venerdì 26 dicembre 2025

iz Bruslja nič novega

 

Do Ukrajine in Rusije, Evropa v novo leto s staro politiko…?!


Ko hodim k italijanskim mirovnikom, jih podpirat na shodih proti prisotnosti ameriških jedrskih raket v Avianu pri Pordenonu ali na kakem simpoziju proti militarizaciji države, ali pogosteje v Trst na debatah o denukleariziranem statusu Tržaškega zaliva, oz. uzakonitvi prepovedi vplutja ladjam na jedrski pogon ali z jedrskim orožjem na krovu, me sprašujejo kako to, da mirovniki v Sloveniji uspemo tu pa tam nagovoriti oblast, do samega državnega vrha, tudi bolj neposredno, v živo, na srečanjih s šefico države, s predsednico parlamenta, z zunanjo ministrico - edini, ki nas noče je predsednik vlade - , ko njih sprejme kvečjemu kak znanec, ki sedi v Deželnem svetu.

To je prednost male, drobne države, kamor se tisti, ki se s politiko ukvarjamo že dalj časa, več ali manj poznamo vsi – je moj prvi, spontani odgovor. A ne mislite si – pripomnim takoj -, da je od tega kaj več učinka. Poslušajo nas, prikimajo tudi, delijo z nami marsikaj, toda… »ne veste vsega, ne poznate ozadji« - nam povedo – »in nenazadnje pripadamo širši evropski družini, ki ji je enotnost ključna za obstoj in ki nekaj pokrene le ob polnem soglasju«.

Nosilcem oblasti tudi pisno sporočamo kaj si o njihovih odločitvah mislimo, priznam da predvsem ko se z njimi ne strinjamo, in nam tudi kdaj pa kdaj odgovorijo, a ne manjkajo pohvale, ko si jih zaslužijo seveda. Temu je bilo tako, na primer, ko je Državni zbor priznal Palestinsko državo, ko je predsednica Republike v Evropskem parlamentu naslovila z genocidom kar Izrael počne nad palestinskim ljudstvom v Gazi, ko je vlada sama, mimo EU, uvedla določene sankcije proti Izraelu. Še nobenega  ploskanja pa na rovaš vojne v Ukrajini, ki našo vlado vidi povsem postrojeno z bruseljsko birokracijo in z voditelji močnejših članic Evropske unije. Bila je pozvana na samem začetku mandata, celo od dveh bivših predsednikov Republike, Kočana in Turka, k diskontinuiteti z zunanjo politiko prejšnje, Janševe vlade, v zvezi s tem konfliktom, a je to raje preslišala in se v določenih primerih izkazala celo kot bolj papeška od Papeža.

Med bolj pogostimi in, priznam, tudi nesramnimi pisci se štejem sam. Zanese me celo na rob žaljivega, če že ne sovražnega govora. Ker se jih ne prime skoraj nič, niti modre besede, ki jih ponavlja ves čas, ko ga nacionalka kaj vpraša o tem kako Evropa do miru v Ukrajini, dr. Danilo Turk, nekdanji predsednik Republike, svetovalec za politično-pravna vprašanja pri Kofi Ananu, ko je bil generalni sekretar OZN, in še danes gostujoči predavatelj mednarodnega prava in diplomatskih veščim širom sveta: »Brez dialoga, samo s sankcijami in demoniziranjem Rusov ne bo šlo!«.

Pred dnevi sem pisal naši evropski komisarki Marti Kos, sklicujoč se na izjavo, ki jo je bila dala teden prej, da če EU ne bi pomagala Ukrajini tako kot počne, je ne bi bilo več, pri čemer je tudi pozvala kritizerje tega početja naj jim povemo kako drugače spraviti Putina za pogajalsko mizo.

Spomnil sem jo naslednje:

Kmalu bodo 4 leta ko pomagate Ukrajini z orožjem, financami in sankcijami na račun Rusov in še nič ne kaže, da bi to približalo Putina k pogajanjem, kaže pa da ljudje umirajo dalje, da se Ukrajina dalje ruši, da si je Rusi jemljejo vse več... In kaže nenazadnje, da se bližamo eskalaciji, z idejo "koalicije voljnih" da bi napotili vojake v Ukrajino za nadzor morebitnega miru ali morda še prej, ki nas bo potegnila vse bližje neposrednemu spopadu EU/Nato z RF, ki bo neizbežno jedrski.

