Postajamo dosledni?

 

Ubrali končno pravo pot?

 

»Namen foruma je spodbujanje dialoga in razumevanja med različnimi akterji, tudi v najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah.« Tako Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve v pojasnilo povabila ministrice Tanje Fajon nekdanji izraelski kolegici Cipi Livni, k udeležbi na letošnji Blejski strateški forum. In čemu pojasnilo? Ker gre za gospo, ki je med letoma 2006 in 2009 poleg vodenja zunanje politike tudi podpredsedovala vladi in odigrala eno od ključnih vlog med vojaškim napadom na Gazo ob izteku leta 2008, ko je bilo ubitih več kot tisoč prebivalcev in uničena stotina domov, in ki jo Gibanje za pravice Palestincev in Solidarnostni odbor za Palestino ter še drugi nevladniki, kot hudo kompromitirano osebo, nočejo pri nas. Zato so na Fajonovo naslovili zahtevo po preklicu povabila. Enako je storila dan za tem še vladna stranka Levica, sicer je napovedala bojkot foruma.

Naj spomnim, da ko se je dogajal omenjeni zločin, ki je trajal dobre tri tedne in oznanjal genocidno naravo že takratne izraelske vlade, sem bil med evropskimi poslanci, ki smo ga na plenarnem zasedanju parlamenta v Strasbourgu 15. januarja 2009 najodločneje obsodili in tako prispevali k resoluciji, ki je z ogromno večino to obsodbo, pospremljeno z zahtevo Izraelu po prekinitvi napadov in umiku iz Gaze, tudi potrdila. Povsem nekaj drugega, kot premore sedanja sestava EP, ki ob 50 krat hujšemu masakru obsoja v prvi vrsti Hamas, ker da je s izkoriščanjem civilistov za živi ščit, glavni krivec za to kar Izrael počne.

No, odziv in zgroženost nevladnih organizaciji ter Levice je povsem razumljiv in upravičen. Tudi sam se mu pridružujem, pri čemer ugotavljam, da še danes tako Vlada kot MZEZ nista pri čisti kaj je v mednarodnih odnosih prav, ali vsaj spodobno, in kaj ne. Lani je bil gost BSF nekdanji britanski premier Tony Blair, z Georgem Bushem mlajšim, soodgovoren za nezakonito – nič manj, kot je sedanja ruska na Ukrajino! – agresijo na Irak 2003. Utemeljena z lažmi, z namerno prirejenimi dokazi, s poskusom izigravanja celotne mednarodne skupnosti, ob eklatantnem teptanju Ustanovne listine OZN, je trajala 9 let in pokončala cca milijon življenj, predvsem Iračanov. S sramotnim pristopom k Vilenski izjavi, oz. h »koaliciji voljnih« jo je bila podprla tudi Slovenija. Eden izmed neizbrisljivih političnih in etičnih madežev naše zunanje politike.

Sicer naj pri tem prikličem k spominu izjavo naše zunanje ministrice ob vstopu RS v začasno članstvo v Varnostnem svetu OZN, ko je priznala, da se Zahod pri spopadanju z zunanjepolitičnimi izzivi pogosto poslužuje dvojnih standardov, a dodala, da se bo temu Slovenija skušala čim bolj ogniti. Pogumna in obetavna izjava.

Iz tega naslova in ob uvodoma citiranem pojasnilu čemu povabilo sporni Cipi Livni, da je namen foruma, spodbujanje dialoga in razumevanja - kako je želja po čem takem plemenita, nebeška! - med različnimi akterji, tudi v najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah, pričakujem da bo častni gost naslednjega BSF, najmanj Sergej Lavrov, ruski zunanji minister, če že ne sam Vladimir Putin, ali vsaj Dmitry Peskov, tiskovni predstavnik Kremlja. Takoj pa  vprašam gospo ministrico, najprej ali je kot protiutež zagovornici sedanjega početja Izraela v Gazi in Zahodnem bregu povabila tudi kakega predstavnika Hamasa, ter, kot drugo, kje so razlogi, da nekoga od vodilnih ruskih predstavnikov ni povabila že letos, ko je že govora o »najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah«? Zagotovo to situacija v Palestini in vprašanje rešitve konflikta po formuli dveh držav sta, toda je enako izzivalna, če ne še bolj, vojna v Ukrajini, ki se že širi na samo rusko ozemlje, ogroža jedrsko elektrarno v Kursku in vsaj Evropo vse bolj bliža k širšemu, neposrednemu, morda celo jedrskemu, spopadu z Rusijo. Lahko prejmemo odgovor, ki ga je podala švicarska  vlada, ko je junija organizirala tako imenovano »mirovno konferenco za Ukrajino« brez ruske udeleže, češ da je sam Kremelj načrtovano povabilo odklonil. Če mi Fajonova potrdi, da se enako dogaja ob letošnjem BSF, da je bilo pismo v Moskvo odposlano, tam pa zavrnjeno, bom svoje zgražanje nad povabilom izraelski političarki preklical in priznal, da se končno januarska obljuba o enakih standardih pričenja izpolnjevati.

A se še nismo naveličali te vojne?

