Mi, vojna in svet
Sem res storil(a) vse kar je v moji moči, da bi
vsaj skušal(a) privesti vojno v Ukrajini do konca, preprečiti nadaljnje
pobijanje in umiranje ter omiliti vse ostale njene posledice? Se o tem kdaj
vprašate, gospe in gospodje na oblasti? Naslovljeno na predsednico Republike,
na predsednika vlade, na zunanjo ministrico ter ostale ministre, na poslanke in
poslance Državnega zbora, zlasti iz koalicije.
Kolikor spremljam vso to dramo in odzivanja Slovenije
nanjo, je moj odgovor NE! Še preden bi se konflikt začel, da, z rusko
kriminalno agresijo, so vaši predhodniki molčali ali soglašali s trdo roko
odločevalcev v Washingtonu in Bruslju do Rusije v odnosu do njenih vendarle legitimnih
zahtev po varnostnih jamstvih in implementaciji minskih sporazumov o vzhodnem
delu Ukrajine, kar je že dajalo slutiti, da to ne bo šlo mimo brez posledic, ko
ste od njih prevzeli vodenje države in je bila prilika, da bi kurz spremenili,
pa preprosto nadaljevali po isti poti, brez ene same spremembe, ki bi
napovedovala odločnejša prizadevanja za dokončanje vojne in vzpostavitev miru.
Nisem enega oz. ene od vas slišal ali bral, da bi pravilno diagnosticiral
stanje, analiziral vzroke in napovedal nadaljnji potek te najbolj nevarne
patologije po drugi svetovni vojni. Le nemo poslušanje in izvrševanje vsega kar
se je odločalo v poveljniških sobanah Nata in Evropske unije, tu pa tam celo
prehitevanje z idejami, ki so nas še bolj tlačile v to sranje. Prevzeli ste in
ponavljate mantro, da »se ve, kdo je agresor in kdo žrtev in da mir bo ko bo
pravičen« ter verjamete, ali se tako delate, v tezo, da je agresorja in
okupatorja, z vso vojaško pomočjo, ki jo daje Zahod in mi z njim Ukrajincem,
moč poraziti, ga odgnati domov, ga prisiliti k reparaciji škode in voditelja
poslati v Haag, ne da bi tvegali aktiviranja najhujšega orožja – jedrskega, kar
pa vemo vsi kaj bi to pomenilo. Niste ene rekli niti, ko so se ZDA odločile
poslati braniteljem po mednarodnih konvencijah sporno in prepovedano orožje –
kasetno ter z osiromašenim uranom. Tudi ne, ko so sankcije proti Putinovemu
režimu udarile po ruskemu občestvu v celoti, po njegovi zgodovini, kulturi,
znanosti, športu, po preprostih in nedolžnih ljudeh, celo po tistih, ki
ugovarjajo Putinovemu početju. Da o tem, da se nam sankcije vračajo kot
bumerang niti ne govorimo. Nič od nič, gospe in gospodje. Le nekaj lepih in
navidezno spodbudnih besed v prid reševanju spora za pogajalsko mizo, a
konkretnih dejanj, korakov, predlogov, iniciativ v Bruslju in do glavnega
režiserja ter končnega odločevalca v Washingtonu ni videti, oz. zaznati.
In vojna traja že 550 dni. Priznajmo si, da smo
se je že nekoliko navadili in da nam občasna poročanja o novih žrtvah kaj
prehudo ne pretresejo. Kot da pri tem nimamo nič. Same zunanje ministrice nam
to povedo. Iz Bruslja, New Yorka in še od kod se veselo, nasmejano,
razposajeno, brezskrbno družijo in fotkajo (instagram T.Fajon) kot bi bile
srednješolke na maturantskem izletu ali na kaki dekliščini, pa imajo v rokah velik
del odgovornosti za usodo sveta in to v času, kot svari že od vseh opozarjanj
vidno utrujen in resigniran generalni sekretar Združenih Narodov, Guterres,
poka po šivih! No, v mislih ima tudi druga konfliktna žarišča, vse bolj
globalno begunsko krizo ter seveda največji izziv, če odmislimo jedrski spopad,
ki nam ga nalaga vse manj ukrotljivo podnebje. A v vsem tem odigrava
nezanemarljivo vlogo ukrajinska drama.
Ne sme se nadaljevati še naslednjih 550 dni ali
več, pravzaprav niti en dan več, kolikor že traja, ker šivi sveta bodo do
takrat že vsi popokani! Zberite se, predsednica, predsednik, ministrica in
parlamentarci, preberite na glas kaj vam nalaga 124. člen Ustave in uberite
končno pravo smer pri »reševanju vojaka Ryana«, vsaj toliko da si boste lahko
rekli, »skušal(a) sem!«.
Nessun commento:
Posta un commento