Z Romi se treba pogovarjati dlje

 

https://www.dnevnik.si/mnenja/odprta-stran/dvojna-merila-ko-steje-koga-ubijejo-2762519/

Dvojna merila: ko šteje, koga ubijejo – 2

Podnaslov: prevzemanje odgovornosti.

No, najprej moje globoko strinjanje z mnenjem Polone Jamnik v četrtkovem (današnjem) Dnevniku o tem, kar je sledilo v Novem mestu in celi državi po pretepu in smrti domačina s strani skupine Romov, smrt ki je zame vsakič tragična, ko jo povzroči, četudi nehote, človekovo nasilno vedenje. Bile so že tovrstne tragedije – preberimo časopisne strani črne kronike – in še bodo, pa naj vlada sprejme kakršne koli do posameznikov in skupin restriktivne ukrepe, ki naj bi zajezili nasilje in kriminal. Z večjimi pooblastili policiji, bo le ta postala, hočeš nočeš, bolj nasilna, pa spet bo kdo obležal ali jo drugače skupil. Res je, več policistov in policistk na cesti, več občutka varnosti, a obenem več potencialne represije, pa ne krivim pripadnice in pripadnike policije, ki se v dobri veri trudijo izvajati prej preventivo kot kurativo, oz. represijo. A pazimo, ob tem tudi sam občutek varnosti utegne biti varljiv. Ko vidim situacijo ali sredino z večjim številom uniformirancev in uniformirank kot običajno, se mi prej zazdi, da me obdaja nevarnost, kot varnost in takoj pomislim, kaj ko bi si nabavil orožje, da si bom domnevno varnost zagotovil sam? Za vsak slučaj?!  

Toda preidimo k dvojnim merilom, ki jih Jamnikova očita sistemu, javnosti, medijem in predvsem politiki pri odzivanju do posamičnih zgodb, ki jih generira nasilje. Doslednost, načelnost, enaki standardi, pravičnost… so vse bolj redko blago, tako doma, v našem mikrokozmosu, kot širše, v mednarodnem prostoru – glej odnos Zahoda do vojne v Ukrajini in do genocida v Palestini. V prvem primeru agresorja kaznujemo, demoniziramo in zavračamo na vse možne načine, v drugem z njim še vedno prijateljujemo in mu celo omogočamo, da z zavržno politiko in dejanji nadaljuje. Govorim o Zahodu kot takem, ne o Sloveniji, ki je vendarle pokazala pri tem nekaj več načelnosti. A to kar me pri vsej novomeški zgodbi najbolj moti – svojcem umrlega Novomeščana izrekam tudi sam najgloblje sočutje – je, da je le en del politike prevzel »objektivno odgovornost« za nasilno ravnanje skupine Romov, ki se je znesla nad gospodom Šutarjem in mu prizadejala smrt. Kje je »objektivna odgovornost« lokalnih odločevalcev?... župana Novega Mesta in ostalih kolegov na Dolenjskem, ki se soočajo in pritožujejo nad nasilnimi in drugimi do širše skupnosti in občih družbenih norm vprašljivimi vedenji pripadnikov romske manjšine v njihovih občinah? Sam sem bil župan in vem kaj ta položaj pomeni, kaj prinaša in kaj terja. Ni lahek, drži te okleščenega v vlogi strelovoda, a daje ti tudi moč, da ukrepaš. V Kopru nimamo romske skupnosti, smo pa vseeno rasno, narodnostno, jezikovno, svetovnonazorsko, versko in politično izjemno pisana druščina, ki se relativno dobro drži pravil medsebojnega spoštovanja ter proaktivnega sobivanja, a ta pravila je bilo zlasti v času razpada SFRJ in osamosvojitvene vojne treba varovati in implementirati, da ni prišlo do resnih odstopanj, ali celo incidentov med pripadniki narodov in narodnosti, ki so se v ostalih delih do takrat še skupne države bojevali in se pobijali. In sam pripadam neki narodnostni manjšini, ki je tudi doživela in utrpela pritiske in stigme večine. No, zelo daleč nazaj… po 2. svetovni vojni, oz. osvoboditvi, a kar dolga leta, tam do sredine 60 tih. Veliko naporov je bilo potrebno vložiti v razorožitev in utišanje nacionalizmov in v enakopravni sprejem v širšo družbeno skupnost.

