A Cerar res še zaupa Erjavcu?

MOJSTER KARL…

»Erjavec še uživa Cerarjevo zaupanje«… Tako naslovi minuli teden o tem ali bo zunanji minister po zapletih z arbitražo o meji s Hrvaško in ugotovljenih nepravilnosti pri delovanju in zlasti porabi denarja na slovenskih veleposlaništvih, še opravljal svoje delo. Opozicija mu baje že pripravlja interpelacijo zavoljo objektivne odgovornosti, če ne že kar subjektivne, pri vsem tem, ki jo pa on, odgovornosti namreč, niti slučajno ne sprejema. »Interpelacije bi bil vesel.« …odgovarja in dodaja, da je njegov položaj v rokah predsednika vlade.

Slednje zagotovo drži, manj pa, da ostaja na čelu slovenske zunanje politike, ker mu Cerar zaupa. To preprosto ne more biti res, če kaj damo na resnost, politično izobraženost in integriteto premiera. Zakaj? Prvo ker je Karl v dobršni meri sam prispeval k sprožitvi afere Pirangate, ko je pred meseci izjavil da je vedel, sicer neformalno, da se je arbitražno sodišče nagibalo k slovenskim pričakovanjem glede meje na morju in našega stika z mednarodnimi vodami in po hrvaškem protestu so ga s Haaga tudi okarali naj se takih izjav vzdrži. Drugo ker je slabo podučil glavna slovenska predstavnika v tem procesu, arbitra Sekolca in agentko Drenikovo, o pravilih obnašanja, zlasti o nespodobnosti zasebnega komuniciranja med procesom samim ter o varovanju informaciji. Tretjič, ker ni poskrbel, z ustrezno pripravo na tako imenovanje, da bi predsednik meddržavnega sodišča v Haagu, francoz Ronny Abraham, resneje pristopil k slovenskemu povabilu za »slovenskega« arbitra, na mesto odstopljenega Sekolca. Četrtič, ker se je pri tem celo norčeval iz javnosti…»Lahko vam zagotovim, da Abrahama nisem prepričeval, naj odstopi!«. Petič – in tu zapustimo za trenutek arbitražno zgodbo in preidimo k veleposlaništvom  - ker je omogočil, ko ni sproti in redno pregledoval njihovega poslovanja, njihovo razposajenost in razsipnost. Celo v bran je vzel inkriminirane veleposlanike, češ da »niso računovodje«. Šestič ker si je dovolil, potem ko je predsednik republike Pahor v skladu s svojimi pristojnostmi in povsem odgovorno ustavil podpis imenovanj novih ambasadorjev do jasne opredelitve vlade o njihovi primernosti glede na ugotovitve inšpekcijskega nadzora, okrcati ta ukrep in ga označiti za »pretiranega«.

Lahko bi še mnogo dodali v dokazovanje neprimernosti Karla Erjavca za zastopanje in vodenje naše zunanje politike, kot je recimo pasivnost, oziroma neodzivnost na krize, ki nas obdajajo in se vse bolj bližajo, glej begunsko, ki jo bosta morali reševati, kot kaže, če bo neposredno potrkala na slovenska vrata, kar ministrici pristojni za notranje zadeve in socialo, ne dvomim da z bolj humanim pristopom kot to počno makedonske oblasti..

Skratka. Erjavec je svoje že odslužil in je čas za umik. A se to ne dogaja in še dolgo ne bo zgodilo, ne ker mu Cerar verjame in zaupa, ampak preprosto, ker bi Karl potegnil z vlade cel Desus, ki se je nazadnje v državnem zboru celo okrepil z Petrom Vilfanom, in bi zakorakali v predčasne in nekoliko prezgodnje volitve. Z drugimi besedami, je premier preprosto talec te situacije in ne more kaj drugega, kot oznanjati, sicer povsem neprepričljivo, da minister »še uživa« njegovo zaupanje ter s tem – kot ga pravilno opozarjajo pri SDSu – prevzeti nase odgovornost za kikse ministra samega in njemu podrejene diplomacije. Da pa zagotovo Erjavec več nima več podpore javnosti povedo občasna merjenja njenega razpoloženja.

