NARATIV NATA O RUSIJI VSE BOLJ GROTESKEN A TUDI NEVAREN
Tisti, ki dalj časa spremljamo izjave vodilnih v Evropski uniji in predvsem Natu, v zvezi z vojno v Ukrajini in grožnjo, ki bi jo naj predstavljale domnevne bojne sanje Ruske federacije v razmerju do Zahoda, se kljub resnosti in dramatičnosti situacije o kateri je govora , težko izognemo nasmeškom, četudi kislim. To kar nam pripovedujejo generalni sekretar Nata, Mark Rutte, razni premierji in zunanji ter obrambni ministri, predsednica Evropske komisije Leynova, njena desna roka za zunanjo politiko Kallasova pa še kdo, o tem, da ko bo padla Ukrajina, bomo na vrsti mi, Evropejci, oz. da ima Rusija velike imperialne apetite in da noče miru, prepriča lahko le še kako starko s kognitivno insuficienco.
Najbolj sveža, petkova izjava Rutteja: »Rusija bi lahko v naslednjih petih letih napadla Nato«. Še dva meseca nazaj nas je miril, da »je Nato tako močan, da nas Rusi ne morejo napasti«. Po nemškem obrambnem ministru, Borisu Pistoriusu naj bi se to zgodilo v petih do osmih letih, njegov general Alexander Sollfrank pravi da do 2029, da pa »Putin lahko izvede regionalni napad na katero od članic Nata že takoj«, in da ne bi pri vsem tem zaostajal, britanski minister za obrambo, Al Carns, še bolj teatralen: »Senca vojne se je zgrnila nad vrata Evrope« sporoča in Britance poziva »Pripravite se!«
Gre za vse bolj nevarno histerijo, ker kriči po provokacijah, ki se stopnjuje v času, ko Washington lansira novo varnostno strategijo za ZDA s povsem nasprotnimi sporočili. Beremo namreč da je dolgoročni mir ob vzajemni varnosti na stari celini dosegljiv in da je stabilizacija odnosov z Rusijo, ki da je ne gre jemati kot grožnjo, v interesu tako Združenih držav Amerike kot Evrope.
Zakaj Rutte in gospodje iz tako imenovane evropske »koalicije voljnih« (Macron, Starner, Merz, Meloni, Tusk in drugi) prepričajo lahko le še, če odmislim apriorne rusofobe in vojno hujskače, kako babico in dedka v domu ostarelih?
Kot prvo, ker nočejo priznati, da je do ruske agresije na Ukrajino prišlo prav zato, da se nebi Rusija imela jutri spopasti z Natom – to je bil Putin jasno sporočil v svoji zahtevi Zavezništvu po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo, dober mesec pred sprožitvijo, kot jo je imenoval, »Specialne operacije«. Zahteva je bila žal zavrnjena.
Kot drugo, ker kričači o ruski grožnji ne vedo povedati čemu bi naj Rusija napadla Evropo, oz. Nato, kakšni naj bi bili njeni motivi in cilji?!
Kot tretje, ker z vsemi okrepitvami, investicijami v dodatno oboroževanje in bojni potencial, tudi človeški, se na konvencionalen način bojevanja Rusija ne bi mogla meriti s skupno silo 32 držav, med katerimi tudi ZDA. S samo Ukrajino se matra skoraj že štiri leta. Prehod na uporabo jedrskega orožja pa bi pomenil konec tudi zanjo. Kje je torej računica?
Da pa vojna med EU in Natom z Rusko federacijo ni povsem izključena drži, a le v primeru, ko bi prvi dve zavezništvi s svojimi enotami vstopili na ukrajinsko ozemlje iz naslova »pomoči« ali »
Me čudi in žalosti da o vsem tem naš državni vrh molči, s čimer prispeva k tej histeriji.