Prva priložnost, da do vojne ne bi sploh prišlo je bil vsaj načelni DA Putinovi zahtevi po varnostnih jamstvih za RF in po implementaciji sporazumov iz Minska za vzhodni del Ukrajine, ki pa sta ga Biden in Stoltenberg zavrnila in nihče v EU, da bi se zanj potegoval.

Druga priložnost, da bi Ukrajina ostala cela in nevtralna je bil že skoraj podpisan dogovor iz Carigrada marca 2022, a ga je Zelenski po pritisku Johnsona zavrnil, pa znova iz EU nihče, ki bi se zanj postavil.

Tretja priložnost, da se vojna konča že takoj in da si Rusi nehajo jemati še več ukrajinskega ozemlja, je dogovor v 28 točkah, ki ga ponuja Trump, a ki ga Zelenski in EU zavračata. Če že bo kdaj še kaka četrta priložnost, bo samo še slabša, kot vas na to opominja sam ameriški predsednik.

Sicer ne pozabimo na definicijo norosti Alberta Einsteina: Delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate… Ups, tu pa sem se sam ujel v past. Delam ves čas isto – opozarjam in opozarjam, da delajo narobe – in pričakujem drugačne rezultate?! Kaj ko bi raje umolknil?

 

lunedì 22 dicembre 2025

Uboga Evropa...

 

Evropa v vse hujšem kognitivnem stanju

Mark Rutte in Kaja Kallas sta po umskem potencialu, ki ga izkazujeta vsakič, ko spregovorita, sinteza intelektualne in vrednostne ravni aktualnih vodilnih mož in dam Zveze Nato in Evropske Unije, ki se skupaj z ameriškim predsednikom Trumpom, potem ko se kaj dobijo ali slišijo, vsakič veselijo domnevnega napredovanja poti k mirovnim pogovorom z Rusijo, a ko jih slednja opomni, da od svojim osnovnih dveh pogojev ne odstopa - nadzor Donbasa in neodvisnost Ukrajine - znova hladen tuš. »Rusija je ona, ki noče miru!«. Da bi pomislili, da se računi ne delajo brez krčmarja, niti slučajno. In ukrajinski v.d. predsednik Zelenski, ki jih poziva k še dodatnim pritiskom nanjo, da bi jo prisilili k popuščanjem, kot da bi se znašel sredi vojne včeraj in se še ne zavedal, da tovrstni pristopi učinkujejo v tem primeru povsem obratno. Pa se vprašam, kdaj bo enkrat vsa ta gospoda zagledala luč Betlehema?

A posvetimo se prvima dvema »skavtoma«.

O visoki predstavnici EU za zunanjo in varnostno politiko. Nedavno je, brez kančka premisleka ali zadržka, izustila naslednje: »Za mir v Ukrajini, ki naj bo pravičen in trajen, mora Rusija, ne Ukrajina oklestiti tako vojsko kot vojaške izdatke!«. Nasmejala me je in sem ji pisal, da je bila pri tovrstnem pričakovanju preskromna, češ »morala bi zahtevati od Kremlja najmanj še opustitev jedrskega orožja, do zadnje konice, ter samopredajo Vladimirja Putina Haaškemu tribunalu in to še z enosmerno, nepovratno vozovnico, ki bi jo plačal iz lastnega žepa.« Minuli ponedeljek pa še ena cvetka iz njenih ust: »Če ruskemu predsedniku uspe zavzeti ukrajinski Donbas (neukrajinskega ne poznam?!) bo zavzel celotno Ukrajino.« Me srbi, da bi ji nova poslal pisemce in jo podučil, da bi do take zasedbe, glede na čas, ki ga je Putin potreboval za okupacijo Donbasa, lahko prišlo po vojni, ki bi, ob predpostavki, da se zahodna vojaška in finančna pomoč Ukrajini nadaljuje kot doslej - pravkar smo ji dodelili "posojilo" 90 milijard evrov, ki bodo kmalu končali v staro železo, ruševine, kri in solze, ter nekaj tudi v žepih ali na računih bolj iznajdljivih Ukrajincev - ter da Zelenskemu ne zmanjka vojakov,  trajala še dobrih 20 let, no, morda 10, če bi ameriški predsednik Trump v celoti umaknil ZDA iz te zgodbe in prepustil vso breme pomoči Ukrajincem Evropi.

