Po pokolu ISISa v Parizu

KAJ POČNE EVROPSKA IN SVETOVNA »INTELLIGENCE«?

Na svetu je pridobivanje in analiziranje informaciji o nezakonitem in protidržavnem delovanju posameznikov ali združb zaupano, kolikor mi jih je uspelo šteti, kakim 600 do 700 tajnim službam. Samo ZDA jih imajo 24. Slovenija 4: Slovensko obveščevalno varnostno agencijo,  Obveščevalno varnostno službo, Sektor za obveščevalne zadeve Generalštaba SV in pa Nacionalni preiskovalni urad.

Ko se v Parizu dogodi kar se je zgodilo v petek zvečer, ko peščica samomorilcev, bojevnikov Islamske države pobije z relativno lahkoto 130 ljudi in še toliko jih spravi v bolnico, se vedno znova sprašujemo ali se res ne da preventivno identificirat in onesposobit te fanatike ob vseh temu namenjenih službah in agencijah ter velikim denarjem, ki jih proračuni za to dejavnost trošijo? Pa podvprašanja: ali so te strukture medsebojno povezane, sodelujejo, si izmenjujejo podatke? Obstaja sploh kaka skupna ocena o sponzorjih akterjev terorističnih pokolov, o vladah, korporacijah, multinacionalkah, ali drugih omrežji, ki jih oborožujejo, urijo, usposabljajo? Pustimo zgodbo o CII, ki da počne to in ono. Morda je utemeljena, morda le urbana legenda. Če vse, ali vsaj glavne poti, vodijo, kot trdijo mnogi analitiki, k Saudski Arabiji, Emiratom, Katarju in drugim z nafto obogatenim arabskim režimom, bil bi čas, da se to preveri, ugotovi in ustrezno ukrepa, tveganjem z izpadom naftnih zalog navkljub.

Vse zastonj, da razglašamo kako je treba enkrat končat s tem ISISem, kako je nujen dogovor vseh še kolikor toliko prisebnih sil sveta, od OZN do NATO pakta in EU, od ZDA do Rusije, Kitajske in drugih velikih sil, od Irana do režimov, ki so v regiji še na oblasti in se bojujejo proti tem skrajnežem, z Asadom vred, če financerji in materialni podporniki mednarodnega terorizma ne bodo razkrinkani in onesposobljeni. Očitno je, da je mreža ISISa zelo razvejana, dejavna več ali manj povsod, predana do skrajnosti svoji doktrini in zmožna bliskovite mobilizacije ter najbolj grozljivih dejanj. A brez denarja bi se tudi njej bolj tanko piskalo. Zagotovo bi se ji zgradba še danes vrhunske organiziranosti in usposobljenosti sesula. Kljubuje pa celotnemu planetu kot nek novodobni, smrtonosni virus, za katerega nismo v stanju najti cepiva?! A smo res, v demokratičnem svetu tako nesposobni?

Sicer kakšen je odziv večine javnosti, ki ga gre pričakovati, ob sožalju, sočustvovanju in zgroženosti nad Pariškim pokolom? Zaprimo še bolj meje migrantom, ker da prinašajo Islam in islamizacijo naše celine in zahodnega, krščanskega sveta?! Odziv slepcev! Če je kdo, ki res beži pred ISISom so sirijski begunci, pripadniki srednjemu, bolj izobraženemu, laičnemu razredu, ki jih je bojevanje verskih skrajnežev šiitov in sunitov odgnal od doma. Utegnili bi biti naši najboljši zavezniki in vir informaciji v prizadevanjih proti Islamski državi in mednarodnemu terorizmu, če bi jih znali pritegniti k sebi, k sodelovanju in jim prisluhniti, namesto da se do njih vedemo sumničavo in strpno le toliko, kolikor nam narekujejo mednarodne konvencije in obči postulati civiliziranosti. Pa še to nam je težko in postaja vse težje. Da je temu tako priča že sama bodeča ograja vzdolž meje s Hrvaško, ki je mimogrede ne bi potrebovali tudi ne v blažji, nebodeči obliki, od trenutka, ko je bil s Hrvaško, po začetnih težavah in njenih nagajanj, dosežen dogovor o predhodnih najavah in vodenih predajah migrantov na zato usposobljenih mejnih prehodih. Čemu torej ograjevanje in to z uporabo najbolj pošastnega – kot ga je imenoval Boris A.Novak -  tehničnega sredstva? 

