O moji politični poti

MOJA POT V POLITIKO IN IZ NJE…

Povabili so me, tovarišija, ki jo spoštujem in cenim, da napišem nekaj o sebi, o tem kar me je privedlo v politiko, k veri v demokratičen in human socializem, kar pomeni v ta pravi socializem, kajti nedemokratičnega in nehumanega ne priznavam, in… evo me. Tu sem. S pripovedjo za katero upam, da te ne bo, dragi bralec ali bralka, dolgočasila.

Z bratom Francom, sva sinova narodnostno mešanega zakona: oče Vittorio, Furlan, iz Rualisa blizu Čedada, mama Cvetka, Hrvatica s Pasjaka, ki je danes prva vas skozi katero greš na poti iz Kozine v Reko, takoj po mejnem prehodu Starod. Mama sicer šolana pod fašistično okupacijo, tako da je italijanščino kar dobro obvladala. Nonotov z očetove strani nisem spoznal, ker sta prezgodaj odšla, sem pa se zato navezal na mamina starša, na nono Pepo in nonota Mateta, kmeta v mali, stari, kamniti hišici z malim dvoriščem tik nad cesto za Reko, in še nekaj njiv tu pa tam nedaleč od doma. Z  bratom sva preživela pri njiju kar nekaj poletnih počitnic in tako zadihala življenje na vasi ter že takrat, kot otroka, spoznala tipični istrski celinski melos, ko je nono igral na svojih cindrah, ki jih je bil sam naredil. Za tiste ki ne vedo naj povem da gre pri cindri za neko vrsto tamburice narejene iz enega samega kosa lesa, podobna večji, ravni leseni zajemalki s pritrjenim pokrovom in dvema strunama.

Bil je nono Mate, ja, tudi lokalni narodni godec.

Sicer je bila skromnost življenjskega sloga spremljevalka tudi družinskega bivanja v Kopru, kamor smo prišli leta 1951 in Pulja, oz Pule. Oče komunist in partizan v diverzantskih skupinah Garibaldincev v južni Furlaniji  od 1943 leta do osvoboditve, je po vojni sledil socialističnim idealom in prišel v Jugoslavijo, najprej v Koper, za tem v Zagreb, pa v Opatijo kjer je spoznal mamo, nato skupaj v Pulo in na koncu znova v Koper, z malim, dvoletnim Aureliom. Oba po poklicu slaščičarja in kot taka sta se bila ujela, a ko smo pristali v Koper je s poklicem nadaljeval samo oče, medtem ko je mama tudi zaradi malega sinčka, ki je bolehal za astmo in pogostimi prehladi ter bronhitisi, ostala doma kot gospodinja. Ob delu je bil oče seveda še naprej družbeno angažiran, aktiven predvsem v Zvezi  komunistov in Zvezi Borcev NOB ter pri Italijanski skupnosti.  Ker smo doma govorili istrsko-beneški dialekt smo se z njo povsem identificirali.

Selili smo se vsakih nekaj let,  zlasti ko je priromal na svet še bratec Franco (bil sem pri sedmih), vedno s ciljem po boljšem bivanjskem standardu, a vselej so bila stanovanja, takrat še družbena, skromna. Šele 1969 je bilo v družini dovolj prihranjenega denarja, da sta se mama in oče odločila za nakup lastnega stanovanja, s pomočjo kredita, seveda. V malih, pritličnih hišicah v Olmu. No, še selitev v trosobno stanovanje v Semedelo kakih 5 let kasneje in 1981 leta, točno leto dni in en dan, po smrti Josipa Broza Tita, je odkorakal tudi papa'. Kot mnoge strastne kadilce, ga je odpeljal rak na pljučih.

Moje in najino odraščanje, če pomislim še na Franca, s katerim sva bila v otroških letih skorajda nerazdružljiva, ni bilo prav enostavno in neboleče. Po vojni in vse do začetka 60tih let je bil prostor še prežet s predsodkom, da če si bil Italijan si bil tudi fašist, tako da nemalo krat sva morala z bratom bežat domov z dvorišča, ko so prihajale nama sovražne tolpe.

