finance in obče interese. V to prepričanje me vodijo izkušnje 15 let članstva in pa, predvsem, izvolitev Donalda Trumpa na čelu ZDA, torej velesile, ki je bila, ostaja in še naprej bo - priznajva si vsaj to - prvi generator in usmerjevalec politike Severno-Atlantskega zavezništva. In Vam ne bo težko priznati tudi, da je Trump najnesposobnejši in za stabilnost in prihodnost planeta najnevarnejši ameriški predsednik doslej, zagotovo od Harryja Trumana dalje. Glej najnovejše grožnje do Irana in posredno tudi do EU če bo zaobšla ameriške sankcije proti Teheranu! A so ZDA danes lahko še naš zaveznik?

Da bi šli znova na referendum in se opredelili do izstopa iz zavezništva ste torej označili za nekaj nespametnega. Enako bi dejal sam, če bi šlo za Evropsko Unijo. Odhod iz slednje je nedvomno veliko bolj zapleten korak, kot izstop iz NATA. Dokaz so težka pogajanja o Brexitu med Združeno Kraljestvo in EU in tudi mnogi dvomi, ali je bila odločitev prava, ki se porajajo med samimi privrženci odhoda. A če so si Britanci privoščili tak referendum, čemu si ga ne bi tudi mi za eno veliko bolj enostavno in preprosto potezo?

V članstvu v EU vidim veliko prednosti, navkljub vsem težavam in slabostim unije in možnosti njenega razkroja, ki mu botrujejo zlasti rastoča nacionalizem in avtoritarnost. Popravili smo si življenjski standard, odprli smo si meje in, vsaj dobromisleči, tudi glave, postali smo prepoznavni in dejavni onstran naše majhnosti. Na vseh področjih smo pridobili veljavo in koristi. Ne vidim enega kjer bi nazadovali....No, morda v prehrambeni samozadostnosti?! 

Kaj pa v zvezi NATO? Veliko zavez, veliko stroškov, veliko soodgovornosti pri odločitvah in  dejanjih poveljnikov zavezništva, od Trumpa navzdol. Bi se mi lotili vojne v Iraku in Afganistanu tako kot so se ZDA in Velika Britanija, celo s prevaro in lažmi, ki smo jim z Vilensko izjavo servilno pritrjevali, če ne bi hiteli v NATO? Plemenite naše mirovne misije v bivši SFRJ, toda a jih ne bi lahko izvedli, oziroma opravljali, z lastno, suvereno odločitvijo in v dogovoru z zavezništvom, tudi kot nevtralna država? Edini plus ki ga iz naslova tega članstva vidim, a sem prepričan, da bi se o tem dogovorili tudi izven njega, je nadzor našega neba, domačega zračnega prostora, za kar nam ni treba imeti lastnega letalstva, in pa morda nekaj znanja in veščin za domačo Vojsko iz sodelovanja na skupnih vajah in misijah, pri čemer, ne pozabimo, da so se tudi ameriški Ramboti nekaj naučili od naših gorskih enot in ne samo od njih. Obkroženi smo, razen na severu, kjer domuje nevtralna Avstrija, s članicami zavezništva. Od koder torej grožnja naši varnosti? Trošimo za Vojsko in članstvo v NATO slab odstotek BDPja, pol manj kot bi morali - nas opozarjajo iz Bruslja. No, pa še bolj ostra opozorila v to smer smo v zadnjem času slišali od samega ameriškega predsednika, s pripisom, da moramo orožje in opremo kupovati od ZDA! Investirali naj bi v nadaljnjih letih milijardo 200 milijonov za usposobitev dveh bataljonskih bojnih skupin. OK. Toda, ali bosta ostali doma za potrebe obrambe domovine, sicer ne vem proti komu?, ali bosta kot skoraj vsa naša najboljša tehnika in najboljši možje, odpotovali na mednarodne misije ščitenja predvsem ameriških in Trumpovih interesov po svetu? Da. več ali manj argumenti Levice, ki pa jih v osnovi zagovarjam že od takrat ko je bil Luka Mesec pravkar končal osnovno šolo. In nenazadnje, lani poleti je OZN z 122 glasovi sprejela Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja in njeni pobudniki - ICAN - so postali Nobelovci za mir 2018. Da jedrske sile niso pristopile k temu dokumentu in še prej pogajanjem o njem je razumljivo, ne pa da so enako ravnale tudi nejedrske članice NATA, med njimi Slovenija, ki so si od mirovnikov prislužile pridevnik "vazalske". Bili smo nekoč pobudnici s Švedsko, sveta brez jedrskega orožja, danes še OZNove resolucije si ne upamo podpreti. Sramota! 

