Nova norost iz Bruslja

 

Evropski parlament za raketiranje ruskega ozemlja! Za, tudi naši.

 

"El sueño de la razón produces monstruos" (Spanje razuma generira pošasti ) je naslov jedkanice in akvatinte, ki ju je leta 1797 ustvaril veliki španski slikar Francisco Goya. Prileže se profilom današnjih odločevalcev širom sveta, ki težijo k zagotavljanju domnevne varnosti lastnim skupnostim z uporabo sile in prisile enih proti drugim, oz. z dokazovanjem kdo je pri tem močnejši. Fenomen, ki smo mu priča zadnja leta zlasti na Zahodu, tako v ZDA kot v Evropski uniji, in pa na vzhodu, še posebej v bojevitem odnosu med Rusijo in Ukrajino. No, ne pozabimo na Izrael, ki zavoljo podpore ameriške administracije, počne s Palestinci to kar si zahoče, obsodbam in opominom Združenih narodov da kontinuirano krši mednarodno in humanitarno pravo, navkljub.

Toda vrnimo se k temu napenjanju mišic in preizkušanju moči nam bližje, k vojni v Ukrajini, ki ji po dveh letih in pol trajanja, še ni videti konca. Ko se je v tej najnovejši fazi, kajti kri je na vzhodnem delu države tekla že od 2014, začela z masivnim vdorom ruskih sil na ukrajinsko ozemlje 24. februarja 2022, je Zahod ruski poseg nemudoma obsodil, ker da eklatantna in torej nesprejemljiva kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine Združenih narodov. Storil je nekaj česar si ni upal, ko sta povsem enako zagrešile ZDA in Združeno kraljestvo z Irakom 2003, ob podpori celo širše koalicije, tako imenovane »Voljnih«, kjer je bila vstopila tudi Slovenija. Od vidnih članic EU sta  ameriško-britanskemu  napadu nekako ugovarjali le Francija in Nemčija. A vedelo se je že takrat, da ko mednarodno pravo in Listino OZN kršita ZDA in njene zaveznice je več ali manj vse ok, ko kdo drug pa je velik halo! Močnejšim je pač dovoljeno kar drugim ni!

No, znova k Ukrajini. ZDA, zveza Nato in EU, so poleg obsodbe takoj sprožile sankcije proti Kremlju ter pričele ukrajinski obrambi pomagati tudi vojaško, z dobavo orožja in z zavezo, da se bo ta pomoč nadaljevala vse dotlej, dokler jo bo Ukrajina potrebovala, oz. do končne zmage. Med prvimi pošiljkami slovenski tanki M-84. A ker sankcije in tudi začetno oboroževanje braniteljev, Putina niso odvračale od napredovanja na jugovzhodu države -  danes je pod rusko okupacijo 22% njenega ozemlja – je prihajalo v Ukrajino vse več in vse bolj sofisticiranega orožja, do ameriških bombnikov F-16 in celo raket dolgega dosega ATACMS in Storm Shadow, s prepovedjo dobaviteljev – ZDA in Velika Britanija – na uporabo le teh proti ruskemu ozemlju, češ bi to bila prenevarna provokacija na račun Rusije, ki bi lahko odgovorila tudi z nezaželenim udarom. Opozorila, ki so prihajala iz Moskve so bila razumljiva in jasna. Toda ukrajinski V.D. predsednika Zalenski, je toliko vztrajal, da bi mu to dovolili, zlasti potem ko je s svojimi silami na začetku septembra vdrl v rusko Kursko oblast, da mu je danes Evropski parlament prisluhnil. Izglasoval je Resolucijo o nadaljnji finančni in vojaški pomoči Ukrajini s katero med drugim poziva države članice k takojšnjemu umiku omejitev za uporabo zahodnega orožja, dobavljenega Ukrajini, zoper legitimne vojaške cilje na ruskem ozemlju. Med predlagatelji resolucije tudi naš Matej Tonin, edini iz Slovenije. Ko sem že dan prej prebral njegov podpis sem mu pisal kot sledi: »Tonin, Tonin.... A se vam zdi pametno in odgovorno podpisati tak predlog resolucije, ki če izglasovan in udejanjen, nas lahko potisne v globalni spopad? Do kod bomo vlekli to nevarno elastiko v odnosu do Rusije? Še dementni Biden je bolj previden, zadržan. In zanimivo, da vam vaši kolegi iz SDS pri snovanju in podpisovanju predloga niso sledili. A se vam ne svita, da ste pristali, kot vsi ostali podpisnice in podpisniki, na vlogo koristnega idiota?«

