Bravo Renzi. Klofuta na mestu!

BO, OB MIGRANTSKI KRIZI, EVROPSKA UNIJA PREŽIVELA?

…Težko vprašanje. Še nikoli ni bila pred takšnih izzivom, ki še ni na vrhuncu svoje ostrine, in še nikoli ni imela toliko razpok na svojih nosilnih stebrih. Edina lučka na koncu tunela jo ponujata ZDA in Rusija z dogovorom o prekinitvi sovražnosti v Siriji med Asadovim režimom in opozicijo, ki če bo zdržal in odprl pot k političnemu reševanju že pet let trajajoče vojne v tej deželi, od koder prihaja večina beguncev, ki se po postanku v Turčiji podaja na pot v Evropo, bo omogočil oddahnitev tudi v evropskih prestolnicah. Če bo te vojne namreč konec, bo tudi migrantski pritisk na Balkanski transverzali, preko Austrije pa do Nemčije in ostalih destinaciji pojenjal in se bomo hitreje vrnili k, recimo jim, bolj znosnim razmeram ter se posvetili nujni sanaciji omenjenih razpok na stavbi skupnega evropskega doma.

V tej luči pozdravljam odkrito stališče italijanskega premiera Mattea Renzija, naslovljeno in primis članicam EUja iz vzhodne Evrope, oziroma iz Višegrajske skupine, da »Je solidarnost načelo, ki velja za vse in v obe smeri! Če jo pričakuješ ko bi nekaj dobil, bodi solidaren tudi ko moraš nekaj dat! Tisti, ki izstopi iz te igre ne bo prejel denarja!«… Zagrozil je namreč veto na nov proračun Unije v kolikor bodo Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska še naprej zavračale enakopravno porazdelitev begunskega bremena, ter dodal: »Če bi bili, ustanovitelji EU, pred 12 leti sebični, danes unija ne bi štela 28 članic!«

»Gre za politično izsiljevanje« - mu je zabičal nazaj madžarski kolega Orman. In res je, a če drugega načina ni, da nekoga prisiliš k temu, da se vrne k načelom katerim se je bil zavezal ob vstopu v članstvo, tudi tako je prav.

Slovenija, ki se sicer tega zaveda, vsaj še pod sedanjim vodstvom, pa nima tega poguma, žal, da bi se tako jasno in odločno pridružila tej drži in ravna z »porednimi« štiri članicami skorajda ponižno. Edino predsednik republike Pahor je zmogel izreči, ob obisku h kolegu Zemanu v Pragi, stavek, da se razhajata pri vprašanju sprejemanja migrantov po v Bruslju dogovorjenih kvotah v mehanizmu relokacije,  ter posvaril, da »Se morajo te krize lotiti vse članice skupaj, sicer bo, ob uveljavitvi nekoordiniranih nacionalnih politik za njeno obvladovanje, zlasti na zahodnem Balkanu lahko prišlo do incidentov ali konfliktov, ki si jih nihče ne želi«.

Premier Miro Cerar pa še tega poguma ni imel, ko se je kak teden nazaj, na Brdu pri Kranju, ob robu skupne seje slovenske in madžarske vlade, srečal s kolegom Orbanom. Celo zahvalil se mu je za – kot je dejal - »nesebično pomoč, ko so prebežniki dosegli Slovenijo«.

Malo morgen, dr. Cerar! Kaka nesebična pomoč?! Saj nam je prav Orban z zaprtjem meje s Srbijo in Hrvaško za tok beguncev zakuhal problem s katerim se spopadamo. Dobro je vedel, da bodo ti ljudje prišli k nam. Da nam je kasneje poslal nekaj policijskih okrepitev ne odtehta niti slučajno težave, ki nam jih je povzročil. Vsaj spomnili bi ga na to, da bi od njega prej pričakovali dogovor o tem kako, po načelu solidarnosti in enakopravnosti ter v soglasju s Hrvaško, migrantski tok pri južnih sosedih porazdeliti v dve sorazmerni smeri, ena preko Madžarske, druga preko Slovenije.

Zato, bravo Renzi! Upam, da se bodo tako postavile še ostale zahodne članice EUja, ki breme te krize prenašajo in da bodo prisilile vzhodnjake k večji disciplini. Če ne bo učinka, oziroma ustreznega odziva, niti uspeh dogovora o Siriji med Washingtonom in Moskvo ne bo preprečil sesutja in izumrtja Evropske unije.

A ja, dejal sem, da se usodnosti spoštovanja vseh načel in pravil te skupnosti sedanja, Cerarjeva vlada vendarle zaveda in se jih zato drži, a polit-barometer napoveduje tudi pri nas spremembe, ki nas bodo oddaljile od Bruslja in približale Višegradu. Ali je to prihodnost, ki si jo želimo!