venerdì 7 marzo 2025

Še eno znano ime, ki udriha po mirovništvu

 

Nobelova ni dovolj. Svetniški sij za Trumpa! – 2

 

Moram se odzvati na Ervina Hladnika Milharčiča, ki se me loteva evidentno  zlonamerno, v smislu »glejte kake neumnosti strelja Aurelio Juri. Donaldu Trumpu bi podelil celo Nobelovo nagrado za mir«. Pa naj bi jaz to, na provokativno vprašanje Stefana Luse odgovoril navdušeno. Ne vem kako Milharčič meri stopnjo navdušenosti nekoga. A pustimo to. Vsekakor je res, da po treh letih bojevanja v Ukrajini, po toliko krvi in razdejanj, ki so jo utrpeli predvsem Ukrajinci, a nepopisne gospodarske škode tudi Evropejci, po toliko namigov in tudi odkritih ruskih groženj o možnosti aktiviranja jedrskih silosov, če bi sile Nata vkorakale v pomoč ukrajinskemu odporu, politik, ki bo poskrbel za pomiritev strasti in razmer, za zaustavitev vojne in za mirovni dogovor, ki bo dolgoročno tudi vzdržal, si lahko zasluži Nobelovo nagrado za mir. Problem je, da kolumnist Dnevnika bolj malo bere moja občasna pisanja, če pa jih, potegne z njih le tiste trditve in ocene, ki so njemu pogodu, ki vzbujajo pri bralki in bralcu vzklik: »Oh, kolk je pameten, moder in strokoven ta Ervin in kolk idiot in pokvarjen oni, ki ga ima na piki!«. Tokrat moja malenkost.

O Trumpu sem že nekajkrat ponovil, kaj si o njem mislim. Sicer kot prvo, da si tak robat, neotesan kavboj, ki jasno kaže in tudi razglaša da hoče zagospodariti svetu,  ne zasluži moje simpatije, zatrdil sem celo da je z njegovim umom nekaj narobe, kot drugo da dogovora s Putinom, po samo telefonskem klepetu, o tem kako se dokopati miru, še ne poznamo in da se tudi bojim, da če ta dogovor ne bo po njegovih želja in pogojih, si ga bomo sanjali še dolgo ter da se situacija utegne medtem celo tako poslabšati, da bo postala jedrska opcija znova aktualna. Te dni jo pogreva francoski predsednik Macron, o čemer Milharčič niti besede. Če pa bo dejansko sklenjen mir, se bo večji del evropske javnosti oddahnila. Namenoma ne govorim o pravičnem miru ali o miru, ki bo upošteval mednarodno pravo, ustanovno listino OZN, ozemeljsko celovitost Ukrajine, ker tega preprosto ne bo. Lahko si ga vsi želimo, Milharčič tudi pa naj drugega ne prizna, osebno bi bil jaz presrečen če bi Putin pristal na dogovor iz Carigrada iz spomladi 2022, a dvomim, da bo po 120 tisoč žrtvovanih mladih Rusov v ta konflikt, vrnil Zelenskemu zasežena ozemlja.

Toda na vse to bi morali modri politiki in diplomati, če bi taki vodili EU in Nato,  pomisliti še preden se je začelo. Sprejeli bi v Washingtonu in Bruslju Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in pritisnili na režim v Kijevu, da bi implementiral dogovore iz Minska o posebnem statusu Donetska in Luganska. Vojne v tem primeru ne bi bilo. Sem malo prej omenil tudi nesrečen dogovor iz Carigrada, ki je bil tik pred podpisom. Po nagovarjanju takratnega britanskega premierja Johnsona, da bo Ukrajina z zahodno pomočjo agresorja porazila, se mu je Zelenski odpovedal in nihče iz EUja ali Nata, ki bi ga opozoril, da je šlo za še zadnji vlak, ki bi Ukrajini zagotovil celovitost. Tudi Ervina Hladnika Milharčiča nisem takrat slišal, oz. bral da bi se oglasil. Verjetno mu ni bilo to jasno, kot mu še danes ni. Skratka, in tega Milharčič v svojem poskusu diskreditacije na moj račun ne omenja, sem Lusi povedal tudi, da smo se znašli v situaciji, ko moramo storiti vse da se reši kar se še rešiti da. Da se še rešiti 80% Ukrajine - čez leto dni je bo morda ostalo za 70% - da se še rešiti na tisoče življenj, Ukrajincev in Rusov, in predvsem se da še rešiti svetovni mir! Če Milharčič tako kot razni Macroni, Starmerji, Leynove, Tuski, Ruttejevi in še kdo stavi na poraz Rusije, se beremo znova enkrat poleti ali jeseni.