Da, cenjeni dr. Brglez, če bo prišlo do zbiranja podpisov za razpis referenduma o izstopu, moj bo zagotovo med prvimi.

Hvaležen Vam bom za nekaj prepričljivih argumentov o tej moji in naši (Levica in mirovniki) morebitni zmoti.

Znova o arbitraži...

OKROG ARBITRAŽNE SODBE SPRENEVEDANJA NA TONE

Nekaj je po objavi mnenja pravne službe Evropske komisije povsem jasno: Z ne-uveljavitvijo arbitražne sodbe o meji s Slovenijo, Hrvaška krši pravni red Evropske Unije, tako kot ves čas trdi slovenska oblast, a jasno je tudi da gospodje, ki imajo politično moč in tudi pravno-finančne vzvode, nenazadnje kot garanti vladavine prava znotraj unije, da Hrvaško prisilijo k uveljavitvi omenjene razsodbe, tega nočejo storiti, ker politični zavezniki s politično garnituro, ki trenutno vlada Hrvaški.

Gre v prvi vrsti za predsednika Evropske komisije Junckerja, ki je poskrbel, da komisija ne bi nikoli obravnavala gradiva svojih pravnikov v zvezi z arbitražo, ker bi ga to prisililo k ukrepanju, in ki ponuja, na vprašanje slovenskih sogovornikov in novinarjev, le že dolgo znucano frazo, da EK zagovarja zavezo obeh v spor udeleženih strani k implementaciji arbitražne razsodbe, pri čemer ne premore niti drobca distinkcije med stranjo, ki je svoj del naloge v celoti opravila – Slovenija, in ono, ki tega noče storiti – Hrvaška.

Še huje v zadnjih dneh. Preko svojega pooblaščenca za ta spor, sicer socialista & demokrata Timmermansa, ki pa ne zine ene, ki ne bi bila všeč šefu, sporoča, da sta oba pripravljena priskočiti na pomoč obema stranema pri iskanju rešitve, ki ima - glej ga hudiča - »dobro podlago v arbitražni razsodbi«???  Tako kak dan nazaj Timmermans. Noro! Podpredsednik komisije, zbudi se! Razsodba je rešitev, ni predlog, osnutek ali kakršna koli podlaga za nadaljnjo obravnavo!

Skratka sprenevedanje na vsakem koraku, Junckerja, Timmermansa, portparola komisije Schinasa.  A tudi iz slovenskih vrst, ki bodisi nočejo pretirano drezat v absolutnega vladarja EK, da se mu ne bi zamerili, ala komisarka Bulčeva, ki v Odmevih pojasnjuje le da je dobila od šefa zagotovilo da stališče komisije izpred dveh let, da treba odločbo arbitraže spoštovati in jo implementirati, še vedno velja, bodisi jim očitno ustreza tako neurejeno stanje, oziroma arbitraža jim ni bila nikoli po godu, a si ne upajo slovenski javnosti to odkrito priznati, ala evroposlanci iz vrst Evropske ljudske stranke, Zver, Tomčeva in ostali, ki po eni strani problematizirajo razsodbo arbitraže, po drugi pa branijo sopartijca Junckerja, in krivijo za ne-ukrepanje proti Hrvaški Timmermansa ter dodajo še kritiko na račun vlade, ker v Bruslju preslabo lobira, za razliko od Hrvaške.