In čakanje na odgovor ni bilo dolgo: »Spoštovani! V skladu z vojaško doktrino je edina pot do miru vzpostavitev vojaškega ravnotežja. Dokler ima ena stran občutek, da je močnejša in da lahko v vojaškem spopadu pridobi, se bo vojna nadaljevala. Če je ena stran v vojni ponižana, se to vedno razvije v zamrznjen konflikt, ki izbruhne kasneje. Skratka, gospod Juri. Delam za mir. Je pa pot do miru trnova. Gasilci bi vam znali povedati, da včasih požar lahko edino pogasiš z ognjem (protipožar). V upanju na čimprejšnji mir.« 

Zahvalil sem se mu za odziv, kar je bolj redek pojav s strani politika do civilista, in ga izzval k javni polemiki o vojni in miru – ne pozabimo da je bil tudi obrambni minister – a je odklonil, češ da o teh rečeh že tako in tako veliko govori in da ne vidi posebne potrebe, da bi še kaj dodatno objavljal. Mi je pa dovolil objavo njegovega odgovora. Sicer, da ne bom udrihal le po njem, povejmo, da so mu sledili še preostali slovenski evroposlanci, z izjemo Vladimirja Prebiliča, odsoten zaradi bolezni.

Tako, da se najina polemika s Toninom tu konča. Resolucija ja pod streho, spremljajmo odzive!

 

 

 

Čas bo pokazal...

 

Je Sloveniji res uspel zgodovinski met, ali bo s te moke bolj malo kruha?

 

"Sloveniji je uspel zgodovinski met, zaupana nam je velika odgovornost. Slovenija je, s tem ko je dobila resor za širitev, dobila ključ do stabilnosti in miru. Ne le na Zahodnem Balkanu, ampak tudi v Vzhodni Evropi. V tem resorju je tudi obnova Ukrajine. Ponosen sem na Slovenijo, rad bi se zahvalil tudi vsem prejšnjim vladam, predvsem pa državljankam in državljanom," 

Tako predsednik Vlade, Robert Golob, potem ko je stara-nova predsednica Evropske komisije, Ursula Von Der Leyen, v Bruslju predstavila kadrovski razrez nove komisije in naši kandidatki za komisarko Marti Kos dodelila že omenjeni nič  kaj enostavni oz. lahki nalogi. Plemenito je potegniti državo, ki je v vojni iz ruševin ter njenim prebivalcem zagotoviti nove domove in novo prihodnost. Toda, ne pozabimo, da so obnova in stroški zanjo odvisni od trajanja vojne same. Dlje kot se slednja vleče in zaostruje, zahtevnejša in dražja bo obnova. Zatorej bo na Marti Kos izziv, da spopade privede čimprej do konca, da se obnova lahko začne. Po zadnjih ocenah je že zdaj materialne škode samo na stanovanjskih poslopjih za več kot 120 milijard evrov. Dodana še ona na infrastrukturi, v gospodarstvu in kmetijstvu, se cifra povzpne na cca 200 milijard.

In da je nujno končati vojno takoj, ne jutri, pove tudi izjava premiera, da smo s tem resorjem dobili »ključ do stabilnosti in miru.«, pri čemer domnevam, da ni mislil samo na zahodni Balkan. Nadaljevanje oboroževanja Ukrajine temu ne prispeva, morebitno ameriško dovoljenje režimu v Kijevu k uporabi že dobavljenih raket dolgega dosega tudi proti ruskemu ozemlju še manj. Ne jemljimo prelahko opozorila iz Kremlja, kaj bi lahko sledilo, če bi do tega prišlo. Storiti mora Slovenija, preko Marte Kos in Varnostni svet OZN, ki mu trenutno predseduje, vse da v Ukrajini in na delu ruskega ozemlja orožje utihne in se z močno, doslej še ne videno diplomatsko ofenzivo, s kako potjo tudi v Moskvo, privede Putina in Zelenskega za isto pogajalsko mizo, ali prepusti da to stori kdo drug, ki v konflikt ni kompromitiran. Bo temu naša nova komisarka, s svojimi dosedanjimi pogledi na ta konflikt in s šefico Leynovo ter estonsko kolegico Kallasovo, obe skorajda fanatični zagovornici bojev Ukrajincev do končne zmage, ob sebi Kos?