Prekletstvo balkanske poti - 2

CERARJEVE KRONE

Verjamem, spoštovani premier, da vam je bila odločitev o postavitvi ograje najtežja odkar vodite vlado, a prav zaradi tega, bi jo morali pretehtati še kak dan.

Najprej izbira »tehničnega sredstva« s katerim naj se usmerijo tavajoči migranti k poklicanim mejnim prehodom… najslabša možna, morda najcenejša, a grozljiva v svojem bistvu in v svoji simboliki. Kristusove bodeče krone, kot sem nekje prebral, da jim pravijo, ki jih vojska razteza vzdolž naše meje s Hrvaško,  so najslabša rešitev, ki ste si jo lahko domislili, ker spominjajo na čase hladne vojne, nekoliko tudi na koncentracijska taborišča, na tovrstne rešitve na vojnih območjih v Afriki ter Bližnjem vzhodu, ker so enake kot so bile Orbanove in na katere smo se zgražali, skupaj z vso preostalo Evropo, ker bodo odvračale ljudi, od morebitnega namena, da bi jih prestopali ne le kot preprosta fizična ovira, ampak kot mučilni in za koga lahko tudi ubijalski stroj, ker če se nam že ne smilijo migranti, bi se nam morale vsaj živali, kot je zapisal dober znanec. Sam sem nekako računal, če se jim že ne moremo ogniti, na bolj prijazne pregrade, na take, kot jih poznamo iz štadionov, iz drugih varovanih območji, brez bodic in rezil. No, bilo bi lahko še huje, priznam…žica z visoko napetostjo.

Da je marsikomu, tudi iz vaših političnih vrst, hudo nerodno, da smo se znašli pred bodečo žico priča nekoliko zmedena izjava šefice vaše poslanske skupine, Simone Kustec Lipicer, da »se na meji sicer postavljajo tako imenovane tehnične ovire, kar pa nikomur ni in ne sme biti razumljeno kot postavljanje bodeče žice«. Evo je! Kako naj razumemo bodečo žico drugače kot to kar dejansko je?

Zdaj pa drug problem… Opozorjeni ste bili, dragi Cerar, da utegne biti tovrstni poseg vzdolž meje, ki ni še povsem določena, oz. ugotovljena in označena, in je zato še predmet odločanja na haaški arbitraži, zelo tvegan in potencialno nevaren, zlasti ob sosedu, ki je sicer član iste evropske družine, a nič kaj pretirano kooperativen in razumevajoč do naših begunskih težav, ki so ne nazadnje tudi njegove, a ste v to hudo kislo jabolko vseeno ugriznili. In odziv se ni pustil čakati. »Odstranite žico, tam kjer poteka po hrvaški zemlji, ali jo bomo mi!« Kaj pa zdaj? Pojasnjevanje notranje ministrice Vesne Gjerkeš Žnidar, da to ni nikakršen prejudic meje, da je o tem obveščen tudi arbitražni tribunal, da namen je le preusmeritev toka migrantov k mejnim prehodom, ni dovolj, ne prepriča nasprotne strani, morda tudi zato ne, ker se noče pustit prepričat in vidi novo priložnost za fajtanje. Kaj sta že dejala pred kratkim predsednika Pahor in Kitarovičeva?! .. Da, kljub vsem težavam, z arbitražo in begunci, ostajata Slovenija in Hrvaška prijateljski državi? Aha, lepo, sem pomirjen…

Bil sem še poslanec v Bruslju, ko so bivšega predsednika Finske Marttija Ahtisaarija iz Evropske komisije prepričevali, da bi prevzel mediacijo o meji med Slovenijo in Hrvaško, potem ko se je bil Pahor, takrat na čelu vlade, odločil blokirati hrvaška pogajanja za članstvo v EU in še pred dogovorom o arbitraži. Tudi spoznala sva se, ko je na tiskovni konferenci, nobelovec za mir, ki je bil skušal pomiriti strasti v Kosovu, odklonil povabilo k posredovanju s pojasnilom, da je imel dovolj Balkana. Spomnil se je svojih diplomatskih prizadevanj in uspehov v Južni Afriki, Namibiji in drugih afriških deželah, jih opisal z najlepšimi občutki ter dodal: »Želel sem si, da bi videl isto situacijo na Balkanu, a žal temu ni bilo tako. Zato naj se z mejnim sporom med Slovenijo in Hrvaško ukvarja kdo drug!«

