il vertice EU sempre piu' fuor di senno

 

LETTERA APERTA A JOSEP BORRELL

 

Non me ne voglia, signor Josep Borrell Fontelles, ma lei, assieme alla signora Leyen, a Charles Michel e a Jens Stoltenberg, e ci aggiungo Macron, siete a mio modesto avviso, la disgrazia dell'Unione Europea e della Nato. Con le vostre sparate sulla guerra in Ucraina, ci state passo a passo, noi popolo e popoli d'Europa, portando sull'orlo dell'apocalisse nucleare. Manca solo ancora che proclamiate la chiusura dello spazio aereo sull'Ucraina e che un missile di Zelenski raggiunga Mosca e vedremo il primo fungo atomico, probabilmente solo tattico e non proprio su Kiev, ma su qualche zona meno popolata dell'Ucraina occidentale, a dimostrazione che la linea rossa e' superata. E ogni volta che vi sento soffiare su questo fuoco, mi chiedo, ma si puo' essere cosi' stupidi, ovvero come mai gente simile si e' accaparrata il ponte di comando? 

Non occorre capire il russo per capire Putin, Borrell. Spero si renda conto che il capo del Cremlino non bluffa. E' saldamente al suo posto, dispone dell'arsenale atomico piu' cospicuo, tattico e strategico, di vettori ipersonici, le sanzioni le ha neutralizzate aprendosi ad est, al BRICS e alla Cina in particolare, e non ci avverte a caso di non superare certi limiti. Ma da Bruxelles una sfida dopo l'altra, guanti in faccia di seguito. Ora i 40 miliardi di euro all'anno in armamenti da assicurare a Zelenski (denaro buttato in migliaia di nuove fosse, rovine e ferro vecchio!) e il richiamo ai ministri della difesa dell'Unione a consentirne l'uso anche sul territorio russo. Prossimo passo? l'invio di truppe, come proposto dal presidente francese? Povera Europa. Siete la compagine guida più infelice e spendacciona che l'UE subisce dalla sua fondazione. 

"Non ci resta che piangere", per dirla alla Benigni, e di pregare che il voto del 9 giugno vi dia il benservito. Le auguro comunque fin d'ora di godersela, la pensione.

Magari un ultimo appunto. Come mai la conferenza di pace per l'Ucraina in Svizzera, senza la Russia? Invitato per così dire il mondo intero, ma non Putin o chi per lui. E ve lo diranno in molti, da Xi Jinping a Lula, da Modi a Ramaphosa e in Europa, Orban e Vučič, che senza la Federazione russa come interlocutore a pieno titolo, la pace e' innegoziabile. Se pensate di poterla imporre, altro buco nell'acqua. Ovviamente, ben che vada. Meglio un buco nell'acqua che un fungo atomico in terra. Ma oramai non mi sorprende piu' nulla di quanto sento da Bruxelles. 

Mi auguro abbia dei nipoti. Si dedichi a loro.

 

 Aurelio Juri, gia' europarlamentare socialista dalla Slovenia

 

Capodistria, 31 maggio 2024

Ko pozivi k previdnosti postajajo moteči

 

Kdo pa je ta mladi fant?

 

… Ki sicer ne koraka čez vas, ker udobno sedi v Strasbourgu, na dobro plačanem evropskem stolu, pa mu tudi tako hudo ne žari obraz, ker mrko in zvišano gleda na del domače javnosti, ki si je nedavno privoščila pisati vladi in jo pozvati k temu, da na 77. Generalni skupščini Svetovne zdravstvene organizacije, ki od 27 maja do 1. junija poteka v Ženevi, ne bi RS oddala glas tako imenovanemu Pandemičnemu sporazumu in spremembam Mednarodnega zdravstvenega pravilnika, ker brez resne, temeljite predhodne javne obravnave, ki bila bi še kako nujna po boleči in dragi šoli covidnega časa. Jah, Matjaž Gruden, pravnik, diplomat, kolumnist in v mlajših letih celo filmski igralec (»Sreča na vrvici«), ki že 6 let pri Svetu Evrope vodi direktorat za demokratično participacijo.

No, lepo. Osnovna njegova skrb je demokratična participacija, zato takoj vprašanje: a ne sodi k njej tudi pravica do dvoma, do kritike, do javnega opozarjanja odločevalcev, da morda nekaj ni v redu pri tem o čemer so poklicani odločati?