Tako, da, spoštovani gospod premier, meni, kot državljana RS, kljub navdušenju politike in večjega dela javnosti za ta »zgodovinski met«, se ne zahvaljevat, ker še ne vem ali se ga veselit ali ga objokovat. Če bomo videli da se vojna nadaljuje in celo zaostruje in da se povojna obnova oddaljuje, ter našo komisarko, da taki politiki kima in jo morda celo spodbuja, bo zgodovinski met izpuhtel in se tako vam kot Kosovi državljanke in državljani ne bomo zahvaljevali. Vse prej kot to. Enako Evropejke in Evropejci.

Mi ne zamerite, a previdnost ob pompoznem razglašanju naših uspehov mi narekuje tudi vaš ponedeljkov intervju s Tanjo Gobec na TV Slovenija. Bil je dokaj dopadljiv in še kar prepričljiv pri vseh notranje političnih temah, veliko manj pri zunanji politiki. Voditeljica vas je med drugim vprašala: »Kako odgovarjate domačim kritikom, ki nenehno poudarjajo, da ima Slovenija dvojna merila za odnos do Rusije ali do Izraela, čeprav je Slovenija po veliko letih priznala Palestino?« In vaš odgovor: »Upam si trditi, da je ravno nasprotno. Ves svet, vključno z generalnim sekretarjem Združenih narodov, nam priznava, da je Slovenija ena redkih držav iz zahodnega sveta, ki ima enotne standarde za pristop do vseh kriznih žarišč…Tako Izrael kot Rusija jasno kršita mednarodno pravo in si zato zaslužita obsodbo,  to je ta enotni standard, o katerem govorimo«. Seveda, gospod premier, a enake oz. enotne standarde ne določajo besede, izjave, temveč dejanja. Pri slednjih pa ravnamo z različnimi vatli: Rusijo kaznujejo že ves čas in njeno žrtev, Ukrajino, kontinuirano oborožujemo. Izraelu, s 5x bolj krvavimi rokami, pa največ kar povemo, je da naj neha pobijat civiliste in jim omogoči humanitarno oskrbo. In ZDA, ki ga naprej oborožujejo ne upamo reči niti A. A so to enotni standardi?

 

 

 

 

Volk svari ovco, da jo ogroža medved.

 

Pridiganje na mestu, toda…?!

 

Omislimo si eno od nikoli napisanih Ezopovih basni, v kateri dva kosmata, slinasta in lačna volka vabita v njun »varen« brlog čredo ovac, ki se nižje, na pašniku v kotlini pase, ker da se ji bližata in ji grozita s pokolom krvoločna medved in zmaj.

Antični grški pravljičar se mi je kar sam pričaral, ko sem minule dni prebral intervju s prvima možema dveh najmočnejših in najbolj znanih zahodnih obveščevalno-varnostnih agenciji: ameriške Cie in britanske MI6, ki svarita svet pred grožnjo, ki da prihaja z Vzhoda, iz Rusije in Kitajske.

»Šefa Cie e MI6: Svetovni red že od hladne vojne ni bil tako ogrožen« - eden od zloveščih naslovov v domačih medijih. In temu alarmu kaže prisluhniti. Mirovniki, ki spremljamo vojno v Ukrajini, navsezadnje na to opozarjamo že od samega ruskega upada na ozemlje sorodstvene sosede 24. februarja 2022, za katerega sicer menimo, da Zahod (Nato in EU) ni storil, kar bi moral, da bi do njega ne prišlo. Prej obratno! In pa toliko bolj so ti zvonovi na mestu po dogajanjih na Bližnjem vzhodu, oz. genocidni ofenzivi Izraela nad Palestino, ki s podporo Zahoda, kamor sodimo tudi mi, dobiva obrise, ob eni od največjih sramot človeštva v tem stoletju, vse širšega in nevarnejšega regionalnega konflikta. Pa ne pozabimo na največjo od vseh groženj ne toliko svetovnemu redu kot samemu preživetju človeške in živalskih vrst, ki se je morda še ne zavedamo dovolj, a je že tu in vse bolj kaže zobe... na podivjano podnebje!