 

Renesansa vojaške industrije

 

Kaj je Trump razumel, česar Evropa ni, ali pač….


Ocenjujem namreč, da so Macron, Strarmer, Rutte, Leynova in vsi, ki jim sledijo, še v polnih umskih močeh, da pa počnejo kar počnejo ker jim je to v hudem interesu, po vrsti osebnih koristi iz velikih poslov, ki se bodo sklepali na poti dodatnega oboroževanja Evrope. Pomislimo koliko denarja bo iz naslova predlaganih 800 milijard evrov šlo na njihove zasebne račune in na one njihovih prijateljev. Še danes se ni razkrilo koliko sta predsednica Evropske komisije in njen soprog zaslužila z anti-Covidnimi cepivi.

Kakorkoli že je  vsaj Trump, ki ima tudi svoje interese in jih razglaša (Panama, Grenlandija, Kanada…), a ne z oboroževanjem in ki si je s Putinom izmenjal neverjetno idejo celo o prepolovitvi arsenalov,  takoj pokazal, da je bil prvi razlog sedanje vojne ambicija Ukrajine in vodstva Nata po članstvu v njem, oz. zavrnitev ruske zahteve Zahodu po varnostnih jamstvih za Rusijo in po implementaciji sporazumov iz Minska glede statusa rusko govorečih oblasti v Donetsku in Lugansku. Zelenskemu je jasno povedal da Ukrajina v Natu nima kaj iskati. Če bi evropski voditelji v dobri veri priznali, da je bilo temu tako, bi se potrudili, da bi bil že tekom vojne dogovorjen sporazum iz Carigrada tudi podpisan, prihranili Ukrajini skoraj tri leta krvi, razdejanj in preseljevanja, ter nenazadnje ozemeljsko celovitost. Toda ne. Obratno, pričeli so jo oboroževati in jo filati z vero o tem, da je bil ruski agresor z njihovo pomočjo premagljiv. In danes ima ta agresor nadzor nad 20% in več ukrajinskega ozemlja ter počasi še napreduje in osebno dvomim, da se mu bo tudi ob morebitni odločni zahtevi Trumpa, pripravljen odpovedati. 120 tisoč padlih ruskih vojakov je previsoka cena za umik in Putinovo politično preživetje. Ponovimo še enkrat: V Carigradu je bila spomladi 2022, le mesec in pol po začetku vojne, zadnja priložnost da bi obvarovali Ukrajino celo.

Če bi danes vse to razumeli, oz. hoteli razumeti, bi evropski vplivneži sporočili Zelenskemu, da celovitost njegove države žal ni več rešljiva, Moldovi in Gruziji, naj ne sanjarijo o Natu in pričeli delat na tem, da se odnosi z Rusko federacijo znova normalizirajo. Ne pozabimo, da smo s Putinovim »pošastnim« režimom 22 let, do izbruha vojne, lepo dobrososedsko sobivali v obojestransko koristnem sodelovanju in celo prijateljevanju in da Rusija ostaja naša večna soseda.

Čemu bi napadla Ukrajino in žrtvovala cvet ruske mladosti, če ji ne bi grozilo članstvo v Natu in namestitev jedrskih postojank tik ob svoji zahodni meji? In napadla jo je prav zaradi tega ker enkrat sprejeta v omenjenem zavezništvu, je ne bi več mogla. Zato so strahovi Zahoda in svarila Macrona da je RF »eksistencialna grožnja« za Evropo povsem odveč. Kar veliko prej in bolj ogroža Evropo je politika, ki jo vodijo ti gospodje. Posledica 800 milijard evrov za oboroževanje bodo upad socialne države, porast ljudskega nezadovoljstva in »demokratični« prevzem oblasti s strani skrajne desnice. Bori se za mir in pomiritev odnosov z Rusijo tudi levica, a populizma ni toliko vešča.

Pa se namenoma nisem tokrat podrobneje dotaknil podnebja, ki je edina realna grožnja za celotni planet in katere spremembe z vse bolj skrajnimi vremenskimi pojavi bodo dobile z novo oboroževalne ero samo še dodaten pospešek!

 

 

 


lunedì 3 marzo 2025

Ta glavni v Evropi: mir samo ko bomo zmagali!

 

Naj se Evropa pripravi na najhujše?