Ob tem spominjanju se mi je porodila mala hudomušnost: kaj če je ogrevanje stanja na meji dogovorjeno med Ljubljano in Zagrebom? Kaj če bi kak zrežiran fight med policisti s streljanjem vred, s slepimi naboji seveda, odvrnil migrante, da bi še naprej silili k nam? Tudi Sirci vedo, kaj se je dogajalo ob razpadu Jugoslavije. Balkan pač, zunaj ali znotraj združene Evrope, ohranja v političnem smislu, svoj zlovešč predznak in vse zastonj, da dopovedujemo, da mu več ne pripadamo, da smo izključno srednja Evropa. Če že Avstrija pozdravlja to da postavljamo ograjo, ne računajmo, da nas bo podprla tudi ob očitku Zagreba, da to počnemo tu pa tam tudi na hrvaškem ozemlju. Ostala Evropa še manj. Iz Bruslja pričakujmo sporočila v stilu: »Izbor načina varovanja Schengena je suverena pravica vsake posamezne članice, zato tudi ogradam ne nasprotujemo, a pazite da z njimi ne zanetite mejnih konfliktov s sosedi. Pozivamo k strpnosti, dialogu in sodelovanju med Ljubljano in Zagrebom, k temu da se obe strani vzdržita dejanj, ki bi vnašale nove napetosti v, zavoljo zlasti begunske krize že napeti in zapleteni situaciji«.

Torej, gospod premier, bomo bodečo žico raztezali dalje, pa naj bo kar bo? V premislek…dokler je še čas, dokler se kaj hujšega in nepopravljivega ne dogodi! 

US znova pokazalo svoj politični obraz!

DR. BRGLEZ BRAVO!

Končno se je izmed pomembnežev našel kdo, ki je rokavice snel in gospodom, ki jim radi pravimo  »Varuhi ustave« povedal kar jim gre. No, ni prvi, ki je sodnikom navil ušesa. JJ ima zlasti z Vrhovnim sodiščem kar dolgo kilometrino, a ustavni sodniki so veljali doslej skorajda za bogove v početje katerih ni diskusije. Kvečjemu je kdo izustil, da se z njihovo odločitvijo sicer ne strinja, a da jo bo spoštoval, kar mi je vselej priklicalo nasmešek. Tudi če je ne spoštuješ, taki odločitvi ne moreš ubežati. Amen. Tako je. 

Bravo Milan Brglez! »Sodba Ustavnega sodišča glede referenduma o zakonski zvezi je vsebinsko prazna.« - je izjavil in okregal sodnike, da so za preprosto procesno odločitev potrebovali kar pol leta.

Sam sem bil vselej javno kritičen do deveterice z Beethovnove 10. Pa ne zato, da bi se »frajerisal«, temveč da bi razkrival slabosti njihovih presoj, ko so bile le te v nebo vpijajoče zgrešene. Naj spomnim na odločanje o domnevni neustavnosti ozemeljske organiziranosti Mestne občine Koper. Poročevalec o tej zadevi je bil dr. Lovro Šturm. Na mojo trditev, da neki skupnosti, ki ti nekaj krat na referendumih pove, in to s plebiscitarno večino, da noče drugačne občine, kot jo že ima, ji ne moreš vsiliti spremembe, ni zmogel odgovora. Pa tudi ne na dokazovanje, da ustava ne določa števila naselji, ki lahko tvorijo občino, ter da ustavni sodniki ne morejo presojati kaj so tako imenovani »skupni interesi prebivalcev« bolj kot prebivalci sami, ko so poklicani k izjasnjevanju o tem. Toda, Ustavno sodišče je bilo tako odločilo in gotovo. Še danes je ta odločba med neizvršenimi, čeprav sta bila nič koliko krat dokazana njena zmota in neizvedljivost. Ne nazadnje s poročilom izvedencev Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, da je bila Mestna občina Koper povsem v skladu z določili Evropske listine o lokalni samoupravi ker utemeljena z večinsko voljo njenih prebivalcev!   