 

Kdo odloča o vojni in miru? – 2

 

Tisti, ki lahko. Mirovniki žal ne. Toda spregovorimo že enkrat o tem z realnimi pogledi, občutki, pristopi in predvidevanji. In nehajmo primerjat neprimerljivo.

Dr. Blaž Mesec pravi, da je za mir in proti vojni, a dodaja, da ne drži, da je vsak mir boljši kot vojna, da mir lahko pomeni suženjstvo, medtem ko je vojna za pravičen mir, za osamosvojitev, recimo, smiselna. Možno se je z njim tudi strinjati, a je vse relativno, od suženjstva se lahko osvobodiš tudi brez vojne, vojna za pravičen mir pa se lahko konča z izginotjem onega ki naj bi ga užival. In kaj je sploh pravičen mir? Za Zelenskega in Ukrajince, od polnem soglasju, ne verjamem pa četudi z enakimi interesi, vodilnih političnih elit Zahoda, - izjeme na stran - tak ki jim bo zagotovil varnost znotraj mednarodno priznanih meja, za Putina in Ruse iz Ruske federacije, pa tak, ki bo od njihovih meja držal čim dlje stran do njihove varnosti grozečo zvezo Nato, za Ruse na vzhodu Ukrajine pa mir, ki jim bo povrnil 2014 odvzete jezikovne in druge narodnostne pravice. A vem, da že nekoliko stopicam v filozofske in metafizične vode, zato naj se vrnem k oprijemljivejšemu.

NOB in osamosvojitvena vojna?! Nista primerljivi z ukrajinsko. Naši očetje partizani so imeli srečno, da sta se Hitler in Mussolini istočasno spopadala še z ostalim svetom, no, vsaj z večino od njega, pri osamosvajanju RS pa so nam pomagali tisti v Evropi, ki so vedeli kako se tem stvarem streže. Če ne bi bilo trojke: Giannija De Michelisa, Hansa van den Broeka in Jaques Poosa, ki je romala v Beograd in Ljubljano in vojskujočima se stranema skorajda ukazala umiritev strasti in dogovor o miru, ki bi naj v največji možni meri upošteval interese obeh, se naša vojna ne bi končala kot se je. Veliko več krvi bi bilo prelite in veliko več časa bi potrebovali do samostojnosti!

Lepo da dr. Mesec izreka priznanje glavnima mirovnikoma tistega časa, Drnovšku in Kučanu, in se mu pri tem pridružujem, toda pozablja, da je Kučan še danes z mirovniki, ki pozivamo k prenehanju konstantnega oboroževanja Ukrajincev če brez resnih in na realnih predpostavkah temelječih pogajalskih ponudb. No, spomnil sem na tri zunanje ministre iz prvih devetdesetih let, na Italijana, Nizozemca in Luksemburžana, ki ko je JLA zapustila vojašnice in se napotila proti našim mejam z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, da bi nam preprečila razhod iz SFRJ, oz. uresničitev pravice do samoodločbe, niso pozvali ostalih članic Evropske skupnosti, danes Unije, k uvedbi sankciji proti Beogradu in k oboroževanju naših sil (ob TO tudi Milice, dr. Mesec!), ampak obratno. Štartali so z močno diplomatsko ofenzivo in se postavili proti vsakršnemu oboroževanju kogarkoli. Ob udoru Rusije v Ukrajino in pred njim, ko je vendarle po njem že dišalo, tovrstne ofenzive ni bilo.

Naj sklenem z rahlim začudenjem in razočaranjem, ker mi je povsem jasno, da dr. Mesec materijo o kateri polemizirava pozna dovolj dobro, nad njegovo nepripravljenostjo se spustiti nekoliko bolj v drobovje ukrajinske drame, v okoliščine in vzroke, ki so hote ali ne, sprovocirali Putina, da je storil kar je. Moral bi namreč vedeti, da stabilnost odnosov med najbolj rivalskima jedrskima velesilama ne temelji le na mednarodnem pravu, na to kar piše v ustanovni listini OZN, ampak tudi na bilateralnih dogovorih in predvsem na načelu geostrateškega ravnovesja med njiju. Nobena ni nikoli in nikoli ne bo mirne duše dovolila nasprotni, da parkira na svojem dvorišču, četudi v lasti koga drugega. Tisti, ki poznajo kubansko krizo 1962 leta bi morali razumeti zakaj se je zgodila Ukrajina in zakaj se utegne zgoditi tudi Tajvan.

Pa če nas že dr. Mesec, ob upravičevanju zahodne vojaške pomoči Ukrajini,  spominja, da smo 2003 dvotretjinsko podprli vstop RS v Nato, naj ga jaz spomnim, da se je od takrat organizacija bistveno spremenila in to na slabše, - postala je še bolj agresivna in prepotentna, če danes razmišlja da bi svojo vlogo svetovnega policaja razširila še na Indokitajski prostor. Nenazadnje, 10. člen njene ustanovitvene pogodbe pravi, da se s soglasnim dogovorom povabi lahko v povezavo »katero koli drugo evropsko državo - ne iz drugih celin! -, ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja«. Če smo že pol tretje leto v vojni, ki se širi še na samo rusko ozemlje, in tvegamo celo jedrsko, je več kot očitno, da povabilo Ukrajini, kolikor si ona tega članstva želi, ne prispeva k omenjeni varnosti! Obratno, jo hudo ogroža! Zato naša tako moteča in celo osovražena prizadevanja.

