Trump in Netanyahu zagospodarila Zahodu

 

ZDA in Izrael potiskata svet v kaos, mi krivimo Iran?!

"Iranska brezbrižnost do držav, ki nikoli niso bile vpletene v ta spor, ne vpliva samo na obrestne mere hipotekarnih kreditov in na cene bencina ter na življenjske stroške v Združenem kraljestvu in mnogo drugih državah po svetu, ampak vpliva na našo svetovno gospodarsko varnost," je dejala britanska zunanja ministrica,  Yvette Cooper, na nedavnem video-srečanju predstavnikov več kot 40 držav o usodi Hormuške ožine. Bila je pobudnica le tega. Kako licemerje! Kako zavržno zvenijo te besede ob dejstvu, da vojne, ki je privedla do otežkočene in hudo tvegane plovbe preko omenjene ožine ni sprožil Iran, ampak sta to storili zahodni zaveznici, ZDA in Izrael. Kako si je mogoče pred tem še vedno zatiskati oči. Očita se Iranu brezbrižnost do držav, ki da nikoli niso bile vpletene v ta spor. Referira seveda na nas Evropejce in na Azijce, ki takoj po Iranu, kot žrtev agresije, ki že plačuje visok krvni davek in mu vse manj uravnovešen Trump grozi s »pokončanjem v eni sami noči« - a smo vse bližje jedrskemu udaru? -  najbolj trpimo posledice te vojne na naše energetske, finančne, gospodarske, socialne in tudi varnostne bilance. Toda da se nismo vpletli v ta spor ne drži. Vpletli smo se v trenutku, ko te agresije nismo obsodili ali jo celo nekateri odobravali, ko smo se nanjo odzvali. Ravnali smo diametralno nasprotno od ruske na Ukrajino, čeprav je slo za povsem enako kršitev mednarodnega in humanitarnega prava ter Ustanovne listine OZN. Takrat so nam besede obsodbe, izključevanja in kaznovanja agresorja tekle kot po maslu.

Na tej video-povezavi je bila tudi naša zunanja ministrica Tanja Fajon. Med previdnejšimi glede pripravljenosti prispevati k zagotavljanju varnosti v zoženi ožini – domnevamo lahko da samo z napotitvijo za to usposobljenih pomorskih sil, ki bi postale seveda dodatne tarče iranskega gneva in odpora?! - je po sestanku dejala,  da so se kolegice in kolegi strinjali okoli nujnosti usklajene diplomacije. Seveda, po diplomatskih poteh, hvala Bogu! Toda problema nihče ni naslovil tako, kot bi preprost državljan, bodisi evropske bodisi azijske celine, ki najbolj čuti posledice te drame, pričakoval, in sicer, kot je pri nas doma povsem jasno spregovorila koalicijska Levica: »Naj ZDA in Izrael prenehata z vojno, ki sta jo začela, pa bo morska pot ponovno odprta, kot je bila pred napadom.«. Sherlock Holmes bi pri tem dejal: »Elementary, my dear Watson«.

Morala bi se postaviti na tem stališču tudi naša ministrica, zlasti potem, ki je že bila ob napadu 18. marca, kritična do ZDA in Izraela – nerazumno, žal, še bolj do Irana, ker je vračal udarce in je zavoljo tega poklicala na zagovor njegovo veleposlanico, ne pa pandana agresorjev – a vendar, vztrajati bi morala pri tem, da bi vsi udeleženke in udeleženci video-srečanja v en glas zahtevali, ali vsaj pozvali, moledovali, ponižno prosili Trumpa in Netanyahuja, da naj končata z agresijo! Zaenkrat edino Španija, preko svojega premiera Pedra Sancheza, je v tem smislu pokazala da ima jajca!

Če bi sam bil na mestu Fajonove, bi ob spoznanju, da mi je posel ušel iz rok, da sem z njim iztiril iz načelnosti in doslednosti, kar je zakričalo zlasti ob začetku izraelskega pobijanja Palestincev v Gazi, zavoljo bodisi lastne nepazljivosti, bodisi pritiskov iz vrha, odstopil s položaja. Toda recimo, da ima ministrica tršo kožo in da je nekoliko zadihala ter se okrepčala z relativno uspešnim predsedovanjem RS Varnostnemu svetu Združenih narodov, a zadnji vzdihljaji Golobovega mandata so jo znova postavili pred hudimi preizkušnjami, pred katerimi bi moja malenkost zagotovo dvignila roke. Sporočil bi predsedniku vlade: »Tokrat pa se res ne grem več!«. Omenil sem že nespodobno povabilo na zagovor Iranske ambasadorke, še huje pa je bil vladni, oz. Svobodin NE ministričinemu predlogu da bi se Slovenija pridružila tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu zaradi genocida nad Palestinci, kar se je obljubljalo že skoraj pol leta prej,  ter nenazadnje besedne akrobacije na omenjeni video-povezavi glede usode Hormuške ožine in znova nekoherentno pristajanje na kazalec, ki ga je britanska kolegica usmerila na Iran, da bi se le izognili mrkemu pogledu in divjaških groženj ameriškega despota, prvega krivca za ves ta kaos, na naš račun.  Skušal bi si vsaj delno povrniti obraz, oz. oditi z dvignjeno glavo.

 

les jeux sont faits ... JJ se vrača!