Motili so se na veliko, »Škrlatniki« , tudi kasneje, a nikoli toliko krat in nesramno politično ter ideološko popleskano kot aktualna sestava. Odločitev o ustanovitvi občine Ankaran s katero sem se sicer strinjal, ker je bilo še huje, da je Državni zbor ravnal eklatantno arbitrarno in diskriminatorno pri odločanju o dveh povsem enakih primerih, je bila svojevrsten precedens in kričala je po anomaliji v sistemu. O tem sem tudi pisal.

Kasneje razvpit primer Patria in favoriziranje Janeza Janše napram soobsojencema glede prestajanja zaporne kazni.  Pa sploh zaušnica, ki so si jo privoščili rednemu sodstvu, in ki se je povsem ujemala z mitingi in s sporočili Odbora 2014. Sedaj pa še zelena luč referendumu o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki pravice istospolnih parov izenačuje s pravicami heterospolnih.  In zanimivo, tako kot pri Odboru 2014 tudi pri pobudnikih referenduma, oz. tako imenovani »Koaliciji za otroke gre«, je vselej najbolj nasmejan obraz Aleša Primca, pa ne le ko z vso ostalo javnostjo izve za sodbo ustavnih sodnikov, ampak že takrat ko se s somišljeniki nanje obrne. Kot, da bi že vedel, kako se bodo odločili. No, resnici na ljubo tudi ni težko predvideti kake bodo te odločitve če poznaš minule opredelitve do teh in podobnih reči Deisingerja, Zobca, Mozetiča, Petriča in še koga, ki danes sedi na Beethovnovi 10. Ja, ni kaj, nad njimi je le Bog. Če referendum mora biti, naj bo. A če slučajno, ne daj Bože, zmagajo Primc in druščina, naj Varuhinja za človekove pravice in z njo vsi oškodovanci odmislijo pravico na US in jo raje poiščejo na pristojnem Evropskem sodišču.

Kako obvladovati begunsko dramo

PREKLETSTVO BALKANSKE POTI

Če si človek s srcem in vestjo, ne pa nekdo, ki vidi samo sebe in ga usoda drugih ne briga ali bi celo stanje uredil tako, kot so nekoč zagovorniki in izvajalci »končne rešitve judovskega vprašanja«, ti je hudo, ko spremljaš na TV, po radiu in drugih medijih kar se dogaja z migranti s Sirije, Iraka, Afganistana in drugih koncev sveta na naši meji ter z našimi policisti, prostovoljci in drugimi humanitarci, ki jim skušajo pomagat do roba vzdržljivosti, ne da bi sosed in tu mislim na Hrvate, razumel situacijo in sam ravnal drugače, bolj odgovorno, oziroma tudi nase prevzemal breme primernejšega, bolj humanega in organiziranega ravnanja s ljudmi, ki prehajajo njegovo ozemlje. Videli smo infrardeči posnetek z zraka, in ga nihče v Zagrebu ni zanikal, kako hrvaški policisti usmerjajo reko beguncev proti zeleni meji s Slovenijo v temi, na šverc… ne oziraje se na dogovor, da bodo pospremljeni izključno na mejne prehode in le toliko, kolikor jih bo naša država lahko sprejela. Hvala Bogu, da se je Juncker odločil za nedeljski vrhu Evropska Unija – Balkan na katerem se naj poišče resen, nedvoumen, zavezujoč in izvršljiv dogovor voditeljev balkanskih držav in srednje Evrope kako dalje z balkansko potjo pribežnikov proti osrednji in severni Evropi. Če ga je k temu spodbudil naš predsednik Pahor, Borut bravo! A glede na minula ravnanja Orbana in Milanoviča, če odmislim srbske, makedonske in grške voditelje, ki so nekoliko bolj oddaljeni, dogovor ne bo dovolj. Potrebni bodo tudi supervizorji, oziroma opazovalci EUja s politično močjo komu od kršiteljev tudi ušesa navit in to sproti, s takojšnjimi sankcijami! Sicer bo vse zastonj in se bo drama le še stopnjevala do točke, ko bo tudi Cerar primoran dvigniti bodečo žico. In mu bo težko ugovarjati, tako kot je težko oporekati zakonski noveli ki dodeljuje nove pristojnosti vojski. Sam se načeloma s tako rešitvijo ne strinjam in soglašam z mnogimi od argumentov Združene levice, a razumem, da brez pomoči tudi vojakov, se bo policistom utrgalo, mnogi od njih bodo odpovedali.

