A so se naši nevroni tako močno polenili?

 

Na izbiro: konec vojne v Ukrajini čimprej, ali le konec?

 

…Konec česa? Vsega, nas, Evrope, morda sveta, civilizacije, človeštva, življenja na tretjem planetu od sonca. Če bo kak delček vsega tega preživel, v zakloniščih, rovih, kleteh, puščavah, kamor jedrsko uničenje ali obsevanje ne bi seglo… se bo pokončal sam, ali ga bo pohrustalo podnebje. Kar je homo sapiens izumil, odkril, ustvaril, zapustil naslednikom, bo preprosto izpuhtelo.

A bo kdo, ki pri nas šteje, ki je za to poklican, iz Ljubljane ali v Bruslju, oz. New Yorku, dokler je še čas, zakričal prijateljem, znancem, sovražnikom, občestvu, vsem: Gospe in gospodje, vrag je vzel šalo! Zatavali smo bosi in  priklenjeni en na drugega na rob prepada. Dovolj je en sam napačen korak ali odrin, pa letimo vsi dol. In med letom, bo brez veze iskati krivca.

Z Ukrajino smo šli dlje pri tveganju globalnega, jedrskega spopada med Rusijo in Zahodom, kot smo 1962 leta ob ameriški pomorski blokadi Kube, blokada, ki bi naj ustavila dostavo sovjetskih jedrskih raket karibskemu otoku, oz. Fidelu Castru, 13 dni trepetali za usodo sveta. Takrat so bile ameriške in sovjetske rakete še v mirovanju, in predsednika ZDA in Sovjetske zveze, Kennedy in Hruščov, sta se pravočasno, tik pred trkom ladji, slišala po telefonu in se dogovorila. Danes klicev med Belo Hišo in Kremljem ni in rakete več ne mirujejo. Govorimo seveda o ta velikih, težkih, ki so pričele leteti. Zaenkrat le med Rusijo in Ukrajino in le s običajnimi, konvencionalnimi bojnimi glavami, a z dometi, zlasti ruske, ki sežejo veliko dlje, do Londona, Pariza, Madrida,… Aviana, in ki jih pristojno osebje v hipu opremi lahko tudi z jedrskimi konicami.

Vstopili smo v fazo posrednega spopada med Rusko federacijo in Zahodom na ukrajinskih tleh, ko se je treba vprašati: »Gospa predsednica, gospoda nadškofa« - kot bi dejal Štefančič - Ali ima tovrstno merjenje moči še kak smisel? Oziroma, kam nas vodi? A nam kaj pomaga pripisati Putinu vso krivdo?  Nebi preklicali morda Ukrajini dovoljenje za uporabo zahodnega orožja na ruskem ozemlju? Ali ji ga nehali dostavljati? Še raje jo pozvali k temu čemur jo je še spomladi papež Frančišek? Spomnimo se njegovih besed: »Najmočnejši so tisti, ki vidijo situacijo, razmišljajo o ljudeh in imajo pogum da zavihtijo belo zastavo in se pogajajo«

Vdaja? Predaja? Kapitulacija? Kaj ko bi ji rekli preprosto »spametovanje«? Ali »rešimo kar se še rešiti da«?

Sicer sam vidim le tri nadaljnje poti razpleta ali zapleta te najhujše in najusodnejše drame po drugi svetovni vojni, zagotovo po končanju hladne.

1.     Da Ukrajina sprejme papeževo povabilo in takojšnja pogajanja z Rusijo. Obstane kot neodvisna država, z 20% manjšim ozemljem in z omejeno suvereniteto ter s statusom neoborožene nevtralnosti z mednarodnimi (OZN, RF, ZDA, OVSE) varnostnimi jamstvi.

2.     Da se z vojaško podporo Zahoda, bojuje naprej, a bo čez leto dni, ob usihanju te podpore zavoljo verjetnega umika ameriške ter gospodarskih težav EU, s še dodatno skrčenim ozemljem, ter pred isto današnjo dilemo: sprejeti pogajanja ali nadaljevati boj do zadnjega Ukrajinca?

