Trump in Putin gosta Pahorja?

BRDO KOT YALTA?

Še pomnimo slovito izjavo papeža Frančiška po obisku v Južni Koreji avgusta 2014? »Vstopili smo v obdobje tretje svetovne vojne, ki pa ni globalna, omejena je na mala območja, a ni zaradi tega nič manj kruta in krvava«. Da, tako je dejal in to v času, ko vojna v Siriji, moč in lovke Islamske države ter migrantska kriza v Afriki, na Bližnjem vzhodu in Evropi, še niso bile na vrhuncu. Pa še nekaj terorističnih dejanj je čakalo Evropo, tako kot Brexit in z njim morda začetek konca EU, in na čelu ZDA je bil relativno predvidljiv in odgovoren možakar, ki je reševanje palestinskega vprašanja zagovarjal tako kot OZN in vsa mednarodna skupnost, razen Izraela.

Danes je nedvomno veliko huje kot pred dvema letoma in pol, zato je tudi razumljivo da je pozornost svetovne javnosti osredotočena na to, kar utegne dejansko storiti novi ameriški predsednik Donald Trump, po spornih opredelitvah pred in po volitvah, ki jo vznemirjajo in strašijo, ter na to kar si bosta povedala z ruskim kolegom Putinom, ko se bosta prvič in uradno srečala. Vsak od niju ima namreč moč, da Frančiškovo »tretjo svetovno vojno po koščkih« pretvori v globalni, jedrski konflikt, a tudi da prepreči drugo apokalipso, ki grozi svetu, to je klimatsko.

Ko je bila druga svetovna vojna, oziroma odpor še preostankov nacizma v izdihljajih, so se v Yalti, na Krimskem polotoku, dobili trije najpomembnejši protagonisti zmage nad Tretjim Rajhom, ameriški predsednik Roosevelt,  britanski premier Churchill ter sovjetski voditelj Stalin. 7 dni so si vzeli gospodje, od 4. do 11. Februarja 1945, da bi se dogovorili o tem kako s povojno Nemčijo, kako z vzajemnimi odnosi in predvsem kako z vplivnimi območji znotraj celine  od koder je bila vojna zajela velik del sveta. Dogovorjeni so bili postulati trajnejšega miru na planetu a so se sogovornikom prikradli, hote ali ne, tudi zametki hladne vojne, ki se je razplamtela z vzpostavitvijo dveh vojaško-političnih blokov (NATO in Varšavski pakt) in je na trnih držala ves svet vse razpada Sovjetske zveze in z njo Varšavske povezave  ter padca Berlinskega zidu. Morda bi moralo takrat prenehati ostajati še Severno Atlantsko zavezništvo, da bi bil proces povsem zaključen?!

In tu ima do neke mere prav ruski zunanji minister Lavrov, ko pravi, da je NATO »še vedno institucija hladne vojne, tako po razmišljanju kot tudi v srcih«. To kar sicer najbolj moti Kremelj je njena širitev do duri Rusije, kar pomeni odstopanje od dogovorov v Yalti in tudi kasnejših zagotovil njenih predstavnikov, ob razpustitvi Varšavskega pakta, da tovrstnega približevanja ruski meji ne bo. Poznavalci ruske zgodovine in kulture vedo povedati, da tako politiko ruski narod zaznava kot pravcato varnostno grožnjo.

Čas torej za nov temeljit in globalen dogovor med velesilama? Na Brdu pri Kranju? Naš predsednik republike ponuja prostor, koliko je prepričljiv pa bo povedal čas.

K ruski Kapelici na Vršiču Putin že pride, a dvomim, da se bo šel morda zgodovinskega srečanja z ameriškim kolegom na pristranskem terenu. Smo vendarle članica NATO pakta, ki svoje četice pošilja na Kremlju vse prej kot všečno vojaško misijo na ruski meji. V politiki je seveda vse mogoče, a bolj verjamem v kako  nevtralno kuliso, vrste Švica, Malta, Švedska.

In če bo temu tako, naj si slovenska nomenklatura vzame čas za resen  premislek o smiselnosti in koristnosti tako za našo varnost kot za naše finance, vztrajanja pri članstvu v NATO. Ameriški podpredsednik Pence je na varnostni konferenci v Munchnu, ob zagotavljanju neomajnosti ZDA pri obstoju in krepitvi zavezništva, požugal vsem tistim članicam, ki le temu prispevajo premalo denarja, s čimer spodkopavajo – kot je poudaril - njegove temelje. »Naj čim prej začno vlagati v lastno in skupno obrambo toliko kolikor se od njih zahteva«. In vemo, da smo med najslabšimi plačniki. Od kod torej, ne da bi oškodovala proračunske postavke za socialo, zdravstvo, šolstvo, infrastrukture in delovanje države, naj vlada vzame za izpolnjevanje članskih obveznosti 2%  javnega denarja? Nam ni usojeno da bi pri tem uspeli, niti ob napovedani rekordni rasti BDPja v naslednjem obdobju. Pa ne le to. Čemu bi še naprej soodgovarjali za mednarodne misije, ki jih bodo še vedno diktirale ZDA in v naslednjih 4 letih z nepredvidljivim poveljnikom?
Da smo zreli za nov referendum, tokrat o izstopu iz zveze NATO in razglasitvi neodvisnosti, nam ne nazadnje pove podatek, da bi večina naših državljank in državljanov, v primeru grožnje, za pomoč prej zaprosile Rusijo kot zavezništvo.