Če prikličem k spominu čas osamosvojitvene vojne, vidim današnje razmere ob begunski krizi do neke mere v hujši luči od tedanjih. No, bili so takrat spopadi, ljudje so umirali, infrastruktura in premoženje je bilo uničeno a vendarle se je neka luč svetlikala na koncu tunela. Danes je žal ni videti, razen če izkušnje in pričevanja utrujenih, premraženih, obolelih in razočaranih pohodnikov na balkanski poti ter prihajajoča zima ne bodo odvrnili njihove sotrpine, da bi jim sledili. Slišali smo sinoči mlado Sirijko, ki je mimogrede tudi izgubila stik z družino, ko je priznala, da če bi vedela kaj jo je čakalo, bi raje ostala doma, vojni navkljub.

A par milijonov teh ljudi je dom že zapustilo in so pretežno v Turčiji. Ali bodo tam tudi ostali in prezimili pa je vprašanje, odvisno predvsem od razpoloženja Erdogana in njegovega zadovoljstva s ponujeno pomočjo in naklonjenostjo EU do njegovih želja po članstvu v tej skupnosti, ki si ga, roko na srce, res ne zasluži. Še zelo daleč je njegova vlada od evropskega pojmovanja človekovih pravic in državljanskih svoboščin, oziroma od načel in pravil sodobnih demokraciji, da bi njegovo Turčijo sprejeli. Poudarjam, njegovo! …Ker članstvu Turčije sem bil in ostajam naklonjen, a ne s takim režimom, kakorkoli že zakonito in legitimno izbran. No, o Erdoganovi Turčiji toliko in le mimogrede, čeprav ostaja njena vloga ključna pri obvladovanju begunskih razmer v Evropi.

Nedelja bo kmalu tu in spremljali bomo kaj in kako se bodo dogovorili v Bruslju voditelji Balkana in Evropske unije. Če tega dogovora ne bo, oziroma bo ohlapen, splošen, tako da si ga bo vsak tolmačil po svoje, skladno s svojimi praviloma sebičnimi interesi, in če ne bo pospremljen z mehanizmi nadzora nad njegovim izvajanjem, bo to še en udarec konsistentnosti in prihodnosti projekta skupnega evropskega doma in še ena zmaga Islamske države proti zahodnemu svetu, ali vsaj njegovemu evropskemu delu. Združene države Amerike, ki so v mnogo čem zakrivile vojne in kaos na območjih, kjer danes pobijajo in lomastijo jihadisti, in ki so izvor begunske krize, se z njo kaj dosti ne bremenijo. Živelo zavezništvo med EU in ZDA, a da bi kaj solidarnosti in pripravljenosti pomagati pri tem, in sprejeti nekaj sto tisoč pribežnikov, kar bi bilo za tako deželo mačji kašelj, iz Washingtona ne duha, ne sluha. Naj se v tem prekletstvu Evropa cvre sama! Mi pa kot prave oprode, ko onstran luže obsojajo Assadov obisk v Moskvo in svarijo Rusijo, da naj preneha z napadi nad Assadovo opozicijo, pri čemer se takoj vprašam, kje je ločnica med »dobro« opozicijo in »slabo«(ISIS), takoj preko generalnega sekretarja zveze NATO soglašamo z njimi. Da, tudi tako, da preprosto molčimo, draga Karl Erjavec e Miro Cerar. Ne spreglejta in ne preslišita to kar tudi domača stroka pravi: Ni je zmage nad Islamsko državo brez Assada, Kurdov in Rusije! Zato raje poziv Baracku Obami, da naj priskoči na pomoč Balkanu in Evropi in prevzame del njunega begunskega bremena.

O migrantih pri nas in prvih potezah

http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/o-azilnem-pravu-ndash-da-o-morali-ne-izgubljamo-besed.html