 

 

Iz Vlade nič novega!

 

MZEZ odgovarja…

 

Lepo, pohvalno, bravo, končno! Komu in na kaj? Prof. Žagarju na poziv, ki sta ga spisala s Rastkom Močnikom, in ga je podpisalo še 120 drugih intelektualcev, večina iz akademskih vrst, »proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne«. Bil je naslovljen na Vlado in objavljen v parih časopisih skoraj mesec dni nazaj. Zadeva kakopak vojno v Ukrajini.

Ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon se je torej odzvala, česar ne počne pogosto. Kar se mirovniških klicev tiče, odkar ta vojna traja, tretjič, priznajmo ji, da veliko v primerjavi z njunima povsem neodzivnima šefoma - predsednice Republike in premierja! Za njiju tečnobe, ki pozivamo k miru ne obstajamo.  

In kaj pravi ministrica? Na dveh straneh, enunciacija vseh načel, vrednot, okoliščin in razlogov našega sodelovanja pri tej vojni. Rekel bi kar… copy-paste, ki se ga z malimi razlikami odvisno od tega kar piše v ustavah posamičnih članic,  poslužuje ves Zahod v zagovor lastnega prepričanja in ravnanja.

Že uvodni vsebinski odstavek omenja, recimo, načelo zapisano v naši Ustavi, zasledovanja mirovne politike in kulture miru in nenasilja, ki ga vladi mirovniki očitamo, da mu ne sledi. Fajonova zatrjuje seveda obratno, pri čemer poudarja, da  izvajanje take politike ne sme pomeniti odrekanje pravice do samoobrambe suvereni državi, ki je žrtev agresije. Naj bi to od nas terjalo tudi načelo vstopa v obrambne zveze, »ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države«. Tu pa bi se morala Fajonova malce ugrizniti v jezik. V ustanovnih listinah teh zvez lahko to res piše, toda vemo, da je v praksi nekoliko drugače. Zagotovo ni vse tako plemenito: odnos do beguncev in migrantov, v ZDA in v EU, mnogokrat nasilno znašanje nad mirnimi protestniki, ignoranca oblasti do civilnih iniciativ, medijske cenzure… in pa vladavina prava?! Lepo prosim, Tanja, kdo jo je od konca druge svetovne vojne do danes največ kršil, ob človekovih pravicah doma in na tujem (poročilo Amnesty International 2023-2024) neposredno in posredno? Ja, zaboga, ameriška administracija preko svojih agentur, ali kar direktno iz poveljniške sobane Bele Hiše: Prašičji zaliv in pa sama Kuba, Vietnam, Čile, Beograd, Afganistan, Irak, Sirija, da ne govorimo o že kroničnem teptanju mednarodnega in humanitarnega prava ter resoluciji svetovne organizacije s strani Izraela, ki ga ZDA brezpogojno podpirajo, neprestano oborožujejo in mu s tem omogočajo, da z zločinsko politiko neovirano nadaljuje. Dovoljujejo si celo sankcionirat Mednarodno kazensko sodišče, ko si drzne osumiti Izrael genocida nad Palestinci. Ko sta 2003 George Bush mlajši in Tony Blair napadla Irak mimo ustanovne listine in sklepov Združenih Narodov, s prirejenimi lažnimi dokazi, ki bi naj opravičevali poseg, in v totalnem nasprotju z mednarodnim pravom, je RS to agresijo celo podprla (Vilenska izjava). Se je MZEZ od vsega tega sploh kdaj distanciralo? Ne! Nikoli! Je kdaj obsodilo ukrajinske vojake, za katere Amnesty International trdi in dokazuje, da enako kot nasprotna stran jemljejo civiliste za živi ščit? Nikoli!

Naj sklenem z razočaranjem, nad omejenostjo obeh ministrstev, ki sta pripravila odgovor - tudi ono za obrambo - pri razumevanju okoliščin in vzrokov, ki so hote ali ne, sprovocirali Putina, da je storil kar je. Zlasti MZEZ moralo bi namreč vedeti, da stabilnost odnosov med najbolj rivalskima jedrskima velesilama ne temelji le na mednarodnem pravu, na to kar piše v ustanovni listini OZN, ampak tudi na bilateralnih dogovorih in predvsem na načelu geostrateškega ravnovesja med njiju. Nobena ni nikoli in nikoli ne bo dovolila nasprotni, da parkira na svojem dvorišču, četudi v lasti koga drugega. Tisti, ki poznajo kubansko krizo 1962 leta bi morali razumeti zakaj se je zgodila Ukrajina in zakaj se utegne zgoditi tudi Tajvan.

In nenazadnje, 10. člen Severnoatlantske pogodbe jasno piše, da se s soglasnim dogovorom povabi lahko v povezavo »katero koli drugo evropsko državo, ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja«. Če smo že pol tretje leto v vojni in tvegamo celo jedrsko je več kot očitno, da povabilo Ukrajini, kolikor si ona tega članstva želi, ne prispeva k omenjeni varnosti! Obratno, jo hudo ogroža!

Me je sram, da sem Zahodnjak!

