Ko ena sama smrt
odtehta 30 tisoč drugih
Kam je Evropska Unija, v
katero sem ob referendumu 2003 in še do nekaj let nazaj globoko verjel, da je
bila naša najboljša posvojiteljica, zašla? Že to da ni zmogla poti v Moskvo, ko
je Putin napadel Ukrajino, ampak se mu je takoj postavila sovražno proti in ga
razglasila za pro-teroristično pošast, s katero dialoga ni smelo več biti, se
mi je zdelo nekoliko skregano z njeno zgodovinsko vlogo in njenim poslanstvom.
Še huje je postalo, ko namesto mediacije, je sprožila proti njemu vojno
sankciji, hodila izključno v Kijev in ga, s težkimi milijardami evrov evropskih
davkoplačevalcev ter paradoksalno iz »sklada za mir« pričela oboroževati ter
tako prispevala k temu, da se še danes po dveh letih na bojiščih Ukrajine umira,
četrtina države ostaja v ruskih rokah in ukrajinski predsednik Zelenski vedno
znova sprašuje evropske voditelje zakaj dovolijo, da je temu tako?! Pa sem se
spomnil Evropske unije iz časa našega osamosvajanja, zlasti 10 dnevne vojne.
Njene delegacije so hodile tako k nam v Ljubljano kot v Beograd, sankciji proti
predsedstvu SFRJ ali JLA ni bilo, tudi orožja iz Bruslja ali denarja, da bi si
ga kupili nismo prejemali, celo vztrajala je pri tem (šef mediatorjev Gianni De
Michelis) da bi se povsem razorožili, a na
koncu smo z njenim posredovanjem v Brionih vendarle sklenili mir. Res da sta
zgodbi nekoliko različni in da takrat Republika Slovenija od EU še ni bila
priznana, a bila si je priborila samostojnost in neodvisnost v skladu z vsemi
pravnimi tako jugoslovanskimi kot mednarodnimi normami, na osnovi obče priznane
pravice do samoodločbe.
A vrh povsem zavožene politike
in vloge, Evropska unija, ob sostorilstvu njenih članic, doseže z recidivom,
najhujšim doslej, palestinsko-izraelskega konflikta.
7. oktobra lani, po 56
letih formalne in z vsemi resolucijami OZN obsojene izraelske »zadušljive
okupacije« - kot jo je poimenoval generalni sekretar svetovne organizacije
Antonio Guterres - Palestine, bojevniki Hamasove oblasti v Gazi napadejo jug
Izraela in v spopadu z domačimi silami pobijejo 1200 ljudi, vojake in civiliste,
na krut način tudi ženske in otroke, pri čemer izzovejo takojšnji odziv Izraela
in solidariziranje z njim s strani celotnega Zahoda z EU vred, ki mu celo
prizna pravico do samoobrambe. Toda nihče, razen Guterresa, ki bi spomnil vlado
Benjamina Netanyahuja, da je bil Hamasov vdor vendarle odziv na okupacijo in na
že kronično izraelsko izigravanje resoluciji Varnostnega sveta in Generalne
skupščine Združenih Narodov proti kolonizaciji okupiranega ozemlja.
Odziv Izraela s silovitim
raketiranjem Gaze je v parih dneh potrojil število Hamasovih žrtev nekaj dni
prej. Umirali so predvsem nedolžni Palestinci, večinoma ženske in otroci, a se
Netanyahu ni ustavil. Obratno, napovedal je operacijo, tudi z zraka, morja in
kopna, ki naj bi Hamasovo grožnjo povsem izkoreninila, ne glede na ceno, ki bi
jo plačali civilisti iz naslova kolateralne škode. In začetna nesorazmernost
pri uporabi sile je hitro prešla v vse hujšo humanitarno katastrofo, navkljub
mednarodnim pozivom Izraelu k spoštovanju mednarodnega in humanitarnega prava
in sodbe meddržavnega sodišča v Haagu o preprečevanju genocida nad Palestinci.
Danes smo par tednov v že
petem mesecu izraelskega pobijanja in uničevanja: skoraj 30 tisoč pokončanih
življenj, 80 tisoč ranjenih, 2 milijona razseljenih, Gaza razglašena za območje
na katerem ni več mogoče živeti.
In še vedno nobene
obsodbe Izraela s strani Bruslja, še manj pozivov k sankcijam, ki pa bodo
doletele še enkrat več Rusijo, tokrat zaradi smrti v Sibiriji priprtega Putinovega
oponenta Aleksija Navalnega. Naša ministrica je že poklicala na zagovor ruskega
veleposlanika v Ljubljani, česar z izraelskim ni še storila, pa se in jo
sprašujem ali je dopustno, humano in etično sprejemljivo da smrt, mimogrede še
ne pojasnjena, enega samega človeka, pa naj si bo to tudi Bog, odtehta načrtovan
in zavestno izveden pomor 30 tisoč Palestincev? Je to EU, ki smo jo sanjali?
Kako klavrno izpade praznovanje 20. obletnice našega članstva vanjo.
Nessun commento:
Posta un commento