3.     Da ji priskoči na pomoč NATO ne le več samo z orožjem, ampak tudi z vojskami in končno spremeni razmerje moči na bojiščih, oz. prisili okupatorja k umiku iz ukrajinskega ozemlja, tudi iz Krima. Toda ta scenariji vsebuje, že ob prihodu prvih vojakov, zagotovo ob njihovem prvem neposrednem spopadu z ruskimi, ne majhno verjetnost (od 99 do 100%!) ruskega odziva z jedrskim orožjem.

 

Bodimo optimisti in sanjajmo še o eni možnosti in sicer, da se ob dobri posredniški vlogi svoje prve velike zaveznice – Kitajske, Ruska federacija vrne k Carigrajskemu dogovoru iz pomladi 2022 s katerim je Ukrajina pristajala na neoboroženo nevtralnost z ustreznimi mednarodnimi varnostnimi jamstvi ter na implementacijo sporazumov iz Minska o posebnem statusu vzhodnega dela države. Rusija pa se zavezala k neoviranju njene poti v EU.

Kaj ko bi delali na tem? Še par raketnih izmenjav, pa utegne biti prepozno.

 

 

 

 

Že skoraj obupan klic k MIRU!

 

NE V NAŠEM IMENU

Ob protivojnem shodu 16. novembra v Ljubljani

 

Pišem tole pismo, ker bi rad bralke in bralce, ki jih na Prešernovem trgu ni bilo, seznanil s tem kar sem tam povedal in česar nisem pa bi, če bi se do takrat že zgodilo:

Najprej o zadnji iz serje »Naj razume kdor lahko?!«. Republika Slovenija se zgraža nad sklepom občine Gorica, da naslova »častnega občana« Benitu Mussoliniju ne odvzame - mimogrede, postal je častni občan tudi Pirana, tam daleč nazaj, ’24 leta, a župan pravi, da s tem v zvezi ne misli storiti ničesar, ker da je pase', oz. ker mu titule ni podelila sedanja občina in da zato je nima kaj preklicati - a poveličevanju nacifašizma, govorim o naši republiki, ne nasprotuje. Na Generalni skupščini Združenih narodov je namreč glasovala proti resoluciji, ki obsoja tovrstno glorifikacijo, skupaj z 54 zahodnimi članicami svetovne organizacije. Ostali svet pa jo je z 116 glasovi podprl. Zapisali smo se torej med države, ki jih nacifašizem ne moti. In to z »levosredinsko« vlado ter vsi Evropejci, razen Srbije, ki so nacifašizem najbolj prepoznali in utrpeli. Kako to? Domnevam, da zato, ker predlagatelj ni bil ta pravi – namreč, Ruska federacija. Noro! Še dokaz več o tem, kam nas vodi  čedalje globlji umski in moralni deficit, ki v zadnjem obdobju razsaja med zahodnimi političnimi kastami. 

To se je pokazalo pred dnevi tudi ob obeleževanju tisočega dne od pričetka ruske agresije na Ukrajino. Videli smo čustveno sejo Evropskega parlamenta in video-nagovor ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki se je zahvalil Evropski uniji za vso dosedanjo pomoč pri obrambi domovine, slišali nove obljube večine evropskih poslancev in voditeljev o tem, da mu bodo stali ob strani tudi s kritjem manjka orožja, ki bi ga utegnila preklicati Trumpova administracija in doživeli celo podporo, z izjemo nemškega kanclerja Scholza, Bidnovi privolitvi Ukrajini k uporabi raket dolgega dosega ATACMS proti ruskemu ozemlju, navkljub opozorilom iz Kremlja, da bo to pomenilo hujši korak k eskalaciji konflikta, lahko celo k globalnemu spopadu. In potem, ko so ukrajinske sile 6 od teh projektilov že  lansirale proti obmejni ruski oblasti Brjansk, ki jih je sicer ruska zračna obramba sestrelila, je Putin z odlokom takoj  razširil dovoljenje »za aktivacijo jedrskega orožja proti nejedrski državi, ki jo podpira jedrska sila«, skratka poenostavil in pohitril postopke odločanja o tem.