 

Dvoličnosti in hinavščine Zahoda, tudi naše, ni meja…

 Se še spomnite izjave naše zunanje ministrice, ko smo postali nestalni, oz. začasni člani Varnostnega sveta Združenih Narodov? Ob ponosu in zahvali vsem članicam svetovne organizacije, ki so bile več kot prepričljivo podprle našo kandidaturo v tekmovanju z Belorusijo, je na vprašanje novinarja, ki jo je intervjuval, priznala, da se Zahod pri spopadanju z zunanjepolitičnimi izzivi pogosto poslužuje dvojnih standardov, a dodala, da se bo temu Slovenija skušala čim bolj ogniti. Pogumna in obetavna izjava.

Kmalu bo od takrat minilo 10 mesecev, našega predstavnika v izvršilni organ OZN, veleposlanika Samuela Žbogarja, videvamo in slišimo pogosto nastopati, a na enake standarde, na enaka merila, na enake vatle še vedno čakamo.

Najprej med najhujšima izzivoma zadnjega časa, vojni v Ukrajini, ki je teden nazaj vstopila v samo Rusijo, in Palestini. Pa naj ponovim primerjavo med eno in drugo v smislu najhujšega kar oborožen spopad prinaša - število smrti med nemočnimi prebivalci. Še dober mesec nazaj, po poročanju ukrajinskih virov, je bila ruska agresija od začetka, 24. februarja 2022, do danes, terjala cca 15 tisoč civilnih žrtev, od teh 2 tisoč otrok. Grozljivo! A veliko huje bi se zgodilo kasneje v Gazi, palestinski enklavi na jugozahodu Izraela, kjer je izraelska vojska pri obračunavanju z oboroženim palestinskim gibanjem Hamas zaradi pokola tisoč dvesto ljudi, 7. oktobra 2023 na jug Izraela, pobila v 10 mesecih 40 tisoč civilistov, - ne ve se koliko jih je še pod ruševinami - od katerih 2/3 žensk in otrok. Govora je že davno o pravem genocidu, ki ga Izraelci seveda ne priznajo in pobite pripisujejo Hamasu, češ da nedolžne sokrajane uporablja kot ščit. Kako se Zahod (Nato in EU) vede do ene in druge vojne, oz. do odgovornih zanje ni treba ponavljati. Sam stavek: z diametralno nasprotnimi standardi!

In da bi ravnali bolj korektno, pošteno, odmerjeno glede na dejanske odgovornosti, do glavnih protagonistov dogajanj v Palestini – poleg Gaze je tu še Zahodni breg! – tudi ne vidim v naših izjavah, odzivih, stališčih.

Minule dni je bilo lepo slišat veleposlanika Žbogarja, kako je obsodil Izrael zaradi sobotnega raketiranja še ene šole v Gazi, ki je pokončalo več kot 100 življenj, v glavnem otrok. Bojda najhujši enodnevni pokol od začetka izraelskega pohoda nad Palestinci. Toda obenem je obtožil Hamas skrivanja za civilisti in žrtvovanja palestinskih sodržavljanov. Za razliko od njega je v Bruslju, odhajajoči visoki zunanjepolitični predstavnik Evropske unije, Josep Borrell, izjavil da »za te poboje ni nobenega opravičila!« Ponavljam: »nobenega opravičila!«. Prvič iz ust enega od vodilnih v EU je bilo slišati celo poziv k razmisleku o uvedbi sankciji proti Izraelu. Zgodovinsko! Česa takega Slovenija si ni upala nikoli. Še naprej previdno, boječe, da ne bi ujezila nikogar od zaveznic. Pa tudi povsem nekonsistentno ob razdeljevanju odgovornosti za sesuto šolo in pobite otroke. Če že obtožiš Hamas da se skriva za civilisti, sprejemaš razlago Izraela, da je samo on kriv za njihove žrtve. Ob tem še najnovejša raziskava izraelskega časopisa Harec (MMC iz 14. avgusta) ki na osnovi pričevanj vojakov in poveljnikov razkriva da izraelska vojska v Gazi uporablja palestinske civiliste kot živi ščit. Jim nadene uniformo, čelado, zveže roke za hrbtom, ji jih pošilja naprej, pred svojimi vojaki.

A kar je po mojem najbolj grozljivo, čeprav do neke mere razumljivo - gospodarju ne smeš nikoli ničesar očitati – je da ene Žbogar ni rekel na račun najave ameriške kolegice, da bodo ZDA z 20 milijardami dolarjev dodatno oborožile Izrael in da tudi sicer, že ves čas, nosijo dober če že ne glavno breme odgovornosti za to kar se dogaja v Palestini. USA untouchables!

Skratka, napovedi in obljube Tanje Fajon na začetku leta o slovenskem bolj dostojnem ravnanju so še vedno neizpolnjene. Edina pohvalna in svetla točka naše zunanje politike v tem času ostaja priznanje Palestine. Samuela Žbogarja ne gre pretirano kriviti. Ambasadorji so pač le prenašalci, poštarji, kurirji stališč lastne vlade.

 

Papež avtokrat, ki podpira Putina?