Da, »Evropa se mora pripraviti na najhujše« - Tako predsednica Evropske komisije Ursula Von Der Leyen, po nedeljskem neformalnem evropskem vrhu v Londonu, ki naj bi poskrbel za alternativno pot k miru v Ukrajini, oni, ki si jo je zadal a se še ne ve četudi že razdelal, ameriški predsednik Trump v dialogu na daljavo s Putinom. Služil je vrh tudi cartanju ubogega Volodimirja Zelenskega po verbalnih klofutah prejetih dan prej v Beli hiši na očeh sveta. In ukrajinski predsednik si je v družbi »pravih prijateljev« vidno opomogel.

Toda vrnimo se k »načrtu za mir«, kot so ga snovalci – britanski premier in gostitelj Keir Starmer, francoski predsednik Emmanuel Macron in sam Zelenski – poimenovali, in potem ko sem slišal, oz. bral spremljajoče izjave, se sprašujem ali sem totalno umsko kolapsiral, pa nimam več pojma o ničemer, ko razmišljam in pisarim v zvezi s tem konfliktom, ali so mi nevroni še povsem na mestu, če…in ko zaznavam da nas omenjeni gospe in gospodje, s svojimi umskimi performansami potiskajo k neposrednemu spopadu z Rusko federacijo, morda celo jedrskemu?

Starmer je napovedal mirovni načrt, ki predvideva dodatno in okrepljeno financiranje vojne. »Doseči dober izid za Ukrajino je ključnega pomena za varnost vseh tukaj prisotnih in mnogih drugih« - je pojasnil. Del tega je celo napotitev vojska in letal v Londonu zbranih držav v Ukrajino, za nadzor in varovanje miru. Sledi že citirana Leynova izjava, da se mora Evropa pripraviti na najhujše, pri čemur sklenem, da s predsednico Evropske komisije razumeva vse to načrtovanje na enak način – vodi k najhujšemu! Daleč torej od miru, ki naj bi ga izpogajala Trump in Putin. In še enkrat pogledam mrko na Združeno Kraljestvo, ki se najprej z Brexitom odpove Evropski uniji, nato (Johnson) torpedira že tik pred podpisom pobotanje Rusije in Ukrajine v Carigradu marca 2022 – dogovor je bil zadnji vlak, ki bi rešil ozemeljsko celovitost Ukrajine – in sedaj znova stopa v ospredje z dodatnim zapletanjem in zaostrovanjem okoliščin, ki naj bi privedle do konca konflikta. Pa jih vendarle skušajmo razumeti, te veleumne gospodje. Po treh letih vojne, ki jo je Putin sprožil kot odgovor predvsem na načrtovani sprejem Ukrajine v Natu, bi naj sedaj, po njihovem najnovejšem »mirovnem« načrtu, Natove sile, z ZDA ali brez, kar vstopile v Ukrajino in jo varovale pred Rusijo?! Kaj o tem poreče Putin jih ne zanima. Ergo v Londonu ni nastal noben mirovni načrt, ampak obratno. Snovali so gospodje in to ob polni zavesti, ker domnevam, da niso butasti, načrt za nadaljevanje vojne do Zelenskemu že davno obljubljene zmage nad okupatorjem, oz. ruskega poraza in umika iz zaseženih ozemelj. In ni pričakovati da bi pri tej nevarni, lahko usodni raboti Trump sodeloval. Sporočilo Zelenskemu, da se igra s tretjo svetovno vojno je namenjeno tudi snovalcem alternativnega »mirovnega« načrta.

In Republika Slovenija? Kaj naj bi naš človek po vsem tem dogajanju pričakoval od naših odločevalcev? Oni, ki mu je vseeno ali se bo vojna nadaljevala ali se umirjala, ali celo podpira cilj, ki si ga je zadal Londonski vrh, če kaj da na nacionalni ponos, bi se moral čutiti užaljenega, ko smo bili že drugič izključeni, obravnavani kot nepomembni in neenakopravni, kot malo rezervno kolo, ki bo služilo le formalnostim, ko se bo glasovalo. Oni, pa ki si res želi miru, bi se moral veseliti, da naših zraven ni bilo v Londonu in jih zaprositi, da abstinirajo tudi v nadaljevanju te zgodbe, da sporočijo jasno in glasno, ko bodo, če bodo povabljeni, da se s takim načrtom ne strinjamo, da naših vojakov ne bo v Ukrajini, da naj se tudi ostali Evropejci raje umaknejo iz tega norega scenarija in sprostijo pot Trumpu. Če že ima za počiti najhuje, naj bo on kriv, ker se ne bo pogodil z ruskim kolegom, ne mi Evropejci. Tako bi se moral glasiti odziv našega vrha. A se bo? Dvomim.