In kot da vse to ni dovolj, izvemo v sredo 20. novembra, da je odhajajoči ameriški predsednik, očitno že v hitro napredujoči demenci, odobril tudi dostavo Kijevskemu režimu z Ottawsko konvencijo, mednarodno prepovedanih protipehotnih min. A komu je še mar za mednarodno pravo?! Če ga že krši RF, dajmo ga še mi!

Sicer niti kaplje teh čustev do preminulih v Ukrajini in herojstva njenih braniteljev ter evropske odločenosti jim pomagati do nadaljnjega, ni čutiti do umirajočih Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu ali Libanoncev v Libanonu.

Pa znova primerjava krvnega dolga teh dram: v tretjini časa ruske okupacije dela Ukrajine, je Izrael pokončal v Palestini 4 krat več civilistov in 12 krat več otrok, kot je ruski okupator to prizadejal Ukrajincem, a ga doslej ni doletela niti ena zahodna sankcija. Povožen je bil celo poziv odhajajočega visokega predstavnika EU za zunanjo politiko, Borrella, k zamrznitvi dialoga z Tel Avivom, in še huje, dostavljanje orožja, vojaške opreme in municije izraelski vojski, s katerimi se ji omogoča, da pokol v očeh sveta nemoteno vrši dalje, se nadaljuje.

Slovenija resda nekoliko bolj čuteče in prizadeto spremlja vse to – potem ko je Palestino priznala je premier na Generalni skupščini OZN tudi udarjal po pultu in oštel kolego Netanyahuja, da naj z klanjem neha, obenem prizadetim humanitarno veliko pomaga  – a še vedno pozvati ZDA, Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo in druge zaveznice k zaustavitvi dobav orožja Izraelu si ne upa.

To pa me spominja na nizozemske Modre čelade, ki si 13. julija 1995 niso upale reči NE Mladičevi hordi, ko je vstopila v njihovo bazo v vasi Potočari in deportirala več kot 300 bosanskih muslimanov v Srebrenico. Še danes nosijo breme soodgovornosti za to kar svet ve, kaj se je v Srebrenici zgodilo.

Predsednica Republike, premier, zunanja ministrica, zberite pogum in pozovite vsaj k prenehanju oboroževanja Izraela.

 

 

Z Logarjem bomo varni...

 

Varnost za vsako ceno? Tudi nevarnosti?

Ob nedavnem protivojnem shodu v Ljubljani NE V MOJEM IMENU, me je novinarka TV Slovenija vprašala, kaj kanim povedati – bil sem na seznamu govorcev – in pa kaj si mislim o novi politični stranki dolgoletnega sopotnika Janeza Janše, Anžeta Logarja, ki je imela na isti dan v Mariboru ustanovitveni kongres. Odgovor na drugo vprašanje je bil kratek: »S tem se kaj dosti ne ukvarjam, bolj bi se če bi se ustanavljala kaka mirovniška stranka, ki bi ji tudi sam, z veseljem pomagal spisati program, a ki je med novo nastajajočimi ni videti niti slučajno. Sem pa dodal, da bom v zvezi s tem prebral Logarjev program, oz. da bom korekten, program Demokratov, kot so si na kongresu nadeli ime.

In prebral sem kar se je v medijih dalo prebrati: od debirokratizacije države in ugodnejšega davčnega okolja, do prestrukturiranja stanovanjskega sklada in obče varnosti, od zamejitve nezakonite migracije ter integracije zakonite, od velike programske koalicije do sodelovanja z vsemi, ki »želijo Slovenija potegniti naprej«. O mednarodnih aktualnih in prihajajočih izzivih – o vojnah, ter o okolju, zlasti o podnebju nič, enako o največjem domačem izzivu – o zdravstvu, razen onega kar implicira pojem varnost.  