Stanovali smo takrat na Triglavski ulici v Kopru, kjer stojita danes velik parking in pizzeria Atriji. Za Pretorsko palačo in primorsko Univerzo. Parkirišče je bilo prej dvorišče z veliko zelenja, klopi in igral. Tudi največja smreka v mestu je tam stala in se dvigovala v nebo za dobrih 20-25 metrov. Obiskovala sva italijansko osnovno šolo in kasneje še gimnazijo v isti stavbi, kjer sta šoli še danes. V razmahu, razumljivo, 7 let.

Še posebej jaz, sem se v toku šolanja aktiviral na Italijanski skupnosti, takrat še Italijanski kulturni krožek (Circolo italiano di cultura), pri tamburaškem orkestru (Mandolinistica) in dramski skupini. S parimi sošolci v času gimnazije smo sestavili tudi nek mali pop-rock ansambel, danes bi mu rekli band, kjer sem igral bas kitaro in ki je izvajal pesmi tistega časa (Rolling stonesov, Dylana, Jimija Hendrixa itd…)

A prejel sem bil tudi očetov politični pridih in se udeleževal debat na italijanski skupnosti o naših, manjšinskih pravicah in sicer o družbeno političnih dogajanjih v Kopru in regiji, oziroma znotraj celotne Italijanske unije v Istri.

Po maturi sem sprobal študiji v Ljubljani (pravo) a sem se po nedokončanem prvem letniku vrnil domov ter se zaposlil. Prvi med vsemi sošolci z gimnazije. Bil sem kar hitro spoznal, da se mi ni dalo spet z zvezki in knjigami , zlasti ne z izpiti. Lažje se je bilo zaposlit kot je danes in postal sem carinik na mednarodnem mejnem prehodu Škofije. Za to službo je bilo dovolj, da si imel srednjo šolo in znal italijanščino ter dovolj angleščine za sporazumevanje z ljudmi, ki so prehajali mejo. Zame idealno.  Znašel sem se tako sredi narodnostno in kulturno izjemno pestrega ter zanimivega kolektiva. Kolegi so prihajali iz Srbije, Hrvaške, Bosne, Črne gore, Makedonije, Kosova. Slovenci v veliki manjšini. In sporazumevanje med nami, pretežno v srbohrvaščini, na višku. Dihalo se je ta pravo »bratstvo i jedinstvo«. Še v nočnih morah ni bilo slutenj o tem kar se je med pripadniki teh narodov in kultur imelo zgoditi 20 let kasneje.

Ko so na Radiu Koper nujno potrebovali mlade novinarje, z dobrim znanjem italijanščine in jih ni bilo moč dobiti na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, so potrkali pri nas gimnazijcih in sem povabilo sprejel. 3 leta na meji mi je bilo dovolj. S prevajanjem krajših vesti z agencije Tanjug sem skorajda bos stopil v ta nov poklic a kar hitro zljubil pisanje in novinarstvo. 9 let na radiu in kasneje še enako obdobje na televiziji. Sčasoma sem odrastel v urednika dnevno informativnih oddaj, ki sem jih tudi bral oz. vodil, pa spisal in zrežiral nekaj dokumentarcev.  

A tako kot v svojem času oče, nisem mogel da ne bi počel, ob delu, še kaj drugega in znova najbolj aktiven pri sonarodnjakih v Circolu. Pa tudi v Zvezo Komunistov sem se včlanil. Leta 1973. Komunizem je bil zame to kar je predstavljal oče Vittorio: ne le antifašizem, ampak tudi poštenost, altruizem, skrb za svoje zaposlene, (pred upokojitvijo je vodil pekarno in slaščičarno Primorka v Čevljarski ), predanost družbenemu delu in aktivnemu državljanstvu, humanost, internacionalizem. To kar smo vedeli o Stalinu je bilo povsem nekaj drugega, nič kaj skupnega z idejo in vrednotami, ki sem jih bil sprejel.