Toda, ko preberem kdo nam take napovedi servira, mi spregovori Ezop.

Kdo pozna zgodovino Cie in MI6 ve česa sta sposobni. Skrbno obveščata seveda svoje delodajalce, ki niso nujno le izvoljene oblasti, o vsem kar se dogaja okoli njih, znotraj njih samih, ter globlje in širše, pri čemer jima nobena slehernikova intimnost in druga pravica ni sveta, skrbita ali pa tudi obratno za njihovo varnost, ampak njuna kreativnost gre krepko preko vsega tega, recimo temu, v skrbi po svetu po njunih želja.

Usklajeni sta ter interaktivni, morda le še z izraelskim Mosadom, in delovanje teh agentur močno označuje celotno obdobje hladne vojne. Nekaj najbolj odmevnih zgodb: 1. maj 1960 - ameriško vohunsko letalo U-2, kljub dogovoru o prepovedi poletov nad Sovjetsko zvezo, jo preleti in je sestreljen. Odnosi med velesilama se močno poslabšajo. Sredi aprila istega leta - Cia poskusi z ekspedicijo do zob oboroženih in v Miamiju izurjenih kubanskih oporečnikov v Prašičji zaliv na jugu Kube, strmoglaviti kubanskega voditelja Fidel Castra, a na izkrcanje so Castrovi borci pripravljeni in napadalce onesposobijo ter zajamejo. Za ameriško agencijo velikanski fiasko.

Zaradi širjenja komunizma tudi po Aziji - komunizem je od vselej za vse ameriške administracije prvo absolutno zlo - so Ciini agenti prisotni tudi tam. V Vietnamu, Laosu, Kambodži in Maleziji vodijo številne tajne operacije in nudijo vladam logistično in obveščevalno pomoč v boju proti uporniškim komunističnim skupinam. A tudi v Indokini se Ameriško posredovanje slabo konča.

Jim pa rata, to kar niso zmogli na Kubi, v Čilu 1973. Naščuvajo ali podkupijo vrsto domačih sindikatov, predvsem tovornjakarjev, in z njihovo podporo strmoglavijo legalno in legitimno izvoljenega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja ter postavijo na oblast do ZDA povsem servilno fašistično hunto generala Augusta Pinocheta.

Če se bližamo današnjemu času, vsemogočna agencija ne zna napovedati pokola v Srebrenici in tudi ne terorističnega napada na dvojčka v New Yorku 11. septembra 2001, pripravi pa teren z MI6 za nezakoniti ameriško-britanski napad na Irak 2003 in poskrbi zato, da tokom tako imenovane Majdanske revolucije 2014 Ukrajinci spodnesejo proruskega predsednika Janukoviča, kar  sproži prve spopade med novo kijevsko oblastjo in Ukrajinci ruskega rodu na vzhodu Ukrajine.

Skratka, Cia in MI6 imata roke, tudi hudo krvave, v večini kriz po svetu, in če nam one sporočata, da se nam pišejo hudi časi, jemljimo to resno, a njima zrimo v oči, prej kot drugim.

 

RS zamudila še eno priložnost za korak v pravo smer

 

BSF brez dialoga o Ukrajini.

 

Vrnimo se k odgovoru naše zunanje ministrice na proteste nevladnih organizaciji zaradi povabila nekdanji izraelski kolegici Tsipi Livni k udeležbi na letošnjem Blejskem strateškem forumu. O odgovornosti te gospe za masaker Palestincev v Gazi 2008/2009, v operaciji Cast Lead (uliti svinec) je dokumentirano in zapisano toliko, da dokazovati nasprotno je nemogoče. Po 15 letih, politično upokojena, je nekoliko umirila strasti in retoriko, a priznala krivde ni, tudi ne da pobijanje, ki ga že 10 mesecev izvaja sedanja izraelska vlada z Netanyahujem na čelu, je dejanje genocida. »Absolutno zlo« po njenem ostaja Hamas! Okupacija Palestine je varnostna nuja, pokončana palestinska življenja, kolateralna škoda.