Verjamem, da z Romi ni lahko, že zavoljo njihove nomadske zgodovine in kulture, ki vse prej kot pomagata pri integraciji in zlivanjem z okoljem naselitve. A je zato potrebno več dialoga, več naporov večine, zlasti lokalne oblasti, s to skupnostjo. Če jim je v Prekmurju dokaj uspelo, pri čemer osrednja, državna oblast ne vem, da bi ravnala drugače kot na Dolenjskem in tudi zakonodaja je povsem ista, sprašujmo se kje tičijo razlogi, da do takega dogovora o znosnem sobivanju večine z Romi v tem okolju ne pride? Da župan Novega Mesta Gregor Macedoni kliče na pomoč državo, ker mu sam ne uspeva obvladovati stanja varnosti v svoji občini, še razumem, ne pa da vso odgovornost za to skuša zvaliti na državo samo, z organizacijo celo protestnih zborovanj zoper njo. Naj sklenem z vprašanjem: Koliko je bilo obiskov dolenjskih županov h kolegom iz Prekmurja s ciljem spoznavanja dobre prakse? In če, kolikokrat so bili povabljeni zraven predstavniki romske skupnosti?

Mussolini ostaja častni občan Kopra

 

Antifašizem v defenzivi, tudi v Kopru

 

18. septembra ameriški predsednik Donald Trump razglasi domače antifašiste, združene v gibanju Antifa, za teroriste.

Da bi storili enako razmišljajo tudi v nekaterih evropskih državah in v desnem delu Evropskega parlamenta. Med najbolj aktivnimi pri tem, slovenski poslancev, SDSov Branko Grims.

Že leto dni je v Italiji fašistični pozdrav znova dovoljen, kar bo moč videti kmalu, 26. oktobra, v Predappiu, v Romanji, rojstnem kraju Benita Mussolinija, ob 103. obletnici pohoda na Rim, ki je oznanil začetek fašističnega dvajsetletja.

Julijska brutalna racija policije na Peršmanovi domačiji na avstrijskem Koroškem ni bila uperjena proti slovenski manjšini, temveč proti antifašističnemu taboru – jo opravičujejo na avstrijskem notranjem ministrstvu.

Vse pogosteje videvamo tudi pri nas doma mazaške kljukaste križe in oskrunitve spomenikov antifašizma ter NOB.

Priznajmo si, da je antifašizem kot človekova in politična drža ter gibanje nad katerim se je po 2. svetovni vojni, po zmagi nad fašizmom in nacizmom, rodila demokratična Evropa, na udaru, v defenzivi. V vzponu je skrajna desnica, fašistoidna razmišljanja in obnašanja so že del vsakodnevne politike širom Evrope in še čez. Na čelu tega pohoda, ne sam na Rim, kar na svet, Trumpova ideologija.

Tu pa tam se mu bolj ozaveščeni krogi skušajo upreti, kot na primer svetnica Sartorijeva iz neke leve furlanske liste iz Gorice, ki je lani novembra, po razkritju, da je bil Benito Mussolini še vedno častni občan mesta, predlagala kolegicam in kolegom odvzem  tega naziva, a večina jo je zavrnila in obdržala Duceja na seznamu goriških eminenc. To je sprožilo ogorčenje zamejskih Slovencev in antifašistov ter enako pri nas, vse do državnega vrha, še posebej ker ob bližajočem se letu Evropske prestolnice kulture med Gorico in Novo Gorico. Zunanje ministrstvo je obsodilo poskuse relativizacije zgodovinskih dejstev in njihove zlorabe. SDjev evroposlanec Matjaž Nemec je terjal ukrepanje goriškega župana Rodolfa Ziberne. Za gibanje Svoboda  nepojmljivo kar so odločili goriški svetnice in svetniki. “Če želimo v evropskem prostoru ohraniti svobodo in demokracijo, je nujno, da se odločno upremo vsakršnemu poveličevanju fašizma in nacizma, relativizaciji teh zločinskih ideologij in rehabilitaciji njihovih idejnih vodij,” so zapisali v izjavi za javnost.