In ko sem vstopil med komuniste sem pristopil tudi k Zvezi socialistične mladine. Poleg dela na področju mednarodnih odnosov – takrat sva se spoznala in sodelovala nekaj časa z Danilom Turkom, ki bi 33 let kasneje postal predsednik Republike –  so me prevzele mladinske delovne akcije, podobne tistim s katerimi je bila tako rekoč zgrajena povojna Socialistična federativna republika Jugoslavije. Leta '73 so v Sloveniji znova oživele in sem se odločil sodelovati oni na Kozjanskem. Če me spomin ne vara smo predvsem urejevali brežine neke tamkajšnje na novo tlakovane a ne še asfaltirane ceste. V brigadi nas je bilo kakih 60 mladih. Nekaj, poleg komandanta, pokojnega Staneta Kogeja, odgovornih za posamezne ob-delovne aktivnosti (kultura, šport, odnosi z domačini itd…). Sam sem vodil aktiv Zveze komunistov.

Trije tedni v nekem gozdnem domu pri Šentvidu pri Planini, od koder smo se vsako jutro z avtobusom peljali na delovišče, so bili velika šola tovarištva, odgovornosti, strpnega in vzajemno spoštljivega sobivanja ter nesebičnega,  prostovoljnega dela v širšo, skupno korist. A smo se znali, seveda, tudi zabavat, se čustveno navezat, se zaljubit, zato so spomini nadvse lepi in nepozabni.

Ponovil sem izkušnjo leto za tem, tokrat kot komandant brigade, ki smo jo bili zbrali v Kopru in v kateri so sodelovali tudi vrstniki iz pobratenih mest.  Znova cca 60 brigadirk in brigadirjev. Le bivališče je bilo drugo. Namestili so nas v neko šolo, a še vedno blizu Šentvida. In znova trije polni in nepozabni tedni ter delo na cestni infrastrukturi. Tako na prvi kot na drugi MDA je bil z mano Franco.

Naloga komandanta je bila kar zahtevna in naporna, zlasti ko sem moral pozivati k redu in odgovornosti del brigade, ki je bil nekoliko zašel s predpisane in dogovorjene poti. Preveč naužiti alkohol pač zakrivi tudi take reči.

A kljub težavam smo speljali akcijo do konca in bili celo razglašeni, s strani zvezne Konference socialistične mladine Jugoslavije, na slovesnosti v Beogradu, za najboljšo delovno brigado v Sloveniji v letu 1974.

Kasneje nisem več hodil na te akcije, ki so se nadaljevale še nekaj let, a sem za nekaj časa prevzel, pri obalni mladinski organizaciji, priprave nanje. Moral sem pač zbrati mlade, sestaviti brigade, razdeliti funkcije in naloge, organizirati poti do izbranih krajev. Se ni šlo le na Kozjansko, ampak tudi drugam. In v tej vlogi sem pobliže spoznal Natašo, ki je bila '75 leta namenjena na Kozjansko in sem jo zadolžil za  vodenje kulturnih aktivnosti. Leto kasneje je postala moja življenjska sopotnica. Poznal sem jo bežno še iz najstniških let, ko sva oba veslala pri koprskem klubu Nautilus, ona veliko bolj uspešno kot jaz, a resno se je začelo šele po njenem povratku s delovne akcije.

No, obdobje delovanja na tem področju se je z '75 letom ugasnilo, tudi zato, ker sva z Natašo ustvarila družino in so me potegnili v Občinski komite Zveze komunistov ter v Predsedstvo republiške konference socialistične mladine Slovenije. Mednarodni in mednacionalni odnosi ter položaj narodnih manjšin so postali moje novo interesno področje. Izvoljen sem bil tudi za neprofesionalnega člana Izvršnega sveta Skupščine občine Koper, ko ga je vodil Bogomir Baraga in županoval je nepozabni, preminuli Mario Abram. Skrbel sem za mladinska in manjšinska vprašanja. Sicer pa tudi za stike in sodelovanje s tovariši v Italiji, zlasti iz pobratenih mest Milje in Ferrara, ter s pripadniki slovenske narodne skupnosti v Zamejstvu. Pa, da ne bo pomote, vse to se je počelo v prostem času. Bil sem še vedno novinar, oziroma urednik informativnih oddaj na radiu.

In ostalo je še nekaj časa tudi za dejavnosti na italijanski skupnosti: spisal in postavil sem na oder v drugi polovici 70tih let dve drami, ena bolj psihedelične narave, druga posvečena Pinochetovemu vojaškemu udaru v Čilu leta 1973 in uboju predsednika Salvadorja Allendeja. Verzi Pabla Nerude, branje dokumentirane pripovedi tistih dramatičnih dni s slikovnimi vložki, ter glasba Inti-Illimanov, so ustvarili skoraj uro in pol dolgo, ganljivo uprizoritev čilske drame.