Po čem pa slavi generalni sekretar Nata? Po svoje tudi on po povsem nekompetentnem ali manipulativnem branju kristalne krogle. »Obstaja možnost da bi Rusija v naslednjih 5 letih napadla Nato« - je dejal nedavno. Napad torej ne le na Evropo, na zavezništvo v celoti, z ZDA vred! In mu pri tej zlovešči napovedi sledijo še nekateri evropski premieri, obrambni ministri ter generali. Je pa le 2 meseca nazaj trdil, da »Je Nato tako močna, da je Rusija ne more napasti!«

Toda odmislimo bizarnost tovrstnih izjav in se vprašajmo kaj nam pravzaprav sporočajo. Drugega odgovora ne najdem kot da omenjeni figuri ne računata na sklenitev miru, oz. na uspeh prizadevanj Donalda Trumpa, ki naj bi šla preveč na roko ruskim pričakovanjem in zahtevam. Pa slednji, v lasten zagovor: »Ne bo več umiranja, osvajalna ofenziva se bo ustavila pa še prispevali bodo Rusi k obnovi Ukrajine! Če gre vojna naprej bo jutri še slabše!«  In mi je težko se z njim ne strinjati.

Me pa pri vsem tem skrbi molk naših domačih vladarjev, od predsednice Republike in premierja, do pristojnih ministrov. Da bi enega slišali pripomniti: »Dragi ljudje, Rutteja, Kallasovo in ostale bolj temperamente evropske voditelje kdaj pa kdaj zanese. Mi nevarnosti, da bi nas Rusi jutri napadli ne vidimo!«…  Bilo bi lepo in pomirjujoče namreč izvedeti, da želimo prej verjeti v uspeh Trumpovih prizadevanj, oz. v sklenitev dogovora o končanju vojne in o čimprejšnji sanaciji odnosov z Rusko federacijo, da nam je sicer žal za Ukrajino, ki izgublja del svojega ozemlja, a da je to cena velikih napak, ki smo jih storili vsi, od Zelenskega do nas Evropejcev, ob pristopu do tega konflikta dalje. A kar slišimo je: »Slovenija ostaja neomajna v stališču, da z orožjem in s silo ni mogoče spreminjati mednarodno priznanih meja!«. Že ničkolikokrat slišana lajna, tokrat Fajonova, ki nas popelje nazaj na začetek kmalu štiriletne drame. Stališče pravilno, načelno, sveto, a tokrat v korist miru povsem neuporabno in ko tega ne spoznamo nam to pove, da tudi naši še danes niso razumeli zakaj je Putin vojno sploh začel.

 


venerdì 19 dicembre 2025

Kako bomo volili?

 

Kmalu Novo leto… volilno. Hudo bo!

 

Trije dobri možje, ki ne zamudijo decembra da bi se potihoma, ponoči, ko vsi spimo, spustili v naše domove, nam letos prinašajo, lično zapakiran s sladicami in raznoraznimi darili, tudi velik vprašaj, komu zaupati vodenje države od marca 2026 dalje. Miklavž je svoje pakete že dostavil, kmalu dobimo še Božičkove, na Silvestrovo nam bo pod okrašeno jelko svoje najboljše želje izpričal še Dedek Mraz.

Od dobrih mož samo dobre želje, pomislim. Toda se nam bodo spomladi uresničile? Ozrem se malo naokrog in kaj vidim? Obstoječe vladarje,  ki so bili dali pred prejšnjimi volitvami ljudstvu 122 zavez in jih izpolnili, ko se mandat izteka –  preostali trije meseci bodo več ali manj posvečeni le pripravam na volitve -  73 (le 24 v celoti, 49 delno), ter pretendente k prevzemu oblasti od katerih lahko pričakujemo morda še več zavez, a gotovo ne to, da bi prepustili civilni družbi nadzor nad njihovem izpolnjevanju, če pa že, izključno svoji, po svojih željah in merilih, oblikovani in prikazani »civilni družbi«, kar že takoj pove, da si s pretendenti ni moč nadejati veliko dobrega.