 

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/kucan-o-orbanovi-mirovni-misiji

Kučan o Orbánovi »mirovni misiji« (5)

 

Naj začnem pri koncu Brodaričeve polemike z mojim odzivom na njegovo prvo javljanje. Milan Kučan, Danilo Turk, Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Ivo Vajgl, Jože P. Damijan, Primož Šterbenc, Mojca Drčar Murko, Uroš Lipušček… in ostali intelektualci, ki so podpisovali pozive državnemu vrhu k drugačnemu pristopu do vojne v Ukrajini, s prvim že po nekaj mesecih od vdora ruskih sil k sosedi, so imena, ki si vendarle zaslužijo spoštovanje in pozornost. So ljudje, ki vedo, ki ne govorijo in se ne izpostavljajo z alternativnimi mnenji tja v en dan. Seveda so lahko tudi zmotljivi, a stanje na ukrajinskih bojiščih, po novem tudi na ruskih, in bilanca dveh let in pol spopadov ne kažeta na to, da so bila njihova opozarjanja pretirano zmotna. Mir se oddaljuje, vse bližje smo lahko tudi nepovratu. Smo vsekakor na robu velike mednarodne negotovosti in če ji dodamo še razbohotenje podnebja, človeškega izumrtja.  

Ne mislim ugovarjati Brodaričevim interpretacijam mojih trditev, zato pa ga bom spomnil, ne da bi segel nazaj do Adama in Eve, na časovno ožjo genezo sedanjega konflikta, na mesece, tedne in dneve, ki so ga predhodili. Ne vem če je bil takrat dovolj pozoren na dialog, ki je še obstajal med Moskvo in Washingtonom, oz. Brusljem.

Po dolgoletnem in nenehnem približevanju, pa ne v prijateljskem, ljubečem smislu, zveze Nato Ruski federaciji, ji je Putin naslovil zahtevo po dogovoru o varnostnih jamstvih za njegovo državo (opustitev namere po sprejemu v povezavo še Ukrajine ter umik raketnih postojank dolgega dosega s potencialnimi jedrskimi konicami iz Poljske in Romunije, ker preblizu ruskemu ozemlju) ter po implementaciji sporazumov iz Minska o dodelitvi posebnega, avtonomnega statusa regijam Donetsk in Lugansk, (…da bi si tam živeči avtohtoni Rusi - 40% celotne populacije – povrnili jezikovne in ostale narodnostne pravice, ki so jih bili izgubiti 2014). Prepričan sem, da če bi bil odziv Nata pritrdilen vsaj v smislu, »Sedimo in se o tem pogovorimo«, do ruskega napada na sosedo ne bi prišlo. Toda ne, zahodno vojaško-politično zavezništvo, pod taktirko ZDA, je moralo pokazati svojo moč, svojo nadutost, nepopustljivost, neizprosnost in superiornost. »Vsaka suverena država ima pravico se povezati s komerkoli in Nato vodi politiko odprtih vrat!« - je Putinu zabrusil prvi mož zavezništva Stoltenberg.

Ne vem, če je mojemu tokratnemu kritiku jasno, da nobena od prvih dveh svetovnih in jedrskih velesil ne bo kar tako dovolila drugi da parkira na svojem dvorišču, četudi v lasti nekoga drugega. Bilo je enako obratno 1962 leta s Kubansko krizo, ko ZDA niso dopustile SSSR, da bi namestila raketnih postojank, potencialno jedrskih, na Kubi. In enako bi ZDA odreagirale danes, posegle bi vojaško, če bi Rusi, v luči sedanjih razmer,  znova poskusili s Kubo, ali Kitajci nagovorili Mehiko.  

Od konca drugega svetovnega spopada (Jalta), preko celotnega poteka hladne vojne, je veljalo pravilo o upoštevanju geostrateških ravnovesij med ZDA in SSSR, danes RF. Zato tudi zagotovila ZDA in Nata Gorbačovu, da po padcu Berlinskega zidu, razpadu SSSR in razpustitvi Varšavskega pakta, bo Nato zasedel le tisti del omenjene vzhode povezave, ki se bo geografsko in institucionalno povezalo z matično državo, to je bila Vzhodna Nemčija. Od tam dalje  se povezava proti vzhodu, oz. Rusiji, ne bi smela širiti. A po 10 letih so bila zagotovila dana vodji Perestrojke že pozabljena. Po Berlinskem se je zrušil tudi zid, ki naj bi zagotovil ljubi mir med prvo dedinjo Sovjetske zveze in Zahodom in danes smo tam kjer smo.

Sam ne vem kakšna je lahko rešitev, če je Carigrajski skoraj podpisan dogovor takoj pa agresiji, ki je predvideval pristanek Ukrajine na nevtralnost ter na dodelitev avtonomije Donetsku in Lugansku, in ki ga je poseg takratnega britanskega premiera Johnsona preprečil, lahko še uresničljiv?! Toda dejstvo je, da lahko še naprej razmetavamo milijarde evrov za orožje Ukrajincem, ki nato končajo v krvi in blatu, stanje na frontah ne bomo bistveno spremenili. Zlasti pričakovanje, da si bodo domačini povrnili izgubljen teritorij je bolj kot ne iluzija. Mirovni dogovor je zagotovo možen po ruskih zahtevah, morda pa tudi s kompromisom med njihovimi in ukrajinskimi. A oba predloga morata biti na mizi. Odmislimo za trenutek ustanovno listino OZN, ki ima v svoji zgodovini inflacijo kršitev še največ s strani Zahoda (ZDA, VB, Francija, Izrael…) in oprimo se na realnost, na to kar je možno storiti, da se stanje še ne poslabša. Vsekakor je nujno, rekel bi celo imperativno, da se Nato in EU znova začneta z Rusijo pogovarjati, da jo sprejmeta za sogovornico, da njuni predstavniki gredo tudi v Moskvo, ne samo v Kijev. Orban jim je pokazal pot!