O azilnem pravu – da o morali ne izgubljamo besed …. Odziv

S spoštovanim mag. Matevžem Krivicem sva nazadnje polemizirala ob mojem pozivu slovenskemu sodstvu k večji usklajenosti, tam sredi januarja. Očital mi je nizko pravno kulturo, pri čemer sam priznam, da sem faliran študent prava, ki se je o pravu, vsaj malce seveda, podučil šele v kasnejših 15 letih, kolikor je sedel v klopeh Državnega zbora in Evropskega parlamenta, hudo demagogijo in totalno zgrešeno razmišljanje o domnevni potrebi po večjem sozvočju med vsemi instancami in organi pravosodnega ustroja. Zato, da bi sodbe ne padale, kot fige z drevesa, ko jih ne pobiraš, kar se je začelo prepogosto dogajati v naši ljubi deželi. In o tem teče danes strokovno-politična in širša javna razprava bodisi v samih sodnih vrstah, bodisi v parlamentu, bodisi v medijih. In vsi, razen tistih, ki radi demonstrirajo pred sodno palačo v Ljubljani in si prizadevajo z nje odnesti Maslešo, Fišerja in ostale sodnike ter tožilce, ki so se kadarkoli dotaknili njihovega vodje, oziroma sodstvo kar lustrirat in ga podredit svojim političnim ambicijam, govorijo na glas o potrebi do dodatnega usposabljanja sodnic in sodnikov in tudi o nujnosti večje usklajenosti med njimi in njihovimi izreki sodb, ker da preštevilno razveljavljanje, vračanje v prvotne obravnave in zastaranje le teh ne prispevajo k zaupanju javnosti v pravni sistem in pravno državo. Obratno. Se absolutno strinjam! Torej, dragi Krivic, moj januarski poziv, ki je šel v to smer, vendarle ni bi tako idiotski, mar ne?

Toliko o takratni polemiki. Se pa v celoti strinjam z magistrom o tem kar je napisal v včerajšnjem Delu pod gornjim naslovom. Ter dodajam, ne da bi uhajal v pesnitve na družbenih omrežjih in drugih medijih, pro et contra  sprejemanju migrantov, da če drži to, da bo skupinica sirijskih prebežnikov, ki jih je naša policija prijela ob nezakonitem vstopu v slovensko ozemlje, pri Lendavi, in jih začasno namestila v Postojno, vrnjena tam od koder so prišli, to je na Madžarsko, je Slovenija že na začetku padla na izpitu iz razumevanja, dojemanja in odzivanja na izziv, ki ga predstavlja ta novodobna selitev narodov.

Zgražali smo se nad prizori s srbsko-madžarske meje in iz glavne železniške postaje v Budimpešti, obsojali grobost madžarske policije in politiko Orbanove vlade, uperjena k preganjanju oz. zavračanju migrantov, Cerar in njegove pristojne ministrice so zagotavljali da bodo pri nas ti ljudje sprejeti povsem drugače, z odprtimi rokami, da obstajajo plani za njihovo oskrbo in namestitev v kolikor bi želeli ostati z nami, oziroma asistenco ob tranzitu k drugim destinacijam, a namesto da bi tem 14 Sirijcem pomagali nadaljevati pot proti Avstriji in naprej do Nemčije, kamor si želijo, bi jih naj vrnili v državo, ki jih noče in maltretira? Mejo so prestopili nezakonito? Ne dvomim, a enako trdijo Madžari, ko gradijo 4 metre visoki zid na meji s Srbijo, pa naj bi ga tudi s Hrvaško, in pravijo da so zakonite poti le preko mejnih prehodov ter da z bodečo žico in zidom varujejo Schengensko mejo. Torej vse ok, bi lahko rekli, tako za Madžare kot za nas?! A temu ni tako! Mase prebežnikov iz vojnih območji Sirije, Iraka, Afganistana in še kod, ki so ubrale pot na kopnem proti domnevno obljubljenim deželam srednje in severne Evrope, kjer vsaj vojne ni, so šli od doma le s kako cunjo in nekaj prihranjenega denarja, večinoma brez ustreznih dokumentov, viz in drugih dokazil o obstoju in pravici do gibanja. Korakajo po avtocestah ali se tlačijo v vozilih tihotapcev in, srečnejši, v vlakih ne da bi se spraševali ali bo njihov prehod iz države v državo zakonit ali ne, ampak le z upanjem, da jim bodo civilizirani Evropejci pomagali in da bodo s čim manj mukami prispeli na cilj. To jim je edina želja, zanjo so tvegali in še tvegajo življenje, svoje in svojih najdražjih, ki so jih vzeli s seboj. In ko naletijo na dobre ljudi, kot se je zgodilo v Srbiji, kjer so se tako državni organi kot domačini izkazali po dobrosrčnosti in humanosti, za razliko od makedonskih in kasneje tudi madžarskih oblasti, se jim prikaže pred tv kamerami nasmeh hvaležnosti in radosti, ko pa jih policisti odrivajo, tepejo in celo novinarka spotika in brca, se na njihovih obrazih slika vsa drama  njihovega življenja.

