giovedì 6 novembre 2025

Romi prestrašili Goloba

 

Dan reformacije je praznik duha, razuma in napredka, kaj pa ostali dnevi?


No, tako ga je okronala predsednica Republike, Nataša Pirc Musar, v svoji petkovi priložnostni poslanici. Praznujemo ga že 33 let 31.oktobra in se z njim lahko pohvalimo kot ena redkih članic Evropske unije, če ne že kar edina,  ki ga je povzdignila na raven dela prostih državnih praznikov. Tudi zato, ker ima pri nas še dodaten in poseben pomen. Ker z njim častimo spomin tudi na glavnega protagonista slovenske reformacije Primoža Trubarja, beležimo z izidom njegovih prvih dveh v slovenščini napisanih knjig, Katekizma in Abecednika, formalno rojstvo slovenske pisane besede, oz. slovenskega knjižnega jezika. Kaj pa pomeni jezik za nek narod je vsakomur jasno. Brez jezika tudi naroda ni.

Toda vrnimo se k lepim besedam predsednice… praznik duha, razuma in napredka, ki pa so letos lahko le pobožna želja, spodbuda, poziv k temu, da ostanemo na površju civilizacijskih družbenih dosežkov. Časi, ki jih živimo, nas v zvezi s tem, ne navdajajo, vsaj mene ne, z optimizmom in ponosom. Sam pretiranega razuma ne vidim, recimo, v spoprijemanju vlade z reševanjem vojne v Ukrajini, prej obratno, ker z vztrajnim zavračanjem dialoga z Rusko federacijo, složno z večino članic EU in Nata, se od miru vse bolj oddaljujemo in se bližamo še hujšemu, za Evropo in svet lahko usodnemu spopadu. Ter da ravnamo razumno, celo napredno pri odzivanju na tragično smrt priljubljenega Novomeščana zaradi opitih romskih nasilnežev, mi gre težko iz ust. Vso sočutje svojcem in prijateljem preminulega, a tako kot za vsakogar, ki podleže človekovemu nasilju. Črna kronika je polna tovrstnih tragediji, je pa res, da povzročitelji tokratne pripadajo etnični skupini, ki zavoljo svoje zgodovine, svoje kulture, svojih običajev, se z družbenim okoljem s katerim sobiva težko poistoveti in posledično pristane na njegovem robu, kjer se nasilje hitreje rojeva.

No, znova k razumu. Težko je ugovarjati vladi, ko na območja oslabljene varnosti napotuje okrepljene policijske sile, a ko napove še poseben interventni zakon, ne da bi prej detektirala učinkovitost obstoječe zakonodaje, na kar jo poziva, poleg predsednica republike, sama stroka, in celo razmišlja o napotitvi vojske v podporo policiji, povejmo na glas:  »Absolutno nesorazmerno, nerazumno ustvarjanje izrednega, skorajda vojnega stanja!«… kot da bi se nalezli Trumpove manije z nacionalno gardo. In če nam to povesta še Logar in Grošelj, pol je vlada zašla.

Sicer to kar me pri vsej novomeški zgodbi najbolj moti je, da je le en del politike prevzel zanjo »objektivno odgovornost«. Kje pa ona lokalnih odločevalcev?... župana Novega Mesta in ostalih kolegov na Dolenjskem, ki se soočajo in pritožujejo nad nasilnimi in drugimi do širše skupnosti in občih družbenih norm vprašljivimi vedenji pripadnikov romske manjšine v njihovih občinah?

V Kopru nimamo romske skupnosti, smo pa vseeno rasno, narodnostno, jezikovno, svetovnonazorsko, versko in politično izjemno pisana druščina, ki se relativno dobro drži pravil medsebojnega spoštovanja ter proaktivnega sobivanja, a ta pravila je bilo zlasti v času razpada SFRJ in osamosvojitvene vojne  treba varovati in implementirati, da ni prišlo do resnih odstopanj, ali celo incidentov med pripadniki narodov in narodnosti, ki so se v ostalih delih razpadajoče skupne države bojevali in se vzajemno pobijali. Bil sem tudi sam na čelu občine, 7 let, in vem kaj ta položaj pomeni in terja!

Verjamem, da z Romi ni lahko. Je pa prav zato potrebno več dialoga z njimi, več naporov večine, zlasti lokalnih oblasti, več socializacijske veščine. Če jim je v Prekmurju ratalo, in slišim o uspešnem sobivanju tudi v Črnomlju in Semiču, pri čemer osrednja, državna oblast ne vem, da bi ravnala drugače kot v Novem Mestu, Kočevju, Metliki itd… in tudi zakonodaja je povsem ista, sprašujmo se kje tičijo razlogi, da do takega dogovora o znosnem sobivanju večine s to skupnostjo v tem okolju ne pride? Naj sklenem z vprašanjem: Koliko je bilo obiskov dolenjskih županov h kolegom iz Prekmurja s ciljem spoznavanja dobre prakse? In če, kolikokrat so bili povabljeni zraven predstavniki romske skupnosti?