A skoraj sočasno se je razkrilo da je bil Benito Mussolini imenovan za častnega meščana tudi v Piranu in Kopru. Leta 1924. Nadaljnjih poizvedovanjih po arhivih ni bilo, a domneva se lahko, da so mu bili podelili ta naslov, seveda bolj po ukazu prefektov, v vseh slovenskih in istrskih občinah v tistem času še pod Kraljevino Italije. In eni od koprskih svetnic, Jadranki Šturm Kocijan, iz Socialnih demokratov, se je zazdelo samoumevno, da bi se tega nečastnega občana veljalo rešiti, s preklicem dodeljenega naziva. A glej ga zlomka, koprski mestni svet je, čeprav le za en sam glas, ravnal tako kot goriški lani. Podanega predloga ni sprejel. Bil je proti tudi sam župan Aleš Bržan. Pojasnilo, ne dobesedno a vsebinsko: »Mussolini ni naš častni občan, ker je MO Koper nastala na novo, po vojni in v drugi državi in delat s tega cirkus je le brezvezno dvigovanje prahu. Namesto, da bi se povezovali se znova delimo«. In Svoboda, ki je tako odločno odreagirala na Gorico? »Nič več kot populistična gesta, ker nima pravnih posledic in ker so obdobja fašističnih dekretov že zgodovinsko zaključena« - tako v njenem imenu podžupanja Mateja Hrvatin Kozlovič. A po mojem najbolj presenetljivo, stališče predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB, Marjana Križmana, da oblast, ki je nastopila po letu 1945, nikakor ni bila pravni naslednik italijanske države, zato tudi sam ne vidi smisla v takšni razpravi. 

Vsem tem gospodom, z županom vred, gre povedati naslednje: Kakršno koli priznanje za zasluge komurkoli je po svojem neke vrste spomenik,  tako kot spominska plošča ali večja skulptura, inštalacija ali spominski kompleks. Enak pomen imajo poimenovanja ulic, trgov, ustanov. Z spremembo meja in režimov spomeniki ostanejo vse dotlej, dokler niso odstranjeni, bodisi spoštljivo, bodisi z gnusom. In tako kot se mesto Koper kita s svojimi velikimi občani iz tisoč petsto letne zgodovine, od prvega škofa, Sv. Nazarija dalje, preko Vergerijevih, Pier Paolo mladi in stari, razsvetljenca Gian Rinalda Carlija, slikarja Vittore Carpaccia, kartografa Pietra Coppa, zdravnika Santoria Santoria, glasbenika Antonia Tarsie, škofa Paola Nardinija, pravnika in publicista Carla Combija in še in še bi jih lahko našteli, enako ohranja, bodi nam to všeč ali ne, svoje častne meščane, med katere žal tudi Benita Mussolinija.

Zgodovini daš lahko novo razvojno smer, je pa ne moreš izbrisati.

 

Nato na poti k večji SMRTONOSNOSTI...

 

Ustave ni več, Ustave ni več, gre za Nato…

 

124. člen Ustave RS

(obramba države)

3. odstavek: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.«

Naši poslanke in poslanci, naši ministrice in ministri, naš premier in predsednica države so na to, ko so nastopili mandat, prisegli. A obenem, vsaj nekateri izvoljenci ljudstva ter predsednik vlade in ministra za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo ploskajo generalnemu sekretarju zveze Nato, Marku Rutteju, ko v Ljubljani, na parlamentarni skupščini zavezništva označi njen nedavni vrh v Haagu za zgodovinskega, ker da »so bile tam sprejete pomembne odločitve, ki bodo okrepile Nato, ga naredile bolj poštenega in bolj smrtonosnega«. Zazna kdo kako različico, oz. diskrepanco med zavzemanjem za mirovno politiko ter kulturo miru in nenasilja, in sočasnem priseganjem organizaciji, ki želi postati vse bolj SMRTONOSNA? No, tudi poštena – pravi Rutte – a mi ni jasno kaj to pomeni? Da je danes goljufiva?