Pridružujem se pozivu naših nevladnih in drugih humanitarnih organizaciji vladi in Ministrstvu za notranje zadeve, da naj omenjene štirinajst sirijske  begunce s Postojne napotijo naprej v Avstrijo, oz. Nemčijo, ne pa nazaj na Madžarsko.

Morda še to. Preuranjeno je zapisovati tako pri nas kot v Bruslju število migrantov, ki bi jih naj prevzela, nastanila in oskrbela Slovenija. Baje cca tisoč dvesto. Šele ko se bo ta val ustavil, ali vsaj umiril, ko ne bodo ti ljudje več bežali s svojih domov, bo mogoče prešteti vse in doreči koliko bo vsaka članica Evropske unije, z onimi iz Višegrajske skupine vred, sicer naj gredo ven s te skupnosti, ali naj bodo  ustrezno sankcionirane, dolžna sprejeti. Ker da se vse to dogaja niso krive le ZDA. Tudi EU je prispevala svoj delež ko je podprla Busheve laži ob napadu na Irak in pri strmoglavljenju Sadama Huseina. Ostali diktatorji, ki so padali, so bili le nadaljevanje te iste, neokolonialne politike.

Ja, in mi? Slovenija? Stali smo zraven, z Ruplovim podpisom na Vilensko izjavo, celo aktivno in torej soodgovorno!  

,

nespodobne čistve na TV Slovenija

http://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/basen-o-misji-strahovladi-na-rtv.html

ODPRTO PISMO ERIKU VALENČIČU IN DRUGIM ODSLOVLJENIM SODELAVKAM TER SODELAVCEM  RTV SLOVENIJA

Spoštovani Erik Valenčič in sotrpinke ter sotrpini,

Poznate me kot bivšega poklicnega politika, oziroma župana in dolgoletnega poslanca nekdanje ZKS, danes SD, a preden bi se podal v politične vode sem opravljal skoraj 20 let delo, ki ga opravljate vi. Bil sem novinar , urednik in voditelj informativnih oddaj, avtor dokumentarcev prej na Radiu nato še na Televiziji Koper, in to kar berem in zvem, pa ne le iz vašega pisma, Erik, okrog dogajanj znotraj »nacionalke« me ne razveseljuje. Obratno!  Toliko bolj ker generalnega direktorja Fillija poznam tudi osebno v zelo pozitivni luči in me žalosti, ko ga spremljam ob rošadah in rezih, ki jih določata očitno direktorica televizije Biziljeva in njen pomočnik Traven, ujetega v neki mešanici brezčutnosti in ravnodušnosti, nesposobnega udarca po mizi.

Ker ni pojasnil s strani vodstva RTV, oz. Televizije, zakaj to počno, razen vedno priročnega odgovora in izgovora, da treba varčevati, verjamem, da to kar ste napisali drži in vam, ter ostalim, ki jih je doletela vaša ali podobna usoda, izrekam svoje sočutje in polno podporo.

Pridružujem se pismu in zahtevi DNS da naj odgovorni stopijo pred javnost in pojasnijo na prepričljiv način, zlasti na osnovi katerih profesionalnih kriterijev, s katerimi razlogi in cilji se ta odpuščanja, premeščanja in te programske spremembe  dogajajo, sicer bo vsem jasno, da za tem stojijo le osebne zamere ter, sam dodajam, tudi politični premisleki do preveč družbeno angažiranih in tako do notranje javnosti kot do zunanje oblasti moteče kritičnih novinark in novinarjev.

Valenčiču in ostalim žrtvam kadrovske čistke na TV Slovenija, če jim kaj to pomeni, izrekam vso mojo podporo in solidarnost!

A Cerar res še zaupa Erjavcu?

MOJSTER KARL…

»Erjavec še uživa Cerarjevo zaupanje«… Tako naslovi minuli teden o tem ali bo zunanji minister po zapletih z arbitražo o meji s Hrvaško in ugotovljenih nepravilnosti pri delovanju in zlasti porabi denarja na slovenskih veleposlaništvih, še opravljal svoje delo. Opozicija mu baje že pripravlja interpelacijo zavoljo objektivne odgovornosti, če ne že kar subjektivne, pri vsem tem, ki jo pa on, odgovornosti namreč, niti slučajno ne sprejema. »Interpelacije bi bil vesel.« …odgovarja in dodaja, da je njegov položaj v rokah predsednika vlade.