Ne gre za lobiranje in ne sme biti lobiranja - je naš evroposlanec iz vrst Zelenih Igor Šoltes v sredinih Odmevih podučil kolego Zvera - ko je v igri vprašanje vladavine prava, ko gre za izvrševanje judikata. Tu ne sme biti političnega preigravanja!

Pa vendarle, na vprašanje voditelja Bobovnika, ali bosta ob koncu mandata lahko zagotovila svojim volivkam in volivcem, da sta storila vse kar je bilo v njunih močeh, da bi bila arbitražna razsodba uveljavljena in mejni spor a sosedo končan, samo Šoltes je izzvenel verodostojen. Iz Zverinih ust le mencanje nekaj konfuznih stavkov in znova izliv sprenevedanja.

Naj bodo Janševi ljudje vsaj toliko v hlačah, ali v krilu, da narodu povedo: Arbitraža nam nikoli ni bila všeč, z njenim izplenom nismo zadovoljni in srečni smo, da Hrvaška onemogoča njeno uveljavitev! Kako me vse to spominja na razkrita telefonska spodbujanja incidentov v Piranskem zalivu med Janšo in Sanaderjem v času Ropove vlade. Če volivkam in volivcem SDSa paše taka drža in bi radi še spremljali prepire in napetosti v Piranskem zalivu, naj si pripišejo tudi odgovornost za kaj hujšega, ki se utegne iz tega izroditi.

NATOva baza v Kopru? Noro!

ODPRTO PISMO

KOPRČANKAM IN KOPRČANOM

TER VODSTVOMA MESTNE OBČINE IN LUKE KOPER

Jeseni 1990 leta je Skupščina Občine Koper sprejela Izjavo o demilitariziranem statusu občine. Soglasno! V njej je med drugim pisalo, da je občina zavračala kakršnokoli vojaško postavitev na svojem ozemlju in razglašala svoje mirovniško poslanstvo v stičišču narodov in treh velikih evropskih kultur: slovansko, romansko, germansko, poslanstvo, ki ga ta prostor goji v vsej svoji zgodovini. Poveden je napis, v latinščini, slovenščini in italijanščini, ki krasi dvorano Občinskega sveta v Pretorski palači na Titovem trgu: »Mir temu mestu in vsem njegovim prebivalcem!«

No, Demosova vlada in njen obrambni minister Janez Janša sta sprejeto izjavo razglasila za brezpredmetno, češ da se izvajanje obrambnih nalog vrši na celotnem ozemlju republike Slovenije in Koper pri tem ne more biti izjema.

Zgodila se je vojna in streljalo ter umiralo se je tudi v Kopru, a »požar« je bil z aktivacijo razuma, dokaj hitro spravljen pod nadzor in z umikom enot JLA tudi dokončno pogašen. Vsaj pri nas, seveda. In prav ob umiku zadnjega jugoslovanskega vojaka iz Slovenije sem dejal, da sem v njem videl prvi korak k postopni demilitarizaciji ne le Kopra ampak celotne Slovenije. Kako sem se uštel! Še grdo so me gledali vsi teritorialci, ki so me 26. oktobra 1991 poslušali na koprskem pomolu.

Dvanajst let kasneje smo že vstopali v Evropsko Unijo in NATO. V Ankaranu, v prostorih nekdanje bolnišnice, je že domoval 430. Mornariški Divizion Slovenske Vojske in pričeli smo dobivati obiske vojaških ladij prijateljskih držav in članic Severno Atlantskega zavezništva. Protokol Ministrstva za obrambo ni mogel mimo občine in svojo vlogo gostitelja je le ta dostojno odigrala. Pa še prilika je bila da bi gostom, z vso potrebno vljudnostjo, povedali o zgodovini miru predanega Kopra ter o naši Izjavi proti vojaškim prisotnostim.

