Zgrožen sem!
… Ko ob bujenju ugotovim, da ni bila mora kar sem
izvedel dan prej, ampak realnost in da praktično živim v banani republiki.
Najboljše kar je v soočanju s številnimi
hudimi mednarodnimi izzivi časa zmogla domača zunanja politika v iztekajočem se
mandatu in to je, da se je vsaj besedno postavila po robu Izraelu ob masakru,
ki ga izvaja nad civilisti v Palestini, v sostorilstvu z Združenimi državami
Amerike in dobrim delom Evrope, je včeraj izpuhtelo v odločitvi Vlade, da od
besed ne preide k dejanju. Zavrnila je namreč predlog Ministrstva za zunanje in
evropske zadeve, da se tudi Slovenija pridruži skupini 15 držav, pri podpori
tožbi Južne Afrike zoper Izrael zaradi genocida, na Meddržavnem sodišču v Haagu,
korak, ki bi pomenil sklepno dejanje pri opredeljevanju do omenjenega zločinskega
početja Izraela in zaveznic.
Z vladnim umikom od te namere, ki se je napovedovala
in skorajda obljubljala dobro leto dni, so maske padle. Izve se da je predlog
prejel podporo le manjših koalicijskih strank - SD in levice - kar pomeni, da
so ga zavrnili ministri in ministrice Svobode, domnevam s predsednikom vred, in
da so takemu razpletu botrovali močni zunanji pritiski. Tako predlagateljica
sklepa, ministrica Fajonova, ki po seji vlade ni mogla skriti razočaranja.
Enako predsednica Republike, Nataša Pirc Musar. »Izkazane
nenačelnosti ni mogoče z ničimer opravičiti!« - je bil njen odziv. Nevladne
organizacije, ki so bile lani zbrale 5 tisoč podpisov v podporo pridružitvi k tožbi
na ICJ, govorijo o »sramoti«.
In ko padajo maske onih, ki si jih pred 4 leti volil,
ko izveš, da je oblast, ki si ji bil zaupal podlegla tuji volji, ki je daleč od
pravil, ki regulirajo svet in od vrednot, ki jim slediš od vekomaj, pade tudi
vera v to da živiš v državi, ki se razglaša za napredno, neodvisno in suvereno.
»Edino Sanchez ima j**** ( beri: … pogum)«, je Jan Klokočovnik iz Primorskih novic pred dnevi
naslovil svojo kolumno o odzivih Evrope do združenega napada Izraela in ZDA na
Iran. Gre za to - povem za tiste, ki te reči ne spremljajo z dovoljšno
pozornostjo -, da je španski premier edini evropski lider, ki je Donaldu Trumpu
rekel NE! Omenjeno agresijo je odločno in nedvoumno obsodil, ker neizpodbitna
kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN, in ni dovolil uporabe
ameriških oporišč na španskem ozemlju pri njenem izvajanju. Nakopal si je
seveda bes in grožnje nesojenega Nobelovca za mir ter sankcije na račun dveh svojih
ministrov s strani izraelskega vrha, a koraka nazaj ni storil, obratno, v sredo
je dokončno potegnil veleposlanika iz Tel Aviva in znižal diplomatske odnose na
raven odpravnika poslov. Dokazal je, da kar govori tudi stori, in da je Španija
pri odločanju o teh rečeh povsem samostojna in suverena!
Vsaka čast njegovemu pogumu! Tudi zato, ker doma s
skrajno desnim Voxom mu ne bo lahko in tvega dokajšnjo osamitev med evropskimi kolegicami
in kolegi, ki jim je načelnost, glej ga zlomka, »španska vas«.
In ko vidim med njimi tudi Roberta Goloba, me zajameta občutka sramu in žalosti. Bila sta skupaj, kazalo je da enako odločna,
ko sta njuni državi, družno še z Irsko in Malto, predlani priznali Palestino.
Tokrat obratno. Pustil je Sancheza samega, sicer v družbi treh drugih, očitno
bolj samo zaverovanih članic EU - Irske, Belgije in Nizozemske, plus Islandije,
pri južnoafriški tožbi, in enako tudi pri načelnem odzivanju na
ameriško-izraelsko agresijo na Iran.
Pri tem predsednika vlade sprašujem, ali se trudi, da
bi ga volivke in volivci v nedeljo 22. marca odrešili vladanja? Da bi dosedanje
podpornike potisnil k razmisleku, ali naj sploh gredo volit? Ker, verjemite mi,
da je razočaranje nad medlim in nedorečenim odzivom do ameriškega-izraelskega
posega na Iran, z vsemi posledicami, energetskimi, ekonomskimi, geopolitičnimi
in drugimi, ki jih že čuti sleherni naš državljan, in še posebej nad zavržno
odločitvijo okrog južnoafriške obtožbe zoper Izrael, ki dobesedno izdaja
palestinsko stvar, ogromno!
Toda, brez skrbi, preplašen ptiček miru, šel bom na
volišče in volil tako, da jastrebi in drugi mrhovinarji ostanejo še naprej
visoko na nebu, ker od njih je pričakovati samo še huje, upoštevaje
prijateljstvo, ki veže njihovega vodilnega z vodilnim pri izraelskih morilcih.
Glede same banane republike, čeprav osramočeni, zgroženi in žalostni, bomo
preživeli. Neizmerna je človekova prilagodljivost. Navsezadnje je s svojimi
gorami, planjavami, gozdovi, jezeri, rekami, jamami, malce morja, in
potrpežljivimi ljudmi še kar luštna in gostoljubna.
Nessun commento:
Posta un commento