Z njo smo z dramsko skupino Circola nastopili na parih festivalih Unita', dnevnika italijanske komunistične stranke, v Furlaniji in Venetu in poželi navdušenje publike, celo nekaj prebeglih prič golpeja.

Kot član in aktivist Zveze komunistov in mladinske organizacije sem si prizadeval, da bi širil in udejanjal njune vrednote in nauke, a vselej s kritičnim pogledom, pozoren na občasne stranpoti, še posebej, ko je kak kolega partijec skušal vsiljevati svoje ideje in poglede drugim s položaja moči. Takim pojavom sem se odkrito in odločno upiral. Kaplja če rob in takrat sem tudi zamrznil svoje članstvo v ZK, je bila obsodba občinskega komiteja nekega rock koncerta, ki ga je 25. maja 1979 leta, za Dan mladosti, na Titovem trgu v Kopru, organiziral domač Mladinski kulturni center s Francom na čelu. Udeležba nastopajočih kot še nikoli prej v Sloveniji: svetovno znana skupina Area iz Milana z nepozabnim vokalistom Demetrio Statosom, ter zraven še Pankrti, Buldožerji in pesnik Peter Mlakar. Po vstopnici, ki je bila 4 krat nižja od komercialnih, ki so jih takrat uveljavljale, oz. izsiljevale koncertne poslovalnice za tovrstne dogodke, pa še ne s takšnimi imeni na odru. In Titov trg še nikoli prej tako poln – več kot 3 tisoč ljudi. Poleg domačinov na stotine Ljubljančanov, Mariborčanov, Tržačanov, Rečanov, Istranov in iz drugih krajev.

A nekomu je šlo to v nos in incident, ki se je zgodil ko se je Mlakar napil in z odra postregel s psovkami ter publiki pokazal zadnjico, je postal povod za občo obsodbo »deviantnega koncerta« s strani vseh družbeno političnih organizaciji s partijskim komitejem na čelu in z zaprtjem mladinskega centra. Tudi lokalni mediji so temu sledili in se je mladinska alternativna kultura za nekaj let potuhnila. Edino tednik Mladina nam je prišel naproti z objavo ugovorov temu linču in pojasnili, ki naj bi prispevali k rehabilitaciji MKCja. Da, bil sem se postavil na stran »izobčencev« in z moje strani javno obsodil stališča in ravnanje lokalne politične nomenklature, ne da bi zato ZK in ZSMS tudi zapustil. Krivil sem konkretne ljudi, vodilne, ne organizaciji kot taki. Edini pomembnejši imeni, ki nista sledili večinskemu političnemu trendu in sta ohranila nekako distancirano in nevtralno držo sta bila Abram in Baraga, zato sem obdržal aktivno vlogo pri občinskem izvršnem svetu, od ostalih aktivnosti družbeno-političnih struktur pa se oddaljil.

Skočil sem znova v manjšinske vode in se podal v organizacijo znanih Koprskih srečanj (Incontri Capodistriani) ki jih je italijanska skupnost vsako poletje prirejala na Titovem trgu in drugje po mestu. Sedem dni folklore iz vse Jugoslavije in tujine, umetniških razstav, političnih debat o pomenu dobrega sosedstva, sožitja večnacionalnih okolji in mednarodnega sodelovanja, ter tudi nekaj športnih turnirjev v košarki, malem nogometu, odbojki, namiznem tenisu itd…. Bila je v tistem času edina poletna množična družbeno-kulturna prireditev v Kopru in na obali. Pa eno leto sem se na povabilo Franca pridružil glasbeni skupini Istranova, ko je bilo, zaradi služenja vojaškega roka, nekaj članov odsotnih, in z njimi užival tako na vajah kot na koncertih. Kitara, harmonika, sopele.