Osebno vidim en sam in edini razlog, da se ministra še ne odslovi in zamenja, če tudi odmislimo za trenutek ujetništvo v katerem je mojster Karl spravil ne le predsednika vlade ampak vso Slovenijo, ta, da do končnega razpleta arbitražne sage je koristneje, da slovenski politični prostor ohrani enotnost, stabilnost in dokajšnjo predvidljivost ter zanesljivost. Morebitna vladna in posledično politična kriza bi usodneje pretresla temelje arbitraže kot jih je umik Hrvaške s predmetnega sporazuma. Ko bo te zgodbe konec bo čas na nov premislek.

Kaj če Hrvaška ne bo spoštovala sodbe arbitraže?

ZAKAJ JE TREBA VZTRAJATI PRI ARBITRAŽI?

Ves čas, od izbruha afere Pirangate, slovenska vlada in stroka dopovedujeta svoji in mednarodni javnosti, da treba vztrajati pri arbitraži o določitvi meje s Hrvaško, navkljub hrvaškemu umiku iz sporazuma, ali pač prav zaradi njega. Realne alternative ni – pravimo skupaj z Evropsko unijo, pod katerim okriljem je bil dogovor sklenjen in podpisan 2009.

Kot sem več krat napisal, trdim enako. Alternativa so le znova skrhani odnosi med državama, nove napetosti ob meji s potencialno bolj nevarnimi incidenti, kot jih poznamo s preteklosti, ker ko bi pogorela še arbitraža, po neuspelem kompromisu Drnovšek-Račan iz 2001, bi pošlo tudi vsako upanje v dogovorjen način reševanja spora. Tako, da naj gre arbitraža do konca pa kar bo, bo! Modra tudi odločitev vlade, da tokrat prepusti imenovanje »slovenskega« arbitra kar predsedniku arbitražnega tribunala in se s tem izogne vsakršnemu sumu, da bi z lastno izbiro vnesla nov faktor potencialne pristranskosti.

Pa vseeno mi nekaj manjka, pri vsem tem, zlasti ko sta vlada, ali eksperti mednarodnega prava poprašani o nadaljevanju te zgodbe, potem ko bo arbitraža, decembra ali kasneje, zaključila svoje poslanstvo in sporočila odločitev.  Hrvaška je namreč, z enostranskim izstopom iz arbitražnega sporazuma oznanila, da sodbe ne bo priznala in torej tudi meje, ki bo z njo določena. Še najbolj konkretna sta bila bivši predsednik republike Danilo Turk, ko je spregovoril o »res judicata«, torej o zadevi ki je razsojena in s tem zaključena, ter naš veleposlanik v Zagrebu Vojko Volk, da Hrvaška se lahko odpove arbitražnemu sporazumu, ne more pa mu ubežati. Ostali se bolj ali manj zatekajo k odgovorom v stilu: Ko bo sodba padla, nas čakajo naporna pogajanja o njeni implementaciji, ker da Hrvaške ne more nihče prisiliti k njenemu spoštovanju.

Sinoči sem upal, da bo kaj več o tem povedal bivši predsednik Ustavnega sodišča, sicer ustavni sodnik in sodelavec mnogih mednarodnih sodnih instanc, Ernest Petrič, a tudi on je ostal pri bolj splošnim, nedorečenim, previdnim frazam. Od nikogar še izjava, da bo na osnovi sodbe arbitraže, potek meje med Slovenijo in Hrvaško mednarodno priznan, ali vsaj priznan s strani Evropske unije in da bo s tega naslova vsako nepooblaščeno prestopanje te črte s strani kogarkoli tudi za Bruselj, ne le za Ljubljano, pomenilo nezakonit poseg v ozemeljsko celovitost ene ali druge države!

Ponujam tak odgovor in znova vprašujem vlado in stroko, ali je konsistenten in uporaben? Hvala za odgovor.

Vesna Pusić o dodanih dokumentih. Laže?

DODATNI DOKUMENTI V SLOVENSKI SPIS NA HAAŠKI ARBITRAŽI? NA PROTIPRAVEN NAČIN? NEEEEE!

Spoštovani g. minister,

Dragi Karl,

Dovoli da te tikam, kot sva se na sejah Odbora za obrambo, kjer sva se pogosto srečevala, ko sem bil še poslanec, in tudi živahno polemizirala o tem in onem.

Kot veš, nisem pravnik in postopke arbitraže poznam toliko kolikor o njih pove stroka in poročajo mediji, si pa bom dovolil – kar te bo razveselilo – podvomiti tudi sam v trditev hrvaške zunanje ministrice Vesne Pusić, ki jo tudi osebno poznam, pa ji ne bi nikoli pripisal vlogo lažnivke, da naj bi že odstopljeni slovenski arbiter Jernej Sekolec na lastno pest v slovenski spis dodajal dokumente, da bi lažje prepričal ostale sodnike v naš prav. 