Sem eden od 82 podpisnic in podpisnikov omenjenega pisma, pa nisem antivakser – že 4 krat sem se zaradi osebnih zdravstvenih okoliščin cepil proti Covidu – zagovarjam pa pravico slehernika, da se o tem odloči sam. In podpisal sem pismo, ne ker bi bil oboževalec teoriji zarote ali nejeverni Tomaž pri vsem in vseh, temveč le zato da bi o dveh listinah, ki bodo močno zaznamovale našo zdravstveno prihodnost, izvedeli več, slišali in to interdisciplinarno, več mnenj stroke o plusih in minusih njunih vsebin in nenazadnje tudi zato, ker malce skepse, se mi je vendarle udomila v možganovino odkar spremljam obnašanje evropskih in svetovnih odločevalcev do najhujših izzivov zadnjega obdobja: podnebje, covidna kriza, vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, migranti.

Matjaž Gruden ima vso pravico da verjame tako v uresničljivost zelenega dogovora EU, ob istočasnem pozivanju članic k oboroževanju, kot v obveznost cepljenja, ko bi tako sklenila Svetovna zdravstvena organizacija, seveda tudi v učinkovitost sankciji proti Rusiji in v zmago Ukrajine, če ji bo Zahod zagotavljal orožje, v nujnost preživetja in dominantnosti Nata, nenazadnje tudi v to, da masaker 36 tisoč Palestincev je zakrivil Hamas, ga o vsem tem ne sprašujem, a naj drugim, prav iz naslova demokratične participacije, dovoli brez kakršnekoli diskvalifikacije in razvrednotenja, da opozorimo na pasti prehitrega in z najbolj relevantnimi informacijami pomanjkljivega odločanja.

»Pri odločanju o tem - naj ponovim glavno sporočilo odprtega pisma - sta nujni največja previdnost in vsa politična odgovornost, se pravi temeljita in tehtna presoja vseh vidikov predlaganih dokumentov in njunih možnih posledic v interdisciplinarnih strokovnih delovnih skupinah in vključujoči javni razpravi ter strogo upoštevanje demokratičnih pravil odločanja v dobro javnosti, saj predlagana dokumenta neposredno zadevata našo nacionalno suverenost in osnovne življenjske interese prebivalstva. Dotikata se zdravja in zdravstva, gospodarstva, izobraževanja, svobodnega delovanja družbe kot celote ter človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Ne gre samo za našo svobodo in blaginjo. Dobesedno gre za naše zdravje in življenje.«

Kaj je pri tem narobe? Pa podpisnice in podpisniki so imena nacionalnega intelektualnega miljeja, večina je akademikov, ki so nekaj ustvarili v dobro družbe in si takih poskusov poniževanj ne zaslužijo.

 

A bo kdo ustavil Izrael?

 

Koliko palestinskih otrok bo še žrtvovano na oltar cagavosti EU?

 

Josep Borrell se prebuja: »Evropska unija mora izbrati­­: mednarodno pravo ali Izrael.? Oboje skupaj ne gre«. Mejor tarde que nunca, Borrell.

Da bi se na omarici visokega predstavnika EU za zunanjo politiko oglasila budilka je bi potreben, po 8 mesecih opustošenja, 35 tisoč pobitih civilistov v Gazi, od teh 14 tisoč otrok in 11 tisoč žensk, 8 tisoč še pogrešanih – zagotovo trupla pod ruševinami, 100 tisoč ranjenih, pohabljenih, poškodovanih, 2 milijona razseljenih, in nič koliko resoluciji OZN, ukaz Meddržavnega sodišča v Haagu, po obtožbi Južne Afrike proti Izraelu zaradi izvajanja genocida in apartheida v Gazi, Netanyahujevi vladi, da naj takoj ustavi napad na Rafo, na jugu Gaze, kjer se je zatekel milijon in pol Palestincev.

In EU se je znašla per hudo dilemo, po eni strani zaprisega na vladavino prava, po drugi razume in v mnogih premerih solidarizira z Izraelom ter ga celo oborožuje (Nemčija, Avstrija, Združeno Kraljestvo, Češka pa še kdo). Poleg glavnega sponzorja, seveda – ZDA.

