O »velikih
podganah«, že nekaj časa na prvih straneh naših pisanih medijev…
Myocastor
coipus, znan kot Nutrija »južnoameriški
priseljenec, ki uživa v Ljubljani« – sem prebral na Siol.netu. No, bodimo
pošteni in povejmo, da se k nam sam ni preselil, tudi tega namena in niti možnosti ni imel. Iz njegovega habitata
smo ga pred skoraj stotimi leti odtrgali Evropejci, da bi ga doma slekli do
golega, oz. mu odtrgali kožuh in si iz njega krojili krzna ter modne dodatke. Bil
je na smrt obsojen ujetnik v kletki, ki so jo nekega dne pozabili zapreti in glodalni
gaučo je izkoristil priliko. Na begu je spoznal svojo Evito Peron, privoščila
sta si romanco ali greh, ni važno, in rodilo se jima je naenkrat kar 5 otrok. Po
nekaj mesecih še eno tako leglo. Od takrat je njihova rodbina preplavila dober
del starega kontinenta. Na milijone jih je in ker so rastlinojedi ter
neuvidevni do vrste homo sapiens, slednjemu, zlasti kmetom, povzročajo kar nekaj
škode, bolj njim podobne ter šibkejše avtohtone vrste pa kot Conquistadores,
začenši od Krištofa Kolumba dalje, do Indiosov, odganjajo in izrivajo iz
njihovih domov. Uničujejo rečno obrežno rastlinje in poškodujejo temelje stavb,
ki se ob reki nahajajo. Skratka, prava invazivna nadloga in v več državah so tarča
obsežnih programov iztrebljanja.
Iz
uvoda se razume, da do teh živalic, tako kot do vseh, ki jim lahko zrem v oči,
da, tudi do mišk in podgan, če me le pogledajo in odidejo, gojim določeno
simpatijo in bi rad da bi živele čim dlje in čim manj trpeče. A razumem tiste,
ki jim delajo škodo in potrebo, da se njihova invazija ustavi, omeji, zadrži.
Že sam človek, prepogosto pozabi na sveto pravilo »Ne stori drugemu, česar ne
želiš, da drugi stori tebi«, kako naj bi nutrije spravili k temu?
Sicer,
ko pomislim na čas, ki ga živimo, na globalno segrevanje, na njegove ekstremne
vremenske pojave, na to, da mu človek, zavoljo lastne sebičnosti in pohlepa, ni
kos pa se še gre vojne, ki dinamiko in obseg podnebnih sprememb še pospešujejo,
ter na to, da se nam era človekovega obstoja na zemlji izteka, se tudi
sprašujem, ali je problem nutriji res eksistencialnega pomena, vrednega prvih
strani? In če ni, čemu tale zapis? Recimo, da utišam očitke, da pisarim samo o
Ukrajini!
Ne
nameravam poseči v polemiko med zagovorniki ohranjanja nutriji pri življenju in
večjim delom, če že ne celotne stroke, ki da je pri tem povsem enotna, da jih
je treba iztrebiti in to nasilno, to pomeni predvsem z odlovom, oz. odstrelom,
rad bi le, da javnost, stroka in oblast vedo, da v Italiji, kjer je te živalske
populacije nesorazmerno veliko več kot pri nas, zlasti v Lombardiji, Venetu in
v bližji Furlaniji Julijski Krajini, so se odločili za nadzor njenega
razmnoževanja in obsega preko sterilizacije in le izjemoma z odstrelom. Tovrstni
predlog združenj za pravice živali je prejel soglasje ISPRA – Višjega (vsedržavnega)
Inštituta za varstvo okolja in raziskovanje, ter same Evropske komisije. Prvi
uspešni poskusi v nekaj občinah v okolici Milana in Mantove - prednjači občina
Sesto San Giovanni – bližje nam pa se dela na sterilizaciji nutriji v Rio Ospo-
Osapski reki v občini Milje.
Pa
ni samo Ljubljana, ki se sooča s to »nadlogo«, tudi v Kopru jo imamo, le da
zaenkrat še ji ne pravimo nadloga. In v Škocjanskem zatoku, kjer je teh
glodavcev z oranžnimi čekani največ, ne da bi podobne avtohtone vrste za to
trpele ali celo stradale – vsaj o tem ni dano vedeti – kaže, da so vse živalske
vrste, ki v tem rezervatu domujejo ali se v njem spočijejo, na poti na sever
Evrope, našli nek modus vivendi. Če bo populacija nutriji postala tudi pri nas
nadloga, upam, da se bo občinska oblast odločila tako, kot kolegi iz Sesta San
Giovanni. Kaj če bi si privoščili nek obisk k njim, pa nagovarjam k temu tudi
stroko in pristojna ministrstva, da nam povedo, kako jim uspeva?
Nessun commento:
Posta un commento