Pravnika Marko Pavliha in Rajko Pirnat opozarjata da je to praktično neizvedljivo, ker da je vse označeno in zabeleženo. Poleg tega – ste več krat pojasnili na MZZju – je arbitražno sodišče vezano na dokaze in argumente vsebovane v  dokumentaciji, ki je bila predstavljena v pisni in ustni fazi postopka, ki se je zaključil junija lani.

Sicer čemu bi se dopolnjevanja naše mape lotili? Nekaj let se je delalo na pripravi memoranduma in nato intenzivno tudi na odgovor na trditve nasprotne strani. Vneseno je bilo v spis vse kar smo lahko in nam koristi. Najeta je bila vsa stroka, ki jo premoremo, tako doma kot na tujem, da bi vse to poiskali, zbrali, spisali in zagovarjali, do zanje možne vejice in pike. Medtem pa se ni nič bistvenega dogodilo v slovensko-hrvaških odnosih, oziroma ob spornih odsekih meje, da bi bilo kdo na zunanjem ministrstvu ali v kakem strokovnem krogu začutil potrebo, da bi dodatno in to pisno, mimo vrste, »oborožil« Sekolca.

Tako da gospa Pusić tudi po mojem pripoveduje pravljico. Za svojo javnost seveda, ker je njena vlada že dala vedet, da se obravnave v Haagu, ki bo namenjena razčiščevanju okoliščin hrvaškega umika, ne namerava udeležiti in torej teh trditev tam ne bo potrebno dokazovati.

Toda, ker nikoli ne reci nikoli, in ker Zagreb je dokaj spreten v serviranju presenečenj, vprašujem dr. Sekolca, ali bolje kar tebe, dragi Karl, ali jamčiš, da so Pusićeve izjave le milni mehurčki, ali bolj grobo rečeno, laži?

Naj te spomnim, na tvoj prvi odziv na vest, da sta bila naša dva predstavnika v Haagu prisluškovana in da sta si bila povedala stvari, ki si jih ne bi smela. Bil si odločen in prepričljivo nikalen, češ da je šlo le za sosedov predvolilni spin. 

Ko pa smo prejeli še zvočno inačico in neizpodbitni dokaz, da je bilo res to o čemer se je pisalo, si umolknil in se zatekel v Pariz.

Dajmo sedaj glasno in jasno, pa ne le preko ocen in komentarjev Pavlihe in Pirnata, povedati, da je hrvaška zunanja ministrica ena krepka lažnivka!

Ok, Karl? Da te tokrat slišimo kot se spodobi in če se pol izkaže drugače, če znova izvemo za neizpodbitne dokaze, da je Pusićeva imela prav, da priznaš, da si se zmotil, da se kolegici opravičiš, da enako tudi slovenski javnosti in da z naslova objektivne ter tudi subjektivne odgovornosti, podpišeš nepreklicno odstopno izjavo in jo pošlješ Cerarju. Velja? Sicer, živela arbitraža! Z njo do konca!

Vse dobro ti želim. Srečno!

Abraham odstopil in zamajal arbitražo!

ODSTOPIL ŠE  ABRAHAM, KAJ ZDAJ?

Gilbert Guillaume, Bruno Simma in Vaughan Lowe, so gospodje, ki imajo v rokah usodo arbitraže med Slovenijo in Hrvaško o določitvi še spornih delov meddržavne meje. Ali bodo zdržali pritisk, ki jim ga je vsilila Hrvaška z odstopom iz arbitražnega sporazuma in z ocenami, da je proces kontaminiran in zanjo torej mrtev, ter da sodbe, če jo bodo eventualno izrekli, ne bo priznala, ali se bodo tudi sami predali ob zapletih, ki se kar vrstijo – zadnji je odstop pravkar imenovanega »slovenskega« arbitra, Ronnyja Abrahama, ker da je mislil, da bo Zagreb vendarle privolil v nadaljevanje arbitraže in ker se ni, se raje umika – bodo pokazali naslednji tedni. Morda že dnevi. Ker tudi Evropska komisija ne kaže več prvotne odločenosti pri obrambi sporazuma in samega procesa, ki da naj gre do konca, s Hrvaško ali brez nje – kot je dejala še pred dnevi njena tiskovna predstavnica – ker da nima realne alternative. Danes iz Bruslja je sporočilo že nekoliko spremenjeno. »Spremljamo situacijo in pozivamo obe strani k dialogu.«