LLG nas nima rad!

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kolumna-odgovor-kritikom 

Odgovor kritikom – 2

 

Vsakič se znova sprašujem od kod ta vzpon Luke Lisjaka Gabrijelčiča med vodilne kolumniste Dela?

V njegovi zadnji mojstrovini se zavzame za izboljšanje javne razprave o temah kot sta vojna in mir. »Poskušajmo se izogniti dialogu gluhih in se neposredno lotimo argumentov kritikov« - pravi, a v isti sapi pripiše »nasprotnikom zahodne in slovenske podpore Ukrajini«, kot sam označuje podpisnice in podpisnike več pozivov oblasti k spremembi odnosa do vojne v omenjeni državi,  ponavljanje vedno istih »krilatic« in izogibanje soočanjem s protiargumenti. Jaz osebno bi naj bil pri tem med najslabšimi, nesposoben primernega pojasnjevanja lastnih trditev.

No, skušam se tokrat vsaj malce popraviti. Enkrat samkrat nismo, po njegovem »samooklicani« mirovniki, nasprotovali zahodni in slovenski podpori Ukrajini. Zagovarjamo nadaljevanje humanitarne pomoči, pomoč pri razminiranju, za kar zlasti Slovenija je vrhunsko usposobljena, kasneje tudi pomoč pri obnovi razdejane države. Nasprotujemo pa neskončnemu dobavljanju vse hujšega orožja ukrajinski vojski, ker vojno in agonijo z njo povezano samo podaljšuje, Ukrajincem daje lažno upanje v zmago in nas, državljanke in državljane RS, kot del Zahoda (Nata in EU) vse bolj neposredno potiska v ta konflikt. Pa odmislim za trenutek razmetavanje na desetine milijard javnega denarja, ki končajo v blatu in krvi, ter scenariji eskalacije spopadov do nič kaj bridkega konca za vse.  Naj mi torej Gabrijelčič dokaže, da se motim, da temu ni tako. Morda mi bo oporekal trditev, da dobava F-16, raket dolgega dosega in drugega sofisticiranega orožja daje Ukrajincem lažno upanje v zmago, kar že itak počne, češ vidimo zadnji teden kako je njihova vojska celo vdrla in to dobrih 30 km v samo rusko ozemlje in domača obramba ji težko parira. Meni se osebno ti pogumneži smilijo, ker se večina njih domov ne bo vrnila, preživeli pa se, če se, ob kaki izmenjavi izmučenih ujetnikov. No, naj pri tem odprem oklepaj in vprašam velekolumnista  Dela kaj meni o tem vdoru? Berem, da ga pozdravlja, ker straši Ruse in razgali njihove slabosti, toda ali tudi sledi, za razliko od ruskega v Ukrajino, določila mednarodnega prava? Do kod in do kdaj? Zaklepaj.

Nadaljujmo z našo, mirovniško oceno, ali izrecno mojo, da jedrske velesile ni mogoče premagati, pri čemer Gabrijelčič, ki mi jo ugovarja, zapiše »kako lahko razložimo ameriške poraze v Vietnamu, Afganistanu in drugod, ter sovjetski poraz v Afganistanu?« Dodam naj še umik Francozov iz Indokitajske preden so jih zamenjali in se enako opekli Američani. Brez zamere Luka Lisjak, a vprašanje se mi zdi butasto, nedoraslo kolumnistu vašega kova.

Saj, za boga, vsak, ki malo pozna novejšo zgodovino, ve, da so to bile vojne daleč stran od doma, s hudo zapletenimi oskrbovalnimi potmi, ter nikoli proxy med velesilami. V primeru Ukrajine in se moja ocena nanaša izrecno na to vojno, pa govorimo o spopadu praktično doma ali pred domačim pragom ter o posredni, pa če že naj ostane taka, konfrontaciji med državama z najmočnejšima jedrskima arzenaloma.

Da smo si na jasnem. Če bi prišlo do neposrednega merjenja vojaških moči med Zahodom in Rusko federacijo, ali kdo verjame, da bi potekalo na konvencionalen način, s konvencionalnim orožjem? Ne! Ker Kremelj dobro ve, da je s tega vidika kar nekaj krat šibkejši od nasprotnika. Poslužil bi se zato  jedrske opcije. Bojim se, da bi do česa takega prišlo tudi ob morebitni prevladi Ukrajincev na vzhodni fronti, potem, ko je Putin žrtvoval, da bi si Ruska federacija prilastila poleg Krima še cel Donbas, od 50 do 100 tisoč – zanesljivih podatkov ni - mladih ruskih vojakov. Pa ne pozabimo na iskro, ki je zanetila konflikt: Natov NE Putinovi zahtevi po varnostnih jamstvih za RF (Ukrajina izven Nata ter umik raketnih sistemov iz Poljske in Romunije) ter po implementaciji sporazumov iz Minska o statusu vzhodnega, pretežno rusko govorečega dela Ukrajine.