Ko prebiram poročanja s te skupščine in seveda govor Rutteja ter ostalih pomembnežev, vidim eno samo apologijo Nata, ki da z višanjem obrambnih izdatkov na 3,5 BDPja lahko zagotovi varnost Atlantiku, Arktiki, Evropi, pa tudi ZDA. Kaj pa Antarktiki, Rutte? A ne sodi k Altantiku, tako kot Arktika? No, zgodi se, da tile gospodje na kaj pozabijo. Sicer ne vem na osnovi česa bi naj bil Nato poklican braniti Arktiko in tudi atlantski ocean, glede na to da ne pripadata nikomur?! Razen teritorialnih voda obalnih držav, ostale so mednarodne vode, kamor neovirano, skladno s pravili pomorskega prava, plujejo ladje vseh držav sveta.

Dokaj nebogljen, v odnosu do uvodoma omenjenega člena Ustave, tudi naš premier Robert Golob. Niti z besedo se ni potrudil popraviti Rutteja, oz. se od njega distancirati, pri njegovem invociranju večje smrtonosnosti zavezništva. Besede so pomembne – g. premier! Smrtonosnost = zmožnost povzročiti smrt, nositi smrt, prizadejati smrt. A smo zato v Natu? Da sejemo smrt? Lepo, ubogljivo, kot naložbo v kolektivno varnost zavezništva je navedel nadaljnjo podporo Ukrajini v boju proti ruski agresiji in spomnil na pobudo PURL, prek katerega evropske članice Nata in Kanada financirajo dobavo ameriškega orožja in druge vojaške opreme Kijevu. Vlada se je z namero o pridružitvi Slovenije tej pobudi že seznanila, je prisotne obvestil Golob, ter obenem k pridružitvi pozval še ostale članice zavezništva. Znova mi med najbolj odločnimi podporniki nadaljevanja vojne, kajti samo oboroževanje Ukrajine je ne bo ustavila, obratno – več in bolj smrtonosnega orožja bomo dajali Ukrajincem, bolj smrtonosni bodo odzivi Rusije, lahko do skrajnosti, oziroma do uporabe najbolj smrtonosnega in lahko dokončnega - in znova zamujena priložnost, da bi članice in vodstvo Nata vendarle opomnil, da brez dialoga z Moskvo ne bo šlo, ne bo pogajanj, ne bo miru, ne bo prihodnosti. Je osebno ne vidim z evropskim zidom, podobnem kitajskemu, od Barentsovega do Črnega morja.

A se vam res zdi, g.  premier, da bodo Nato, EU in Trump pokorili Putina? Nikoli pomislil na to, da 3 leta in pol te politike stanja na fronti in sicer niso v ničemer izboljšala in da bi zato kazalo pristopiti k drugačnim potezam? Da so občasna pozivanja dr. Danila Turka in mnogih častitljivih imen domačega in tujega mirovništva morda bolj razumna? Errare human est, sed perseverare diabolicum. In vi z vašimi kolegi v EU in Nato vztrajate pri tej zmoti, kar je hudičevo slabo početje!

Na festivalu miru, ki je potekal v soboto na Kongresnem trgu v Ljubljani, tudi kot antipod parlamentarni Natovi skupščini na Razstavišču, smo videli predsednico Državnega zbora, Urško Klakočar Župančič, in to v aktivni vlogi bralke imen pobitih palestinskih otrok v Gazi. Pokazala je pogum, sočutje, razum. Kje pa ste bili vi, g. premier? Doma, bral 124.člen Ustave in ga skušal razumeti?