Torej, smo še zeloooo daleč – dragi Karl – od »velike zmage slovenske diplomacije!«

Premier obžaluje umik Abrahama in pravi, da ga ne razume, a ga je vredno vprašati, kdo ga je bil sploh povabil zraven ( Erjavec, ker zna francosko?) in s kakšnimi argumenti, ker je očitno, da je bila operacija slabo pripravljena, da so bili pogovori površni in nedorečeni. Res je, tudi sam predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu, kot zrel človek in izkušen sodnik, je moral vedeti v kaj se je podajal in v kakšni »trenutni situaciji«. Se danes potožiti, da le ta ne izpolnjuje njegovih pričakovanj in da zato zanj ni več primerno, da bi bil arbiter v nadaljnjih postopkih, je nekoliko sprenevedavo.

Toda je kar je. Treba sedaj poiskati novega sodnika, če je še kdo na voljo, ali prepustiti da ga imenuje kar predsednik preživele trojke, Guillaume. Tudi to je predpisano v sporazumu. Sam menim, da glede na okoliščine, bi bil slednji postopek najboljši, ker bi izpričal polno zaupanje Slovenije v delo tribunala tudi pri imenovanju »svojega arbitra«. Povsem nasprotno mnenju, ki ga je izpovedal prof. Marko Pavliha, razočaran že z imenovanjem Abrahama, ker da Slovenija mora imeti svojega pravega »Slovenca ali Slovenko« pri odločanju o vitalnem nacionalnem vprašanju, kakršen  je potek meddržavne meje. Marku se očitno niti ne svita, še vedno, pri čem se je arbitraža zataknila in ji grozi potop.

Da, prav pri sodniku Slovencu, ki se je močno boril za mejo po slovenskem okusu in se spozabil na nepristranskost, kar je nato še sporočil svetu. In enako je ravnal hrvaški kolega, a šele ko se je umikal s funkcije. In tu je, po mojem, edina prava slabost arbitražnega sporazuma. Morali bi zapisati, da bo tribunal imenovan med samimi tujini strokovnjaki, brez Slovenca in brez Hrvata. Če bi imeli tako rešitev, bi Zagreb danes težko našel povod za umik s tega procesa.

Zatorej, dragi Cerar & company, naj kar Guillaume sam poskrbi za novega »slovenskega« arbitra, ki bo nadomestil Sekolca, oz. Abrahama. To mora že itak storiti za Vukasovo zamenjavo, ker Zagreb svojega novega sodnika ne bo imenoval, pa naj poišče kar dva nova stručkota, kjerkoli, če meni tudi v Groenlandiji in Togu. Vprašanje je le, ali bosta dve dobri, mednarodno priznani imeni, privolili v to godljo po odstopu Abrahama?! Če ne bo pravega odziva, znajo tudi trije mušketirji, ki še sedijo v Haagu, kar hitro predati sablje.

In če se to zgodi, dragi zunanji minister, odstop najkasneje minuto za tem!

Hrvaška je hotela da arbitraža pade

IZSTOP HRVAŠKE IZ ARBITRAŽE O MEJI SKRBNO NAČRTOVAN… MATERIALNIH DOKAZOV NI, INDICOV PA KAR NEKAJ!

Ne morem se znebiti občutka, da je bil izstop Hrvaške iz arbitražnega sporazuma s Slovenijo skrbno načrtovan že davno in ne ad hoc izbira po objavi nespodobnega telefonskega pogovora med slovenskima predstavnikoma pri arbitražnem procesu, Sekolcem in Drenikovo. Prehitro in gladko ter v nepropustnem prostoru se je vse dogajalo. Od tiskovne konference zunanje ministrice, ki se je prva zgrozila nad vsebino in sporočilom tajno prestreženega klepeta, do sklepa Sabora je minil le teden.