Seveda, špekuliram, ker niti Bog ne ve, kaj nas še vse čaka v zvezi z ukrajinsko dramo, a tudi vaše domnevno strokovne in argumentirane analize, Luka Lisjak Gabrijelčič, niso nič več kot to, prav za prav so le apriorno in brezsmiselno kontriranje vsemu kar zagovarjamo, za kar si prizadevamo mirovniki. Prvič sva javno na to temo polemizirala pred dvema letoma, ko sem spisal in podpisal naš prvi mirovniški poziv takrat še komaj ustoličeni Golobovi vladi. Glede na zdajšnje stanje, kdo je videl dlje in bolje?

 

 

Naj MOK znova vključi tudi RF!

 

Uspel nam je zgodovinski met – 2

 

Čestitam Leonu Magdalencu za odlično kolumno o naših »zgodovinskih metih« v času Pariške Olimpijade. Naj dodam, da njegove ocene, tudi glede vloge RTV povsem delim. Bi pa morda še nekaj dodal prvemu delu, kjer spominja kako so včasih olimpijske igre pomenile vsaj med njihovim potekanjem, prekinitev vojn ter prenos merjenja moči in rivalstva med nacijami, tudi malo prej vzajemno sovražnimi in vojskujočimi, na zdrava, poštena, nenasilna, zagotovo manj krvava tekmovališča pod petimi olimpijskimi krogi, v duhu celo sodelovanja, povezovanja in prijateljevanja in kako danes temu ni več tako. Pravzaprav povsem nasprotno.

Svojevrsten dokaz so prav letošnje, pariške, 24 igre, ki potekajo v obdobju, ko se na svetu ljudstva najbolj pobijajo (več kot 50 vojn), ko dve (v Ukrajini in zadnje dni tudi v Rusiji ter v Palestini) grozita da potisneta človeštvo celo čez rob nepovrata, ko se redkim državnikom svita kam drvimo - rad bi posebej izpostavil pogosta javljanja in klice k razumu papeža Frančiška in generalnega sekretarja Združenih Narodov Antonia Guterresa -, ogromni večini pa niti slučajno.

Navdihujoči a pomanjkljiv je bil otvoritveni nagovor predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomasa Bacha, minulega 26. julija. Navdihujoči zato, ker je vanj vpletel upanje na boljše politične razmere v svetu. Dejal je da so vsi udeleženci skupaj del dogodka, ki združuje svet v miru. Pomanjkljiv, oz. površen, ker se ni spomnil že dolgoletne odsotnosti ali bolje rečeno izključenosti ene od olimpijskih in sicer športnih velesil, Ruske federacije. No, povejmo, da jo je sam MOK izločil že 2017, skupaj z Belorusijo, zaradi sistematičnega državno organiziranega dopinga njenih atletinj in atletov. A tovrstnih nedovoljenih praks je bilo kasneje razkritih še in še, a o drugih izločitvah ni bilo govora. Kasneje, ob napadu na Ukrajino 24. februarja 2022, pa so bili ruski športniki še dodatno kaznovani s prepovedjo nastopanja na vseh ostalih mednarodnih tekmovanjih. 2017 Thomas Bach ni bil še predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, in ni dano vedeti ali bi on ravnal enako, oz. sodeloval pri pozivu vsem športnim zvezam, članicam organizacije, k suspenzu Ruske federacije. Bi pa lahko, če bi bil rad verodostojen in dosleden svojim besedam ob otvoritvi iger v Parizu, poskrbel, da bi ruski športniki znova vstopili na olimpijsko areno s svojo zastavo in himno, brez diskriminacije, kot vsi ostali. ZDA so tudi bile vpletene v dopinške škandale in so si enako kot RF dovolile v zadnjih desetletjih kar nekaj vojn mimo mednarodnega prava in ustanovne listine OZN, a da bi jih kaznovali tako kot Rusijo in Belorusijo si v MOK niso upali niti pomisliti.

Enako velja, bodimo povsem aktualni, za Izrael, ki medtem ko njegovi športniki tekmujejo v Parizu, pod enakimi pogoji kot vsi ostali, njegovi vojaki pobijajo v Palestini civiliste, večinoma ženske in otroke, hitreje kot potekajo tekmovanja v francoski prestolnici in se podeljujejo medalje. Pred samim zaključkom iger, v Gazi znova raketirana šola z več kot stotimi žrtvami. V 10 mesecih je genocid s Netanyahujevim podpisom pokončal preko 40 tisoč palestinskih civilnih življenj. Računa se, da jih je še vsaj 10 tisoč pod ruševinami. A izraelska zastava v Parizu plapola skupaj z vsemi ostalimi in ko si izraelski športnik nadene okrog vratu zlato, vsi mirno in spoštljivo do himne njegove domovine. Da se razumemo, temu ne ugovarjam, ker športniki, tako not kulturniki, umetniki, literati, znanstveniki in še druge kategorije državljank in državljanov , niso enako krivi, kot je, za to kar počne, njihova vlada, njihov parlament, njihova oblast. Toda to mora veljati za vse, tudi za Ruse. Spoštovani Thomas Bach, na vas naloga da MOK popravi to krivico in se vrne k izvorom Olimpizma. Ker vem, da poziv ne bo segel do gospoda Bacha, pozivam da mu ga preneseta predsednika slovenskega Olimpijskega komiteja, Franja Bobinca, in predsednika Vlade, Roberta Goloba. Če bosta to storila in se bo MOK ustrezno odzval, bomo lahko govorili da je Sloveniji res uspel zgodovinski met!