Za razliko v odnosu do vojne v Ukrajini, oz. ruskega napada nanjo, tu enotnosti ni. Španija, Irska in nečlanica Norveška, kritične do Izraela, gredo v priznanje Palestine že v torek, za nas, ki naj bi sprožili ta minival priznanja ter kličemo k enakemu ravnanju še druge članice unije, se še ne ve – predsednica Republika Musarjeva in zunanja ministrica Fajonova bi to izvedli skupaj s prvo trojico, v torek, a svetovalec za zunanjo politiko in njen dejanski izvajalec v kabinetu premierja Goloba, Vojko Volk, za katerega se razume, da priznanju Palestine ni naklonjen, potiska na zavoro tudi s postavljanjem neuresničljivi pogojev, tako da si je predsednik Vlade kupil čas še do 13. junija.

Medtem Izrael pobija dalje. Če ga ne ustavijo resolucije Varnostnega sveta in Generalne skupščine svetovne organizacije, kako naj bi ga razsodba Haaškega sodišča, ki je zanj mala malica. Še listek občinskega redarja zaradi napačnega parkiranja na vetrobranu Natanyahujevega avtomobila bi izraelskega premierja, bolj zabolel, ker ko globe ne bi plačal, bi ga zarubili.

In ker ob listinah, ki povedo to in ono, ni ukrepanja, Netanyahu gre dalje, »do zadnjega Hamasovca« - pravi, in če bo potrebno, dodajo njegovi, do zadnjega Palestinca.  

Bo kdo, v bran Meddržavnega sodišča in nenazadnje avtoritete OZN in zlasti njenega Varnostnega sveta, kjer smo tudi mi kao polnopravni čeprav začasni člani, spregovoril o konkretnih, bolečih sankcijah proti Izraelu, o zamrznitvi njegovega premoženja in bančnih računov v tujini od kateri bo slej ko prej treba Gazo rekonstruirati, o zaustavitvi trgovanja zlasti z orožjem, o izključitvi njenih športnih in drugih predstavnikov in mednarodnih organizacijo in tekmovanj – za Ruse to že velja leta! – o prepovedi sodelovanja Izraela na letošnji Olimpijadi v Parizu, o spustitvi diplomatskih odnosov na nižje ravni?

Bo kdo s tem začel? Bo k temu kdo pozval? Bomo to mi, skupaj s Španijo, Irsko, Norveško, Turčijo? Ali bo to Španija, ki ob našem cincanju prevzema počasi vodilno vlogo pri ozaveščanju EU?

Ladjo, »Marianne Danica«, ki je prevažala orožje za Izrael, je brez pomislekov odgnala s svojih teritorialnih voda, neka druga, »Borkum«, da bi se temu izognila, je namesto Cartageno za pristan izbrala Koper. Tudi na tej, bi naj bilo po informacijah nevladnih španskih organizaciji, orožje za Izrael, a neformalni zunanji minister Volk je zagotovil, da je bil nanjo tovor izključno za Češko. Ni pa nihče od vlade zaukazal podrobnega pregled ladje, tudi ko se je izkazalo, da so bile uradne tovorne listine kontradiktorne in pomanjkljive. Tako, da če bo »Borkum« res pristala v Haifo in raztovorila potrebščine za izraelsko vojsko, nam bomo lahko pripeli nič kaj pohvalno etiketo »logistične podpornice Izraela«.

Skratka, koliko še pobitih palestinskih otrok do prvih konkretnih sankciji proti morilcu?

ESČP razsodilo nekoliko površno!

 

ZAKAJ JE RAZSODBA ESČP NEPREBAVLJIVA?

 

 Kot prvi pobudnik arbitražnega reševanja mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško s formalnim pozivom vladi na eni od sej parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko 2004, da naj bi opustila dolgotrajna in brezplodna pogajanja s sosedo o bilateralnem razreševanju tega vprašanja in se dogovorila o tretjem razsodniku, - no, da bi se ji posvetila smiselnost te poti je potrebovala še 6 letih tuhtanja in kar nekaj pritiskov EU - ne morem tajiti svojega razočaranja nad razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice glede pritožbe slovenskih ribičev proti Hrvaški zavoljo prejetih kazni pri opravljanju svojega dela.

