Zbogom arbitraža

FANTASTIČEN DAN KLAVRNO PROPADEL

Da, g. predsednik Republike. Če je kdo z vami še upal, da bo nekoč Hrvaška privolila v mejo na morju (…in na kopnem) po arbitražni odločbi, da bo vendarle prišel dan, ko bo ta razmejitev tudi mednarodno priznana, ker tako veleva vladavina prava, sta razglasitev izključne gospodarske cone s strani Hrvaške 5. januarja in njena uveljavitev z dnem 13. februar 2021, tridesetletno mučno razmejitveno zgodbo med državama zapečatili. Dovolj je vpogled v zemljevid tega območja. Ko je isto skoraj sočasno in med njima dogovorjeno storila še Italija, čeprav vseh formalnosti, ob pandemični in politični krizi, ki jo premetavata, še ni zaključila, Jadran je izgubil mednarodne vode in Slovenija, ki je bila sicer s hrvaško-italijanskim načrtom seznanjena že dokaj zgodaj, neposredni dostop do njih. Junction gor ali dol. Naš zunanji minister Logar je po trilateralnem srečanju s kolegoma iz soseščine v Trstu izjavil da hrvaška razglasitev v ničemer ne prejudicira uveljavitve arbitražne razsodbe, enako je miril kolega s Hrvaške, a cona, ki je sedaj razglašena, je v celoti pod suverenostjo sosede. Le ona bo določala kaj bo z njo počela in kako. Prilastila si je poleg ostalih tudi pravico po gradnji umetnih otokov (kot da jih nima že dovolj?!) in po izkoriščanju energije morja. No, lepo in plemenito je to, da je Sabor vendarle sprejel obvezo po dogovarjanju in sodelovanju, pri ohranjanju in varovanju naravnih bogastev in morskega okolja, z vsemi jadranskimi in sredozemskimi državami in želim verjeti, da v duhu dobrega sosedstva, pri tem Slovenija ne bo izvzeta, ker se bo zagotovo našel nekdo ki se bo vprašal, ali se brez lastnega deleža mednarodnih voda Jadrana, razen teritorialne »lužice«, lahko sklicujemo na status jadranske dežele.

Kakorkoli že, arbitraža, ki sem jo bil sam prvi predlagal 2004 s formalno, pisno pobudo parlamentarnemu Odboru za zunanjo politiko, in ki je bila najprej zavrnjena, a šest let kasneje vendarle sprejeta in, pod pokroviteljstvom Evropske unije, privedena do podpisa – »Kakšen fantastičen dan« je v družbi sopodpisnice dogovora, hrvaške premierske Kosorjeve, dejal takrat še predsednik vlade, Borut Pahor – je sedaj pase', pokopana, mrtva. Le naš, slovenski in to zajeten strošek. In da se je to zgodilo, poleg odgovornosti same Evropske komisije, ki si pod prejšnjim predsednikom Junckerjem, ni upala s stavkom pritisniti na hrvaško vlado, zato da bi se arbitražni odločbi pokorila, je kriva sedanja, Janševa vlada, ki v uveljavitev arbitraže ni investirala ničesar tudi zato ne, ker g. Janša vanjo ni nikoli verjel. In ni bilo pričakovati, da bi se Logarjeva diplomacija, razen nekaj fraz o kontinuiteti slovenskih prizadevanj v to smer, kaj pretirano trudila.

Kriv je po svojem tudi sam Pahor, ki je vedoč za Janševa stališča – opozorila so kar deževala - prvaku SDS-a vendarle dodelil mandat za sestavo postŠarčeve vlade in tako sam poskrbel, za propad svojega »fantastičnega dne«.

Recimo sedaj temu »Amen« ( dejansko mejo na morju imamo že nekaj časa in tako bo tudi ostalo, sredi Piranskega zaliva ) in skušajmo rešiti kar se rešiti da. Sklicujmo se na načela dobrega sosedstva in na obljube Sabora ter s Hrvaško, še bolje z obema, tudi z Italijo, prizadevajmo si doseči dogovor o nemotenem ribolovu naše peščice profesionalnih ribičev tudi v vodah njunih ekonomskih con. Kolikor je bilo razumeti, listina in izjave iz tristranskega srečanja v Trstu, bi naj šle v to smer. Ne verjamem, da bi nam v sedanji fazi odnosov, izkoriščanje pravice do veta na hrvaški vstop v Schengen, kaj veliko koristilo. Prej obratno. Gre za nas odnos do celotne EU in do zahodnega Balkana, za lajšanje poletnih letovanj našim državljankam in državljanom na najbolj priljubljeni in obiskani destinaciji, ter nenazadnje za stroške, ki ga nadzor schengenske meje prinaša. Bodimo veseli, da jih bo prevzela južna soseda.