Minilo je deset let ko so se v Zvezi komunistov spomnili name in me povabili k ponovnemu sodelovanju. Vajeti partije je bila prevzela skupina mladih »open mind« tovarišev s katerimi sem se kar hitro ujel: sekretar občinskega komiteja Dušan Valentinčič ter člani Marko Globevnik, Irena Fister, Edelman Jurinčič, Marija Perkovič, Darko Glavan…. Pa tudi na italijanski skupnosti, partijski aktiv me je poslal v Centralni komite ZK Slovenije, namesto mojega bivšega ravnatelja na gimnaziji, preminulega profesorja Lea Fusillija. Tudi partija je imela že takrat zagotovljen sedež za tovariše iz manjšinskih vrst, tako kot Republiška skupščina. Toliko v vednost tistim, ki si morda mislijo, da so posebne pravice avtohtonih narodnih skupnosti pri nas, italijanske in madžarske, zagotovo civilizacijska pridobitev, izum Demosa, oziroma nove neodvisne in samostojne ter demokratične Slovenije. Že preživeti in »hudičev« socializem jih je bil ustavno uredil.

Takrat sem osebno spoznal Milana Kučana, Cirila Ribičiča, Mirana Potrča, Boruta Pahorja, Boštjana M. Župančiča, Lojzeta Udeta, Janeza Kocjančiča, Petra Bekeša in še nekaj tudi kasneje vidnih slovenskih politikov in pravnikov. Bila je to zadnja sestava Centralnega komiteja pred preoblikovanjem ZKS v SDP – Stranko demokratične prenove, kasneje Združena lista socialnih demokratov in končno SD – Socialni Demokrati.

In sredi te prenove so me tovariši novega občinskega komiteja v Kopru nagovorili, pred aprilskimi  volitvami 1990. leta, da bi se potegoval za mesti predsednika Skupščine občine koper in delegata v Zboru občin Republiške skupščine. Kandidaturo sem sprejel, prepričan, da je bila brž ko ne igra, ker je vse kazalo da sta bili mesti »rezervirani« za takratnega predsednika izvršnega sveta, Milana Vergana, a glasovanje na zasedanju vseh treh zborov občinske skupščine se je obrnilo meni v prid. Presenečeni vsi, najbolj vidno prizadeti Vergan, ki je odkorakal z dvorane ne da bi mi čestital ali izrekel besede, in tudi jaz osebno, ki sem moral v roku nekaj dni delovno razmerje prenesti iz RTV na občino. Funkcija je bila poklicna in je bilo prvič, da je bilo vodenje občine zaupano pripadniku italijanske narodne skupnosti, ki je štela in šteje še danes manj kot 2% celotne občinske populacije. Ob tem je bilo seveda spoznanje, da te manjšinska pripadnost ni ovirala pri prevzemanju odgovornih družbenih položajev, pomembno in spodbudno. Predsodki iz najstniških let so bili le še zgodovina.

No, ne pri vseh. Slovenski nacionalizem je še imel svoje privržence tudi v prislovično strpnem in multikulturnem Kopru. »Osvežena demokracija« jih je opogumila pri izkazovanju svojega sovraštva in odklona do vsakogar, kar jim ni bil podoben, a so bili le peščica, včlanjeni predvsem v strankah, ki so bile, s koalicijo Demos, na republiški ravni zmagale, v našem mestu in regiji pa krepko poražene. Toda bolj kot sama brez-zobna opozicijska vloga v katero so bili potisnjeni, je te gospode ujezilo to, da je bil na mestu prvega občinskega moža izvoljen Italijan in »komunist«, kar je za njih predstavljalo pravcato bogokletstvo.