Vsa ta leta sem se zgražal nad hrvaškim zavračanjem arbitražne odločitve in tudi same arbitraže, ki jo je bila sopodpisala, kar pa ji ni v ničemer zmanjševalo veljavnosti, in se čudil na amorfno odzivanje predhodnika Leynove na čelu Evropske komisije, Junckerja, ko je ponavljal in ponavljal poziv obema stranema k implementaciji razsodbe, celo ko jo je bila Slovenija že povsem uveljavila. Da bi izrečno nagovoril Hrvaško k enakemu ravnanju, niti slučajno. Prevagalo je pač osebno prijateljevanje s hrvaškim premierjem Plenkovičem.

 Zato sem bil vesel koraka, za katerega so se bili odločili prizadeti slovenski ribiči, prepričan v to, da bo ESČP razsodil njim v prid in s tem končno dopovedal Hrvaški, katera je bila meja na morju s Slovenijo, ki je mednarodno veljala.

Res da nisem pravnik, a 13 let parlamentarnega dela, ko moraš ves čas zakonodajnega procesa, vijugati med političnimi željami in ustavnopravnimi okvirji, ti da, hočeš nočeš, nekaj pravnega znanja in razumevanja. Bil sem nenazadnje prejel potrditev Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope o skladnosti velike Mestne občine Koper z Evropsko listino o lokalni samoupravi, po večletnem sporu s takratnim (Šturmovim) Ustavnim sodiščem, ki si je z vsemi kremplji prizadeval, da bi jo razdelili na več manjših občin.

Toliko, da povem, da nisem niti malo posumil, da se bo zgodilo to kar se je z našimi ribiči.

Vzel sem si čas in podrobno prebral razsodbo ESČP. Da se je izreklo za nepristojno ocenjevanja veljavnosti in pravnih posledic arbitraže - pazimo: globe so ena od pravnih posledic - me ni pretirano začudilo in sem takoj pomislil, da je bilo za tovrstno odločanje morda bolj pristojno Sodišče Evropske unije, toda v nadaljevanju sprejme tezo Hrvaške, da je po njenem pravu »meja jasno določena in da zato pritožniki ne morejo trditi, da niso vedeli, da bo njihov vstop v sporne vode imel za posledico manjši prekršek in s tem izrečeno kazen«. Pri tem utemeljevanju, sodišče zabrede v dve kontradiktornosti: s priznanjem Hrvaški, da ima po svoji zakonodaji mejo »jasno določeno« - mimogrede enostransko! -dezavuira arbitražo, s čimer negira prvotno trditev da ni pristojno ocenjevanja njene veljavnosti in pravnih posledic. Obenem prizna da so ribiči vstopili v »sporne vode« s čimer demantira »jasno določeno« mejo.

A najhuje je, da ne upošteva dejstva, da ribiči lovijo v vodah, ki so po slovenski zakonodaji, ki izhaja iz implementacije arbitražne odločbe, »jasno določene« kot teritorialno slovensko morje.

Čeprav ne vidim jasnega izhoda  iz vse te pravno-politične kolobocije, ki nam jo je dodatno zakuhala prejšnja Janševa vlada, ko je dovolila, ne da bi niti poskusila preko Evropske komisije ali Sodišča EU, ustaviti ter odložiti vso zadevo, da sta se Hrvaška in Italija dogovorili o razdelitvi Jadrana v njuni ekonomski coni, s čimer je ostala Slovenija brez »junction-a«, oz. neposrednega stika ali povezave z mednarodnimi vodami, Vlado pozivam, da v luči razsodbe ESČP in v duhu dobrega sosedstva, poišče s hrvaško dogovor o preklicu vseh kasni, tako našim kot hrvaškim ribičem, in pokrene vse kar je potrebno da se o uveljavitvi arbitraže nekdo enkrat za vselej izreče, ali Sodišče EU, sicer pa VS OZN!

 

Fajonov trud...nepoplačan

 

Bravo, Tanja…. toda?!

 

Naši zunanji ministrici Tanji Fajon, v rahlih težavah sinoči pri Marcelu Štefančiču glede »datuma in ure« dolgo pričakovanega in nepovratnega priznanja Palestine, gre vendarle priznati da gara za dosego miru na Bližnjem vzhodu, najprej za stalno premirje in primerno humanitarno oskrbo preživelim v Gazi ter za končno rešitev izraelsko-palestinskega konflikta s formulo dveh držav, poleg že priznanega Izraela še Palestino. Toliko bolj čuti to odgovornost kot šefica diplomacije začasne članice Varnostnega sveta OZN.

