Ponudimo pomoč preganjenim Kataloncem

KAKO SLOVENIJA DO KATALONIJE?

Španska vlada ni sprejela niti prsta, kje šele roke, ki jo je ponujalo vodstvo avtonomne dežele Katalonije, da bi se našla za obe strani zadovoljiva politična rešitev krize, ki jo je bila sprožila želja dobrega dela Kataloncev po samostojnosti, želja, ki je mimogrede izzvenela celo kot večinska na nedavnem referendumu, in potem, ko samega ljudskega poizvedovanja ni uspela povsem zatreti, navkljub nesorazmerni uporabi policijske prisile, je posegla še po ustavnem členu, ki ji omogoča odvzem avtonomije nepokornim delom države in prevzem vseh njihovih pristojnosti, ter napovedala sodni pregon z najstrožjimi kaznimi (do 30 let zapora!) zoper upornike, oz. odgovorne za razpis  referenduma in razglasitev neodvisnosti, ker da nasprotju z Ustavo. Najbolj na udaru seveda predsednik suspendirane deželne vlade, Carles Puigdemont, zlasti ob njegovem pozivanju ljudstva k mirnemu uporu, oz. državljanski nepokorščini španskim oblastem.

Priča smo množicam, ki se veselijo razglašeni neodvisnosti Katalonije, drugim, ki pa jo obsojajo in skandirajo v prid enotni Španiji in to celo v samem središču katalonske prestolnice Barcelone. Doslej med enimi in drugimi nobenega opaženega spopada. Shodi potekajo za enkrat mirno, a retorika in vzdušje sta skrajno napeta, kar kaže na hudo in težko premostljivo polarizacijo katalonskega življa, ki se utegne sprevreči v nadaljevanju, v bolj nasilno razpletanje te zgodbe.

So dnevni, ko španske oblasti, pod vodstvom vicepremierke Soraye Saenz de Santamaria, fizično prevzemajo naloge ključnih deželnih uradov in ni pričakovati da jim bodo sedanji uradniki šli na roko, in začele se bodo odpovedi, čistke in aretacije katalonskih voditeljev. Tožilstvo je že spisalo vrsto ovadb. Kako jih bodo ovadeni sprejeli je še neznanka, ker so glavni, z odstavljenim predsednikom dežele Puigdemontom na čelu, odšli v Bruselj. Po azil ali le posvetovanja se še ne ve. Puigdemont je sicer napovedal da ne beži, da je šel na to pot, da bi vendarle »evropeiziral« vprašanje Katalonije in da se bo vrnil domov, ko bo prejel ustrezna zagotovila Madrida. In vprašanje je tudi, ali mu bo Belgija sploh izkazala gostoljubje?!

In v tej fazi krize je pričakovati, da vstopimo mi – Slovenija. Križem rok res ne moremo ostati, potem ko smo s pomembno peticijo in sicer izkazali kar nekaj simpatije in solidarnosti s Katalonci v njihovem prizadevanju po neodvisnosti, in sta celo pristojna parlamentarna odbora enoglasno podprla, ob spoštovanju mednarodnega prava, kar pomeni ne nujno tudi notranje španskega, pravico do samoodločbe narodov ter pozvala k mirnemu razreševanju situacije v Kataloniji.

Kljub tveganju po zameri Madrida in začasni ohladitvi bilateralnih odnosov, mora naša vlada, potem ko je zamudila priložnost, da bi ponudila mediacijo med Puigdemontom in Rajoyem, glede na slovenske izkušnje z osamosvajanjem in mednarodnem priznanju neodvisnosti, postoriti nekaj v bran preganjanih katalonskih voditeljev, v zaščito njihovih pravic do političnega prepričanja in nenasilnega političnega delovanja. Ni dopustno, naj piše ali ne v notranji zakonodaji države članice, da se v Evropski uniji v 21. Stoletju, nekomu, ki se je politično izpostavil zato, da bi uresničil želje in pričakovanja svojega naroda, ne da bi nikomur skrivil lasu, maha z odvzemom prostosti za kakršen koli čas, kaj šele za dobo 20 ali 30 let!

Zato naj Slovenija, če tega ne bo storila Belgija, in se bo pokazala potreba, ponudi Puigdemontu in ostalim preganjenim Kataloncem politični azil in pravno pomoč pri obrambi s svobode, ko se bodo morali zagovarjati pred španskimi sodišči.

Je minimum, ki smo ga dolžni nekomu, ki nas je med prvimi priznal, ko smo bili pred 26 leti v podobni situaciji.