Skratka, varnosti je Anže Logar namenil osrednjo pozornost, do tega, da ji je odtegnil celo ceno: »Slovenija mora za vsako ceno ostati varna država!«. Nasmehnil sem se in pomislil na interpretacijske pasti tovrstne retorike. Kaj pomeni obljubljati varnost za vsako ceno? Jo izpostavljati tudi najhujšim nevarnostim? Ali obratno, predati se vnaprej vsakomur, ki bi jo nam ogrožal? Ko je še bil zunanji minister in se ukvarjal z Ukrajino, ni kazalo, da bi ga naša varnost hudo skrbela. Z Janšo na čelu vlade nas je takoj, brez pomisleka, umestil med militantnejše članice koalicije Nato-EU, ki so se s sankcijami proti Ruski federaciji in s pošiljanjem orožja Ukrajincem pričeli spopadati, sicer posredno a vendar, z Rusijo, ob vseh tveganjih, ki jo je ta odločitev prinašala domači varnosti. Nemalokrat je ruski predsednik Putin požugal z jedrskim odzivom in če bi šel dlje od tega, adijo varnost, naša, evropska, morda tudi svetovna. Hvala bogu te grožnje ni udejanjil, a tudi preklical je še ni.

Nastopila je nova, Golobova vlada, na čelu diplomacije je Logarja zamenjala Tanja Fajon, pri čemer je dober del javnosti računal in tudi upal na diskontinuiteto z njegovo politiko, a se žal to ni zgodilo in karavana je šla dalje. Le pri odnosu do ta druge vojne, ki je med tem počila, na Bližnjem vzhodu, ter pri genocidu, ki ga je pričel Izrael izvajati nad Palestinci v Gazi in na Vzhodnem bregu, je Slovenija pokazala malce bolj čuteč obraz, ne pa poguma, da bi pozvala zaveznice na Zahodu h kaznovanju Netanyahuvega režima vsaj tako kot se kaznuje Putinov, ki je po številu ubitih civilistov v Ukrajini v tri krat daljšem času pet krat milejši .

Naj se vrnem k Logarju in ga vprašam dvoje: Nedeljska odločitev odhajajočega ameriškega predsednika Bidna da dovoli Zelenskemu uporabo dostavljenih raket dolgega dosega proti agresorju na njegovem ozemlju, ob vnovičnem svarilu Kremlja, da bo to pomenilo, da je Nato tudi neposredno vstopila v spopad z Rusijo in da bomo s tem zakorakali v tretjo svetovno vojno – nič kaj dvoumne besede!  - igra v korist njegove opevane varnosti?

In na koncu o tem kar ni storil, pa bi moral, ko je bil še zunanji minister, da bi vsaj skušal Hrvaško prisilili k upoštevanju arbitražne odločbe o meji z nami, ko je z Italijo načrtovala razdelitev Jadrana v dve ekonomski coni. Bila je še zadnja priložnost, da bi vršili tovrstni pritisk. Zahteval bi lahko posredovanje Evropske komisije, ki je bila na čelu že zamenjala neodzivnega Junckerja, in bi se morda ga. Leynova lažje postavila v bran arbitraže, nenazadnje v imenu botrstva EU nad njeno sklenitvijo. Zakaj, g. Logar, tega niste storili? Sam dobro veste, da je hrvaška ekonomska cona povsem povozila, z arbitražno razmejitev na morju, ves trud in ves denar, ki je bil leta vložen v ta poskus reševanja mejnega spora z južno sosedo.

Hvala za odgovor.

Še ena verujoča v zmago Ukrajine

 

Marta Kos dobila zeleno luč!

 

Zasluži si čestitke in najboljše želje.