Toda, a se te misije loteva prav? Glede na dosedanji izplen njenih prizadevanj, bi lahko rekli, da ji ne gre preveč od rok. Izraelska vojska namreč, gluha na vse pozive, iskrene in sprenevedave (ZDA) in že kar v posmeh vsem dosedanjim resolucijam svetovne organizacije, nadaljuje z mulčenjem po Gazi. Število pobitih Palestincev in Palestink že presega 35 tisoč, pa še 8 tisoč jih je pogrešanih, večinoma verjetno pod ruševinami.  Od teh je 15 tisoč otrok in več kot 10 tisoč žensk. Ne pozabimo na ranjence,  80 tisoč in več, ter na sestradane od lakote, brez prave zdravstvene in humanitarne pomoči. Da bi Netanyahu odnehal ne pomagajo niti pristanek Hamasa na najnovejši kompromisni predlog dogovora o osvoboditvi talcev in premirju, niti vse bolj množični protesti v samem Izraelu, študentski upori na ameriških, kanadskih, avstralskih in evropskih univerzah, niti prva resna sankcija z Zahoda, kamor lahko umestimo Turčijo, kot pomembno članico Nata, v obliki prekinitve trgovanja z Izraelom, in niti zavedanje o potencialni a ob že zgodovinski podpori ZDA malo verjetni usodi, ki sta pričakali Miloševiča in Mladiča. Gremo do konca, do popolnega uničenja Hamasa – odgovarja izraelski premier. Turčija je lani v Izrael izvozila za 5,43 milijarde dolarjev blaga in storitev, kar ni malo, a vseeno ne dovolj, da bi Natanyahuja v tej njegovi obsedenosti s palestinskim gibanjem zaskrbelo. Bi pa ga zagotovo če bi enako ravnala Evropska unija kot taka, ali dober del njenih članic, ker enotnega evropskega pristopa k temu, zavoljo Nemčije, Avstrije in tudi Francije, ne gre pričakovati. Slovenija sicer podpira poziv Španije in Irske Evropski komisiji, naj se ponovno preuči sporazum o sodelovanju med Evropsko unijo in Izraelom, a ker od te moke - kot sem dejal -  ne bo kruha, bi se morali sami podati k ukrepanju proti neukrotljivemu Netanyahuju. Tega nam članstvo v EU ne prepoveduje. Prekinitev trgovanja bi imela bolj kot ne simbolni pomen - Slovenija je namreč v letu 2023 v Izrael izvozila le za 75 milijonov evrov blaga, uvozila pa za 203 milijone - bila bi pa signal še drugim članicam, kot so Španija, Irska, Belgija pa še kdo, da bi ravnali enako ali podobno. In sem trdno prepričan, da bi močno sporočilo prišlo tudi iz vpoklica naše veleposlanice  iz Tel Aviva, iz znižanja diplomatskih odnosov ( prekinitvi nisem naklonjen ) na raven odpravnika poslov.

Kaj smo si že z EU izmislili, glede sankciji proti Ruski federaciji, potem ko je napadla Ukrajino? Ni, da ni, kar nam je vse padlo na pamet, da bi kaznovali Putina in stavili, z nenehnim oboroževanjem ukrajinskih braniteljev, na njegov poraz, ter ne ugovarjamo kaj glasno niti norim idejam o napotitvi evropskih in Natovih vojska v Ukrajino, do Izraela in Netanyahuja, ki je v četrtino časa ruske okupacije Ukrajine pobil trikrat več civilistov in sedemkrat več otrok, pa še vedno ravnamo z rokavicami - dvakrat je šla naša ministrica v Izrael in se rokovala z izraelskim kolegom, niti enkrat v Moskvo h kolegu Lavrovu.

Nekje sem prebral da ima Izrael zaloge streliva, če odmislimo njegove jedrske konice, le za tri dni. Kar počne zmore torej le zavoljo sprotnih dobav iz ZDA, Združenega Kraljestva, Nemčije, Italije pa še koga. Smo te dobavitelje kdaj prosili, če že ne od njih kar zahtevali, da bi dobave ustavili? Nismo! Torej ne govorimo, da je humanost z Gazo padla na izpitu, gospa ministrica, ker tudi sami sedimo med onimi, ki so za to krivi in se z vsakim dodatno pobitim Palestincem breme te odgovornosti samo povečuje!