Kakorkoli že, vstopal sem v poklicno politiko, prevzemal obveznosti na katere morda nisem bil še najbolj pripravljen in prepričan, da  jim bom kos, naletel takoj na težave pri prerazporejanju vlog funkcionarjev in reorganizaciji občinske uprave – tudi uradniki niso bili name najbolj pripravljeni – in še zlasti se mi je zataknilo ko sem povabil Vergana k nadaljnjemu vodenju Izvršnega sveta, zato da bi vendarle ohranili vsaj minimalno kontinuiteto dela in tudi sam lažje zakorakal v ta nov izziv. Ni skrival svoje prizadetosti in jeze, ko je povabilo zavrnil. Mi ni preostalo drugega kot se podati v iskanje zamenjave in potreboval sem dober mesec, da sem jo našel v Tomosovem inženirju Borisu Gorupu.  Ujela sva se kot brata in plodno sodelovala vseh 5 let najinega mandata. 5 let?  Da! Mandat naj bi se iztekel po  štirih, kot je bilo zakonsko predpisano, a nam je Ustavno sodišče,  ki je hotelo občino Koper, proti skorajda plebiscitarni volji prebivalcev, drobit na eno mestno in nekaj manjših podeželskih občin, - najbolj odločni so bili pri tem sodniki Lovro Šturm, Petek Jambrek in Tone Jerovšek - stvari zapletel do te mere, da za razliko od vseh ostalih okoljih v Sloveniji, smo v Kopru izvedli lokalne volitve leto kasneje, jeseni '95. Celo prepovedane so nam bile dokler se ne bi razdružili in smo si jih morali izboriti sami s posebnim zakonom.

Sicer je ta spor z US, ki ga je zanetila skupina zagovornikov manjših občin na mesto ene,  z odvetnikom Danijelom Starmanom na čelu, in s katerim se mi je zdelo prav, da seznanim sam  Kongres lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, -  le ta je po dveh ekspertnih obiskov v Ljubljani in Kopru, 2001 povsem demantiral trditve ustavnih sodnikov, da MO Koper ni bila skladna z evropsko Listino o lokalni samoupravi - zaznamoval oba moja mandata na čelu občine. Da, '95 leta sem bil znova izvoljen, tokrat neposredno od občank in občanov, za prvega moža Kopra, oz, po novi ureditvi lokalne samouprave, za župana.

Je pa bila vsekakor ključni mejnik moje nadaljnje politične poti osamosvojitvena vojna 1991 leta, ko sem v nasprotju z načrti militantne oblasti v Ljubljani, če izvzamem Kučanovo republiško Predsedstvo in pomislim na predsednika vlade Peterleta ter še posebej na ministra za obrambo in notranje zadeve Janeza Janšo in Igorja Bavčarja, a na povabilo in v dogovoru s tukajšnjimi odgovornimi za varnost, obrambo in red – naj omenim samo načelnika Uprave za notranje zadeve, Dušana Moljka in poveljnika Teritorialne obrambe Jožeta Anderliča – prevzel in vodil pogajanja z »okupatorsko« JLA. Želeli smo si, v Kopru, da bi vojaki  čim prej odšli in pustili za seboj čim manj škode. Trije njihovi kolegi ubiti v strelskem spopadu na Škofijah so bili več kot dovolj!  

To da je bil poveljnik reškega korpusa, kateremu so jugoslovanske enote pripadale, general Marjan Čad, povabljen v Koper na pogovore in da smo se z njim dogovorili za trajnejše premirje in nadaljnja pogajanja do odhoda armade, Janši in Bavčarju ni dišalo, niti slučajno, kar sta pokazala z odstavitvijo Molka in Anderliča z njunih položajev dan zatem, ko se je JLA že vrnila v svoje kasarne v Pivki in Ilirski Bistrici. Mene nista mogla odstranit, ker mi nista bila nadrejena, oz. nista imela te pristojnosti, a se me je Janša sposodil v svoji prvi povojni knjigi Premiki s kvalifikacijami, ki so že mejile na narodnega izdajalca. Bil sem zanj, bolj kot nebodigatreba mirovnik, kapitulant, kolaboracionist ter jugo-simpatizer.

Naj pri tem dodam, da ko je bilo najbolj vroče, tvegano in neznano kako se bo zgodba razpletla, edini, ki so mi stali ob strani so bili tovariši iz stranke (takrat ZKS-SDP) ter kolegi iz koalicijske Liberalne demokracije. Največjih »Patriotov« in »osamosvojiteljev«, za kar so se imeli gospodje iz Demosa, pa ni bilo na spregled na lokalni ravni do konca vojne in prenehanja sleherne nevarnosti.

Da, bila so ta dogajanja mejnik na moji politični in življenjski poti, ker prav mirovna prizadevanja so izpovedala mojo človeško naravo ter bila so ključna za  mojo vnovično izvolitev na čelu občine in so zagotovo vplivala tudi na mojo kasnejšo parlamentarno kariero. Pričel sem jo s prvo izvolitvijo v Državni zbor jeseni 1996 leta (4 mesece sem ohranil tudi funkcijo župana, pol pa od nje odstopil) in jo nadaljeval še z dvema mandatoma, skupno za celih 12 let.  