Dve plati medalje

 

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/kucan-o-orbanovi-mirovni-misiji-2

Kučan o Orbánovi »mirovni misiji« - 3

 

Odzivam se na Petra Brodariča iz Novega mesta, ki v Delu 2.8.2024 skuša razgaliti domnevne zlonamernosti in škodljivosti nedavne Orbanove »mirovne misije« za Ukrajino. Ker nisem mirovnik iz kroga prijateljev ali somišljenikov predsednika madžarske vlade, vse prej kot to, ne vem s kakšnimi nameni se je podal na pot, ki ga je vodila v Kijev, Moskvo, Peking in k Trumpu na Floridi in to takoj potem, ko je Madžarska prevzela šestmesečno predsedovanje Evropske unije, vem samo, da je na in po njej spregovoril tako kot to počnemo slovenski mirovniki, tisti, ki pogosto pisarimo državnemu vrhu s prošnjami tudi za sprejem, že skoraj dve leti, v zvezi z vojno v Ukrajini, zadnje leto tudi z genocidom v Palestini. Pozval je evropske partnerje k drugačnemu odnosu do ukrajinskega konflikta, k iskanju »realnih poti do miru« in v prestolnicah, ki jih je obiskal potipal tamkajšnjo razpoloženje.

Veseli smo, mirovniki, da se je oglasil nekdanji predsednik Republike Milan Kučan, res je, tudi podpisnik dveh naših pisem, skupaj s kolegom Danilom Turkom, in da je Orbanov poskus, za razliko od Bruslja in večine evropskih voditeljev, tudi naših, pozdravil, poskus, ki je Madžarsko stal celo poziv vrha EU k bojkotu njenega predsedovanja. In tako kot Kučan, še prej, na srečanju s predsednico Državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, smo ga bili pozdravili tudi mirovniki.

Igračkanje gospoda Brodariča, s platmi medalje in z morebitnimi zlonamernostmi Orbanovega početja je lahko zabavno, delno tudi utemeljeno, ker ne verjamem v plemenitost politike in ciljev madžarskega premierja, a zavzemanje za mir, četudi krha enotnost z njo že patološko obsedene unije in njemu osebno prinaša kakršnekoli koristi, je vselej dobrodošlo. Na ukrajinskih frontah, v ukrajinskih mestih in vaseh, pa tudi ruskih, se umira že več kot poltretje leto, da, zaradi ruske agresije, ki bi jo Zahod, če bi pristal vsaj na pogajanja o varnostnih jamstvih za Rusijo in o implementaciji dogovorov iz Minska za vzhodni del Ukrajine, preprečil. A tega ni storil in je za stanje v kakršnem smo, soodgovoren! Toliko bolj, ker z nenehnim oboroževanjem ukrajinskega odpora ga še poslabšuje: ruska vojska zaseda že 22% ukrajinskega ozemlja in počasi napreduje ter vedno bolj, z dostavo Ukrajini raket dolgega dosega, bojnih letal F-16 in drugega sofisticiranega orožja, zaudarja po njegovem neposrednem angažmaju v spopade.

Lepo je bilo videti minule dni izmenjavo zapornikov med Rusko federacijo in Združenimi državami Amerike ter slišati izjavo našega premierja, Roberta Goloba, da je z »zgodovinskim metom«, predaje dveh ruskih vohunov, tudi Slovenija uspela  »četudi samo za kratek trenutek povezati tako ZDA kot Rusijo«, s čimer bi si lahko obetali prav to, kar je zanetil Orban s svojim mirovniškim vžigalnikom, a z Washingtona takoj močan sunek vetra: »Ta zgodba v ničemer ne spreminja odnosa do vojne v Ukrajini, oz. do Rusije!«, ki je plamenico upanja ugasnil.

Nas Biden, Stoltenberg, Von Der Leynova, Scholz, Macron, Tusk in ostali dvorjani že dobro leto prepričujejo, da Ukrajina bije bitko za ves Zahod, da če ona pade, bo Putin po nas. Kolikor razumem občasna merjenja javnega mnenja med Evropejci, malokdo v to verjame – ruski voditelj želi obdržati kar je osvojil in pod temi pogoji skleniti mir! – zato gre brati zahodno pripoved drugače, z druge plati medalje, gospod Brodarič: interes za renesanso orožarske in druge vojaške industrije, za militarizacijo evropske družbe in njeno lažjo vodljivost, za dodatne mastne profite, pri čemer velike plemenitosti ne vidim.

Morda še to, za zaključek: a menite da je tudi papež Frančišek del te mirovniške konspiracije?