V Državnem zboru sprejeti Pomorski zakonik je prepovedoval vplutje v slovenske teritorialne vode in slovenska pristanišča vojaških in drugih ladji na jedrski pogon ali z jedrsko oborožitvijo, a članstvo v zvezi NATO nas je vodilo k temu, da bi postali bolj Papeži od Papeža. Spremenili smo zakonik tako, da o prej omenjenih vplutji odloča vlada. In prišli sta v Koper ameriški letalonosilka in podmornica na jedrski pogon. Sama sreča je hotela da se nič neljubega ni zgodilo.

Kasneje so se vendarle tovrstni prihodi korenito zmanjšali, a znašli smo se na zemljevidu jedrskih pristanišč, skupaj s Trstom. Nič kaj časten naslov, ko pomislimo čemu jedrsko orožje služi in kaj sta pomenila za človeštvo Hirošima in Nagasaki.

Na referendumu 2003 bil sem odločen privrženec včlanjevanja v Evropsko Unijo in enako odločen nasprotnik članstvu v NATO. Kaj nam je prvo prineslo vemo in uživamo vsi, kar drugo pa le vojaške obveznosti zunaj Slovenije na pogojno rečeno mirovniških misijah zavezništva. Da, pogojno rečeno, ker ne vse imajo dejanski mirovniški predih. Večina je le vzdrževanje stanja kvazi miru po vojnah, ki so jih zanetile vodilne članice NATA, Združene Države Amerike, in pomoč slednjim pri ohranitvi njihovega vpliva in njihovih interesov na osvojenih ozemljih.

S prihodom na čelu ZDA, Donalda Trumpa, so se pomnožili razlogi za izstop iz zavezništva. Jasno je omenjeni gospod sporočil, da zahteva povečanje obrambnih izdatkov pri vseh članicah NATA, ki so izpod 2% BDPja in nakup predvsem ameriškega orožja in ameriške tehnike. Obenem ruši skozi dolga desetletja zgrajeni svetovni red in grozi svetu z novimi vojaškimi posegi. Celo z uporabo jedrskega arzenala.

In mi? Namesto premisleka o tem članstvu, v luči spremenjenih okoliščin, in vsaj povpraševanja ljudi, kot je predlagala Levica, ali nebi raje optirali za nevtralnost, po vzoru Avstrije, Švedske in Finske, prav na Koper in na našo Luko oči zveze NATO, da bi si tu ustvarila logistično bazo za transport predvsem ameriške oborožitve in druge vojaške opreme v okviru menjave zavezniških sil na evropskih tleh. Ok, lahko pogledajo na nas, a mi, sodeč po prvih odzivih, vsi veseli. Vodstvo Luke takoj ZA. Pripravljeno odmakniti druge tovore za sprejem vojaških. Tako se je dalo razumeti tiskovnega predstavnika, Sebastjana Šika. Naš veleposlanik pri NATU, Jelko Kacin, pa vidi priliko za dodaten evropski denar.

Zbudi se, Koper! Reci enkrat: NE, hvala. Že to da pridete kdaj na obisk je preveč! Dajte, gospodje iz Washingtona in Bruslja, a tudi iz Ljubljane, enkrat »Mir temu mestu in vsem njegovim prebivalcem!«

Bo Marjanu Šarcu uspelo?

ŠARČEVA KVADRATURA KROGA

Mučno je, za vsakogar, ki je računal, da bo Marjanu Šarcu uspelo zbrati dovolj glasov za oblikovanje krepke koalicije in stabilne vlade, četudi s šestimi deležniki, spremljati ta njegova prizadevanja in videti, kako mu ne prinašajo željenih rezultatov. Še to kar je kazalo, da je doseženo in trdno dogovorjeno z ostalo četverico levosredinskih strank (SD, SMC, SAB in DESUS) se mu počasi drobi. No, najprej ga je pustila na cedilu Nova Slovenija, navkljub vsem koncesijam, ki jih je bila od levosredincev prejela – prva od vseh, mesto predsednika Državnega zbora Meteju Toninu. Nato mu je rekla NE še Levica, ker da osnutek koalicijske pogodbe tudi po resnih usklajevanjih, še preveč oddaljen od njenega programa, pri čemer bi mu šla naproti le toliko, da bi ga podprla za mandatarja in ponudila projektno sodelovanje z njegovo tako usojeno manjšinsko vlado. Kako in kako dolgo bi tako partnerstvo delovalo in trajalo je še za videt. Če ostanejo dosledni svojim zahtevam v pogajanjih s petorko, Luka Mesec in tovariši proračuna ne bodo podprli in brez proračuna ve se, da je vlada gola in bosa, da ne rečem mrtva. Dodajmo še javno negodovanje Mira Cerarja in Alenke Bratušek z opcijo manjšinske vlade,  je razumljiva grenka hudomušnost Marjana Šarca, v twittu, da njegova ne bo manjšinska ampak vlada 1+5, oziroma LMŠ sama v koaliciji z močno podporo od zunaj.

