Grdi
sosed bo vsak čas planil po nas…?!
Vsakič ko mainstream mediji, zlasti TV Slovenija,
POPtv pa še kjer, tematizirajo vojno v Ukrajini ter domnevne osvajalne načrte
Ruske federacije in za kako strokovno razlago povabijo nekoga izmed poznavalcev
tamkajšnjih razmer, že vem kaj bom slišal. »Rusija ogroža Evropo«, »Pričakujmo
njen napad na eno ali več članic Nata enkrat do 2029 leta«, »Če agresije
na Ukrajino ne ustavimo – zadnja cvetka nemškega kanclerja Merza ob
nedavnem nenajavljenem obisku v Kijevu - se bo ruski vojni stroj slej ko
prej obrnil proti Nemčiji in preostalim članicam zveze NATO«. Bolj redko
kak glas dvoma v tovrstne analize in napovedi, kot nekdanji predsednik
Republike, profesor mednarodnega prava, Danilo Turk, ki vztrajno poziva k
drugačnemu pristopu do te vojne in do Rusije: »S sankcijami in
demoniziranjem Rusije ne bo šlo«. Večinoma videvano mojstre ala Branko
Soban, Boštjan Udovič, Jelena Juvan, Klemen Grošelj, Dani Mancevič… Pred dnevi
v Odmevih še gospo Katjo Geršak, direktorico Centra za evropsko prihodnost ter
Inštituta za obrambo, varnost in odpornost Trivelis. Tudi ona s povsem istim
narativom. A gre več ali manj pri vseh, kolikor spremljam še italijanske in
druge tuje medije, za prenesena mnenja, oz. ocene, analize in ugibanja tujih,
zahodnih analitikov. Niti enkrat da bi kdo pojasnil navadnim smrtnikom kako se
omenjene zlovešče napovedi ujemajo s trditvami, da je Rusija,
poenostavljeno rečeno, tik pred kolapsom, ker močno zdelana zavoljo sankciji in
okrepljene ter opogumljene Ukrajine, ki z droni vse globlje udarja po ruski
zlasti energetski infrastrukturi, krepi svoje položaje na fronti in naj bi si v
Donbasu celo povrnila nekaj okupiranega ozemlja?
Sam si ne upam ocenjevati kreposti, zdelanosti, oz.
vzdržljivosti Ruske federacije, a dejstvo je, da vojna že traja več kot štiri
leta in pol in da agresorka je še daleč od tega kar si je bila zastavila, ko je
pričela s tako imenovano »specialno operacijo«. Primožu Rogliču bi pripisali
zadihanost. Kar me sili k vprašanju, kako naj bi ruski vojni stroj, če si
sposodim Merza, planil po članicah Severnoatlantskega zavezništva, ki tvorijo
silo, ki je stokrat močnejša od shirane a kljub temu še žilave Ukrajine? Pa še
podvprašanje: s kakšnim namenom, oz. s kakšnimi cilji bi naj Rusija skočila v
to zanjo gotovo pogubno, suicidalno avanturo? Polastila naj bi se česa?
Evropskega ozemlja? Kot najbolj prostrana država na svetu ga ima že na pretek.
Evropskih resursov? Tehnoloških, drugih pač nimamo?! Si že pomaga z boljšimi,
kitajskimi. Evropskih vrednot? No, to ne bi bilo slabo, glede na to, da jih
doma še ne premore. Šalo na stran, zgodovina nam govori vse nekaj drugega o
»imperialnih« vzgibih in posegih Rusov, oz. njihovih oblastnikov. V zadnjih
stotih letih dlje od mejašev svojih vojska niso nikoli napotili, izjema Sirija
2015, a še tam na izrecno prošnjo režima Bashar al-Assada. Njihove lovke, še
kot steber Sovjetske zveze, so posegle po sosednji Poljski ’39, skoraj
istočasno po Finski, leto kasneje bo treh Baltskih državah (Estoniji, Latviji
in Litvi), ’56 po Madžarski, ’68 po Čehoslovaški, ’79 po Afganistanu, in po
razpadu ZSSR, ’92 po Transnistriji v Moldaviji, dvakrat, ’94 in ’99, po
Čečeniji, '2008 po Gruziji, ter 2014 in 2022 po Ukrajini. Kaj nam to pove? Da
so se v Moskvi odločali prestopiti mejo in poseči po tujem ozemlju ko je šlo za
pomoč satelitskim režimom ter ruskim separatistov v soseščini ali za, ocenjeno
kot grozečo, preprečitev približevanja dejanskega ali potencialnega sovražnika,
kot v primeru načrtovane včlanitve Ukrajine v Natu.
Bi znali o tem kaj povedati in vprašati povabljene
goste v Odmevih, Globusu, Mednarodnih obzorjih in še v kaki drugi oddaji o
ukrajinskem konfliktu in njegovih posledicah, oz. o grožnjah zlobnega »Ruskega
medveda« na »miroljubno«, ter »nikomur žalhoteče Evrope« - kot bi dejal
Ivan Cankar?
Nekaj pa drži o nevarnosti kateri smo vse bolj
izpostavljeni zavoljo početja Rusije v Ukrajini in njenih domnevnih, ker nikoli
materialno dokazanih, provokacijah (sabotaže, tavajoči brezpilotniki,
kibernetski vdori in druge oblike tako imenovanega hibridnega vojskovanja) na
Evropo. To, da če jo bomo z vsemi našimi političnimi, diplomatskimi,
ekonomskimi, finančnimi in predvsem vojaškimi pritiski utegnili potisniti v
kot, utegne ona odgovoriti z vsem kar hrani v svojih arzenalih. Takrat tudi 800
milijard evrov dodatne oborožitve naših držav ne bo kaj pomagalo.