Volivke in volivci poznamo že danes oboje, in gospodje, ki nam vladajo - Svoboda, SD in Levica - ter one, ki so nam vladali že kdaj prej in se znotraj parlamenta znova ponujajo kot boljša izbira - SDS in NSi. Izven pa, mahajo z rokico, ene z desno, druge z levo, da bi opozorile nase,  zaenkrat še bolj drobne alternative, ki jih ankete zaznavajo tik nad ali pod parlamentarnim pragom – Prerod, Demokrati, Vesna, Mi  Socialisti, Resnica, SLS, Pirati, Nič od tega in še kdo.

Sam, dokaj razočaran z obstoječo vladno garnituro a zavoljo predvsem zunanje politike, ki jo Glas Ljudstva, recenzent civilne družbe onih 122 koalicijskih zavez, iz začetka zapisa, ni posebej naslovilo, ne vem še komu bom oddal glas, vem pa zagotovo komu ga ne bom dal, ker če hočem dobro Sloveniji in njenim prebivalcem ga preprosto ne morem. Ciljam na aktualno parlamentarno opozicijo, ki za celoten politično-družbeni sistem, tudi pri stvareh, ki dobro funkcionirajo, od vojske in policije, do tožilstva, sodstva in  državne uprave, zdravstva in šolstva, kulture in medijev, človekovih pravicah in državljanskih svoboščin, načel solidarnosti in enakosti ter vrednotenja dela, nenazadnje do polpretekle zgodovine, odkrito napoveduje temeljite, skoraj da revolucionarne lustracijske in revizijske posege, glej ZDA po drugi izvolitvi Donalda Trumpa. Glava Tita v Velenju je že padla.

Zapišem in še enkrat poudarim svojo žalost in razočaranje na račun zunanje politike, ki ob nastopu sedanjega mandata, kljub mnogim pozivom, med drugimi bivših predsednikov republike, Milana Kučana in Danila Turka, ni zmogla diskontinuitete s prejšnjo Janševo-Logarjevo, zlasti ne v odnosu do vojne v Ukrajini pri kateri še vedno stopicamo na mestu ali po stopinjah, ki nam jih narekujejo v Bruslju in ki konflikt le podaljšujejo ter nas obenem vodijo vse bliže neposrednemu in usodnemu spopadu z Rusko federacijo.

Evo, rad bi zagledal na obzorju neko bolj konsistentno, mirovniško zasnovano alternativno ponudbo, bolj zvesto 124. členu Ustave, ki bi nas iztrgala iz te evropske zblojenosti in primeža vojnih hujskačev. Nekaj malega je od tega videti edino v strankah levice, ki pa se drobijo in prepirajo med sabo za primat pri tistem delu glasov, ki odpre vrata Državnega zbora. Toda, četudi do tega želenega zasuka k razumu ne pride, bom raje ostal pri sedanji izbiri, ki je vsaj nekomu, mislim na Palestince, naslovila žarek podpore in upanja, ki je uvidela in ga izgovorila na glas, genocid v tem, kar Izrael počne temu narodu,  ki je za razliko od večine članic Evropske unije zmogla, četudi skromno, sankcionirati Netanjahujevo vlado in nenazadnje napovedati bojkot, sicer po odločitvi vodstva RTV, naslednje edicije Eurosonga, z udeležbo Izraela.

SDSovcem ni niti nerodno trditi, da za 90 tisoč in več pobitih Palestincev v Gazi, od katerih tri četrtine tvorijo starci, ženske in otroci, je v celoti odgovoren Hamas, oziroma da pri tem izraelska vojska in vlada nista nič krivi. Da bi našli in iz rovov ven potegnili Hamasovce - ti povedo - so Izraelci pač primorani s tanki, topovi, letali, bombami in raketami, ugonobiti civiliste, ki se znajdejo na njihovi poti. Abotno! Iz tega naslova, ne izključujem tudi možnost, da bi eventualna nova Janševa vlada preklicala sklep o priznanju Palestine. In celo v zvezi z Ukrajino, slišimo iz vrst SDSa in NSi pozive k vrniti k obveznemu služenju vojske, pri čemer Janša ne bo imel zadržka, ki ga ima in ga je izrekla v Poslanski zbornici celo italijanska premierka Melonijeva, pri napotitvi naših vojakov v Ukrajino proti Rusom.