Vmes sta grešnika že odstopila in s tem priznala napako, naš predsednik vlade je poizkusil več krat stopiti v stik s hrvaškim kolegom, da bi spregovorila o nastalih razmerah ter skušala rešiti arbitražni dogovor, a »klicana številka ni (bila) dosegljiva«, oglasila se je, kar več krat, z opozorili na neprijetne posledice enostranskega postopanja Hrvaške, Evropska komisija, ki se je odločno postavila v bran arbitraži, slovenski neumnosti navkljub,  ter sam arbitražni tribunal je oznanil, da bo nadaljeval z delom in v predvidenem roku, enkrat decembra, sporočil sodbo. Pa Ljubljana je v tem času tudi poiskala novega arbitra in ga našla. Pristal je na njen klic nič manj kot predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu, francoz Ronny Abraham.

Zagreb, zaprt vase, s podporo celotnega domačega medijskega prostora, je neodzivajoči se na vse to, šel do konca in se odločil tako kot se je. Postavil je vse pred izvršenim dejstvom in sedaj, ko »poti nazaj več ni«, bi Milanovič vendarle prišel tudi v Ljubljano se pogovarjat s Cerarjem, seveda o novih okoliščinah in posledično o, po njegovem, nujnosti drugačnih opciji iskanja rešitve za mejni spor med državama. Bravo. Preprosto. Morda preveč, a tako ne funkcionirajo te reči!

Da se je Zagreb na vse to dobro pripravljal daje razumeti na svoj način tudi izjava, ki jo je po odstopu s funkcije, podal hrvaški član arbitražnega tribunala, Budislav Vukas: »Nameravali so nam vzeti del teritorialnega morja, čemur sem se odločno uprl.« Ker je cenjeni profesor ves čas uradoval v prostorih hrvaške ambasade v Haagu, le predšolskega otroka lahko prepričaš, da pred tem razkritjem Zagreb te informacije z vsemi podrobnostmi vred, ki jih Vukas ni objavil ob odstopu, ni imel.

Milanovičeva vlada je torej  že dolgo nazaj vedela, da se je večina arbitrov v Haagu nagibala k zadovoljevanju slovenskih pričakovanj po suverenosti nad večjim delom Piranskega zaliva in po neposrednem dostopu do mednarodnega Jadrana, in ker tega ni bila in ni pripravljena sprejeti, prepričana, kot vsa nacija, da najmanj polovica zaliva pripada hrvaškemu nacionalnemu ozemlju in da Slovenija nima kaj iskati s stikom z mednarodnimi vodami, čeprav je ureditev tudi tega vprašanja izrecno zapisana v samem arbitražnem sporazumu, je kovala načrt izhoda iz te situacije.

Povod smo ji ga ponudili mi, kar na srebrnem pladnju. Telefonski pogovor med Sekolcem in Drenikovo, ki se ne bi smel zgoditi, ker med sojenjem sodnik in stranka v postopku zasebno ne komunicirata, je bil kot naročen za to. Pa še potrdil je, slovenski arbiter, da so bile Vukasove informacije točne.

K sreči sta Bruselj in Haag ves ta manever razbrala in zato tudi njuna ubranitev arbitraže, ki da »nima realne alternative!«. In Zagreb je sedaj sam.

Da Cerar ni sprejel povabila Milanoviča na takojšnje srečanje, kar je hrvaškega premiera hudo ujezilo, morda zgleda nekoliko nevljudno, a bil je jasen: »Dobila se bova, ko bo arbitražno sodišče sporočilo kako dalje s procesom«, ki trenutno čaka na popolnitev hrvaškega stola, ter dodal oceno, da odločitev Sabora ni dobra in da Slovenija vztraja pri arbitražnem sporazumu, »ki je in ostaja edina veljavna pravna podlaga za reševanje vprašanje meje.«

Če bi pristal na Milanovičevo iniciativo bi pristal nekako tudi na njegovo igro, oziroma omajal slovensko in evropsko stališče o polni verodostojnosti in nezamenljivosti arbitražnega postopka, ki še poteka v Haagu.

Sicer bi se lahko vseeno dobila in ob sardelah v  marinadi ali kakim piranskim brancinom z gojišča Fonda s pečenim krompirjem, z »istrskim« ali kraškim Teranom nazdravila uspešnemu poteku turistične sezone na Jadranu. Z nasmeški seveda, da bi narodoma in širši mednarodni skupnosti dala vedeti, da še premoremo nekaj sproščenosti in prijateljskega duha in da zagotovo nismo pred spopadom, kot bi lahko kdo razumel iz pretirane teatralnosti in dramatičnosti tv poslanice našega ljubljenega predsednika.