No, pa še pojasnilo Tanje Fajon za povabilo tej dolgoletni prijateljici Boruta Pahorja. »Namen foruma je spodbujanje dialoga in razumevanja med različnimi akterji, tudi v najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah.« Predsednice Republike Nataše Pir Musar in protestnike pred sejno dvorano BSF ni prepričalo, nekaterim pa je dalo upanje, da če že bomo slišali zagovornico politike in dejanj Izraela na okupiranih območjih Palestine, bo dobil besedo tudi kak zagovornik politike in dejanj Rusije na okupiranih območji Ukrajine. Rad spominjam česar oblast ne rada sliši, da je v dveh letih in pol ruska agresija na sorodstveno sosedo povzročila smrt 12 tisoč civilistov (2 tisoč otrok), izraelska v Gazi v samih desetih mesecih pa najmanj 40 tisoč (16 tisoč otrok). Prvo Zahod kaznuje z vsemi možnimi sankcijami in z nenehnim oboroževanjem žrte, oz. Ukrajine, drugi pa ugovarja z besedami sočutja do trpečih ljudi – Palestincev, ki jim tudi humanitarno pomaga, a obenem agresorju – Izraelu, z nenehnimi dobavami orožja omogoča, da genocid nadaljuje. Še enkrat: v spopadu med Rusijo in Ukrajino se oborožuje slednjo, ker žrtev agresije, v pobijanju nemočnih v Gazi in na Zahodnem Bregu pa agresorja! Narobe svet. Hipokrizije, sprenevedanja, dvoličnosti, zavajanja in lažnosti toliko, da se odločevalci s tega več ven ne vidijo. Kot zombi sledijo toku, na pojem etike so že pozabili.

A vrnimo se na Bled. Je kdo slišal koga pojasnjevati avditorju razloge ruskega vdora v Ukrajino 24. februarja 2022? Kolikor sem spremljal to kar se je na televiziji dalo spremljati in prebral, niti stavka v zagovor Kremlja. Prej nasprotno. Panelisti in govorci so skorajda tekmovali v tem, kdo bo močneje udrihal po Putinu. Še najbolj glasna edina ruska povabljenca, za katera se je vnaprej vedelo kaj bosta povedala: Julija Navalna in Gari Kasparov, najbolj znana Putinova oponenta, ki ga že leta napadata iz varne tujine. In ministrica Fajonova, na vprašanje Tanje Starič v Odmevih, če je že bila povabljena nekdanja šefice izraelske diplomacije, zakaj ne nekdo iz Ruske federacije, prostodušno: »saj sta bila, Navalna in Kasparov, a nikogar nismo povabili, v obeh primerih, ki bi še bil v funkciji«. Dejstvo je, da smo zagovornico izraelskega početja v Palestini slišali, nekoga, ki bi zagovarjal ruskega v Ukrajini pa ne! Lepo prosim, gospa ministrica, ne imejte javnost za butasto!

O Palestini je bil dialog in to pester, živahen, slišala so se tudi diametralno nasprotna mnenja, zanimiva tudi razgibana razprava o podnebni krizi, o vojni v Ukrajini, ki že vstopa v samo Rusijo, pa dialoga ni bilo. Kot da bi se bali slišat, kaj bi nam sporočil Kremelj. Tu BSF ni izpolnil pričakovanj, vsaj poštene, doslednosti željne domače in tuje javnosti ne. Da sta organizator in vlada, oziroma Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, to že vnaprej vedela, pa ni dvoma. »Živimo v svetu, ko je vse težje soočati mnenja«, mi je na moj očitajoči mail odgovorila Fajonova. Spomnil sem jo na dejstvo, da če nekoga, ki razmišlja drugače niti ne povabiš, soočanja preprosto ne more biti! Drži, živimo v svetu in času, ko je vse težje soočati mnenja, a najbolj žalostno in porazno je, da se tega soočenja pri enemu od najhujših globalnih varnostnih in razvojnih izzivov po hladni vojni, kar posredni spopad med Zahodom in Rusijo v Ukrajini zagotovo je, se otepamo in tudi, ko bi ga lahko omogočili, ga preprečimo. To ni samo žalostno in porazno, je tudi sramotno in nečastno, ter slab uvod v predsedovanje Varnostnemu svetu!