Slednje zagotovo drži, manj pa, da ostaja na čelu slovenske zunanje politike, ker mu Cerar zaupa. To preprosto ne more biti res, če kaj damo na resnost, politično izobraženost in integriteto premiera. Zakaj? Prvo ker je Karl v dobršni meri sam prispeval k sprožitvi afere Pirangate, ko je pred meseci izjavil da je vedel, sicer neformalno, da se je arbitražno sodišče nagibalo k slovenskim pričakovanjem glede meje na morju in našega stika z mednarodnimi vodami in po hrvaškem protestu so ga s Haaga tudi okarali naj se takih izjav vzdrži. Drugo ker je slabo podučil glavna slovenska predstavnika v tem procesu, arbitra Sekolca in agentko Drenikovo, o pravilih obnašanja, zlasti o nespodobnosti zasebnega komuniciranja med procesom samim ter o varovanju informaciji. Tretjič, ker ni poskrbel, z ustrezno pripravo na tako imenovanje, da bi predsednik meddržavnega sodišča v Haagu, francoz Ronny Abraham, resneje pristopil k slovenskemu povabilu za »slovenskega« arbitra, na mesto odstopljenega Sekolca. Četrtič, ker se je pri tem celo norčeval iz javnosti…»Lahko vam zagotovim, da Abrahama nisem prepričeval, naj odstopi!«. Petič – in tu zapustimo za trenutek arbitražno zgodbo in preidimo k veleposlaništvom  - ker je omogočil, ko ni sproti in redno pregledoval njihovega poslovanja, njihovo razposajenost in razsipnost. Celo v bran je vzel inkriminirane veleposlanike, češ da »niso računovodje«. Šestič ker si je dovolil, potem ko je predsednik republike Pahor v skladu s svojimi pristojnostmi in povsem odgovorno ustavil podpis imenovanj novih ambasadorjev do jasne opredelitve vlade o njihovi primernosti glede na ugotovitve inšpekcijskega nadzora, okrcati ta ukrep in ga označiti za »pretiranega«.

Lahko bi še mnogo dodali v dokazovanje neprimernosti Karla Erjavca za zastopanje in vodenje naše zunanje politike, kot je recimo pasivnost, oziroma neodzivnost na krize, ki nas obdajajo in se vse bolj bližajo, glej begunsko, ki jo bosta morali reševati, kot kaže, če bo neposredno potrkala na slovenska vrata, kar ministrici pristojni za notranje zadeve in socialo, ne dvomim da z bolj humanim pristopom kot to počno makedonske oblasti..

Skratka. Erjavec je svoje že odslužil in je čas za umik. A se to ne dogaja in še dolgo ne bo zgodilo, ne ker mu Cerar verjame in zaupa, ampak preprosto, ker bi Karl potegnil z vlade cel Desus, ki se je nazadnje v državnem zboru celo okrepil z Petrom Vilfanom, in bi zakorakali v predčasne in nekoliko prezgodnje volitve. Z drugimi besedami, je premier preprosto talec te situacije in ne more kaj drugega, kot oznanjati, sicer povsem neprepričljivo, da minister »še uživa« njegovo zaupanje ter s tem – kot ga pravilno opozarjajo pri SDSu – prevzeti nase odgovornost za kikse ministra samega in njemu podrejene diplomacije. Da pa zagotovo Erjavec več nima več podpore javnosti povedo občasna merjenja njenega razpoloženja.

Osebno vidim en sam in edini razlog, da se ministra še ne odslovi in zamenja, če tudi odmislimo za trenutek ujetništvo v katerem je mojster Karl spravil ne le predsednika vlade ampak vso Slovenijo, ta, da do končnega razpleta arbitražne sage je koristneje, da slovenski politični prostor ohrani enotnost, stabilnost in dokajšnjo predvidljivost ter zanesljivost. Morebitna vladna in posledično politična kriza bi usodneje pretresla temelje arbitraže kot jih je umik Hrvaške s predmetnega sporazuma. Ko bo te zgodbe konec bo čas na nov premislek.