In medtem ko Šarec menjava prepotene srajce in se verjetno sprašuje kaj mu je bilo treba podati se v ta cirkus, Janez Janša z družinico lepo počitnikuje. Zagotovo se mu smeji, ko vse to spremlja. No, bo šel bivši kamniški župan vendarle do konca, če bo že sprejel mandatarstvo, in tvegal vse tudi s formulo 5+1, torej sestavil vlado, ki bo imela za seboj manj od potrebnih 46 glasov in si večino iskala vsakič, ko se bo o določenem projektu dogovorila z Levico? Bo to trajalo pol leta, leto ali dve? Kot sem dejal, že pri proračunu zna vse pasti. Res je da za njegov sprejem potrebuješ le navadno večino in že vzdržani glasovi Levice bi ji to omogočili, toda po verjetnem suspenzivnem vetu Državnega sveta, taka abstinenca ne bi več pomagala. Da ne poudarimo, da Mesečeva deveterica že z vzdržanostjo, ali »slučajno« odsotnostjo na prvem glasovanju, ob predlogu proračuna z milijardo in 200 milijonov evrov za Vojsko, bi hudo ujezila strankino članstvo. Nekdo napoveduje tudi možnost vnovičnega aktiviranja Nove Slovenije, potem ko je videla da z Janezom Janšo nihče drug noče sodelovati, a tu se zna sesuti vse, ker bi padlo v vodo sodelovanje z Levico in popustili bi živci še komu in osnovnega petorčka. Pol pa k novim volitvam in k vnovični ter še bolj prepričljivi zmagi SDS.

No, spremljajmo nadaljnjo Šarčevo Odisejado, ki je po svojem prava kvadratura kroga. Sicer, in res da kot povsem zunanji opazovalec, brez internih in zakulisnih informaciji, menim, da v pogajanjih z Levico, levosredinci, vsaj pri enem od ključnih vprašanj morebitnega polnopravnega partnerstva, niso bili dovolj spretni. Enako Levica. Merim na članstvo Slovenije v NATO in na milijardo 200 milijonov evrov, ki naj bi jih v naslednjih osmih letih porabili za to, da domačo vojsko okrepimo z dvema bataljonskima bojnima skupinama. Gre seveda predvsem za izpolnjevanje standardov, ki jih postavlja sodelovanje z zavezništvom.

Levica je prehitro, še preden bi se pogovori sploh začeli, odstopila od zahteve po referendumu o izstopu iz te povezave in direktno napadla proračunski vložek za vojsko. Peterica pa je z veseljem sprejela umik teme o nadaljnjem članstvu v NATO in na vse kremplje branila oblikovanje bataljonski skupini. Morala bi ponuditi Mescu pristanek na povpraševanje naroda o nadaljevanju ali prekinitvi severnoatlantskega članstva – sam menim, da je to nujno po radikalnih in nevarnih spremembam v zunanji politiki ZDA, ob vedenju, da le te ostajajo glavni če ne že edini dejanski usmerjevalec politike zavezništva – in o morebitnem nevtralnem statusu Slovenije, po vzoru Avstrije in še katere države EU, in vezati usodo vojaškega proračuna na izid referenduma. Pa če tega ni storila peterica, moral bi to predlagati Luka Mesec. Opravimo referendum, pa naj vsaka stranka zagovarja svoje, in po njem bomo videli ali bomo še potrebovali bataljonski skupini. Morda je bil to tudi predlog na mizi, a pisalo se o njem ni.