 

»Nam funkcije ne pomenijo nič!«

… izjavi tip, ki je pravkar zgrabil najvišjo, ki je bila še na voljo in mu je bila ponujena. Bil je postal 16. predsednik Državnega zbora. Zoran Stevanovič, nekdanji disciplinsko problematični policist, nekajkrat v navzkrižju tudi z zakonom, parlamentarni novinec, predsednik najmanjše stranke, ki je prešla prag parlamenta - Resnica. Izvolitev je osupla večji del javnosti, tudi tiste, ki  je s svojimi glasovi v nedeljo 22. marca omogočila, da bi se zgodila, ker v diametralnem nasprotju z referencami in standardi, ki so od osamosvojitve dalje veljali in se zahtevali za mesto prvega med enakimi - poslank in poslancev, in drugega po položaju v državi, takoj za predsednikom, oz. predsednico Republike. Bil je zadel. Stevanovič, življenjski loto.

Da je za to funkcijo kandidiral, sam pravi, da so mu idejo dali mediji, a jasno je, da brez dogovorjenega prišepetavanja z desnih klopi tega koraka ne bi storil.  Bili so na voljo glasovi celotne desne polovice in več Državnega zbora – SDS, NSi/SLS/Fokus, Demokrati in seveda Resnica = 48. In vse je tudi prejel. Predsednik deklarirano suverenistične, antievropske in antisistemske stranke, ki ji »funkcije ne pomenijo nič« je tako zasedel najvišjo za katero lahko pretendira parlamentarec. Toliko o verodostojnosti tega gospoda in njegove stranke ter o državotvornosti onih, ki so ga izvolili, ker imajo toliko politične in parlamentarne kilometrine za seboj, da vedo, da izbira ni primerna, da je tokratna selekcija dosegla dno.

A kaj hočemo, to je pač politika, redkokdaj čista, načelna, plemenita in poštena. Je pa izvolitev prvega med enakimi pomenila da je bil novoizvoljeni Državni zbor konstituiran in da so stekli roki, da oblikovanje večine, ki bo imenovala vlado. Glede na rezultat pri izvolitvi predsednika je postalo več ali manj vsem jasno, da za njim že stoji tudi nova izvršna oblast, ki bo že četrtič v rokah Janeza Janše. Eni pravijo, da temu še ni tako, da je še vse odprto, da ima še kako karto za igrat tudi relativna zmagovalka volitev, Golobova Svoboda, sam pa v to dvomim in vidim cel trojček odhajajoče koalicije - ob Svobodi še SD in Levica/Vesna – tokrat v opoziciji.

Sam Stevanovič je sicer že pred samo volilno kampanjo izjavljal in to izjavo tudi notarsko zapisal, da v vlado, ki bi jo vodil prvak SDSa ne bo nikoli vstopil ker do njega in do vseh proticepilcev v času Covida sovražna in represivna – gospod je takrat vodil proteste proti obveznemu cepljenju – a časi se spreminjajo in opazno močan stisk roke med Janšo in Stevanovičem po izvolitvi slednjega je bil več kot poveden o njunem novem odnosu. Je pa res, da Resnici ni niti treba vstopiti v vlado, ki bo tudi brez nje ohranila večino napram opozicije, za 3 do 5 glasov, in da ko bo potrebovala 46tega, ve se od kod ga bo prejela.

Stevanovič ni slučajno izjavil, da bo njegova stranka »konstruktivna« kar tudi pomeni kooperativna opozicija.

Kakorkoli že so volitve  mimo, je  kar je, smo kar smo. Volivke in volivci imajo vedno prav, tudi ko se zmotijo ali so ogoljufani. Po volitvah nimaš več kaj, razen tega da če so ti pomagale do oblasti nazdraviš in se veseliš, če so te porazile pa lahko objokuješ, spoznaš komu so maske padle in se pripraviš na novo vlogo, na vlogo nadzornika oblasti, ki ji mora gledati pod prste, jo opozarjati ko po svoji presoji ravna slabo, če celo nezakonito jo tudi ovaditi in o vsem tem sproti seznanjati ljudstvo, ki jo je izvolilo.

A dolžan si storiti še nekaj, če si poraženec, če si oblast izgubil, oz. ljudje so jo predali nekomu drugemu, opravit globoko samorefleksijo in poiskat razloge, pa si priznat napake, ki so privedle do spremembe. In pri tem ima dr. Robert Golob kar nekaj masla na glavi. Škoda papirja, da bi našteli vse njegove večje in tudi drobne poteze, ki so pretehtale uspehe ter mu zbile 11 poslanskih mandatov pa nekaj tudi koalicijskima partnerjema. Sam bi opozoril, ker o njej največ pisarim, na neprincipielno zunanjo politiko, tako kot jo je že vodila prejšnja, Janševa vlada. Edini ohrabrujoč moment, priznanje Palestine in obsodba genocida v Gazi, a tudi tu zgodbe si Golob ni upal zaključiti s pridružitvijo k tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu. Povsem znova nenačelni, nekoherentni, zlasti v primerjavi z odzivom na rusko agresijo na Ukrajino, ob ameriško-izraelski agresiji na Iran, ob ofenzivi Izraela v Libanonu in ob drugih kršitvah mednarodnega prava in ustanovne listine OZN, ki si jih je privoščil in jih še napoveduje gospod, ki je svetu sporočil, da mu meje odločanja in ravnanja postavlja le lastna morala, Donald Trump. No, ne trdim, da je Golobova koalicija padla zaradi zunanje politike, daleč od tega, a iz naslova motiviranosti kritikov, predvsem mirovnikov, da bi se volitev udeležili v čim večjem številu in, četudi z zavihanim nosom, storili vse, da bi ne šlo še na slabše, da se ne bi znova znašli v objemu desnice, konkretno SDSa in Janeza Janše, je zmanjkalo odhajajočemu levosredinskem trojčku kar nekaj pomembnih glasov. Že tisoč, pa sem prepričan da je manjko večji, bi lahko spremenilo razmerja.