Drvimo h katastrofi?

 

Biden o Rusiji včeraj in danes

 

»Mislim, da bi včlanitev baltskih držav v zvezo Nato imela negativne posledice v odnosih med zavezništvom in Rusijo, med ZDA in Rusijo. Če bi že obstajala okoliščina ki bi izzvala močan in sovražen ruski odziv, je prav to.« Tako Joe Biden leta 1997, ko je bil še senator države Delaware in član kongresnega odbora za zunanjo politiko.

25 let kasneje, tokrat v vlogi prvega moža prve svetovne velesile, pa: »Odziv Rusije glede širitve Nata na Ukrajino je bil popolnoma nepričakovan, tega nihče ni mogel predvideti«.

In tale že vidno senilen gospod, ki se je zmotil edino v tem, da se je »močan in sovražen« odziv Rusije zgodil 18 let kasneje kot ga je sam napovedoval – baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo je Nato vzel k sebi že 2004 – določa danes glavne smeri ravnanja do ukrajinske krize tudi Evropske unije, da ne govorim o Natu. Skupaj z britanskim premierom Johnsonom strelja sodbe in grožnje na račun Putina, ki neizbežno vodijo k nepopravljivemu razkolu, kot učitelj šolarčke nadira članice obeh povezav – glej Češko, Slovaško, Madžarsko – ki se otepajo dodatnih sankciji proti Rusiji, zlasti embarga na uvoz ruskih energentov, ter, da bo mera polna, pripravlja se na podpis 33 milijard dolarjev, od katerih dobrih 20 v najsodobnejšem orožju, težke pomoči Ukrajini, kar utegne biti najtežja in najbolj nevarna ameriška rokavica vržena doslej v obraz kremeljskega vladarja, ki ves čas svari: »Nehajte oboroževati Ukrajino!« Ponovno na vojaški paradi v Moskvi ob Dnevu zmage. Česar povedati ne sme pa slednji prepušča svojim podizvajalcem. Njegov vodilni vojni TV poročevalec, Alexander Sladkov, trdi namreč da Putin kmalu ne bo več imel druge izbire, kot da Ukrajino napade z jedrskim orožjem. Spomni, da so ga prvi uporabili Američani, na Japonskem, kot demonstracijo, in poziva k temu, da enako stori tudi Rusija. Kot sem že enkrat zapisal, gre v teh izjavah in grožnjah lahko le za blef, lahko pa tudi ne. In kot da to ne bi bilo dovolj, dodatno rokavico na Putinov fris prispevata Švedska in Finska z vse bolj izraženo željo po članstvu v Nato.

Kako pa mi v Sloveniji? V pričakovanju ustoličenja nove vlade in ob polnih pooblastilih, ki jih ima še Janševa, se novim sankcijam seveda bojevito pridružujemo, še več – naj bi dostavili Zelenskemu tudi nekaj desetin »ruskih« tankov, ki jih imamo uskladiščene še iz časov, ko jih je bila tu pustila JLA, in nobenega za enkrat ni, Logar še najmanj, ki bi Bruslju sugeriral kak nov pristop pri iskanju poti iz te vojne, ki nam že krepko draži življenje, Ukrajincem jih kar jemlje, in ki se lahko tudi izrodi onstran še obvladljivega. Ponavljam: signale z Rusije ne gre jemati zlahka.

Kaj pa je pričakovati od nove oblasti? Bojim se, da nič kaj bistveno drugačnega, oz. da bo  sledila toku, ker nisem slišal ne v volilni kampanji ne v po volilnih izjavah zmagovalne alternative Janši, da bi se bilo vredno vprašati ali je politika, ki se določa v Washingtonu in usklajuje v Bruslju do tega najhujšega izziva za Evropo in svet po drugi svetovni vojni, obrodila doslej kak sad, – Putina ni videti da bi bil prizadet in pripravljen popuščati, ampak obratno, postaja vse hujši – ali bi kazalo ubrati kako drugo, bolj spravljivo pot, navkljub grozotam in zločinom, ki jih je novodobni ruski car zakrivil.

Spremljam italijanske tv programe, ki so nasičeni že z ukrajinsko dramo in z njenimi posledicami na življenje Italijanov, a jim je zanimivo prisluhniti, ker je polemika med zagovorniki palice, oz. korenčka do Putina živahna, filigransko argumentirana. Nasproti si stojijo zgodovinarji, mednarodni pravniki, dopisniki sedanji in nekdanji iz Washingtona, Bruslja in Moskve, dobri poznavalci ruske stvarnosti ter osebno Putina, kolumnisti, senatorji, diplomati in generali, pri čemer je fascinantno da so slednji največji suporterji iskanja politične rešitve konflikta. Eni krivijo Rusijo, drugi ZDA in Nato, tretji izrecno poteze in načrte Dragijeve vlade, ki gredo v povsem nasprotno smer od pozvane s strani papeža Frančiška. Po vsej Italiji pa shodi pacifistov, ki obsojajo vse deležnike v tej vojni in skandirajo prav pozive svetega očeta.

Pri nas le poročanje o agresiji in žrtvah ter o ukrepih Bruslja in onih, ki jih že izvaja ali še načrtuje Janševa ekipa ter kak dokumentarec o pošasti s Kremlja. Nobenih debat na to temo, ali če že, v glavnem enoznačne pripovedi o zlobnem Putinu, o »branitelju evropske demokracije« Zelenskemu, o varni in srečni prihodnosti, ki nam jo zagotavljata Nato in EU. Le v kapljicah kak sogovornik (Danilo Turk, Bojko Bučar, Bogomil Ferfila), ki vidi v politiko ZDA in širitev severnoatlantskega zavezništva na vzhod Evrope glavni vzrok porušenih varnostnih razmerji na evropskih tleh, nenazadnje tako kot je sam Biden napovedoval četrt stoletja nazaj. Bo vlada Roberta Goloba vendarle zmogla vsaj razmislek do tega vprašanja, z našim nadaljnjim članstvom v Nato vred?