Toda?! Kaj je povedala o največjem izzivu njenega mandata evropske komisarke za širitev EU in obnovo Ukrajine, o vojni v tej državi? Potem, ko je bila deležna zlasti doma nemalo obtožb rusofilstva – zadnje po vrsti iz ust SDSovega evroposlanca Milana Zvera na samem zaslišanju – je dokaj razumljivo da je Kosova že ob uvodu dvournega zasliševanja v Evropskem parlamentu nakazala eno od njenih prioritet v neomajni podpori Ukrajine v boju proti ruskemu agresorju. Razume se, da tudi vojaški. Želela si je pač potrditev in ciljala zato na glasove parlamentarne večine. Slednjo tvorijo kot vemo tradicionalno najmočnejše stranke, ki ves čas, od ustanovitve Evropske unije dalje, ji določajo podobo, delovanje, vlogo, skratka politiko, in ki soglasno stojijo za Ukrajino in za prepričevanjem Ukrajincev, da Rusijo lahko porazijo. Če bi tudi za vejico izdala dvom v to, bi se ji zaprla vsa vrata in bi se vrnila domov. Če hočeš s čredo, moraš ji slediti. Amen.

Toda, prišel bo čas, ko bo treba položiti račune, se soočiti z resnico, ko bo morda novoizvoljeni prvi mož ZDA Donald Trump pragmatično iskal ter našel dogovor z ruskim kolegom Putinom o tem, kako to vojno končati in dvomim, da bo del tega umik ruskih sil iz vseh zasedenih območji in pristanek Kremlja na članstvo Ukrajine v Natu. Vprašanje je ali bo do takrat Zelenski politično preživel, in kaj bodo rekle predsednica Komisije, Leynova, ter komisarka Kos in kolegica za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kalas, ki so glavne, ob bok novemu generalnemu sekretarju Nata Rutteju, ki prisegajo na ukrajinsko zmago in na izgon ruskega okupatorja, celo iz Krima. Ne bo jim lahko, ko bodo morale povesiti poglede.

Sicer je Kosova prenesla zaslišanje, po moji oceni, zelo dobro, suvereno, mirno, argumentirano, prepričljivo, dostojanstveno tudi ob najbolj umazanih udarcih s strani SDSovih zaveznikov v EPPju, glede njene domnevne pripadnosti, ko je bila še študentka, takratni Službi državne varnosti, kot »informantka«. Da je kar nekajkrat demantirala ta namigovanja in obtožbe, ni pomagalo. Janševi prijatelji so pri tem vztrajali in se tudi osmešili ob nepoznavanju naše preteklosti. Morda bi lahko omenila Janeza Janšo, sprožitelja tega pregona, kot bojevitega mladega člana Zveze komunistov, a ji je digniteta položaja to onemogočila. No, priskočil ji je na pomoč Marjan Šarec in to izpostavil. Bravo tokrat Marjanu.

O zaslišanju samo še to. Zmotilo me je, ko je Kosova izrazila željo, da bi v procesu nadaljnje širitve EU kot prvo med kandidatkami sprejela Ukrajino, in vprašal sem se, ali je bil to le čustveni izbruh, ker trpi z njo, ali resen razmislek? Ker če drugi, pol naša Marta pojma nima o zrelosti ukrajinske družbe in ureditve, tudi če za trenutek odmislimo vojno, na poti k evropskemu članstvu. Nekdo, ki zelo dobro pozna Ukrajino, njen odnos do vladavine prava, miselnost njenih ljudi, filozofijo tamkajšnjega življenja,  mi pravi da sta Srbija in BiH svetlobna leta pred njo. V zvezi s tem eno samo konkretno vprašanje naši komisarki in to kot pripadnik ene najbolj zaščitenih narodnih skupnosti v EU, ki sodijo k velikim pridobitvam in vrednotam unije: Kaj bo storila z odnosom Kijeva do avtohtonih Rusov v vzhodnem delu države in do ostalih ne priznanih avtohtonih manjšin (Madžari, Tatari in druge) drugje? Se ji zdi prav, da sporazuma iz Minska, glede statusa Donbasa, in to pod pokroviteljstvom EU, nista bila implementirana? Škoda, da jo ni nihče o tem vprašal.