Še neodločene volivke in volivce, pozivam, da računajo tudi na vse to. Nenazadnje na dejstvo, da tile gospodje vidijo Trumpa kot vzornika in zaveznika celo pri zanikovanju podnebnih sprememb.


domenica 14 dicembre 2025

Mati idiotov je vedno noseča

 

NARATIV NATA O RUSIJI VSE BOLJ GROTESKEN A TUDI NEVAREN

Tisti, ki dalj časa spremljamo izjave vodilnih v Evropski uniji in predvsem Natu, v zvezi z vojno v Ukrajini in grožnjo, ki bi jo naj predstavljale domnevne bojne sanje Ruske federacije v razmerju do Zahoda, se kljub resnosti in dramatičnosti situacije o kateri je govora , težko  izognemo nasmeškom,  četudi kislim. To kar nam pripovedujejo generalni sekretar Nata, Mark Rutte, razni premierji in zunanji ter obrambni ministri, predsednica Evropske komisije Leynova, njena desna roka za zunanjo politiko Kallasova pa še kdo, o tem, da ko bo padla Ukrajina, bomo na vrsti mi, Evropejci, oz. da ima Rusija velike imperialne apetite in da noče miru, prepriča lahko le še kako starko s kognitivno insuficienco.

Najbolj sveža, petkova izjava Rutteja: »Rusija bi lahko v naslednjih petih letih napadla Nato«. Še dva meseca nazaj nas je miril, da »je Nato tako močan, da nas Rusi ne morejo napasti«. Po nemškem obrambnem ministru,  Borisu Pistoriusu naj bi se to zgodilo v petih do osmih letih, njegov general Alexander Sollfrank pravi da do 2029, da pa »Putin lahko izvede regionalni napad na katero od članic Nata že takoj«, in da ne bi pri vsem tem zaostajal, britanski minister za obrambo, Al Carns, še bolj teatralen: »Senca vojne se je zgrnila nad vrata Evrope« sporoča in Britance poziva »Pripravite se!«

Gre za vse bolj nevarno histerijo, ker kriči po provokacijah, ki se stopnjuje v času, ko Washington lansira novo varnostno strategijo za ZDA s povsem nasprotnimi sporočili. Beremo namreč da je dolgoročni mir ob vzajemni varnosti na stari celini dosegljiv in da je stabilizacija odnosov z Rusijo, ki da je ne gre jemati kot grožnjo, v interesu tako Združenih držav Amerike kot Evrope. 

Zakaj Rutte in gospodje iz tako imenovane evropske »koalicije voljnih« (Macron, Starner, Merz, Meloni, Tusk in drugi) prepričajo lahko le še, če odmislim apriorne rusofobe in vojno hujskače, kako babico in dedka v domu ostarelih?

Kot prvo, ker nočejo priznati, da je do ruske agresije na Ukrajino prišlo prav zato, da se nebi Rusija imela jutri spopasti z Natom – to je bil Putin jasno sporočil v svoji zahtevi Zavezništvu po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo, dober mesec pred sprožitvijo, kot jo je imenoval, »Specialne operacije«. Zahteva je bila žal zavrnjena.

Kot drugo, ker kričači o ruski grožnji ne vedo povedati čemu bi naj Rusija napadla Evropo, oz. Nato, kakšni naj bi bili njeni motivi in cilji?!

Kot tretje, ker z vsemi okrepitvami, investicijami v dodatno oboroževanje in bojni potencial, tudi človeški, se na konvencionalen način bojevanja Rusija ne bi mogla meriti s skupno silo 32 držav, med katerimi tudi ZDA. S samo Ukrajino se matra skoraj že štiri leta. Prehod na uporabo jedrskega orožja pa bi pomenil konec tudi zanjo. Kje je torej računica?

Da pa vojna med EU in Natom z Rusko federacijo ni povsem izključena drži, a le v primeru, ko bi prvi dve zavezništvi s svojimi enotami vstopili na ukrajinsko ozemlje iz naslova »pomoči« ali »varnostnih jamstev« Ukrajini, in bi se na fronti srečali z Rusi. Na tem dela že omenjena »Koalicija voljnih«, ki znova noče razumeti, da bo Rusija privolila, da bi podpisala mir, kvečjemu na »nadzornike miru« pod okriljem OZN in iz sestave držav, ki se niso vpletale v ukrajinski konflikt. Morda po Putin prepustil to vlogo tudi ZDA, glede na njihovo posredništvo pri iskanju poti iz vojne, gotovo pa ne Evropi, kot je vsem že dal jasno vedeti.

Me čudi in žalosti da o vsem tem naš državni vrh molči, s čimer prispeva k tej histeriji.