Kakorkoli že, kocke so za enkrat padle in imamo to kar imamo. Ajde, Marjan, pogumno naprej!

Poimenovanju po Pučniku tudi v EP

KJE SI TANJA?

Ni kaj… EPPjevci v Evropskem parlamentu znajo in poskrbet za svoje. Danes so, ob prisotnosti našega predsednika republike Pahorja in predsednika parlamenta Taianija, eno od konferenčnih sob poimenovali po Jožetu Pučniku in preminulega voditelja »slovenske pomladi« postavili tako ob bok velikim evropskim državnikom, kot sta pri kancler zahodne Nemčije Konrad Adenauer in britanski premier v času 2.svetovne vojne Winston Churchill.

Pobudnik te geste, ki sovpada s 15.obletnico smrti doktor Pučnika, poslanec SDS Milan Zver. Ni manjkal, seveda, Janez Janša.

Pučnik je sicer edina osebnost v novejši zgodovini slovenskega naroda, ki ji je zunaj Slovenije posvečena takšna čast, je izpostavil Pahor ter poudaril, da ga navdajata zanos in ponos ob enkratnem in posebnem dogodku, ko evropska dvorana dobiva ime po nestorju slovenske države.

Do tu vse lepo in prav, toda se mi ob tem poraja vprašanje, kako da ob vseh protagonistih in tvorcih naše nove, neodvisne države, le dr. Pučniku posvečamo tolikšno čast. Vodil je »slovensko pomlad«, spodbudil proces osamosvajanja in nove demokracije v Sloveniji, če hočemo, a kakih posebnih državniških funkciji nikoli ni imel, tudi ko je kandidiral za predsednika republike večine volivk in volivcev ni prepričal. In vodenje javnih zadev pomeni prevzemanje odgovornosti.

Pučniku je bilo to prihranjeno, zato postavitev ob bok Adenauerju in Churchillu mi izzveni nekoliko pretirano in nezasluženo, z vsem spoštovanjem do njegove osebe in vloge.

A mu nismo že namenili naše osrednje letališče? In kdo je vodil pogajanja z zvezno vlado in dosegel, da se je vojna za osamosvojitev končala le po desetih dneh in z relativno majhno škodo, zlasti v primerjavi v vojnami na ostalih tleh bivše SFRJ? Le narod je Milanu Kučanu, z dvakratno izvolitvijo na čelu republike, priznal zasluge, ki jih je imel za preporod in preživetje države. Pučnikovi častilci nikoli.

Kaj pa nesporna vloga, kot predsednik tako vlade kot republike, zlasti ob včlanjevanju v EU, preminulega dr. Janeza Drnovška. Če Janša & company ne prebavijo Kučana, ker svoj čas tudi predsednik Zveze komunistov Slovenije, tega ne morejo pripisati Drnovšku. A ne Kučanu, ne Drnovšku nobeno posebno državniško ali evropsko posvetilo, po njiju nobeno odmevno poimenovanje.

Zato, kje si Tanja…Fajon? Kje ste Socialist & Democrats? Ali Ivo Vajgl in Igor Šoltes, ki verjamem, da enako priznajo in cenijo figuri in delo Milana Kučana in Janeza Drnovška.

Kot sem dejal v uvodu. Ni kaj, naši člani Evropske ljudske stranke so zagotovo veliko bolj dejavni in uspešni pri lobiranju znotraj najmočnejše politične družine v Evropskem parlamentu in tudi, seveda, Evropski komisiji. Vsaka jim čast, a obenem graja, ker se enako ne potrudijo, ko gre za odnos vodilnih EPPjevcev z Jean Claude Junkerjem na čelu, do načela vladavine prava, konkretno do vprašanja implementacije arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško, ki jo Zagreb vztrajno zavrača. Če bi bili tako dejavni in uspešni tudi pri tem, nam danes ne bi bilo potrebno poiskati pravico na evropskem sodišču.