Vsakič na listi svoje stranke, Socialnih demokratov, katere sem bil nekaj časa tudi podpredsednik, ali če hočemo »leva« roka predsednika stranke, Boruta Pahorja, ki ga je pucukala, žal, prepogosto, ko ga je zanašalo na desno. Po treh mandatih v slovenskem parlamentu nisem več kandidiral in tudi iluzijo levega korektiva Pahorju sem opustil, ker so bila moja svetovanja povsem Sizifova.

Sicer se je zaključek te poti zgodil v Evropskem Parlamentu, kamor sem bil nadomestil šefa stranke, ko je le ta doma prevzel vlado, ko sem jeseni 2008 javno in jasno obsodil, kot edini izmed  sedmih slovenskih poslank in poslancev v Bruslju, odločitev premiera o blokadi pristopnih pogajanj Hrvaške k Evropski uniji, zato da bi sosedo prisilili k soglašanju s slovenskimi zahtevami po poteku še nedorečene meje na kopnem in na morju med državama. Ker sem vedel, da bo taka poteza prej zanetila nova sovraštva med narodoma, kot Zagreb prisilila k popuščanju, ker sem tudi načeloma od zmeraj nasprotoval politiki izsiljevanja in kazanja mišic, oz. zagovarjal reševanje na bilateralni ravni nerešljivih sporov po sodni poti, ali s pomočjo tretjega – bil sem že 4 leta prej naši vladi formalno predlagal dogovor s hrvaško stranjo o pristopu k mednarodni arbitraži, a ostal neuslišan – nisem mogel ostati tiho. Če bi, bi morda še danes delal v Bruslju in Strasbourgu ter prispeval k iskanju poti iz krize v katero je zašla celotna Evropska Unija, a ne bi bil več jaz. Prekršil bi samega sebe. Sem pa vendarle doživel takrat svoje zadoščenje, ko sem videl Pahorja in hrvaško kolegico Jadranko Kosor primorana s strani EUja na arbitražo. Letos naj bi, po mnogih zapletih, arbitražno sodišče povedalo svoje in bo to, se bosta Slovenija in Hrvaška s to sodbo strinjala ali ne, končni izrek o meji, ki bo tako tudi mednarodno priznana.

Da, tudi ta spor je okupiral velik del mojega županskega in poslanskega časa že od trenutka, ko sta se republiki razpadajoče SFRJ, začeli pripravljati na osamosvojitev in smo bili predsedniki skupščin ter izvršnih svetov istrskih slovenskih in hrvaških občin, poklicani k temu, da bi opozorili na pasti prehitre in ne dovolj premišljene razmejitve na predelih meje za katere smo vedeli da so obstajale že desetletja mešane jurisdikcije, oz. da so se med seboj pokrivale. Bili smo tudi snovalci ideje o kompromisu, ki sta ga 2001 sklenila premiera Drnovšek in Račan, a ki ga žal hrvaški Sabor ni sprejel. Zato je sedaj odločitev v rokah in glavah arbitrov iz Haaga.

Naj sklenem. Od umika iz Bruslja, ob končanju mandata jeseni 2009, sem se umaknil tudi iz stranke potem ko sem bil ostal sam pri kritiki Pahorjeve blokade, in sicer iz aktivne politike. Vmes sva z Natašo postala nonota petih vnučkov in vnukinj, ki so pogosto pri naju na vaškem domu pri Svetem Antonu, skrb posvečam tudi enajstim oljkam, trem češnjam in enakemu številu hrušk, pa nič več mami Cvetki, ki se je po 30 letih pridružila očetu. Medtem se s svojo politično strastjo poigravam tu pa tam v komentarjih o aktualnih notranjih in mednarodnih zadevah, ki jih objavljam v dnevnem časopisju in tudi na svojem blogu: aureliojuri.blogspot.com.

A ja, in z novim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, bi skorajda postala tesna prijatelja, če…. Ja, če ne bi bil Donald Trump!